Bitka pri ladjah

Besedilo

Bitka pri ladjah

Ko je Zevs Trojance in Hektorja prignal do ladij, jih je pustil, da ob njih brez predaha prestajajo trud in gorje, sam pa je svetli očesi obrnil drugam, daleč proč, ter se razgledoval po deželi Tračanov, rejcev konj, Mizijcev, bojevnikov od blizu, in slavnih molzcev kobil, ki se hranijo z mlekom, ter Abijcev, najpravičnejših med ljudmi.

Proti Troji ni več obračal svetlih oči; v svojem srcu namreč ni pričakoval, da bi kateri od nesmrtnih prišel pomagat bodisi Trojancem bodisi Danajcem.

Toda mogočni potresnik zemlje ni stražil slepo: tudi on je sedel in z občudovanjem opazoval vojno in bitko visoko na najvišjem vrhu gozdnatega Samosa v Trakiji; od tam se je videla vsa Ida, videla sta se Priamovo mesto in ladjevje Ahajcev.

Tja je prišel iz morja in sedel; smilili so se mu Ahajci, ki so jih Trojanci premagovali, na Zevsa pa se je silno jezil. Brž se je spustil s strme gore, hitro stopajoč; dolge gorske verige in gozdovi so trepetali pod nesmrtnimi stopali Pozejdona, ki je hodil mimo.

Trikrat je zamahnil s korakom, s četrtim pa dosegel cilj, Ajge, kjer so mu v morskih globinah zgrajeni sloviti dvori, zlati, bleščeči in za vselej neuničljivi.

Ko je prispel tja, je v voz vpregel konja z bronastimi kopiti, hitra v letu, z zlatima grivama; sam si je odel telo v zlato, prijel lepo izdelan zlati bič, stopil na svoj voz in se zapeljal čez valove. Pod njim so od vsepovsod iz skrivališč priskakovala morska bitja, saj so poznala svojega gospodarja; morje se je od veselja razmikalo, konja pa sta letela silno hitro in bronasta os spodaj ni bila niti mokra; poskočna konja sta ga nosila proti ahajskim ladjam.

V globinah globokega morja je prostrana votlina, med Tenedom in skalnatim Imbrom. Tam je Pozejdon, potresnik zemlje, ustavil konja, ju izpregel iz voza in jima nasul nesmrtne hrane, da bi jedla; okoli nog jima je nadel zlate spone, nezlomljive in nerazvezljive, da bi mirno ostala tam in čakala vrnitev gospodarja. Sam pa je odšel med ahajsko vojsko.

Trojanci, strnjeni kakor ogenj ali vihar, so z neustavljivo vnemo sledili Hektorju, Priamovemu sinu, hrupno in kriče; upali so, da bodo zavzeli ahajske ladje in ob njih pobili vse najboljše junake.

Toda Pozejdon, nosilec in potresnik zemlje, je prišel iz globokega morja ter spodbujal Argejce; po postavi in močnem glasu je prevzel Kalhantovo podobo. Najprej je ogovoril oba Ajanta, ki sta bila že sama željna boja: »Ajanta, vidva bosta rešila ahajsko ljudstvo, če se spomnita svojega poguma in ne ledenega strahu.

Drugod se ne bojim silnih rok Trojancev, ki so v množici prekoračili veliki zid; Ahajci z lepimi golenicami jih bodo vse zadržali. Tu pa me silno skrbi, da bi nas doletela nesreča, kjer vodi napad tisti divjak, ognju podobni Hektor, ki se ponaša, da je sin silnega Zevsa.

Ko bi kateri od bogov vama v srci vdihnil misel, da sama trdno vztrajata in k temu spodbujata druge! Tedaj bi ga, naj še tako besno napada, odgnala od hitrih ladij, četudi ga žene sam Olimpijec.«

Tako je dejal nosilec in potresnik zemlje, oba udaril s palico ter ju napolnil s silno močjo; ude jima je napravil lahke, noge spodaj in roke zgoraj. Sam pa se je vzdignil v letu kakor sokol s hitrimi krili, ki se požene z visoke, nedostopne skale in plane nad ravnino zasledovat drugo ptico: tako je od njiju švignil Pozejdon, potresnik zemlje.

Prvi ga je prepoznal hitri Ajant, Ojlejev sin, in nemudoma ogovoril Ajanta, Telamonovega sina: »Ajant, neki bog izmed tistih, ki prebivajo na Olimpu, naju v vedeževi podobi spodbuja, naj se bojujeva ob ladjah; to ni Kalhant, prerok in razlagalec ptičjih znamenj. Ko je odhajal, sem po stopalih in mečih zlahka prepoznal njegove korake; bogove vendar ni težko spoznati. Tudi meni se srce v prsih vse močneje zaganja v vojno in boj, noge spodaj in roke zgoraj pa mi kar drhtijo od vneme.«

Odgovoril mu je Ajant, Telamonov sin: »Prav tako tudi meni zdaj silne roke drhtijo okoli sulice; moč mi je vzkipela, obe nogi me ženeta naprej in želim si, da bi se sam spoprijel s Hektorjem, Priamovim sinom, ki tako neustavljivo divja.«

Tako sta se pogovarjala in se veselila bojevne vneme, ki jima jo je bog vlil v srce. Medtem je nosilec zemlje spodbujal Ahajce v zaledju, ki so ob hitrih ladjah dajali duška svojim utrujenim srcem.

Od hudega napora so jim udi opešali, v srcu pa jim je rasla žalost, ko so gledali Trojance, ki so v množici prekoračili veliki zid.

Ob tem pogledu so jim izpod obrvi tekle solze, saj so mislili, da ne bodo ušli nesreči. Toda potresnik zemlje je zlahka prihajal mednje in spodbujal njihove močne vrste.

Najprej je stopil k Tevkru in Leitu ter ju bodril, nato k junaku Peneleju, Toantu in Dejpiru, k Merionu in Antilohu, mojstroma bojnega vrveža; spodbujal jih je in jim govoril krilate besede: »Sram naj vas bo, Argejci, mladi junaki! Zaupal sem vam, da boste z bojem rešili naše ladje. Če pa se boste odrekli pogubni vojni, se že kaže dan, ko nas bodo Trojanci premagali.

O gorje, kako velik in strašen čudež gledajo moje oči, nekaj, za kar sem trdil, da se nikoli ne bo zgodilo: Trojanci prihajajo nad naše ladje, čeprav so bili prej podobni plašnim jelenom, ki po gozdovih postanejo plen šakalov, leopardov in volkov, ko brez moči in brez bojevnega poguma blodijo naokrog. Tako Trojanci prej niso hoteli vzdržati nasproti moči in rokam Ahajcev niti za trenutek. Zdaj pa se daleč od svojega mesta bojujejo ob votlih ladjah zaradi krivde poveljnika in brezbrižnosti vojakov: ti so se sprli z njim in nočejo braniti hitrih ladij, temveč se pustijo pobijati ob njih.

A četudi je zares in v celoti kriv junak Atrejev sin, široko vladajoči Agamemnon, ker je užalil hitronogega Pelejevega sina, se mi nikakor ne smemo odvrniti od boja.

Brž popravimo škodo; srca plemenitih mož se dajo spraviti. Ni častno, da opuščate divjo bojevno moč, ko ste vendar vsi najboljši v vojski. Sam ne bi grajal moža, ki bi se umaknil iz boja, če bi bil slabič; na vas pa sem v dnu srca jezen.

Dragi moji, s takšno brezbrižnostjo boste kmalu povzročili še večjo nesrečo. Vsak naj si v srce vtisne sram in ogorčenje, saj se je razplamtel silovit boj.

Ob ladjah se že bojuje Hektor, mogočni junak z bojnim krikom; prebil je vrata in dolgi zapah.« Tako je nosilec zemlje spodbujal Ahajce in jih dvigal v boj.

Okoli obeh Ajantov so se postavile močne vrste, ki jih ne bi mogel grajati niti Ares, če bi prišel mednje, niti Atena, spodbujevalka ljudstev. Izbrani najboljši možje so namreč čakali Trojance in božanskega Hektorja, sulico ob sulici, ščit ob ščitu. Ščit se je opiral na ščit, čelada na čelado, mož na moža; ko so nagibali glave, so se čelade s konjskimi žimami dotikale s svetlimi grebeni, tako tesno so stali drug ob drugem. Sulice so se zlivale v gosto vrsto, ko so jih drzne roke vihtile; vsi so gledali naravnost naprej in hrepeneli po boju.

Trojanci so udarili v strnjeni množici; vodil jih je Hektor, ki je silno rinil naravnost naprej kakor pogubna skala, ki jo hudournik porine čez rob, ko z neizmernim nalivom spodkoplje oporo neizprosnega skalovja. Visoko poskakuje in leti, pod njo pa poka gozd; nezadržno in vztrajno drvi, dokler ne doseže ravnine, tam pa se ustavi, čeprav je prej tako silovito hitela. Tako je tudi Hektor sprva grozil, da bo vse do morja zlahka prodrl med šotori in ladjami Ahajcev ter pobijal. Ko pa je zadel ob goste vrste, se je tik pred njimi ustavil; nasproti stoječi ahajski sinovi so ga z meči in dvoreznimi sulicami zbadali ter odbili od sebe. Omahnil je in se umaknil.

Tedaj je z močnim glasom zaklical Trojancem: »Trojanci, Likijci in Dardanci, bojevniki od blizu, vztrajajte! Ahajci me ne bodo dolgo zadrževali, četudi so se uredili v vrsto kakor stolp. Mislim, da se bodo umaknili pred mojo sulico, če me je res spodbudil najvišji med bogovi, gromoviti Herin soprog.«

S temi besedami je vsakomur razvnel moč in srce. Med njimi je ponosno korakal Dejfob, Priamov sin, in pred seboj držal povsem okrogel ščit; lahno je stopal in napredoval v njegovem zavetju.

Merion je vanj nameril svetlo sulico, jo zalučal in zadel, ne zgrešil, povsem okrogli ščit iz bikove kože. Ni ga prebil; še veliko prej se je dolga sulica zlomila pri nastavku osti. Dejfob pa je odmaknil od sebe ščit iz bikove kože, saj se je v srcu ustrašil sulice bojevitega Meriona. Junak se je umaknil nazaj med svoje tovariše, silno jezen zaradi izgubljene zmage in sulice, ki jo je zlomil.

Odšel je k šotorom in ahajskim ladjam, da bi vzel dolgo sulico, ki mu je ostala v šotoru. Drugi pa so se bojevali in dvigal se je neugasljiv bojni krik.

Tevker, Telamonov sin, je prvi ubil moža, suličarja Imbrija, sina Mentorja, ki je imel mnogo konj. Pred prihodom ahajskih sinov je prebival v Pedaju in imel za ženo Priamovo nezakonsko hčer Medesikasto. Ko pa so prišle zavite danajske ladje, se je vrnil v Ilion in se odlikoval med Trojanci; prebival je pri Priamu, ki ga je spoštoval enako kakor svoje otroke.

Tega je Telamonov sin z dolgo sulico zabodel pod ušesom ter sulico izvlekel; mož je padel kakor jesen, ki na vrhu od daleč vidne gore, posekan z bronom, položi nežno listje na tla. Tako je padel, okoli njega pa je zazvenelo z bronom okrašeno orožje.

Tevker je planil naprej, da bi mu snel bojno opravo; ko je skočil, je Hektor vanj zalučal svetlo sulico. Toda Tevker jo je zagledal pred seboj in se bronasti osti za las izognil. Sulica pa je zadela Amfimaha, sina Kteata, Aktorjevega potomca, v prsi, ko je prihajal v boj. Zgrmel je na tla in orožje je zažvenketalo na njem.

Hektor je planil, da bi čelado, tesno prilegajočo se sencem, strgal z glave junaškega Amfimaha. Ko je skočil, je Ajant iztegnil svetlo sulico proti njemu, a ni segla do kože, saj je bil ves prekrit s strašnim bronom; zadel pa je izboklino na ščitu in ga z veliko silo odrinil. Hektor se je umaknil od obeh mrtvih, Ahajci pa so ju odvlekli.

Amfimaha sta Stihij in božanski Menestej, poveljnika Atenčanov, odnesla med ahajsko vojsko. Imbrija pa sta oba Ajanta, željna divje bojevne moči, kakor leva, ki kozla iztrgata psom z ostrimi zobmi in ga odneseta skozi gosto grmovje, visoko nad tlemi ga držeč v čeljustih, tako sta oba s čeladama oborožena Ajanta dvignila truplo in mu slekla orožje. Glavo z nežnega vratu mu je odsekal Ojlejev sin, razjarjen zaradi Amfimahove smrti, se zasukal in jo kakor žogo zalučal skozi množico; v prah je padla pred Hektorjeve noge.

Tedaj se je Pozejdon v dnu srca razsrdil, ker mu je vnuk padel v strahovitem boju. Odšel je vzdolž šotorov in ahajskih ladij, spodbujal Danajce, Trojancem pa pripravljal gorje.

Nasproti mu je prišel Idomenej, slaven suličar, ki se je vračal od tovariša; ta je pravkar prišel iz boja, ranjen pod kolenom z ostrim bronom.

Tovariši so ga prinesli, Idomenej pa ga je izročil zdravnikom in odšel v svoj šotor, saj si je še želel stopiti v boj. Mogočni potresnik zemlje ga je ogovoril, privzel je glas Toanta, Andrajmonovega sina, ki je vladal Ajtolcem po vsem Plevronu in strmem Kalidonu in ga je ljudstvo častilo kakor boga: »Idomenej, svetovalec Krečanov, kam so šle vaše grožnje, s katerimi so ahajski sinovi grozili Trojancem?«

Idomenej, voditelj Krečanov, mu je odgovoril: »Toant, kolikor vem, zdaj ni kriv noben mož; vsi se namreč znamo bojevati.

Nikogar ne zadržuje strah, ki ohromi srce, in nihče se iz obotavljanja ne izmika zlemu boju. A očitno je tako po volji vsemogočnemu Kronovemu sinu, da Ahajci tu, daleč od Argosa, neslavno propademo.

Toda Toant, že prej si bil vztrajen bojevnik, pa tudi druge spodbujaš, kadar vidiš, da popuščajo. Zato zdaj ne odnehaj in bodri vsakega moža.«

Pozejdon, potresnik zemlje, mu je odgovoril: »Idomenej, naj se nikdar več ne vrne iz Troje, temveč naj tukaj postane zabava psom vsak, ki bi se danes prostovoljno odrekel boju.

Le pojdi, vzemi orožje in pridi sem; skupaj morava pohiteti, morda bova kaj zalegla, čeprav sva le dva. Združena moč koristi tudi prav slabim možem, midva pa bi se znala spoprijeti tudi z junaki.«

Tako je dejal bog in se spet odpravil med bojni trud mož. Ko je Idomenej prišel v svoj lepo zgrajeni šotor, si je nadel krasno bojno opravo, prijel dve sulici in odšel, podoben blisku, ki ga Kronov sin zagrabi z roko in zaluča s svetlega Olimpa, da pokaže ljudem znamenje; daleč se razliva njegov sijaj. Tako se je bleščal bron okoli Idomenejevih prsi, ko je hitel.

Nasproti mu je prišel Merion, njegov zvesti spremljevalec, še blizu šotora; šel je namreč po sulico z bronasto ostjo, da bi jo vzel. Mogočni Idomenej ga je ogovoril: »Merion, Molov sin, hitronogi, najljubši med tovariši, zakaj si prišel in zapustil vojno in boj?

Si morda ranjen in te muči ost orožja? Ali si prišel k meni s kakšnim sporočilom? Tudi sam si ne želim posedati v šotoru, temveč se bojevati.«

Razumni Merion mu je odgovoril: »Idomenej, svetovalec Krečanov v bronastih oklepih, prišel sem vzet sulico, če ti je katera ostala v šotoru. Tisto, ki sem jo imel prej, sem namreč zlomil, ko sem zadel ščit prevzetnega Dejfoba.«

Idomenej, voditelj Krečanov, mu je odgovoril: »Če želiš, boš našel ne le eno, temveč enaindvajset sulic, ki stojijo v šotoru ob svetleči prednji steni: trojanske so, pobiram jih pobitim možem. Nimam namreč navade, da bi se bojeval stoječ daleč od sovražnikov.

Zato imam sulice in ščite z izboklinami, čelade in svetlo bleščeče oklepe.« Razumni Merion mu je odgovoril: »Tudi jaz imam ob svojem šotoru in črni ladji mnogo trojanskega plena, vendar ni blizu, da bi ga vzel.

Tudi zase pravim, da nisem pozabil poguma, temveč stojim med prvimi v boju, ki možem prinaša slavo, kadar se vname vojni spopad.

Morda kateri drug od Ahajcev v bronastih oklepih ne opazi, kako se bojujem; ti pa, mislim, sam dobro veš.« Idomenej, voditelj Krečanov, mu je odgovoril: »Vem, kako pogumen si. Zakaj moraš o tem govoriti?

Če bi zdaj ob ladjah zbrali vse najboljše za zasedo, kjer se najjasneje pokaže pogum mož in se razkrije, kdo je strahopetec in kdo junak — slabiču namreč polt nenehno spreminja barvo, srce v prsih mu ne dopušča, da bi mirno sedel, temveč se premika in preseda z ene noge na drugo; srce mu silno razbija v prsih, ker pričakuje smrt, zobje pa mu šklepetajo. Pogumnemu se polt ne spremeni in se ne boji preveč, ko prvič sede med može v zasedi, temveč si želi čim prej poseči v pogubni boj — tudi tam nihče ne bi mogel grajati tvoje moči in rok.

Če bi te v boju zadeli ali zabodli, orožje ne bi udarilo v zatilje ali hrbet, temveč bi te zadelo v prsi ali trebuh, ko bi silil naprej v spopad med prvimi bojevniki.

Toda nehajva govoriti o tem in stati kakor otroka, da se kdo ne bi preveč razjezil na naju. Pojdi v šotor in vzemi težko sulico.«

Tako je dejal in Merion, enak hitremu Aresu, je brž vzel iz šotora sulico z bronasto ostjo ter odšel za Idomenejem, silno željan boja.

Kakor gre v boj Ares, poguba smrtnikov, in mu sledi ljubljeni sin Fobos, močan in neustrašen, ki v beg požene tudi vztrajnega bojevnika, ko iz Trakije odideta oborožena med Efire ali med junaške Flegije — a ne uslišita obeh strani, temveč zmago naklonita le eni —, takšna sta Merion in Idomenej, voditelja mož, stopala v boj, odeta v bleščeči bron.

Merion je prvi spregovoril: »Devkalionov sin, kje nameravaš prodreti v množico? Na desnem krilu vse vojske, v sredini ali na levem? Nikjer namreč, mislim, dolgolasim Ahajcem tako ne manjka boja.«

Idomenej, voditelj Krečanov, mu je odgovoril: »Pri ladjah na sredini so tudi drugi branilci: oba Ajanta in Tevker, ki je med Ahajci najboljši lokostrelec, izvrsten pa je tudi v boju od blizu. Ti bodo dovolj odgnali, naj si še tako želi boja, Hektorja, Priamovega sina, četudi je silno močan.

Težko mu bo, naj si še tako želi bojevati, premagati njihovo moč in neustavljive roke ter zažgati ladje, razen če sam Kronov sin vrže gorečo baklo v hitre ladje.

Veliki Ajant, Telamonov sin, ne bi popustil pred možem, ki je smrten in uživa Demetrino žito ter ga je mogoče raniti z bronom in velikimi kamni.

Niti pred Ahilom, ki lomi vrste mož, se ne bi umaknil v boju iz oči v oči; v hitrosti nog pa se z njim ne more kosati. Naju vodi sem, na levo krilo vojske, da čim prej spoznava, ali bova komu prinesla slavo ali jo bo kdo nama odvzel.«

Tako je dejal in Merion, enak hitremu Aresu, je krenil prvi, dokler nista prišla v tisti del vojske, kamor mu je naročil. Ko so Trojanci zagledali Idomeneja, po moči podobnega plamenu, njega in njegovega spremljevalca v umetelno izdelani bojni opravi, so se po množici klicali in vsi planili nanj. Ob ladijskih krmah se je razplamtel skupni spopad.

Kakor kadar se pod žvižgajočimi vetrovi razdivjajo viharji na dan, ko je na poteh največ prahu, in hkrati vzdignejo velik oblak prašne megle, tako se je zgostila njihova bitka; v srcih so hrepeneli, da bi drug drugega sredi množice pobili z ostrim bronom.

Smrtonosni boj se je naježil od dolgih sulic, ki so jih držali in so rezale meso; oči je slepil bronasti sijaj svetlečih čelad, na novo zloščenih oklepov in bleščečih ščitov, ki so se zgrinjali skupaj. Zares trdo srce bi moral imeti, kdor bi se tedaj veselil ob pogledu na ta trud in ne občutil žalosti.

Mogočna Kronova sinova sta z različnima namenoma junaškim možem pripravljala bridke bolečine. Zevs je hotel zmago za Trojance in Hektorja, da bi počastil hitronogega Ahila; nikakor pa ni hotel, da bi pred Ilionom propadla vsa ahajska vojska, temveč je izkazoval čast Tetidi in njenemu srčnemu sinu.

Pozejdon pa je prihajal med Argejce in jih spodbujal, skrivaj se dvigajoč iz sivega morja; žalostilo ga je namreč, da jih Trojanci premagujejo, in na Zevsa se je silno jezil.

Res sta bila istega rodu in iz iste družine, toda Zevs se je rodil prej in je vedel več. Zato se je Pozejdon ogibal odkrito pomagati, skrivaj pa je v človeški podobi nenehno bodril može po vojski.

Tako sta vrv silovitega spora in vojne, ki ne prizanaša nikomur, spletla in jo razpela čez obe strani, nezlomljivo in nerazvezljivo; mnogim je zrahljala kolena.

Tedaj je Idomenej, čeprav že sivolas, spodbudil Danajce, planil med Trojance in jih pognal v beg. Ubil je namreč Otrioneja, ki je prišel iz Kabesa in se šele pred kratkim pridružil vojni, iščoč slavo. Prosil je za najlepšo med Priamovimi hčerami, Kasandro, brez snubnih darov, obljubil pa veliko dejanje: da bo ahajske sinove proti njihovi volji pregnal iz Troje.

Stari Priam mu je obljubil in s prikimavanjem potrdil, da mu jo bo dal; mož se je bojeval, zaupajoč obljubam. Idomenej je vanj nameril svetlo sulico ter ga zadel, ko je ponosno korakal; ni ga obvaroval bronasti oklep, ki ga je nosil, temveč se mu je sulica zapičila v sredo trebuha.

Zgrmel je na tla, Idomenej pa se je pobahal in dejal: »Otrionej, res te hvalim nad vsemi smrtniki, če boš zares izpolnil vse, kar si obljubil Priamu, Dardanovemu potomcu; on pa ti je obljubil svojo hčer.

Tudi mi bi ti prav to obljubili in izpolnili: dali bi ti najlepšo med hčerami Atrejevega sina, jo pripeljali iz Argosa, da bi jo vzel za ženo, če bi z nami razdejal lepo naseljeno mesto Ilion.

Le pojdi z menoj, da se pri morskih ladjah dogovorimo o poroki, saj nismo slabi dajalci nevest.« Tako je dejal junak Idomenej in ga za nogo vlekel skozi siloviti boj. Otrioneju je prišel na pomoč Asij, peš pred svojima konjema; ko sta mu dihala za rameni, ju je voznik, njegov spremljevalec, ves čas držal blizu. Asij je v srcu želel zadeti Idomeneja, a ta ga je prehitel in s sulico zadel v grlo pod brado ter mu bronasto ost pognal skozi vrat.

Zrušil se je kakor hrast ali beli topol ali visoki bor, ki ga v gorah tesarji posekajo z naostrenimi sekirami, da bi iz njega gradili ladjo. Tako je ležal iztegnjen pred konjema in vozom, hropel ter se oklepal krvavega prahu.

Njegov voznik je izgubil prejšnjo prisebnost in si ni drznil obrniti konj, da bi ušel sovražnim rokam. Antiloh, vztrajni bojevnik, ga je s sulico zadel in prebodel skozi sredo; ni ga obvaroval bronasti oklep, ki ga je nosil, temveč se mu je sulica zapičila v sredo trebuha.

Hropeč je padel z lepo izdelanega voza, konja pa je Antiloh, sin plemenitega Nestorja, odpeljal od Trojancev med Ahajce z lepimi golenicami. Dejfob je stopil prav blizu Idomeneja, žalosten zaradi Asija, in zalučal svetlo sulico.

Toda Idomenej jo je zagledal pred seboj in se izognil bronasti osti; skril se je namreč pod povsem okrogel ščit, ki ga je nosil, izdelan iz volovskih kož in bleščečega brona, lepo zaobljen in opremljen z dvema držaloma. Ves se je stisnil pod njega, bronasta sulica pa je poletela čez; ščit je suho zazvenel, ko ga je sulica oplazila. Vendar je Dejfob ni zaman izpustil iz težke roke, temveč je zadel Hipsenorja, Hipasovega sina, pastirja ljudstev, v jetra pod prepono in mu nemudoma zrahljal kolena.

Dejfob se je silno pobahal in glasno zaklical: »Asij zdaj vendar ne leži nemaščevan! Pravim, da se bo, četudi odhaja k mogočnemu Hadu, varuhu vrat, v srcu veselil, ker sem mu dal spremljevalca.«

Tako je dejal; njegova hvala je Argejcem prinesla žalost, najbolj pa je pretresla srce bojevitega Antiloha. Toda čeprav žalosten, ni zanemaril svojega tovariša, temveč je pritekel, stopil nadenj in ga zakril s ščitom.

Nato sta se ga lotila dva zvesta tovariša, Mekistej, Ehijev sin, in božanski Alastor; dvignila sta ga in ga, ko je težko stokal, odnesla k votlim ladjam.

Idomenejeva silna vnema ni pojenjala; ves čas si je želel bodisi katerega od Trojancev zagrniti s temno nočjo bodisi sam zgrmeti na tla, ko bi Ahajce branil pogube. Tedaj je srečal ljubljenega sina od Zevsa gojenega Ajzieta, junaka Alkatoja, Anhizovega zeta, ki je imel za ženo njegovo najstarejšo hčer Hipodamejo. Oče in častita mati sta jo v svoji hiši ljubila iz vsega srca, saj je vse vrstnice prekašala v lepoti, spretnosti in razumu; zato jo je vzel za ženo najodličnejši mož v prostrani Troji. Tega je tedaj Pozejdon podvrgel Idomeneju: očaral mu je svetle oči in mu vklenil krasne ude. Ni mogel ne pobegniti nazaj ne se izogniti, temveč je kakor steber ali visoko razvejano drevo negibno stal. Junak Idomenej ga je s sulico zabodel v sredo prsi in prebil njegov bronasti oklep, ki ga je dotlej varoval pred smrtjo; tedaj je suho zazvenel, ko se je razklal okoli sulice.

Mož je zgrmel na tla, sulica pa mu je obtičala v srcu, ki je v krčih stresalo tudi zadnji konec sulice. Tedaj mu je silni Ares odvzel življenjsko moč. Idomenej se je silno pobahal in glasno zaklical: »Dejfob, ali se ti ne zdi, da smo primerno povrnili, ko so trije padli za enega? Saj se tako bahaš!

Nesrečnež, stopi tudi sam predme, da spoznaš, kakšen Zevsov potomec sem prišel sem! Zevs je najprej rodil Minosa, varuha Krete; Minos je rodil brezgrajnega sina Devkaliona, Devkalion pa mene, da bi vladal mnogim možem na prostrani Kreti. Zdaj so me ladje pripeljale sem v nesrečo tebi, tvojemu očetu in drugim Trojancem.«

Tako je dejal, Dejfob pa je omahoval med dvema možnostma: ali naj stopi nazaj in si med srčnimi Trojanci poišče soborca ali naj se poskusi sam. Ko je tako premišljeval, se mu je zdelo koristneje, da gre po Eneja. Našel ga je na zadnjem robu množice, kjer je stal; na božanskega Priama je bil namreč ves čas jezen, ker ga, čeprav je bil junak, ni spoštoval med možmi.

Stopil je blizu in mu spregovoril krilate besede: »Enej, svetovalec Trojancev, zdaj moraš nujno stopiti v bran svojemu svaku, če te sploh kaj skrbi za sorodnike.

Pojdi z menoj, da pomagava Alkatoju, ki te je nekoč, kot tvoj svak, vzgajal v svojem domu, ko si bil še majhen. Idomenej, slavni suličar, ti ga je ubil.«

Tako je dejal in mu razvnel srce v prsih; ta pa se je odpravil proti Idomeneju, ves vnet za boj. Toda Idomeneja ni obšel strah kakor razvajenega otroka, temveč je obstal kakor merjasec v gorah, ki zaupa svoji moči in pričakuje hrupno množico mož, ki se mu bliža na samotnem kraju; ščetine na hrbtu se mu ježijo, oči mu plamenijo kakor ogenj, zobe pa brusi, pripravljen, da odbije pse in može. Tako je stal Idomenej, sloveč po kopju, in se ni umikal Eneju, ki je prihajal na pomoč; zaklical je tovarišem, ko je zagledal Ask alafa, Afareja, Dejpira, Meriona in Antiloha, izurjene v bojnem vrvežu; spodbujal jih je in jim govoril krilate besede: »Pridite, prijatelji, in pomagajte meni, ki sem sam! Silno se bojim hitronogega Eneja, ki prihaja in se žene name; mogočen je v boju, ko pobija može, in ima še cvet mladosti, največjo moč.

Ko bi bila ob tem pogumu še enakih let, bi kmalu bodisi on dosegel veliko zmago bodisi jaz.« Tako je dejal in vsi so se enega srca postavili poleg njega ter si naslonili ščite na ramena.

Eneja pa je na drugi strani klical svojim tovarišem, ko je zagledal Dejfoba, Parisa in plemenitega Agenorja, ki so skupaj z njim vodili Trojance. Za njimi so šle množice kakor ovce za ovnom, ko se s pašnika vračajo napajat; pastirju se ob tem veseli srce. Tako se je Eneju v prsih radostilo srce, ko je videl množico bojevnikov, ki mu je sledila.

Okoli Alkatoja so se spoprijeli od blizu z dolgimi kopji; bron na prsih jim je strašno žvenketal, ko so v gneči merili drug na drugega. Dva bojevita moža, ki sta prekašala vse druge, Eneja in Idomenej, enaka Aresu, sta si želela drug drugemu razparati kožo z neusmiljenim bronom.

Eneja je prvi zalučal kopje v Idomeneja, toda ta ga je videl prihajati naravnost in se bronastemu kopju izognil; Enejeva ost je trepetajoč zletela v zemljo, potem ko je zaman švignila iz njegove krepke roke.

Idomenej pa je Ojn omaja zadel sredi trebuha, prebil izbočeno ploščo oklepa in bron mu je skozi drobovje prodrl; zgrudil se je v prah in s pestjo zagrabil zemljo.

Idomenej je iz mrtvega telesa izvlekel kopje, ki meče dolgo senco, a drugega lepega orožja ni več mogel sneti z njegovih ramen, saj so ga stiskali izstrelki.

Noge mu niso bile več trdne, da bi se pognal, bodisi za lastnim kopjem bodisi vstran pred sovražnikovim. Zato se je v boju na mestu še branil neusmiljenega dneva smrti, toda noge ga niso več hitro nosile iz bitke.

Ko je počasi odhajal, je Dejfob vanj zalučal svetlo kopje, saj je do njega ves čas gojil neugasljivo jezo. A tudi tedaj ga je zgrešil; s kopjem je zadel Askalafa, sina Enialija. Težko kopje mu je skozi ramo prodrlo; zgrudil se je v prah in s pestjo zagrabil zemljo.

Mogočni Ares, ki strašno rjove, še ni ničesar izvedel, da mu je sin padel v silovitem boju, temveč je sedel na vrhu Olimpa pod zlatimi oblaki, zadržan po Zevsovi volji, tam, kjer so bili tudi drugi nesmrtni bogovi, ki jim je bilo prepovedano posegati v boj.

Okoli Askalafa so se spoprijeli od blizu. Dejfob je Askalafu svetlo čelado iztrgal, Merion pa, enak hitremu Aresu, je skočil naprej in ga s kopjem udaril v nadlaket; iz roke mu je čelada z nastavkom za perjanico padla na tla in votlo zazvenela.

Merion je znova planil naprej kakor jastreb in mu iz zgornjega dela nadlakti izvlekel težko kopje, nato pa se umaknil nazaj med tovariše. Dejfoba je Polites, njegov pravi brat, z obema rokama objel okoli pasu in ga odvedel iz zlovešče donečega boja, dokler ni prišel do hitrih konj, ki so mu za bitko in bojnim vrvežem stali z voznikom in lepo okrašenim vozom. Ti so ga odpeljali proti mestu, ko je težko ječal od bolečin; kri mu je tekla iz sveže ranjene roke.

Drugi so se bojevali dalje in neugasljivo vpitje se je dvigalo. Tedaj je Eneja planil na Afareja, Kaletorjevega sina, in ga z ostrim kopjem udaril v vrat, ko je bil obrnjen proti njemu. Glava se mu je nagnila vstran, nanj sta se zvrnila ščit in čelada, objela pa ga je smrt, ki uničuje življenje.

Antiloh je opazil Toona, ko se je obrnil, planil nanj, ga ranil in mu povsem presekal žilo, ki poteka vzdolž hrbta in sega vse do vratu; v celoti jo je presekal. Ta je na hrbet v prah padel in iztegnil obe roki proti ljubim tovarišem.

Antiloh je planil k njemu in mu jemal orožje z ramen, pri tem pa gledal naokrog. Trojanci so ga obstopili in od vseh strani zbadali njegov široki, bleščeče pisani ščit, a niso mogli z neusmiljenim bronom niti oprasniti nežne kože Antiloha pod njim; Pozejdon, ki stresa zemljo, je namreč varoval Nestorjevega sina tudi sredi množice izstrelkov.

Nikdar ni bil stran od sovražnikov, temveč se je med njimi obračal; kopje mu ni mirovalo, ampak se je nenehno zibalo in vrtelo. V srcu je preudarjal, koga bi zadel z metom ali na koga bi planil od blizu.

Toda ko je meril v množico, ni ušel pozornosti Adamanta, Azijevega sina, ki mu je z ostrim bronom zadel sredo ščita, potem ko je planil prav blizu. Toda ost mu je oslabil temnolasi Pozejdon, ker mu ni privoščil Antilohovega življenja.

En del kopja je ostal kakor v ognju ožgan kol v Antilohovem ščitu, druga polovica pa je ležala na tleh. Adamant se je umikal nazaj med tovariše, da bi ušel smrti, toda Merion se je pognal za njim in ga s kopjem zadel med spolovilom in popkom, tam, kjer Ares nesrečnim smrtnikom zada najhujše bolečine.

Tam se mu je kopje zapičilo; zgrbljen okoli njega se je krčevito premetaval kakor vol, ki ga v gorah pastirji proti njegovi volji zvežejo z vrvmi in na silo vlečejo. Tako se je ranjeni zvijal, a le kratek čas, ne dolgo, dokler ni k njemu pristopil in mu kopja iz mesa izvlekel junak Merion; tedaj mu je tema zagrnila oči.

Helen pa je Dejpira od blizu udaril v sence z velikim traškim mečem in mu odbil čelado. Ta je odletela in padla na tla; neki Ahajec jo je pobral, ko se je bojevnikom kotalila med nogami. Dejpiru pa je oči zagrnila črna noč.

Žalost je zajela Atrejevega sina Menelaja, glasnega v bojnem klicu. Z grožnjo se je odpravil proti junaku in kralju Helenu ter vihtel ostro kopje, oni pa je napenjal lok. Hkrati sta namerila: prvi je hotel ostro kopje zalučati, drugi pa puščico izpustiti s tetive.

Priamov sin je s puščico zadel na prsih izbočeno ploščo oklepa, toda ostra puščica se je odbila. Kakor na velikem gumnu s široke velnice odskakujejo temni bobovi ali čičerika ob ostrem vetru in sunkih moža, ki veje žito, tako se je od oklepa slavnega Menelaja silovito odbila ostra puščica in odletela daleč proč.

Atrejev sin Menelaj, glasen v bojnem klicu, pa ga je zadel v roko, s katero je držal lepo izrezljani lok; skozi dlan je bronasto kopje prodrlo naravnost v lok.

Helen se je umikal nazaj med tovariše, da bi ušel smrti, z roko, ki mu je visela ob telesu, za seboj pa je vlekel jesenovo kopje. To mu je iz roke izvlekel srčni Agenor, rano pa mu je povezal z dobro spleteno ovčjo volno, s pračo, ki jo je služabnik nosil zanj, pastirja ljudstev.

Pejzander se je odpravil naravnost proti slavnemu Menelaju; zla usoda ga je vodila k smrtnemu koncu, da ga ti, Menelaj, pokončaš v strašnem boju. Ko sta se približala drug drugemu, je Atrejev sin zgrešil in kopje mu je zdrsnilo vstran; Pejzander pa je ščit slavnega Menelaja zadel, vendar ni mogel brona poriniti skozenj. Široki ščit ga je ustavil, pri tulcu pa se je zlomilo kopje. V srcu se je razveselil in upal na zmago.

Atrejev sin je izvlekel meč s srebrnimi žeblji in planil na Pejzandra; ta pa je izpod ščita vzel lepo bronasto sekiro na dolgem, gladko obtesanem oljčnem toporišču. Hkrati sta zamahnila drug proti drugemu.

Pejzander je zadel vrh nastavka na čeladi s konjsko žimo, tik pod samim grebenom; Menelaj pa njega, ko je prihajal, v čelo nad korenom nosu. Kosti so počile in obe očesi sta mu krvavi padli k nogam na tla v prah. Ko se je zgrudil, se je skrčil; Menelaj mu je stopil na prsi, mu snel orožje in zmagoslavno dejal: »Tako boste vendarle zapustili ladje Danajcev s hitrimi žrebci, prevzetni Trojanci, nenasitni strašnega bojnega krika! Saj vam ni bilo dovolj drugih sramot in nečastnosti, s katerimi ste me osramotili, zlobni psi; v srcu se niste niti malo bali hude jeze glasno grmečega Zevsa, varuha gostov, ki vam bo nekega dne razdejal visoko mesto. Mojo zakonito ženo in mnogo imetja ste brez sramu odpeljali, čeprav vas je prijazno sprejela. Zdaj pa si še želite na naše morske ladje vreči pogubni ogenj in pobiti ahajske junake.

Toda nekje vas bomo ustavili, naj se še tako ženete v boj! Oče Zevs, pravijo, da v modrosti prekašaš vse druge ljudi in bogove; pa vendar vse to prihaja od tebe! Kako vendar izkazuješ naklonjenost tem nasilnim možem, Trojancem, ki jih vselej žene brezumna objestnost in se ne morejo nasititi spopada, vojne, ki vsem enako prinaša gorje!

Vsega se človek nasiti: spanja, ljubezni, sladkega petja in prelepega plesa, čeprav si vsak bolj želi, da bi se do sitega naužil tega kakor vojne; Trojanci pa so boja nenasitni!«

Tako je dejal brezgrajni Menelaj, snel krvavo orožje s telesa in ga izročil tovarišem; sam pa se je znova odpravil med prve bojne vrste.

Tedaj je nanj planil sin kralja Pilajmena, Harpalion, ki je svojemu ljubemu očetu sledil v vojno pred Trojo, a se ni več vrnil v domačo deželo. Ta je tedaj Atrejevemu sinu s kopjem zadel sredo ščita od blizu, vendar ni mogel poriniti brona skozenj. Umikal se je nazaj med tovariše, da bi ušel smrti, in se oziral na vse strani, da mu ne bi kdo z bronom ranil kože.

Merion pa je za njim, ko je odhajal, izpustil puščico z bronasto ostjo in ga zadel v desno zadnjico; puščica je pod kostjo prodrla naravnost skozi mehur.

Tam se je sesedel v naročje ljubih tovarišev in izdihoval življenje; kakor črv na zemlji je ležal iztegnjen, iz njega pa je tekla črna kri in močila tla.

Zanj so poskrbeli srčni Paflagonci; položili so ga na voz in ga odpeljali proti svetemu Iliju, žalostni; z njimi je šel oče in točil solze, a za mrtvega sina ni bilo nobenega maščevanja.

Paris se je v srcu silno razjezil zaradi njegove smrti, saj mu je bil med mnogimi Paflagonci gostinski prijatelj. V jezi zaradi njega je izpustil puščico z bronasto ostjo.

Bil pa je neki Evhenor, sin vedeža Polijda, bogat in hraber, ki je prebival v Korintu. Vkrcal se je na ladjo, čeprav je dobro poznal svojo pogubno usodo; častiti starec Polijd mu je namreč večkrat povedal, da bo bodisi umrl za težko boleznijo v domači hiši bodisi ga bodo ob ahajskih ladjah pokončali Trojanci. Tako se je izognil tako hudi globi Ahajcev kakor osovraženi bolezni, da mu ne bi bilo treba trpeti v srcu.

Njega je Paris zadel pod čeljustjo in ušesom; hitro je življenje zapustilo njegove ude in zajela ga je strašna tema. Tako so se bojevali kakor razplamteli ogenj. Zevsu ljubi Hektor pa ni ničesar izvedel in ni vedel, da so mu na levi strani ladij pobijali bojevnike Argejci. Kmalu bi zmaga lahko pripadla Ahajcem, tako silno je namreč vladar zemlje, ki jo stresa, spodbujal Argejce in jim sam pomagal s svojo močjo. Toda Hektor je vztrajal tam, kjer je sprva preskočil vrata in zid, potem ko je razbil strnjene vrste danajskih ščitonoš, tam, kjer so bile Ajantove in Protezilajeve ladje potegnjene na obalo sivega morja. Nad njimi je bil zid sezidan najniže in tam so se najbolj silovito bojevali tako možje kakor konji.

Tam so Bojotijci in Jonci v dolgih hitonih, Lokrijci, Ftijci in svetli Epejci z naporom zadrževali njegov nalet na ladje; niso pa mogli od sebe odbiti plemenitega Hektorja, ki je bil podoben plamenu. Med njimi so bili izbrani Atenčani; vodil jih je Menestej, Petejev sin, sledili pa so mu Fejdas, Stihij in vrli Biant. Epejcem so poveljevali Filejev sin Meges, Amfion in Drakij, Ftijcem pa Medon in v boju neomajni Podarkes.

Medon je bil nezakonski sin božanskega Ojleja in Ajantov brat; prebival pa je v Filaki, daleč od domovine, ker je ubil moža, sorodnika svoje mačehe Eriopide, Ojlejeve žene. Drugi pa je bil sin Ifikla, Filakovega sina.

Oba sta v orožju stala na čelu srčnih Ftijcev in se skupaj z Bojotijci bojevala za obrambo ladij. Hitri Ajant, Ojlejev sin, pa se ni niti za trenutek oddaljil od Telamonovega Ajanta, niti za ped. Kakor na ledini dva temna vola dobro zgrajeni plug z enako vnemo vlečeta, okoli njunih korenov rogov pa obilno vre znoj; le gladko obtesani jarem ju drži narazen, ko hitita po brazdi in oralo reže zemljo: tako sta stala tesno drug ob drugem.

Toda Telamonovemu sinu so sledili številni vrli bojevniki, tovariši, ki so prevzemali njegov ščit, kadar sta mu utrujenost in znoj oslabila kolena.

Srčnemu Ojlejevemu sinu pa Lokrijci niso sledili, saj jim srce ni hotelo vztrajati v boju od blizu. Niso imeli bronastih čelad s konjsko žimo, ne okroglih ščitov ne jesenovih kopij, temveč so mu do Ilija sledili z zaupanjem v loke in v dobro spletene prače iz ovčje volne; z njimi so nato v gostem dežju izstrelkov razbijali trojanske vrste. Tedaj so se eni spredaj v umetelno izdelanem orožju bojevali s Trojanci in z brona okitenim Hektorjem, drugi pa so od zadaj streljali neopazno. Trojanci niso več mislili na bojno veselje, saj so jih puščice spravljale v zmedo.

Tedaj bi se Trojanci žalostno umaknili od ladij in šotorov proti vetrovnemu Iliju, ko ne bi Polidamant stopil k drznemu Hektorju in mu dejal: »Hektor, tebe je nemogoče pripraviti, da bi poslušal nasvet.

Ker ti je bog dal, da prekašaš druge v bojevanju, hočeš zato prekašati druge tudi v preudarnosti. Toda sam ne moreš dobiti vsega hkrati.

Enemu je bog dal spretnost v boju, drugemu v plesu, tretjemu v igranju na kitaro in petju, drugemu pa daljnovidni Zevs položi v prsi bistroumnost, ki koristi mnogim ljudem; mnoge reši, najbolj pa jo ceni tisti, ki jo ima.

Sam bom povedal, kar se mi zdi najbolje. Okoli tebe je z vseh strani vzplamtel obroč boja. Odkar so srčni Trojanci prešli zid, eni stojijo ob strani z orožjem, drugi pa se bojujejo, raztreseni med ladjami, maloštevilni proti številnejšim.

Umakni se torej in pokliči sem vse najboljše može; tukaj bomo lahko temeljito pretehtali vsak načrt: ali naj planemo na ladje z mnogimi veslaškimi klopmi, če nam bo bog hotel dati zmago, ali pa naj se od ladij umaknemo nepoškodovani. Sam se namreč bojim, da nam bodo Ahajci poplačali včerajšnji dolg, saj ob ladjah čaka mož, nenasiten boja, in mislim, da ne bo več dolgo ostal zunaj bitke.«

Tako je govoril Polidamant in Hektorju je bil preudarni nasvet všeč. Takoj je z orožjem vred skočil z voza na tla ter mu spregovoril krilate besede: »Polidamant, ti zadrži tukaj vse najboljše može, sam pa bom šel tja in se soočil z bojem. Kmalu se vrnem, ko jim dam potrebna navodila.«

Tako je dejal in se pognal, podoben zasneženi gori, z glasnim krikom pa hitel skozi Trojance in zaveznike. Vsi so se zgrinjali k plemenitemu Polidamantu, Pantojevemu sinu, ko so zaslišali Hektorjev glas.

Hektor pa je Dejfoba in močnega kralja Helena, Adamanta, Azijevega sina, in Azija, Hirtakovega sina, iskal po prvih bojnih vrstah, da bi jih kje našel.

Toda ni jih več našel ne nepoškodovanih ne vseh živih. Eni so namreč ob krmah ahajskih ladij ležali mrtvi, potem ko so jih pokončale argejske roke, drugi pa so bili znotraj obzidja, zadeti in ranjeni.

Kmalu je na levi strani solznega bojišča našel plemenitega Aleksandra, moža lepolase Helene, ki je bodril tovariše in jih spodbujal k boju. Stopil je blizu in ga ogovoril z žaljivimi besedami: »Nesrečni Paris, lepotec, ženskar in zapeljivec! Kje so Dejfob in močni kralj Helen, Adamant, Azijev sin, in Azij, Hirtakov sin?

Kje je Otrionej? Zdaj je visoki Ilij do temeljev pogubljen; zdaj ti je strašna smrt zagotovljena!« Bogovom podobni Aleksander mu je odvrnil: »Hektor, ker ti je do tega, da obtožuješ nedolžnega, bi me kdaj drugič morda upravičeno imel za takega, ki se umika boju, saj me mati vendar ni rodila povsem brez poguma. Odkar si ob ladjah razvnel boj naših tovarišev, smo tukaj in se spopadamo z Danajci brez prestanka. Tovariši, po katerih sprašuješ, pa so mrtvi.

Samo Dejfob in močni kralj Helen sta odšla, ranjena z dolgimi kopji, oba v roko; Kronov sin ju je obvaroval smrti. Zdaj nas vodi, kamor ti velita srce in duh; z vnemo ti bomo sledili in pravim, da nam ne bo manjkalo poguma, dokler bomo imeli kaj moči.

Čez svoje moči se človek ne more bojevati, naj bo še tako vnet.« S temi besedami je junak omehčal bratovo srce. Odpravila sta se tja, kjer sta bila boj in spopad najhujša, okoli Kebriona in brezgrajnega Polidamanta, Falka, Ortaja in bogovom podobnega Polifeta, Palmisa, Askanija in Morisa, Hipotionovega sina, ki so iz rodovitne Askanije prišli kot zamenjava prejšnjega jutra; tedaj pa jih je Zevs spodbudil k boju.

Šli so kakor vihar silovitih vetrov, ki se ob grmenju očeta Zevsa spusti na ravnino in se z neizmernim hrumom zmeša z morjem; v njem se mnogi valovi glasno bučečega morja penijo in dvigajo v bele grebene, eni spredaj, drugi za njimi. Tako so Trojanci v strnjenih vrstah, eni spredaj, drugi za njimi, bleščeči v bronu, sledili svojim voditeljem.

Na čelu je bil Hektor, Priamov sin, enak Aresu, uničevalcu smrtnikov; pred seboj je držal enakomerno okrogli ščit, utrjen z gostimi plastmi usnja in debelo prevlečen z bronom; okoli senc se mu je zibala svetla čelada.

Stopal je naprej in od vseh strani preizkušal bojne vrste, ali bi mu popustile, ko bi stopil proti njim, skrit za ščitom. Toda Ahajcem ni omajal srca v prsih.

Ajant ga je prvi izzval, ko je stopal z dolgimi koraki: »Nesrečnež, stopi bliže! Zakaj zaman strašiš Argejce? Saj nismo neizkušeni v boju, temveč nas je Ahajce pokoril zli Zevsov bič.

Tvoje srce gotovo upa, da boš razdejal ladje, toda tudi mi imamo roke, pripravljene za obrambo. Precej prej bo vaše lepo naseljeno mesto padlo pod našimi rokami in bo razdejano.

Tebi samemu pa pravim, da je blizu čas, ko boš med begom prosil očeta Zevsa in druge nesmrtnike, naj bodo tvoji konji z lepimi grivami hitrejši od sokolov, ko te bodo v oblaku prahu nosili čez ravnino proti mestu.«

Ko je to izrekel, mu je na desni preletela ptica, visoko leteči orel; ahajska množica je zavriskala, opogumljena ob znamenju. Svetli Hektor pa je odgovoril: »Ajant, prazni blebetač in bahač, kaj si rekel! Ko bi bil le tako gotovo za vse dni sin Zevsa, ki nosi egido, in bi me rodila častita Hera, in bi me častili, kakor častijo Ateno in Apolona, kakor bo ta dan zagotovo prinesel nesrečo Argejcem, prav vsem! Med njimi boš tudi ti ubit, če si drzneš pričakati moje dolgo kopje, ki ti bo nežno kožo raztrgalo; trojanske pse in ptice boš nasitil s svojo maščobo in mesom, ko boš padel ob ahajskih ladjah.«

Tako je dejal in stopil na čelo; drugi so mu sledili z neizmernim hrumom, za njimi pa je vpila množica. Argejci so na drugi strani zaklicali in niso pozabili poguma, temveč so vztrajali in čakali najboljše Trojance, ki so prihajali.

Vpitje obeh strani je seglo do etra in Zevsovega sijaja.