Prevod

Nekoč sta živela kralj in kraljica, ki sta se lepo razumela in imela dvanajst otrok, same dečke. Tedaj je kralj rekel svoji ženi: »Če bo trinajsti otrok, ki ga rodiš, deklica, mora vseh dvanajst dečkov umreti, da bo njeno bogastvo veliko in bo kraljestvo pripadlo samo njej.« Dal je napraviti dvanajst krst, ki so bile že napolnjene z oblanci, in v vsaki je ležala mrtvaška blazina. Ukazal je, naj jih odnesejo v zaklenjeno sobo, nato pa izročil kraljici ključ in ji zapovedal, naj o tem nikomur ničesar ne pove.

Mati je zdaj ves dan sedela in žalovala, zato jo je najmlajši sin, ki je bil vedno ob njej in mu je po Svetem pismu dala ime Benjamin, vprašal: »Ljuba mati, zakaj si tako žalostna?« – »Preljubi otrok,« mu je odgovorila, »tega ti ne smem povedati.« Vendar ji ni dal miru, dokler ni šla odklenit sobe in mu pokazala dvanajst krst, že napolnjenih z oblanci. Nato je rekla: »Moj preljubi Benjamin, te krste je dal tvoj oče napraviti zate in za tvojih enajst bratov, kajti če rodim deklico, vas bodo vse pobili in pokopali v njih.« Medtem ko je govorila, je jokala, sin pa jo je tolažil: »Ne joči, ljuba mati, že si bomo pomagali in odšli od tod.« Ona pa je rekla: »Pojdi s svojimi enajstimi brati v gozd. Eden izmed vas naj se vselej povzpne na najvišje drevo, kar jih boste našli, ter straži in gleda proti stolpu našega gradu. Če rodim sinka, bom izobesila belo zastavo in tedaj se smete vrniti. Če rodim hčerko, bom izobesila rdečo zastavo, tedaj pa zbežite, kolikor hitro morete, in naj vas ljubi Bog varuje. Vsako noč bom vstala in molila za vas: pozimi, da bi se mogli greti ob ognju, poleti pa, da ne bi omagovali v vročini.«

Ko je tako blagoslovila svoje sinove, so odšli v gozd. Drug za drugim so stražili, sedeli na najvišjem hrastu in gledali proti stolpu. Ko je minilo enajst dni in je prišel na vrsto Benjamin, je zagledal, kako so izobesili zastavo. Toda ni bila bela, temveč krvavo rdeča zastava, ki je naznanjala, da morajo vsi umreti. Ko so bratje to slišali, so se razsrdili in rekli: »Zaradi deklice naj bi umrli! Prisegamo, da se bomo maščevali. Kjer koli najdemo deklico, bo tekla njena kri.«

Nato so šli še globlje v gozd in prav sredi njega, tam, kjer je bil najtemnejši, našli majhno začarano hišico, ki je bila prazna. Rekli so: »Tu bomo živeli, ti, Benjamin, ki si najmlajši in najšibkejši, pa boš ostajal doma in gospodinjil. Mi drugi bomo hodili po hrano.« Potem so hodili po gozdu in streljali zajce, srne, ptice in golobčke. Vse, kar je bilo užitnega, so prinašali Benjaminu, on pa jim je moral pripravljati jedi, da so si lahko potešili lakoto. V hišici so živeli skupaj deset let in čas jim je hitro mineval.

Hčerkica, ki jo je rodila njihova mati kraljica, je medtem zrasla. Bila je dobrega srca in lepega obraza, na čelu pa je imela zlato zvezdo. Nekoč, ko so prali veliko perila, je med njim zagledala dvanajst moških srajc in vprašala mater: »Čigavih je teh dvanajst srajc? Za očeta so vendar veliko premajhne.« Mati ji je s težkim srcem odgovorila: »Ljubi otrok, pripadajo tvojim dvanajstim bratom.« Deklica je vprašala: »Kje pa so moji bratje? Nikoli še nisem slišala zanje.« Mati je odgovorila: »Bog ve, kje so. Tavajo po svetu.« Nato je deklico odpeljala do sobe, jo odklenila in ji pokazala dvanajst krst z oblanci in mrtvaškimi blazinami. »Te krste,« je rekla, »so bile namenjene tvojim bratom, vendar so skrivaj odšli, še preden si se rodila,« in ji povedala, kako se je vse zgodilo. Tedaj je deklica rekla: »Ljuba mati, ne joči, odšla bom in poiskala svoje brate.«

Vzela je dvanajst srajc in odšla naravnost v veliki gozd. Hodila je ves dan in zvečer prišla do začarane hišice. Vstopila je in v njej našla mladega fanta, ki jo je vprašal: »Od kod prihajaš in kam greš?« Čudil se je, kako lepa je, da nosi kraljevska oblačila in ima zvezdo na čelu. Odgovorila mu je: »Kraljična sem in iščem svojih dvanajst bratov. Hodila bom, dokler je nebo modro, dokler jih ne najdem.« Pokazala mu je tudi dvanajst srajc, ki so jim pripadale. Tedaj je Benjamin spoznal, da je njegova sestra, in rekel: »Jaz sem Benjamin, tvoj najmlajši brat.« Od veselja je zajokala in Benjamin prav tako, nato pa sta se v veliki ljubezni poljubljala in objemala. Zatem je rekel: »Ljuba sestra, nekaj pa vendarle ni prav. Dogovorili smo se, da mora umreti vsaka deklica, ki jo srečamo, ker smo morali zaradi deklice zapustiti svoje kraljestvo.« Ona pa je rekla: »Rada umrem, če lahko s tem rešim svojih dvanajst bratov.« – »Ne,« ji je odgovoril, »ti ne smeš umreti. Skrij se pod to kad, dokler se ne vrne mojih enajst bratov, potem se bom že pomenil z njimi.« Storila je tako. Ko se je znočilo, so se drugi vrnili z lova in jed je bila pripravljena. Ko so sedeli za mizo in jedli, so vprašali: »Kaj je novega?« Benjamin je rekel: »Mar ničesar ne veste?« – »Ne,« so odgovorili. Nadaljeval je: »Vi ste bili v gozdu, jaz pa sem ostal doma, pa vendar vem več kakor vi.« – »Pa nam povej,« so vzkliknili. Odgovoril jim je: »Ali mi obljubite, da prve deklice, ki jo srečamo, ne bomo ubili?« – »Da,« so zaklicali vsi, »tej bomo prizanesli, le povej nam!« Tedaj je rekel: »Naša sestra je tukaj,« in dvignil kad. Izpod nje je prišla kraljična v svojih kraljevskih oblačilih, z zlato zvezdo na čelu, in bila je tako lepa, nežna in ljubka. Vsi so se je razveselili, ji planili okrog vratu, jo poljubljali in jo iz srca vzljubili.

Odtlej je ostajala doma z Benjaminom in mu pomagala pri delu. Enajst bratov je hodilo v gozd in lovilo divjad, srne, ptice in golobčke, da so imeli kaj jesti, sestra in Benjamin pa sta skrbela, da je bilo vse pripravljeno. Nabirala je drva za kuhanje in zelišča za prikuho ter pristavljala lonce k ognju, tako da je bila jed vselej nared, ko se je vrnilo enajst bratov. Tudi sicer je skrbela za red v hišici in postiljala posteljice z belim, čistim perilom. Bratje so bili vedno zadovoljni in so z njo živeli v veliki slogi.

Nekoč sta doma pripravila okusno jed, in ko so bili vsi zbrani, so sedli, jedli in pili ter bili polni veselja. Ob začarani hišici pa je bil majhen vrt, na katerem je raslo dvanajst lilij, ki jim pravijo tudi študentke. Ker je hotela razveseliti svoje brate, je utrgala vseh dvanajst cvetov in sklenila, da bo po jedi vsakemu podarila enega. Toda v trenutku, ko je utrgala cvetove, se je vseh dvanajst bratov spremenilo v dvanajst krokarjev in odletelo čez gozd, hiša z vrtom vred pa je izginila. Uboga deklica je tako ostala sama v divjem gozdu. Ko se je ozrla okoli sebe, je ob njej stala stara žena in rekla: »Otrok moj, kaj si storila? Zakaj nisi pustila teh dvanajstih belih cvetov pri miru? To so bili tvoji bratje, zdaj pa so za vselej spremenjeni v krokarje.« Deklica je v solzah vprašala: »Ali jih res ni mogoče rešiti?« – »Ne,« je rekla starka, »na vsem svetu ni drugega načina kot en sam, a je tako težak, da jih z njim ne boš mogla rešiti. Sedem let moraš molčati, ne smeš govoriti in ne smeš se smejati. Če izrečeš eno samo besedo, četudi bi do konca sedmih let manjkala le še ena ura, bo vse zaman in ta ena beseda bo ubila tvoje brate.«

Tedaj si je deklica v srcu rekla: »Prav gotovo bom rešila svoje brate.« Odšla je, poiskala visoko drevo, se povzpela nanj in predla, ne da bi govorila ali se smejala. Nekoč pa je v tistem gozdu lovil kralj, ki je imel velikega hrta. Ta je pritekel k drevesu, na katerem je sedela deklica, skakal okoli njega, cvilil in lajal navzgor. Kralj je prišel bliže in zagledal lepo kraljično z zlato zvezdo na čelu. Njena lepota ga je tako očarala, da jo je poklical in vprašal, ali bi hotela postati njegova žena. Ni mu odgovorila, le rahlo je pokimala. Tedaj je sam splezal na drevo, jo prinesel na tla, jo posadil na svojega konja in odpeljal domov. Poroko so praznovali z velikim razkošjem in veseljem, toda nevesta ni govorila in se ni smejala. Ko sta nekaj let srečno živela skupaj, je kraljeva mati, ki je bila hudobna ženska, začela obrekovati mlado kraljico in govorila kralju: »Navadno beračico si pripeljal domov. Kdo ve, kakšne brezbožne vragolije uganja na skrivaj. Če je nema in ne more govoriti, bi se lahko vsaj kdaj nasmejala, toda kdor se ne smeje, ima slabo vest.« Kralj ji sprva ni hotel verjeti, a starka je tako dolgo vztrajala in jo obtoževala toliko hudobij, da se je naposled pustil prepričati in jo obsodil na smrt.

Na dvorišču so zakurili veliko grmado, na kateri naj bi jo sežgali. Kralj je stal zgoraj pri oknu in gledal s solznimi očmi, saj jo je še vedno tako zelo ljubil. Ko je bila že privezana h kolu in je ogenj z rdečimi jeziki lizal njena oblačila, se je izteklo prav zadnje hipce sedmih let. Tedaj je v zraku zašumelo, priletelo je dvanajst krokarjev in se spustilo na tla. Brž ko so se dotaknili zemlje, so postali njenih dvanajst bratov, ki jih je rešila. Razmetali so grmado, pogasili plamene, osvobodili svojo ljubo sestro ter jo poljubljali in objemali. Zdaj, ko je smela odpreti usta in spregovoriti, je kralju povedala, zakaj je ves čas molčala in se nikoli ni smejala. Kralj se je razveselil, ko je slišal, da je nedolžna, in odtlej so vsi skupaj živeli v slogi do smrti. Hudobno mačeho pa so postavili pred sodišče in jo vtaknili v sod, napolnjen z vrelim oljem in strupenimi kačami, kjer je umrla strašne smrti.