Dvoboj Parisa in Menelaja

Besedilo

Dvoboj Parisa in Menelaja

Ko pa so se vsi razvrstili ob svojih vodjih, so Trojanci krenili s krikom in vriščem kakor ptice, kakor se pod nebom razlega krik žerjavov; ko ubežijo zimi in neskončnemu deževju, s kričanjem letijo nad tokovi Okeana in Pigmejcem prinašajo pokol in smrt; ob zori jim napovedujejo pogubni boj.

Ahajci pa so stopali molče, dihajoč bojno silo, v srcu odločeni, da bodo drug drugega branili. Kakor Notos razlije meglo po gorskih vrhovih, pastirjem neljubo, tatu pa ljubšo od noči, in človek vidi le tako daleč, kolikor zaluča kamen, tako se je pod njihovimi nogami vrtinčasto dvigal prah, ko so korakali; naglo so prečkali ravnino.

Ko sta se vojski že približali druga drugi, je pred Trojanci stopal bogovom podobni Aleksander, z leopardovo kožo čez ramena, ukrivljenim lokom in mečem; v rokah je vihtel dve kopji z bronastima ostema in izzival vse najboljše med Argejci, naj se z njim spopadejo iz oči v oči v strašnem boju.

Ko ga je zagledal bojeviti Menelaj, kako z dolgimi koraki stopa pred množico, se je razveselil kakor lev, ki naleti na velik plen, na rogat jelena ali divjo kozo, ves sestradan; požre ga, čeprav se za njim podijo hitri psi in krepki mladeniči. Tako se je razveselil Menelaj, ko je bogovom podobnega Aleksandra uzrl pred seboj: menil je, da bo kaznoval krivca. Pri priči je z vso bojno opremo skočil z voza na tla.

Ko pa je bogovom podobni Aleksander opazil, da se je Menelaj prikazal med prvimi bojevniki, mu je srce stisnila groza; umaknil se je nazaj med tovariše, da bi ubežal smrti.

Kakor človek, ki v gorski globeli zagleda kačo in odskoči nazaj, udi pa mu zadrhtijo, se umakne in lica mu pobledijo, tako se je spet pogreznil med ponosne Trojance bogovom podobni Aleksander, prestrašen pred Atrejevim sinom.

Hektor ga je opazil in ga oštel z žaljivimi besedami: »Nesrečni Paris, lepi gizdalin, ženskar in slepar! Ko bi se nikoli ne rodil ali vsaj umrl neporočen! To bi si želel in bilo bi mnogo bolje, kakor da si takšna sramota in predmet prezira drugih.

Zdaj se gotovo krohotajo dolgolasi Ahajci, ki so mislili, da si prvak med junaki, ker si lep na pogled, v srcu pa nimaš ne moči ne poguma.

Si mar takšen z ladjami, ki plovejo po morju, preplul morje in zbral zveste tovariše, se družil s tujci in odpeljal lepo ženo iz daljne dežele, nevesto mož, ki vihtijo kopja, v veliko pogubo svojemu očetu, mestu in vsemu ljudstvu, sovražnikom v veselje, sebi pa v sramoto?

Zakaj se ne postaviš bojevitemu Menelaju po robu? Tedaj bi spoznal, kakšnemu možu si vzel cvetočo ženo! Nič ti ne bi koristili lira in Afroditini darovi, ne kodri ne lepota, ko bi ležal v prahu.

A Trojanci so preveč plašni; sicer bi te že davno oblekli v kamnito srajco za vse zlo, ki si ga storil.« Bogovom podobni Aleksander mu je odgovoril: »Hektor, po pravici si me oštel, ne čez mero. Tvoje srce je vselej neupogljivo kakor sekira, ki seka skozi les v rokah moža, ki spretno teše ladijski tram, in krepi zamah njegove roke; takšen neustrašen duh prebiva v tvojih prsih. Toda ne očitaj mi ljubkih darov zlate Afrodite. Ni prav zavračati sijajnih darov bogov, ki jih sami podarijo; nihče si jih ne more vzeti po svoji volji. Če pa želiš, da se zdaj bojujem in spopadem, naj drugi Trojanci in vsi Ahajci sedejo, mene in bojevitega Menelaja pa postavite v sredo, da se bojujeva za Heleno in vse njeno imetje. Kdor bo zmagal in se izkazal za močnejšega, naj vzame vse bogastvo in ženo odpelje domov. Vi drugi pa sklenite prijateljstvo in ga potrdite s sveto prisego; vi ostanite v rodovitni Troji, oni pa naj se vrnejo v Argos, kjer se pasejo konji, in v Ahajo lepih žena.«

Tako je rekel in Hektor se je teh besed silno razveselil. Stopil je med vojski in zadržal trojanske vrste, držeč kopje za sredino; vsi so obstali.

Dolgolasi Ahajci pa so napenjali loke proti njemu, merili vanj s puščicami in ga obmetavali s kamenjem. Tedaj je glasno zaklical vladar mož Agamemnon: »Ustavite se, Argejci! Ne mečite, ahajski mladeniči! Hektor z bleščečo čelado nam želi nekaj povedati.«

Tako je rekel in naglo so opustili boj ter utihnili. Hektor pa je spregovoril obema vojskama: »Poslušajte, Trojanci in Ahajci z lepimi golenicami, Aleksandrove besede, zaradi katerega je vzplamtel ta spor.

Drugim Trojancem in vsem Ahajcem predlaga, naj lepo orožje odložijo na zemljo, ki hrani mnoge, sam pa se bo sredi obeh vojsk z bojevitim Menelajem na samem bojeval za Heleno in vse njeno imetje.

Kdor bo zmagal in se izkazal za močnejšega, naj vzame vse bogastvo in ženo odpelje domov; mi drugi pa sklenimo prijateljstvo in ga potrdimo s sveto prisego.«

Tako je rekel in vsi so ostali tiho, v globoki tišini. Tedaj jim je spregovoril Menelaj, mogočen v bojnem klicu: »Poslušajte zdaj še mene, kajti največja bolečina sega v moje srce. Menim, da je že čas, da se razidejo Argejci in Trojanci, saj ste pretrpeli mnogo gorja zaradi mojega spora in Aleksandra, ki ga je začel. Komur od naju sta namenjeni smrt in poguba, naj umre; vi drugi pa se čim prej razidite.

Prinesite dve jagnjeti, belega samčka in črno samičko, za Zemljo in Sonce; mi pa bomo prinesli še eno za Zevsa. Privedite tudi mogočnega Priama, da bo prisego potrdil sam, kajti njegovi sinovi so predrzni in nezanesljivi, da ne bi kdo s prestopkom oskrunil priseg, danih Zevsu.

Misli mladih mož so vselej vihrave; kadar pa je med njimi starec, gleda hkrati naprej in nazaj, da bi se vse izteklo kar najbolje za obe strani.«

Tako je rekel in Ahajci ter Trojanci so se razveselili v upanju, da se bo končala bridka vojna. Konje so ustavili v vrstah, sami pa stopili z vozov in slekli bojno opremo; položili so jo na tla drugo poleg druge, vmes pa je ostal le ozek pas zemlje. Hektor je poslal v mesto dva glasnika, naj naglo prineseta jagnjeti in pokličeta Priama. Vladar Agamemnon pa je poslal Taltibija k votlim ladjam in mu naročil, naj prinese jagnje; ta ni odrekel poslušnosti božanskemu Agamemnonu.

Tedaj je Iris prišla kot glasnica k beloroki Heleni, v podobi njene svakinje, žene Antenorjevega sina, ki jo je imel za ženo mogočni Helikaon, Antenorjev sin: Laodike, najlepše med Priamovimi hčerami.

Našla jo je v dvorani, kjer je na velikih statvah tkala dvojni škrlatni plašč in vanj vtkala mnoge boje Trojancev, krotiteljev konj, in Ahajcev v bronastih oklepih, ki so jih zaradi nje prestajali pod Aresovimi rokami. Hitronoga Iris je stopila k njej in rekla: »Pridi, draga nevesta, da vidiš čudovita dejanja Trojancev, krotiteljev konj, in Ahajcev v bronastih oklepih. Prej so drug drugemu prinašali vojno, polno solza, na ravnini in hrepeneli po pogubnem spopadu; zdaj pa sedijo molče in boj je prenehal, naslonjeni na ščite, dolga kopja pa so zasajena poleg njih.

Aleksander in bojeviti Menelaj se bosta z dolgima kopjema bojevala zate; kdor bo zmagal, te bo imenoval svojo ljubo ženo.« S temi besedami ji je boginja vlila v srce sladko hrepenenje po prejšnjem možu, domačem mestu in starših. Pri priči se je odela v bleščeče belo tančico in odhitela iz izbe, točeč nežne solze; ni šla sama, z njo sta šli dve služabnici, Ajtra, Pitejeva hči, in Klimena velikih oči. Kmalu so prispele do Skajskih vrat.

Priam, Pantoos, Timetes, Lampos, Klitij in Hiketaon, Aresov poganjek, ter Ukalegon in Antenor, oba preudarna, so kot starešine ljudstva sedeli pri Skajskih vratih. Zaradi starosti so že opustili boj, a bili so odlični govorniki, podobni škržatom, ki v gozdu posedajo po drevesih in razlivajo svoj mili glas; takšni so sedeli trojanski voditelji na stolpu.

Ko so zagledali Heleno, ki se je vzpenjala na stolp, so si potiho izmenjali krilate besede: »Ni čudno, da Trojanci in Ahajci z lepimi golenicami zaradi takšne žene že toliko časa trpijo gorje; po obrazu je osupljivo podobna nesmrtnim boginjam. Pa vendar naj se, čeprav je takšna, z ladjami vrne domov, da nam in našim otrokom ne pusti pogube za prihodnje dni.«

Tako so govorili, Priam pa je poklical Heleno: »Pridi sem, ljubi otrok, sedi predme, da vidiš svojega prejšnjega moža, sorodnike in prijatelje. Zame nisi kriva ti; krivi so bogovi, ki so nadme poslali to solzno vojno z Ahajci. Povej mi tudi ime tega mogočnega moža: kdo je ta plemeniti in veliki Ahajec?

Drugi so sicer za glavo višji od njega, vendar še nikoli nisem videl tako lepega moža in tako dostojanstvenega; pravi kralj se zdi.«

Helena, božanska med ženami, mu je odgovorila: »Ljubi tast, do tebe čutim spoštovanje in strah. Ko bi mi bila ljuba bridka smrt tistega dne, ko sem semkaj sledila tvojemu sinu in zapustila poročno izbo, domače, ljubljeno hčer in drage vrstnice!

Toda to se ni zgodilo; zato hirám v solzah. Povedala ti bom, kar me sprašuješ in želiš izvedeti: ta je Atrejev sin Agamemnon, vladar prostranih dežel, dober kralj in obenem mogočen suličar. Bil je svak meni, brezsramnici — če je bilo vse to kdaj res.«

Tako je rekla; starec ga je občudoval in dejal: »Srečni Atrejev sin, rojen pod srečno zvezdo, ljubljenec usode! Res ti je podložnih mnogo ahajskih mladeničev.

Nekoč sem prišel tudi v Frigijo, bogato z vinogradi, kjer sem videl množico Frigijcev s hitrimi konji, ljudstvo Otreja in bogovom podobnega Migdona, ki so tedaj taborili ob bregovih Sangarija. Tudi mene so prišteli med svoje zaveznike tistega dne, ko so prišle Amazonke, enakovredne možem; a niti njih ni bilo toliko kot Ahajcev svetlih oči.«

Nato je starec zagledal Odiseja in vprašal: »Povej mi, ljubi otrok, še za tega: kdo je? Za glavo je manjši od Atrejevega sina Agamemnona, vendar se zdi širši v ramenih in prsih.

Njegovo orožje leži na zemlji, ki hrani mnoge, sam pa kakor oven obhaja vrste mož. Primerjal bi ga z ovnom gostega runa, ki se sprehaja med veliko čredo belih ovc.«

Odgovorila mu je Helena, Zevsova hči: »Ta je Laertov sin, premeteni Odisej, ki je odrasel na Itaki, čeprav je vsa skalnata; pozna vsakršne zvijače in modre načrte.«

Tedaj ji je preudarni Antenor odgovoril: »Žena, resnične besede si povedala. Kajti nekoč je tudi sem prišel božanski Odisej z bojevitim Menelajem kot poslanec zaradi tebe. Gostil sem ju in prijazno sprejel v svoji palači, tako sem spoznal postavo in preudarni um obeh.

Ko sta stopila med zbrane Trojance, je stoje Menelaj s širokimi rameni segal više, ko pa sta sedela, je bil Odisej videti dostojanstvenejši. In ko sta pred vsemi nizala besede in načrte, je Menelaj govoril tekoče, malo, a zelo jasno, saj ni bil gostobeseden in ni zgrešil prave besede; tudi mlajši je bil.

Kadar pa je vstal premeteni Odisej, je stal s povešenim pogledom, uprtim v tla, in žezla ni premikal ne nazaj ne naprej, temveč ga je držal negibno kakor neuk človek. Rekel bi, da je čemeren ali celo brez pameti.

Ko pa je iz prsi spustil mogočni glas in besede, podobne zimskim snežinkam, se noben smrtnik ni mogel kosati z Odisejem; tedaj nas njegov videz ni več zavádil.«

Tretjič je starec zagledal Ajanta in vprašal: »Kdo pa je ta drugi Ahajec, plemenit in velik, ki z glavo in širokimi rameni presega Argejce?«

Helena v dolgem oblačilu, božanska med ženami, je odgovorila: »To je velikanski Ajant, obrambni zid Ahajcev. Na drugi strani pa med Krečani kakor bog stoji Idomenej in okoli njega so zbrani kretski voditelji.

Bojeviti Menelaj ga je pogosto gostil v naši hiši, kadar je prišel s Krete. Zdaj vidim vse druge Ahajce svetlih oči, ki bi jih dobro prepoznala in povedala njihova imena; le dveh voditeljev ljudstva ne morem uzreti, Kastorja, krotitelja konj, in Polidevka, izvrstnega pestoborca, svojih bratov, ki ju je rodila ista mati kot mene.

Bodisi nista prišla iz ljubega Lakedajmona bodisi sta sem pripotovala z ladjami, ki plovejo po morju, a se zdaj nočeta spustiti v boj med možmi, ker se bojita sramote in mnogih očitkov, ki letijo name.«

Tako je rekla, njiju pa je že objemala zemlja, ki daje življenje, tam v Lakedajmonu, v ljubi domači deželi. Glasniki so skozi mesto nosili darove za sveto prisego bogovom: dve jagnjeti in vino, ki razveseljuje srce, sad zemlje, v kozjem mehu; sijočo mešalno posodo in zlate čaše pa je nosil glasnik Idaj. Stopil je k starcu in ga spodbudil z besedami: »Vstani, Laomedontov sin! Prvaki Trojancev, krotiteljev konj, in Ahajcev v bronastih oklepih te kličejo na ravnino, da potrdite sveto prisego. Aleksander in bojeviti Menelaj se bosta z dolgima kopjema bojevala za ženo; zmagovalcu naj pripadeta žena in bogastvo. Mi drugi pa bomo sklenili prijateljstvo in ga potrdili s sveto prisego; mi bomo prebivali v rodovitni Troji, oni pa se bodo vrnili v Argos, kjer se pasejo konji, in v Ahajo lepih žena.«

Tako je rekel; starec je vztrepetal in ukazal tovarišem, naj vprežejo konje. Naglo so ga ubogali. Priam je stopil na voz in potegnil vajeti nazaj; poleg njega se je na prelepi voz povzpel Antenor. Skozi Skajska vrata sta pognala hitre konje na ravnino.

Ko sta prispela med Trojance in Ahajce, sta stopila z voza na zemljo, ki hrani mnoge, in odšla v sredo med trojansko in ahajsko vojsko.

Pri priči je vstal vladar mož Agamemnon, vstal je tudi premeteni Odisej; plemeniti glasniki pa so zbrali darove za sveto prisego bogovom, v mešalni posodi zmešali vino in kraljem polili roke z vodo.

Atrejev sin je z roko izvlekel nož, ki mu je vselej visel ob veliki nožnici meča, in jagnjetoma odrezal dlako z glave; nato so jo glasniki razdelili trojanskim in ahajskim prvakom.

Atrejev sin je dvignil roke in glasno molil zanje: »Oče Zevs, ki vladaš z Ide, najslavnejši, največji, in Sonce, ki vse vidiš in vse slišiš, reke in zemlja ter vidva, ki v podzemlju kaznujeta umrle ljudi, če so krivo prisegli, bodite nam priče in varujte sveto prisego! Če Aleksander ubije Menelaja, naj obdrži Heleno in vse bogastvo, mi pa se z ladjami vrnemo čez morje. Če pa svetlolasi Menelaj ubije Aleksandra, naj Trojanci vrnejo Heleno in vse bogastvo ter Argejcem plačajo primerno odškodnino, ki bo ostala v spominu tudi prihodnjim rodovom.

Če pa mi Priam in Priamovi sinovi po Aleksandrovi smrti ne bodo hoteli plačati odškodnine, se bom še naprej bojeval zanjo in ostal tu, dokler ne dosežem konca vojne.«

Tako je rekel in jagnjetoma z neusmiljenim bronom prerezal grli. Položil ju je na tla, kjer sta se krčili in izgubljali življenje, saj jima je bron odvzel moč.

Nato so s čašami zajemali vino iz mešalne posode, ga izlivali in molili k večno živečim bogovom. Tako je govoril marsikdo med Ahajci in Trojanci: »Zevs, najslavnejši, največji, in drugi nesmrtni bogovi! Tistim, ki prvi prestopijo in prekršijo prisego, naj se možgani razlijejo po tleh kakor to vino, njim in njihovim otrokom, njihove žene pa naj podjarmijo drugi!«

Tako so govorili, a Kronov sin jim tega še ni izpolnil. Tedaj jim je spregovoril Priam, Dardanov potomec: »Poslušajte me, Trojanci in Ahajci z lepimi golenicami! Vrnil se bom v vetrovni Ilion, kajti ne bi mogel prenesti, da bi na lastne oči gledal svojega ljubega sina v boju z bojevitim Menelajem. Zevs in drugi nesmrtni bogovi pa že vedo, kateremu od njiju je usojena smrt.«

Tako je rekel bogovom enaki mož in položil jagnjeti na voz. Nato se je povzpel še sam in potegnil vajeti nazaj; poleg njega je na prelepi voz stopil Antenor.

Oba sta se vrnila proti Ilionu. Hektor, Priamov sin, in božanski Odisej pa sta najprej odmerila prostor in nato v bronasti čeladi stresla žreba, da bi določila, kdo bo prvi zalučal bronasto kopje.

Vojaki so molili in dvigali roke k bogovom; tako je govoril marsikdo med Ahajci in Trojanci: »Oče Zevs, ki vladaš z Ide, najslavnejši, največji! Tistemu, ki je med obema ljudstvoma povzročil to gorje, daj, da umre in se pogrezne v Hadovo hišo, nam pa naj pripadeta prijateljstvo in zvesta prisega.«

Tako so govorili, veliki Hektor z bleščečo čelado pa je stresal žreba, obrnjen proč; naglo je izskočil Parisov žreb. Drugi so posedli po vrstah, kjer je imel vsak svoje konje visokega koraka in pisano bojno opremo. Tedaj si je nadel lepo orožje božanski Aleksander, mož lepo lase Helene.

Najprej si je na goleni pripel lepe golenice s srebrnimi sponami ob gležnjih; nato si je okoli prsi nadel oklep svojega brata Likaona, ki mu je bil prav.

Čez ramena si je obesil bronasti meč s srebrnimi žeblji, nato pa velik in čvrst ščit. Na krepko glavo si je poveznil lepo izdelano čelado s konjsko žimo; greben nad njo je strašno nihal. Vzel je močno kopje, ki se je prilegalo njegovi dlani.

Prav tako si je bojno opremo nadel bojeviti Menelaj. Ko sta se vsak na svoji strani vojske oborožila, sta stopila v sredo med Trojance in Ahajce s strašnima pogledoma; začudenje je prevzelo vse, ki so ju gledali, Trojance, krotitelje konj, in Ahajce z lepimi golenicami.

Stopila sta blizu drug drugemu na odmerjenem prostoru in vihtela kopji, polna medsebojnega srda. Prvi je Aleksander zalučal kopje dolge sence in zadel Atrejevega sina v enakomerno zaobljeni ščit; bron ga ni prebil, temveč se je ost ukrivila v močnem ščitu. Nato je z bronom nastopil Atrejev sin Menelaj in molil k očetu Zevsu: »Gospod Zevs, daj, da se maščujem temu, ki mi je prvi storil zlo, božanskemu Aleksandru, in ga podvrzi mojim rokam, da se bo tudi kdo iz prihodnjih rodov bal storiti zlo gostitelju, ki ga je sprejel v prijateljstvu!«

Tako je rekel, zavihtel in zalučal kopje dolge sence ter zadel Priamovega sina v enakomerno zaobljeni ščit. Mogočno kopje je prebilo bleščeči ščit in se zarilo skozi bogato okrašeni oklep; ob boku je naravnost prerezalo hiton, a Aleksander se je nagnil vstran in ubežal črni smrti.

Atrejev sin je izvlekel meč s srebrnimi žeblji, ga dvignil in udaril po vrhu čelade; a ob njej se je razletel na tri ali štiri kose in mu padel iz roke.

Atrejev sin je zastokal, pogledal v širno nebo in rekel: »Oče Zevs, noben bog ni bolj poguben od tebe! Mislil sem že, da se bom Aleksandru maščeval za njegovo podlost. Zdaj pa se mi je meč zlomil v rokah, kopje je zaman zletelo iz dlani in ga nisem zadel.«

Tako je rekel, planil naprej in ga zgrabil za čelado s konjsko žimo; obrnil se je in ga vlekel proti Ahajcem z lepimi golenicami. Bogato vezeni jermen ga je dušil pod nežnim vratom, saj je pod brado držal njegovo čelado.

In odvlekel bi ga ter si pridobil neizmerno slavo, če tega ne bi urno opazila Zevsova hči Afrodita. Pretrgala mu je jermen iz kože na silo ubitega vola in prazna čelada je ostala v Menelajevi mogočni roki.

Junak jo je zavrtel in vrgel med Ahajce z lepimi golenicami, zvesti tovariši pa so jo pobrali. Nato je spet planil naprej, odločen, da ga ubije z bronastim kopjem; toda Afrodita je Aleksandra iztrgala iz boja z lahkoto, kakor more le boginja, ga zagrnila v gosto meglo in posedla v dišečo izbo, polno vonja kadil.

Sama pa je odšla poklicat Heleno in jo našla na visokem stolpu, obdano z množico Trojank. Z roko jo je prijela za božansko dišeče oblačilo in ga potegnila; nagovorila jo je v podobi priletne starke, predice, ki ji je, ko je še živela v Lakedajmonu, obdelovala lepo volno in jo je Helena imela nadvse rada. V njeni podobi je božanska Afrodita spregovorila: »Pridi! Aleksander te kliče, da se vrneš domov.

Tam je v izbi na umetelno izdelani postelji, ves sijoč od lepote in lepih oblačil; ne bi rekla, da prihaja iz boja z možem, temveč da se odpravlja na ples ali da je pravkar nehal plesati in sedel k počitku.«

Tako je rekla in ji razburkala srce v prsih. Ko pa je Helena opazila prelepi vrat boginje, njene zapeljive prsi in iskreče se oči, je osupnila, jo nagovorila in rekla: »Boginja, zakaj me hočeš tako zapeljati?

Me boš odpeljala še dlje, v katero od bogatih mest v Frigiji ali ljubki Meoniji, če imaš tudi tam kakšnega ljubljenca med smrtniki? Ker je zdaj Menelaj premagal božanskega Aleksandra in hoče mene, osovraženo, odpeljati domov, si zato prišla sem s prevaro v srcu?

Pojdi sama k njemu in sedi ob njem; zapusti poti bogov in se nikoli več ne vrni na Olimp, temveč se večno muči zanj in ga varuj, dokler te ne vzame za ženo ali naredi za sužnjo.

Jaz pa tja ne pojdem — to bi bilo sramotno — da bi mu stregla v postelji; vse Trojanke bi me potem grajale, v srcu pa že imam neskončno gorja.«

Božanska Afrodita se je razjezila in ji rekla: »Ne draži me, nesrečnica, da te v jezi ne zapustim in te ne zasovražim tako silno, kakor sem te doslej ljubila. Med obema stranema bom zanetila pogubno sovraštvo, med Trojanci in Danajci, ti pa boš umrla strašne smrti.«

Tako je rekla in Helena, Zevsova hči, se je prestrašila. Zagrnila se je v bleščeče belo oblačilo in odšla molče, neopažena od vseh Trojank; boginja jo je vodila. Ko sta prispeli v prelepo Aleksandrovo hišo, so se služabnice naglo lotile svojih opravil, ona pa je, božanska med ženami, odšla v visoko obokano izbo.

Smehljaju naklonjena Afrodita je vzela stol in ga postavila pred Aleksandra. Nanj je sedla Helena, hči Zevsa, ki nosi egido, odvrnila pogled in moža oštela z besedami: »Vrnil si se iz boja! Ko bi bil tam padel, premagan od močnega moža, ki je bil moj prejšnji mož!

Prej si se ponašal, da si od bojevitega Menelaja močnejši po sili, rokah in kopju. Pa pojdi zdaj in izzovi bojevitega Menelaja, naj se znova spopadeta iz oči v oči! A vendar ti sama svetujem, da odnehaš in se s svetlolasim Menelajem ne bojuješ in ne spopadaš naravnost, nepremišljeno, da te ne bi kmalu pokončalo njegovo kopje.«

Paris ji je odgovoril z besedami: »Žena, ne ranjuj mi srca s hudimi očitki. Zdaj je Menelaj zmagal ob Atenini pomoči, drugič bom jaz premagal njega, saj so bogovi tudi na naši strani.

A pridi, leziva in se predajva ljubezni. Nikoli mi še ni ljubezen tako ovila srca, niti takrat, ko sem te prvič ugrabil iz ljubega Lakedajmona in s tabo plul na ladjah čez morje, nato pa se na otoku Kranaji združil s teboj v ljubezni in postelji, kakor te ljubim zdaj in me prevzema sladko poželenje.«

Tako je rekel in se odpravil k postelji; žena mu je sledila. Legla sta na umetelno izdelano ležišče, Atrejev sin pa je kakor zver hodil med množico, da bi kje uzrl bogovom podobnega Aleksandra.

Toda nihče med Trojanci in slavnimi zavezniki ni mogel bojevitemu Menelaju pokazati Aleksandra. Če bi ga kdo videl, ga gotovo ne bi skrival iz naklonjenosti, saj je bil vsem tako osovražen kakor črna smrt.

Tedaj jim je spregovoril vladar mož Agamemnon: »Poslušajte me, Trojanci, Dardanci in zavezniki! Jasno je, da je zmaga pripadla bojevitemu Menelaju. Izročite argejsko Heleno in z njo vse bogastvo ter plačajte primerno odškodnino, ki bo ostala v spominu tudi prihodnjim rodovom.«

Tako je rekel Atrejev sin in drugi Ahajci so mu pritrdili.