Waltey
Bistri pastirček
Legende sau basmele românilor · Petre IspirescuO besedilu
Bistri pastirček
- Vir
- Legende sau basmele românilor
- Avtor
- Petre Ispirescu
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Română
- Čas branja
- 17 min branja
- Obseg
- 13 strani
- Naslov izvirnika
- 023 Ciobănașul cel isteț sau turloaiele blendei
O izvirniku
Legende sau basmele românilor
Romunske ljudske pravljice o začaranih kraljestvih, preizkušnjah in junakih, zapisane iz ustnega izročila. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Legende sau basmele românilor v jeziku Română.
Besedilo
Bistri pastirček
Nekoč je bilo, ko še ničesar ni bilo … Živela sta cesar in cesarica. Oba sta bila dobra in lepa človeka in neizmerno sta se ljubila. A vendar sta bila ves čas žalostna in potrta, ker nista imela otrok. Nobeno zdravilo, ki ga je cesarica dobila od zdravilcev in čarovnic, ji ni pomagalo. Cesar in cesarica sta se začela postiti in moliti v upanju, da ju bo Bog vendarle uslišal in tudi njima naklonil otroka. Ko je preteklo nekaj dni, sta nekega večera še dolgo v noč goreče molila in legla pozneje kakor navadno. Komaj sta položila glavi na blazini, sta že zaspala, kot bi ju kdo udaril po glavi s topim delom sekire. Ni minilo dolgo, ko je cesarica kriknila in se prebudila iz sna. »Kaj ti je, draga moja cesarica, da tako strašno kričiš?« je vprašal cesar. »Kaj naj bi mi bilo, presvetli cesar! Sanjala sem nekaj tako lepega in čudovitega. Poslušaj, da ti povem. Zdelo se mi je, da sem na vrtu, tako lepem, tako lepem, kakršnega še nikoli nisem videla. Ob poti, po kateri sem hodila, so rasla visoka, košata drevesa, tako pravilno razvrščena, kakor da bi bila narisana in postavljena v vrsto. Desno in levo se je razprostiral gozdiček samih takšnih dreves, da jih je bilo veselje gledati. Hodila sem in se čudila, dokler se nisem znašla sredi vrta. Tam pa je bila, kako naj ti povem, vsa lepota tega sveta. Vijugaste, zavite stezice je prekrivala drobna travica, kakor da bi bile po njih razgrnjene preproge. Tu in tam, prav na vsakem koraku, so bili tako prikupno razporejeni grmiči: eni okrogli in cvetoči, drugi podolgovati, z drevesci, spet drugi oblikovani kakor skrivališča. Cvetlice vseh mogočih barv so tako dišale, da te je kar opijalo. Tavala sem naokrog in povsod zijala od začudenja, gledala sadeže, ki so se šibili na drevju, in poslušala na tisoče ptičic, ki so prepevale na vejah, ne da bi se me prav nič bale. Bliže sredini vrta je stal vodnjak iz marmorja, belega kakor mleko, iz njega pa je skozi sto ustij tekla voda, bistra kot solza in mrzla kot led. Hodila sem sem ter tja in se nisem mogla nagledati cvetja ne naužiti njegovega vonja, ko sem zaslišala glas, podoben slavčjemu, ki je kar naprej ponavljal: Katera me poje, bo zanosila! Obstala sem in pogledala, od kod prihaja glas. Zdelo se mi je, da se oglaša sredi gruče drevesc, lepših od vseh, kar sem jih dotlej videla. Šla sem za glasom in se napotila tja. In kaj zagledam? Drevesca je obdajala zelena, tenka trava, ki mi je segala visoko čez kolena, sama bilka pri bilki in cvetka pri cvetki, da jih človek ne bi imel srca pohoditi. Ko je zapihljala sapica, so se sklanjale in dvigale, kakor bi valovala voda. Počasi in previdno sem stopala, da ne bi poškodovala te prelepe trave in cvetlic, in tako prišla do drevesc. Sredi njih je raslo eno, nekoliko višje od drugih, kakor bi bilo nalašč takšno, da bi ga opazil vsakdo, ki bi šel mimo. Na vejah je imelo drobcena jabolčka, na eni strani tako rdeča, kakor bi bila pečena. Obstala sem in prisluhnila. Zdelo se mi je, da govorijo prav jabolčka, saj niso nehala ponavljati: Katera me poje, bo zanosila. Nisem se več mogla zadržati. Stegnila sem se čez druga drevesca, utrgala eno tistih jabolčk, ga vtaknila v usta in pojedla. Ko pa sem se hotela obrniti, sem zadela ob trn. Ta presneti trn me je tako zbodel, da sem zavpila in se prebudila.« »Lepe sanje si sanjala,« je rekel cesar, »a tudi zavpila si tako na glas, da si me pošteno prestrašila.« Ni minilo dolgo in cesarica je začutila, da so se ji sanje uresničile: zanosila je. Čez devet mesecev je rodila deklico, lepo kakor vila. Veselje in slavje na cesarskem dvoru sta trajala več dni. Bolj ko je deklica rasla, lepša je postajala. Cesar in cesarica sta jo gledala kakor sonce. Ko je nekoliko odrasla, se je pokazalo, da je tudi bistra in razumna. Rada je hodila na polje, se igrala, nabirala cvetlice, tekala za metulji in se kopala v potočku, ki je tekel za cesarskim vrtom in je bil bister kot solza. Pestunja je opazila, da deklica poleg vsega tega rada posluša tudi napeve, ki jih je na piščal igral mlad pastir. Imel je nekaj jagnjet in jih je pasel onstran potočka. Nekega dne je cesarična šla s pestunjo na polje. Ker nista slišali piščali, sta mislili, da sta sami, zato sta se slekli in se šli kopat. Pastir je spal pod drevesom, njegova jagnjeta pa so se razkropila po travniku. Tedaj ga je komar tako močno pičil, da ga je prebudil. Ko je odprl oči, je cesarična ravno stopala iz vode. Ob prizoru, ki ga je zagledal, je obstal ves prevzet. Ko je cesarična s pestunjo odšla, je tudi on poiskal jagnjeta in se vrnil k svojim opravilom. Če je dotlej igral, kakor je pač igral, se je poslej potrudil z vsemi močmi in iz piščali izvabljal tako mile napeve, da bi te zazibali v sen. Pestunja je videla, da deklica vse prerada posluša piščal. Nikomur ni ničesar rekla, pazila pa je, da je z njo ni več zaneslo tja. Ko je pastir, postaven mladenič, vitek, kakor bi ga potegnil skozi prstan, videl, da deklice ni več, se je odpravil po svetu. Šel je drugam, v neko mesto, in se tam udinjal za hlapca pri živini. Cesar in cesarica sta se kar topila od ljubezni do svoje hčere, ko sta videla, kako iz dneva v dan postaja lepša in pametnejša. Ko je bila godna za možitev, je cesar rekel cesarici: »Ljuba moja cesarica, najina hči je odrasla. Zdaj ji poiščiva moža med cesarskimi sinovi, ki bo prav tako lep in pameten kakor ona.« »Najina hči bo vzela tistega,« je odvrnila cesarica, »ki bo uganil, kakšna znamenja ima po telesu. Drugače je ne omožim, Bog ne daj!« Cesar je poslušal cesaričine besede in razglasil po deželi in po vseh cesarstvih, naj se ve: kdor ugane, kakšna znamenja ima cesarična na telesu, jo dobi za ženo. Ko se je razvedelo za cesarski sklep, je med princi in domačini završalo in vsi po vrsti so se odpravljali na cesarski dvor, da bi poskusili srečo. Ko je novico slišal tudi pastir, je od gospodarja zahteval plačilo, prodal še tisto malo reči, ki jih je imel, ter si za denar, kolikor ga je premogel, kupil konja in čista oblačila. Vzel si je nekaj živeža in se odpravil tudi sam. Ko je prišel na plano, je razjahal in s solznimi očmi prosil Boga, naj mu pomaga na poti in mu nakloni uspeh. Nato je spet zajahal in veselo odrinil. Tako je šel in šel, dokler se ni zvečerilo in se je ustavil, da bi se odpočil. Tedaj pa, kaj mislite, je prijahala cela truma cesarskih in bojarskih sinov, samih imenitnih gospodov v bleščečih oblačilih, na žrebcih, ki so kar požirali pot. Videti je bilo, kakor da je zanje ves svet pretesen. Revež se je umaknil bolj na stran. Saj je že videl dobre konje z lepimi sedli in uzdami; tudi mlade bojarske sinove v dragih oblekah je že videl in slišal je, da so nekateri med njimi gobezdavi, razvajeni, posmehljivi in tako ošabni, da jim niti z ostnom ne bi segel do nosu, a takšnih, kot so bili tile — ne, ne, takšnih pa še ne! Tudi oni so se ustavili tam, da bi prenočili. Ukazali so zakuriti tako velik ogenj, kakor da bodo na njem pekli vola, posedli okrog njega in po večerji začeli govoriti o vsem mogočem, več slabega kakor dobrega. Ničesar na svetu ni bilo, ob kar se ne bi obregnili. Ležali so raztegnjeni na rogoznicah, pogrnjenih z umetelno tkanimi odejami. Noč je bila lepa. Na nebu ni bilo niti oblačka. Tu in tam so se oglasili črički in ptiči ter človeka spomnili, da še živi na svetu. Pihljal je vetrič, tako rahel, da si komaj čutil, kako ti boža lica. Pastir se je stisnil k cvetočemu trnovemu grmu, ob katerem se je pasel njegov konj, in se zatopil v misli. Gledal je na nebo, v Rimsko cesto, opazoval, kako se premika Voz, in iskal deklico, ki nosi vodo v vedrih na drogu čez rame. Čudil se je žarkom svetlih zvezd in si srčno želel spoznati, katera od nebeških svetilk pripada cesarični, da bi se ji poklonil. Medtem ko je bil zatopljen v misli, so cesarski in bojarski sinovi opazili, da je v bližini še nekdo. Izprašali so ga in izvedeli, da gre tudi on v cesarsko mesto, kamor so bili namenjeni sami. Ker pa so videli, da jim ne daje povoda za pogovor, so se začeli sami obregati obenj in se norčevati iz njega. »Glejte ga,« je rekel eden, »še en snubec za lepo cesarično!« »Ta bo prav gotovo uganil njena znamenja,« je rekel drugi. »Prav lepo bo pristajal cesarični tale naš lepotec,« se je oglasil tretji. Pastir je molčal in požiral žalitve; poslušal je njihove neslane in nepremišljene besede. Ko so videli, da jim prav nič ne odgovarja, so šli k njemu in mu med drugim rekli: »Toliko knežjih in cesarskih sinov je že poskušalo, pa nihče ni mogel uganiti cesaričninih znamenj. Mar boš prav ti, prijatelj, pametnejši od vseh?« »Človek mora poskusiti srečo enkrat, dvakrat, največ trikrat,« je odvrnil pastir, »in kdor tako ravna, je pameten. Kdor pa venomer poskuša, je bedak, ki mu gotovo manjka kakšna deska v glavi. Jaz nikogar ne nadlegujem. Tudi ne domišljam si, da bom kaj uganil. Bog pa daj, da bi komu izmed vas pripadel tako slasten grižljaj, saj si ga zaslužite.« Bojarski sinovi pastirjevih besed niso mogli prebaviti. Sklenili so, da mu jo zagodejo, nato pa legli spat. Naslednjega dne je pastir vstal zgodaj, si pri studencu umil obraz, zmolil, zajahal svojo kljuso in se sam, počasi, korak za korakom, odpravil naprej. Bojarski in cesarski sinovi so vstali pozno, še malo uganjali norčije, nato pa se tudi sami odpravili. Dohiteli so ga in ga prehiteli. Tudi tokrat so se spravili nadenj in na vse pretege iskali prepir. Pastir pa je molčal in šel svojo pot. Vedel je, da kdor molči, v miru hodi. Zvečer so cesarski in knežji sinovi prenočili na robu gozda. Nazadnje je prišel še pastir, utrujen, da je bilo joj. Tudi on se je umaknil nekoliko na stran, zakuril majhen ogenj, oskrbel konja, nato večerjal in legel. Bojarski sinovi pa, nemirni, kakor so bili, so se hoteli pošaliti na njegov račun. Počakali so, da je zaspal, še podkurili ogenj, mu vzeli klobuk in ga vrgli vanj. Potem ga je eden izmed njih prebudil in mu rekel: »Hej, prijatelj, klobuk ti je padel v ogenj! Vstani in ga vzemi ven, sicer ti bo zgorel!« »Naj gori,« je zaspan odvrnil. Ko so se bojarji nasmejali, da so se držali za trebuhe, so legli in tudi sami zaspali. Tedaj je vstal pastir, jim pobral vse orožje, sulice, puščice, loke in meče, ter vse skupaj zmetal v ogenj. Ko je zgorelo vse razen železja in je tudi to že rdeče žarelo, jih je prebudil. Z leseno trsko je grebel po žerjavici in jim govoril: »Kar vstanite, gospodje, in poglejte, kaj je ostalo od mojega klobuka!« Ko so bojarji vstali in zagledali toliko ožganega železja, niso mogli verjeti svojim očem. Šli so po orožje tja, kjer so ga obesili, a zaman so ga iskali. Nazadnje so spoznali, da jih je potegnil za nos. Kar počrneli so od jeze, vendar so morali pogoltniti grenki grižljaj. Pastir je bil že pripravljen na pot, saj se je prav tedaj danilo. Zajahal je in jo hitro pobral; saj veste, nekoliko se je tudi bal, da mu ne bi kaj storili. Bojarji so ga spet dohiteli in prehiteli ter se mu med ježo mimo njega posmehovali. Pozno zvečer je tudi pastir prišel do kraja, kjer so se utaborili. Kakor prejšnji dan se je umaknil na stran, oskrbel konja, večerjal in legel. Bojarji so zaspali šele precej pozneje. Tisto noč so se ustavili blizu blatnega močvirja. Ko so videli, da je pastir zaspal, so mu odpeljali konja in ga spravili v močvirno blato. Nato so ga prebudili in mu rekli: »Hej, prijatelj, vstani! Tvoja kljusa je obtičala v blatu in ne more ven.« Pastir je vedel, da je konja dobro privezal. Razumel je, da mora biti spet na delu kakšna hudobija, zato je odgovoril: »Kateri vrag pa jo je silil, da se gre valjat v blato? Pustite jo, bo že prišla ven, če bo hotela.« Bojarji so se spet smejali do solz, nato pa legli. Ko so zaspali, je vstal tudi pastir, vzel njihove žrebce, jim od kopit navzgor odrl kožo na nogah in jo z lipovim ličjem privezal malo nad koleni. V gobce jim je vstavil lesene zagozde, da so kazali zobe, in jih spravil v blato poleg svojega konja. Nato je šel budit bojarske sinove: »Vstanite, gospodje, in poglejte čudo! Vaši žrebci so videli mojo kljuso, kako je obtičala v močvirju, pa so si zavihali hlače in jo šli vleč iz blata. Ob tem pa se tako smejijo, da bodo še počili!« Ko so bojarji to slišali, so se ustrašili, da jim ni spet kakšne zagodel. In res je bilo tako! Ko so videli, kako jih je pastir ukanil, so se prijeli za lase. Niso imeli kaj reči. Vendar se je eden med njimi, ki je bil še posebno ošaben, zaklel, da se bo pastirju obesil za vrat in ga ne bo pustil pri miru. Pastir pa je izvlekel svojega konja iz blata in se v vsesplošni zmedi izmuznil na pot. Odšel je, njih pa pustil dolgih nosov, prekrižanih rok in praznih žepov. Ošabni in nesramni bojar se je pognal za njim, ga dohitel in se ga poslej držal z dobrikanjem in sladkimi besedami. Ko sta prišla v cesarsko mesto, se je pastir tudi sam zglasil pri cesarju, da bi uganil dekletova znamenja; bojar pa se ni ločil od njega niti za toliko, da bi ukresal iskro.
Ko je cesar zagledal pastirja, lepo urejenega, umitega, v čistih oblačilih in s komaj poganjajočimi brčicami, mu je bil všeč, še posebno zato, ker je bil postaven in je stal pred njim vzravnano in pogumno. Dovolil mu je torej, da poskusi uganiti. Pastir je stopil pred cesarski svet, kjer so sedeli tudi cesar, cesarica in njuna hči. Deklico je ošinil s hitrim, kačjim pogledom, nato pa dejal: »Presvetla cesar in cesarica, vajina hči ima na prsih sonce, na hrbtu mesec in na vsaki rami po eno zvezdo danico.« »Prav to sem hotel reči tudi jaz,« se je izza pastirjevega hrbta oglasil nesramni bojar. Vsi so osupnili, ko so slišali, kakšna znamenja je naštel pastir in kako je cesar potrdil, da je res tako. Doslej so namreč poslušali vse drugačne odgovore. Eden je rekel, da je deklica grbasta. Drugi, da šepa. Tretji, da ima znamenje v obliki olive, češnje, drnulje ali kakega drugega sadeža, ki si ga je cesarica zaželela med nosečnostjo in ga ukradla, da bi potešila skomino. Ko je sadež pojedla, naj bi se na tistem mestu dekličinega telesa, kjer se je cesarica najprej dotaknila sebe, naredilo znamenje tega sadeža. In da ima to znamenje tu ali tam. Eden je trdil eno, drugi drugo. Cesar in cesarica sta se znašla v veliki zadregi. Nista vedela, katerega izmed obeh naj izbereta. Nekateri iz cesarskega sveta so govorili, naj izbereta sina velikega bojarja, saj je rekel, da je hotel prav to povedati tudi sam. Drugi so govorili, naj izbereta pastirja, saj je prvi uganil dekletova znamenja. Cesar je odločil, naj si deklica naslednje jutro sama izbere tistega, ki ga bo hotela, vpričo njega in vsega sveta. Tako ji je dal čas do naslednjega dne, da premisli. Do tedaj pa je ukazal, naj oba pogostijo kakor velika gosta in ju nastanijo v cesarskem dvorcu. Pripravili so jima sobo z dvema posteljama, v kateri naj bi prenočila.
Še preden se je zvečerilo, se je pastir izmuznil bojarskemu sinu in si šel kupit nekaj pokovke. Ko se je vrnil, ga je bojarski sin vprašal: »Kje pa si bil, prijatelj?« »Šel sem si kupit nožek,« je odgovoril. »Kaj pa boš z njim?« »Potrebujem ga.« Ko je bojarski sin to slišal, si je tudi sam šel kupit nožek. Ko se je vrnil, je bila večerja že pripravljena. Sedla sta in povečerjala, nato pa odšla spat. Soba, v katero sta stopila, je bila tako razkošno opremljena, da se je ubogi pastir spraševal, kako bo sploh stopil na vse tiste drage preproge in tkane odeje, razgrnjene po tleh. Še bolj se je čudil, ko je videl, kako je sin velikega bojarja vstopil in brez vsakega obzira stopal po njih, kakor da bi bile navadne cunje. Stene so bile bele kakor mleko, okrašene z zlatimi progami. Na oknih so visele zavese iz najboljše, težke svile, razgrnjene na zlatih drogovih. Ob stenah so stale klopi in miza iz dišečega lesa, vse umetelno izdelano. Na vsaki strani sobe je stala postelja; nad njima sta se na štirih spiralasto izrezljanih stebrih z zlatimi črtami dvigovala baldahina iz same najžlahtnejše svile, potegnjene skozi zlato nit. Posteljnina je bila iz platna, belega kakor sneg in tako tankega, da bi ga pretrgal z jezikom. Vzglavnik je bil oblečen v najfinejšo svileno tkanino. Pastir je vstopil plaho. Komaj si je upal stopati, da ne bi poškodoval preprog. Previdno je legel v posteljo, da ne bi zmečkal belega perila. Bojarski sin pa se je takoj ob vstopu vrgel na posteljo, kakor da je doma, in se raztegnil po njej. Ko je sveča ugasnila, je pastir v temi začel hrustati pokovko. Ko ga je bojarski sin zaslišal, je iz svoje postelje vprašal: »Kaj pa počneš tam, prijatelj?« »Kaj naj bi? Nos sem si odrezal in ga jem. Zato sem si kupil nožek.« Bojarski sin je pri priči segel po svojem nožku, si odrezal nos in tudi sam začel žvečiti, prepričan, da mora to že nekaj pomeniti. Ni mu šlo v glavo, da mu takšno dejanje ne bi pomagalo do sreče, ki se je je nadejal polastiti. Bolelo ga je, seveda ga je bolelo, a je potrpel kakor junak, češ, bo že videl, kako bo zjutraj dosegel svoje. Čez nekaj časa je spet zaslišal pastirja hrustati. »Kaj pa zdaj počneš tam, prijatelj?« »Kaj naj bi? Ušesa sem si odrezal in jih jem.« Bojarski sin si je nemudoma odrezal še ušesa in jih začel žvečiti, da ne bi zaostal za pastirjem. Vso noč si od bolečin ni mogel odpočiti. Zvijal se je kakor pijavka, ki jo posuješ s soljo, a sram ga je bilo zavpiti ali zastokati. Pastir pa je zaspal in do jutra tako krepko spal, da bi bilo vredno pripovedovati. Ko sta vstala, so ju povabili pred cesarski svet, da bi si deklica izbrala ženina. A ko sta prišla tja, kaj so imeli videti! Bojarski sin je bil izmaličen, okrnjen in ves krvav kakor mrhovina. Napodili so ga kakor potepuha. Nato je cesar ukazal, naj pastirju zamenjajo oblačila, in ga dal odpeljati v cerkev, kjer so ga poročili s cesarično. Pustimo ob strani, kako dolgo je trajalo svatovanje. Cesar je opazil, da njegov zet ni neumen, temveč da mu razum postaja vse ostrejši, zato mu je zaupal razsojanje v nekaj najtežjih pravdah. Cesarjev zet pa je bil po naravi pravičen, dobrosrčen in bogaboječ človek. Cesarski svet je ostal odprtih ust, ko je slišal njegove pravične razsodbe. Cesar je bil ponosen, da mu je Bog poslal tako bistrega zeta, in ker je bil že star, je stopil s prestola ter namesto sebe postavil njega za cesarja. In če je še živ, cesaruje še danes. Jaz pa sem trnov grm zajahal, da bi me vsakdo poslušal.
Izvirnik
023 Ciobănașul cel isteț sau turloaiele blendei
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
fostu odata ca nici odata; etc. A fostit odata unu imperatu si o imperatesa. AmOndoi erau omeni de treba si frumo.i. Et se iubeaii nevoe mare I Dara erau totu mihniti si amarill ca nu faceau copii. Tote lecurile ce luase imperatesa de pe la vraci si vrajitore nu-i folosise intru Imperatulu ci imperatesa se pusera pe posh' si pe ruaciune, cu giludu ca dora ii va asculta Dumnetleti ci le va da si lord unii copilu. Dupa trecere de cafe -va (Jule, intr'una din serf cand 1 etrecura el o parte din nopte rugandu-se mai ferbinte, se culcara mai tarcliu. Guru puse capulu pe perina, adormire indata parca -i lovise tine -va cu muchia in capu. Nu trecu multil §i imperatesa dete unu tipotu rasgrindii din somnii. Da ce al, draga mea imperalesa, clise imperatulii, de tipi aka de grozavil Ce sa amu, marite irnperate, eca mit ve4utii unu visit frumosu si minunatii. Asculta, sa ti-lu povestescii : Se facea ca eramil intr'o grading, frumosi, frumosg, cum n'amil mai vet.lutil. Erail nisce pomi inalti, stufog si bine potrivitrde parea ca erau scriA si wclati in tramba pe drumulti pe care mergeamil. In drepta gi in stanga era o padure tota cu de astili-felil de pemi de iti placea sA-i privesci. Totit mergendii si minunandu-me, m'amil pomenitit catre midloculi' gradinel. Aid era, ce spui? frumusetea de pe lume. Nisce carari sucite si. cotite, acoperite cu unit ten de (srba maruntica, de parea ea erau nisce covOre aternute. Din loci' in loci' si mai catti colea, se Ikea ca erail cA void sa-ti nimied aee-
date nisce stufisuri, unele rotunde si cu flori, allele lunguefe si cu pomisori, era allele facute ca nisce ascuncletoi. Flori cu fell de febi de fete Si cu unit mirosti de te imbata. Me retacisemu cescanail gura in tote part le, ullandu-me la pómele cu care erail incarcati pomil si ascultande la miile de. paserele ce cantaii pe ramuele si fare a se sill de mine. Mai catre mielloculu gradinei sa facea ea era o fantane de marmura alba ca laptele, si apa curgea pe de o sula de pup, limpede ca viera, si rece ca. ghiata. Totil umblandu incoa si incolo, nesaturandu-me do privirea ilorilorit si de miosii, auclu un glasu Ca de privighetore care to-tit clicea : tine m'o manta, remane area 1 St ru in loco, caute se veclii de unde vine glasulu, si mi se parea ca ese din miclloculit unui stufulefil de pomisori, mai fumosi de catil cel -lalti pe care ii veclusemil pins aci. Me iail si eft dupa glasti s'o plecit inteacolo. Gaud, ce sa vecli ? stufuletulu se facea ca era inconjuratii de nisce erba verde, sublirica si nalta de-mi venea pins mai susil de genuclii, firicelu de erba si floricica ; astil-felit in catii nu te indural sa calci peste ele. Si card adia ventulii, se culcail si se ridicail de pares ca suntii nisce valuri de apa. Eft, pise, binisoril, me ferearnil sa nu stricit a frumusefe de erba si flori, si ajungit pina la stufuleffi. Acolo in midloculit unorii pomisori, era unulu ce-va mai nalticelii, pare ea de dinadinsil era facutit asa, ca -vela on -tine o trece. Pe ramurile lui sta nisce merisore mici i p'o parte rumene de 'Area ca -ere] prajite. Stet si ascultn. Ele, se facea ca min Ifni vobeati, caci nu mai incetaii de a tail dice : tine manta remane grea. Eit n'amii mai pututii sa me oprescii. Me irtinclii peste cei-lalli pomisori, iaii unit merisoii d'alea, bagu in aura manancii, dare, tend sa me intorcu, dab. ghimpe. Asa de m'a sagetatii pustiulit de ghimpe, in catii ame lipatil si m'amil desteptatil. Fumosil visit ai visatit, clise imperatulii; dar sr tare ai fipatil, In dta speriatii. Nu trecu multii dupd asta si imperatesa simfi ea a fostil sa-ltit ild sale inteund m'amd pipe, m'o
luatil in pantece. Dupd noue luni, nascu o fata ca o dina. Bucueia si veseliile linura la curtea imperatesca mai multe dile. Fata de ce crescea, d'aia se facea mai frumosa. Imperatula ci imperatesa se uita la densa ca la sore. Dupa ce mai crescu, se vedu ca fata este isteta si cu minte. II placea sa esa pe campil sa se joke, sa adune floricele, sa alerge dupa fluturel si sa se scalde In pirlia, ilu ce curtea pe la spatele gradinei imperatesci si care era limpede ca lacrima. Dadaca bagase de sema ca fetel, pe linga placea sa asculte si la viersula ce scotea din fluera unu ciobanasu care avea cote -va miele si le pa5tea dincolo de piriiasa. inteuna din Bile fata finperatului merse cu dadaca-sa la campii, si neaudinda fluerrrlii, credu ca sunta singure, se desbracara si se scaldara. Ciobanasula dormia la radacina until copacia si mielele se rataciqera pe campie. Cand, unit tintara ilu intepa aka de tare, in catil ilu destepta. Desteptandu-se elu, eca fata imperatului ca esea din apa. Remase uimitil de ceea ce vedu. Pupa ce se duse fata imperatului cu dadaca-sa, Isi cauta si ela mielele si se duse si elu inteale sale. Pind aci cantase ela nu cantase ; dera dupa asta isi puce si ela puterile si clicea din fluera nisce dome de to adormea. Vedenda dadaca ca fetei ii placea prea multa BA asculte la fluera, nu dise nimenui nimira, dard se feri de a mai veni cu fata pe acolo. Ciobanasula, una flacaiandru chipesa si trasa ca p'in inelu, data vedu ca nu mai vine fata pe acolo, isi 1ua si &SI lumea In capii, si se duse in alta parte la una ora,,i1 de se bags argata la vite. Imperatulii si imperatesa se topea dupa fata lora, vedend'o ca de ce merge se face mai frumosa si mai cu minte. Cand ajunse de maritata, imperatulil dise imperatesei /mperatesa mea iubita, fata nostra s'a Mugu. mare ; acumil sa-i cautamii unit harbata dintre fiii de imperati tutu a§a de Mimosa si de cu minte ca si densa. Fata nestra va lua de harbata pe acela, dise imperaale-lalte, 'II
tesa, care ii va ghici semnele ce are pe trupti; altil-felti nu o maritu, D6mne feresce. Imp6ratulii asculta de vorbele imperatesel si dete scara In fora si pe la tote imperatiile, precumil ca sä se scie ca or! -tine va ghici semnele ce are fata imperatulul pe trupti, accluia i-o va da de sotie. Cand se amli de asta hotarire imperatesca, se facu mare vilva intre si Ornenil loculu!, si toll cu totulii se sculara sa merga la curtea imperatesca sa-si cerce noroculti. Iar data aucli si ciobanasultt, ceru simbria de la stapdnu-sett, isI mai vendu si ce bruma de tole mai avea, isi cumpera unii calii de atattl pe catil H ajunsese bani si haine de primenela, 1 I lua ce-va merinde si pleca si Wt. Cum se veclu la camp% descaleca, si cu ochil inmuiati in lacrami facu o rugaciune la Dumneciett sa-i fie de ajutorti in caletorie si sä isbandescd, apol incaleca din nuoil si porni cu voie buns. Si asa, aide, aide, merse pins insera si se puse a se odihni. Cand, ce sa vecli D-ta ? unde venea o cots de fiT de impel.* si de hoer! mar!, imbracati numal In fira si pe nisce armasari de mancaii foal'. Se parea ca nu-I mai incape locultit. Eta, biettl, se dete mai la o parte. Mai v64luse elii cal bun!, inselati si fnfranati frumosii; mai vecluse si fii tineri de hoer! imbracati cu haine scumpe, auclise ca unit dinteensii suntti limbuti, desmerdati, lautori in risii si infumurati, de nu le ajunge cine-va cu stramurarea la nasil, dar ca si acestia, ha, ba, ba! Trase si ei aci spre a manea peste nOpte. Pusera deci de le Men unit focti mare de parea ca ati sa triga unit' boil, se pusera pe langa densuld si dupa ce cinara, incepura a vorbi vercli si uscate ; mai multe rele de cattl bune. Nu le scapase nimicti pe lume de care sa nu se alege. Stall tolaniti pe nisce rogojini pe d'asupra carora erati asternute nisce velinte lucrate cu mestesugti. Noptea era frumosa. Picti de nuorii nu se vedea. Din cand In cand greed! si prigoriile to faceati si-ti mai aduci aminte ca traesci pe lume. Unii vinticelti adia in catti de abia imperati isi ilti
Limteai ea vine sell mangaie obrajil. Ciobanul se Meuse mitstelu lenge un maracine infloritfi, pe lenge care pastea si se puse pe genduri. Se uita pe cerii la drumulit robilorii, vedea cum se misca carulu, fata care duce apa in doniti pe cobilite. Se mira de raclele ce esa din. luceferil, si ceuta cu mare dorint5. se cunosce care din candelele atarnate in cerd aril fi aceea a fetei imperatului ca se se inchine la ea. Pe sand era cufundat in gandire, fiii de impel.* si de boeri bigara de seine ce mai era cine-va. Il intrebara si a-. flare ea merge el h cetatea imperetesce unde mergeail si et Si fiind-ca vNitra ce el nu le da pricing de vorbe, incepura el :=ä-1 vorbesca carat is peste piciora. Fate, clise unul din el', ance un petitorti pentru fata cea frumosa a imperatului. As-fa negreitil ce are sa-i ghicesca semnele, dise altulii. Da bine are se sede fetel imperatului cu estil fetii-frumosii, grai unit alu treilea. Ciobanulit tatea si inghitea ; asculta si elii la vorbele lord cele nesdrate si necumpetate. Deed veijura si vetjura ad ell nu respunde nici unii mersera la densulii si intre altele ii disera : Atatf flu de domni si de imperati au fostii si nimeni n'aii pututil ghici semnele fetei imperatului, si tocmai dumneta prietene, o se to gasesci mai firoscesill Omulil este datorti se-si t erce noroculit o data de done, multil de trei ors, clise ciobanulii, si acela care face asa este omit cu minte. Gehl ce inse umbla mereu cercandil, este unit nesebuitil ceruia trebue lipsesce vre-o dogs. Ell nu aducii nip:tenni nici o superare. Nu me incumetti erasi ca o se ghicescii ce-va. Dar'aril Dumneclet insa se apuce unulii din dumnevostra o asa bucatice bung, find ca vi se cuvine. Feciorii de boeri nu putura mistui vorbele ciobanasului. tsi pusere in gandf sa i-o coca si se culcara. A doua di ciobenasulti se scula de dimineta, isi vela fata la o fOntana, isT Men rugaciunea, incalece. pe marldga treti, trei, mergea singuril. Feciorii de boeri si de impel.* se seil, si cuvinlul si ci sit -lit tel%
sculara tarclin, se mai sbeguira, si apoi plecara si ei ; ilu ajunsera de pe urma si ilu si intrecura. Si de asta data se alegara de densuld si-i cauta cearta cu luminarea. Ciobanasul Wu din gura gi isi cauta de drumft. scia ca tine tace merge in pace. Sera fecioril de impArati si de domni masera In marginea noel paduri. Cand, tocmai ajunse si ciobanasulti ostenitti ca vai de elf' ; se puse si el la o narte, facu unti focsorn; ingriji de calf', apoi cina si se culca. Feciorii de boeri, neastamper* cum eraii, voira saVi HO de elf'. Asteptara pina adormi ciobanasulti, mai atitara foculn, ii luara palaria si i-o aruncara pe focu. Iar unulti din el desteptandu-In. ii ;Use : IIei, prietene, caclutti blenda pe foctl, scOld-te de o ia, ca se arde. Las'o sa arcla, respunse elf', cats de somnil. Dupd ce se culcara si boerii cavil risers pind se tinura cu mainile de inima, 'adormira si ei. Ciobanaul s6 scOla si elf', le ia tote armele, sulfite, sageti, arcuri, palop, si le puse pe focu. Dupa ce se arsera de ramasera numai fiarele, si acestea se facusera rosii, thud incinse de focil, ii scula, pe cand el rascolea jarateculti cu o tandara de lenann, clicendu-le : Ia sculati boeri, de vedeti turloele blendei. Cand se sculara boerii si veclura atatea feare arse, nu le venea a crede ochilorn. Se dusera ia armele de undo le agatasera, dara ia-le de unde nu e. Veclura in cele din urma ca pacaliti, se catranira de mane, insa Inghitira galusca. Ciobanaplil era gata de plecare, find -ca tocmai se ingana .ioa cu nOptea, incaleca si o lua la sanatOsa ; vedi ca se cam §i temea sa nu pata ce-va din mana Boeril erasi Ilu ajunsera de pe urma si ilu si intrecura, batanduil jocil de dansulii, cand erau p'in dreptuln lui. Sera ia- TAO tarclin sosi si ciobanasulft la loculn unde se ase4asera ei sa conacesca. Cum ajunse, se trase la o parte ca si in cliva trecuta, ingriji apoi cina si se cults. Elii tarcliu hell sunlit boerilorh. de deli, dill sa-di
Loculii unde masers el noptea acesta era aprope de o la coviste nomolosa. Boerii cum vequra ca ciobanasuld a adormitd, ii luara calulii si i1u inomolira in lacoviste. Apoi, desteptandu-lii, ii clisera : Hel, prietene, scold ca ti s'a inomolit martoga si nu mai pole esi. Ciobanasulti scia priponise calulfi bine ; intelese ca trebue sa fie vre-o dracie aci la mijlocii, si respunse : Cine draculil a pus-o sa se inamblesca ? las-o ca va esi ea de va voi. Risers si de asta data boerii cu lacrami, apoi se culcara, Dupa ce adormird, se scold si ciobanasultl, le is armasaril. le jupoe pieile picioreloril de la copite in susii si le legs cu teiu ce-va mai susil de genuchi, le pune cate un protapii in gura ca sa stea cu dinti rinjiti, si ii bags in nomold pe langa calulu lui. Apoi se duse sa destepte pe fiii de boeri : Sculati, boeri, de vedeff minune : Arinasarii D-v, ve;lendu mdrfoga mea inomolita in lacoviste, si-a sumesfi nadragil sad dusii ca s'o saga din noroiti. Pentru acesta ridft, ride, uite de sa se prapadescd. Cand audira boerii de una ca asta se temura sa nu le fi jucatil 61.41 vr'unil renghiu, si de unde sa nu fie a;a,se scusi cAnd vdclura cum i-a poticalitu ciobanasuld, se luard cu mainele de peril. N'avura ce dice. Cu tote astea unulti din ei, care era si mai semetti, se °Uri sa se tie de capulit ciobanasuluI, sa nu-lit lase sa se sfintesca. Ciobanasult1 ins& 41 qcOse caluld min nomola, si in .invalmasela se strecura le fi-e drumulii : pleca si ii lass Cu buzele umflate, cu bratele incrucisate si fluerdndu a paguba. Boerulil celii semetil si nerusinatil se lua dupa densulu, flu ajunse, si told cu aosele cu momele umbla pe Wig/ Dui:4 ce sosi la cetatea imperatesca, ciobanuld se infatisa si .e11.1 la imperatulti ca sa gbicesca semnele fetei ; dart boerulii nu se deslipea de Tanga densulit, nici catii ai da in cremene lora, r ca-al yi n, in elb.
Imperatulti Baca vertu pe cioban, dichisitu, spalatelu, cu tole curate re d6nsulti si cu mustaciora mijindA, II placu si lul ; mai alesil ca era si mandru si sta infiptu inaintea lui si cu coraju, ilia priimi deci sä vie sa ghicesca. Infatisindu-se inaintea sfatuliu impe'ratescii, unde se afla si impbratulil cu imperatesa si cu fata lorti, elu dupa ce tg aruncA ()chi! ca unit serpe la fats, qise : Prea mite imperate si imferAtesa, fata Mariiloru vóstre are sOrele in peptii, luna in spate si duo! luceferi in ceI duoI umeri. Asa eramit sa riicil si eu, respunse de la spatele ciobanului boerulil celd nerusinatii. Teta lumen remase uimita dud aucli semnele ce spusese ciobanulii si marturisirea imperatului ca asa este de unde pins aci se aw.lira clicendu-se de unit Ba, ca fata aril fi cocosatA. Ba, ca arti fi schicipti. Ba, ca aru avea vr'un semnti de maslinA, ciresA, coma ori de alte pOme pe care imperatesa, fiind grea cu fata, aril fi poftitil la vre una dinteensele, si ca ar fi furat-o spre potoli pofta. Ca, dupa ce aril fi mancatti pome, in loculu unde a push mina mai inteiu pe trupulil e!, In acelasI locil s'a fAcutil, semnulti pOrneI pe trupulil fete!. Ca acelil semnii aru fi in cutare orI in cutare Unil, ha, ca una. Altil. ba ca alta. Imperatulti si imperatesa se afla intro mare incurcAtura. Nu scia pe care sä alegA din duo!. Unil din sfatulti Imperatiei tlicea sa alega pe fiulti de boerii mare, thud-a elii clisese ca tocmai asa era sA spue si elu. Alta clicea sa alega pe ciobanu, fiindil ea elil ghicise cell intaiil semnele fete!. imperatulti ca alegA fata pe tine va voi maine de diminetA, tail de fag en sfatulii. LasA adeca fete! timpA sa se gadesca pinA a doa PinA atunci imp6ratulil porunci sa-I omenescA pe aniindoi ca pe nisce mosafiri marl si sA4 gAsduescA in palaturile Imperatesci. Le pregatira o cAmara cu doue paturi in care sa mile peste nopte. : alit: a-si loch. last sail cli.
Pina a nu insera, ciobanula se furise de flult1 de boeril si se Buse de-si cumperd nitele floricele-bObe. Intorcendu-se, ilia intrebd flula de boerti : Dark uncle fusesi, prietene de -m cumperaia unit cutitasii, respunse elit Ce sa fad cu ela ? Imi trebue. Cum midi asa flubl de boeril, se duse de-si cumpt1ra gi elti unit culitasti. Dupa ce se inttrse, cina find gata, se pusera de cinarA, apol merserd sa se culce. Camara in care intrard era asa de mandru impodobita, in catt bietula ciobana se mira cum o sa calce eft pe velintele siscortele alea scumpele ce eratiasternute pe josti.Elt se ciudi si mai multi clad vedu pe flulti de boeril mare ca intra si calca tarn mils peste densele, ca si cum aril fi fostil cine scie ce sdrente.. Paretil emit albi ca laptele si cu nisce vergT de aura. La ferestre era(' nisce perdele de mdtase d'aia buna si grOsa, Intinse pe nisce drugl de aura. Pe land pareti nisce lavite si o masa de lemna mirositort, lucrate cu mestesuga. Paturile erait de o parte si de alta ale camarii si cu tinit felt de oranista d'asupra numal de mata'sarie d'aia buna in-. mutate In fil, asedate pe patru stalpi lucrati ca melcult si cu nisce dungi de aunt. Asternittula era de nisce panza alba ea zapada si sublire de s'o spargi cu limbs. Perina de capti, era imbracata cu panza de borangicti de cea mai alesA. Ciobanulii intra cu sfiala. Abia calm, ca sa nu strice yelintele. Se puse binisoril In path ca sa nu se mototolesca. albiturile. Tara f WA de boeru cumil infra se arunca pe unt path, par'c'ara if fostit la densulti acasa, si se toldni. Pupa ce se stinse luminarea, ciobanult Incepu a rontai la_ floricele prin intunerecti. Cum midi feciorulti de boera, in-. treba din. patulit set : Da ce mai faci to acolo, prietene ? Eaca ce sa fact? mi -amt taiatil nasult si fit mar-Omar pentru aceea cumperatil cutitasula. 1146 duseiii nd-ame
Indatd si feciorulii de boerii, isi scOse cutitasulu, isi taie na- -sulft, si incepu a rontgi si elft, creclendft ca asta trebue sä fie ce-va. Nu-i veni lui sa creda ca o asemenea fapti u'o sa insemneze vre-o isbanda la noroculfi pe care naddjduia sa pue mina. 11 durea de durutii; dard rada in piele ca unfi -ping o vedea cum o s'o scold la tale. Mal tarcliti iara aude pe cioband rontaindit. Bard ce mai faci to acolo, prietene ? Ce sa filed ? eta mi-arrifi tdiatfi urechile si le manancu. Indata 'si le tae si feciorulil de boerit si incepu a rontai si densulti, ca sa nu ramie mai pe josit de Mu ciobanulti. Tóä noptea nu s'a pututil odihni de durere. Se svarcolea ca lipitorea cud ii dai sire. Dud Hera rusine sa tipe on sa gema. Ciobanulti ad irmi si trase unu puid de somnu pita a doa de sa se clued vestea. CAM se sculard, fury poftiti inaintea sfatului imperdtescii -ca sa -si aleg5. fata uuti m're; cinl colo, ce sa vacia? Feciorulft de boetii, slutfi cioutd si plinii de singe ca unit starve, pe care Hu deter afara ca pe unit martafol si Apoi porunci sa schimhe hainele ciobanului, si ilu lua de-lit fluse hi biserici undo ilu cunund Cu fata. S5 lasarnit ca veseliile Iinurd multi vreine; darn bdg,andii de semi Imperatulii ca ginere-seti nu e prostfi, ci ca din ce in ce iscusinta lui se astute, fig puse sa judece cite-va pricini din cele mai grele. Ginerele imperatului era din firea lui omit dreptil, bandit si cu frica lui Dumnecleil. Sfatulit imperdliei remase cu gura cascatd cand aucti hotdririle cele drepte ce dase elu. Atunci Imperatulti, mindru ca i-a trimisti Lumnedeft unit asa ginere agerd la minte, se cohori de pe scannulti imperatiei, fiind-cd era si botranft, si puse pe ginere-sed imperatil iu loculu lui, care, de va fi traindil imperatesce si acli. Iaril eft; Ncalecaiit p'unti mdracine, Sä m'asculte on si tine.
Nadaljuj z branjem
