Prevod

Dvanajst hlapcev, ki ves dan niso ničesar počeli, se zvečer ni hotelo še naprezati, temveč so polegli v travo in se hvalili s svojo lenobo. Prvi je dejal: »Kaj me briga vaša lenoba, s svojo imam dovolj opravka. Skrb za telo je moje poglavitno delo: jem ne malo, pijem pa še toliko več. Ko pospravim štiri obroke, se nekaj časa postim, dokler spet ne začutim lakote; to mi najbolj prija. Zgodnje vstajanje ni zame, ko se bliža poldne, pa si že poiščem kotiček za počitek. Če gospodar zakliče, se delam, kakor da ga nisem slišal, in če zakliče še drugič, počakam še nekaj časa, preden vstanem, pa tudi potem hodim prav počasi. Tako se da življenje prenašati.« Drugi je dejal: »Jaz moram skrbeti za konja, vendar mu puščam brzdo v gobcu, in kadar se mi ne ljubi, mu ne dam krme, pa rečem, da je že jedel. Namesto tega se uležem v zaboj za oves in spim štiri ure. Potem pomolim eno nogo ven in z njo nekajkrat podrgnem konja po telesu, pa je očesan in očiščen; kdo bi si s tem delal toliko opravka? A služba je zame še vedno prenaporna.« Tretji je dejal: »Čemu bi se mučil z delom? Nič ne pride iz tega. Ulegel sem se na sonce in zaspal. Začelo je kapljati, a zakaj bi vstajal? V božjem imenu sem pustil, naj kar dežuje naprej. Nazadnje se je ulilo, in to tako silovito, da mi je dež izruval lase z glave in jih odplavil, v lobanji pa mi je nastala luknja. Nanjo sem nalepil obliž in s tem je bilo vse opravljeno. Takšne škode sem utrpel že večkrat.« Četrti je dejal: »Če naj se lotim kakega dela, najprej kako uro dremuckam, da varčujem z močmi. Potem začnem čisto lagodno in vprašam, ali ni še koga, ki bi mi lahko pomagal. Tem potem prepustim glavnino dela, sam pa pravzaprav le gledam: a še to mi je preveč.« Peti je dejal: »Kaj pa je to takega! Pomislite, iz konjskega hleva moram spraviti gnoj in ga naložiti na voz. Tega se lotim počasi, in ko nekaj nabodem na vile, jih dvignem le do polovice, potem pa najprej četrt ure počivam, preden gnoj vržem do vrha. Več kot dovolj je, če na dan odpeljem en voz. Prav nič se mi ne ljubi delati do smrti.« Šesti je dejal: »Sram vas bodi, jaz se ne ustrašim nobenega dela, vendar se uležem za tri tedne in si niti obleke ne slečem. Čemu bi zapenjal zaponke na čevljih? Kar naj mi padejo z nog, nič ne škodi. Če se hočem povzpeti po stopnicah, počasi potegnem eno nogo za drugo na prvo stopnico, potem pa preštejem preostale, da vem, kje moram počivati.« Sedmi je dejal: »Pri meni to ne gre: moj gospodar pazi na moje delo, le da ga ves dan ni doma. Vendar ničesar ne zamudim, tečem, kolikor je pač mogoče, če se človek plazi. Če naj se kam premaknem, bi me morali štirje krepki možje z vso močjo potiskati naprej. Prišel sem nekam, kjer je na lesenem ležišču šest ljudi ležalo drug ob drugem in spalo: ulegel sem se k njim in tudi sam zaspal. Niso me mogli več zbuditi, in če so me hoteli spraviti domov, so me morali odnesti.« Osmi je dejal: »Vidim, da sem samo jaz živahen fant. Če je pred menoj kamen, se ne trudim dvigovati nog in stopiti čezenj, temveč se uležem na tla, in če sem moker, ves blaten in umazan, obležim, dokler me sonce spet ne posuši: kvečjemu se obrnem tako, da lahko sije name.« Deveti je dejal: »To pa res ni nič posebnega! Danes je pred menoj ležal kruh, pa sem bil prelen, da bi segel ponj, in sem skoraj umrl od lakote. Zraven je stal tudi vrč, a tako velik in težak, da se mi ga ni ljubilo dvigniti, in sem raje trpel žejo. Še to, da bi se obrnil, mi je bilo preveč; ves dan sem ležal kakor klada.« Deseti je dejal: »Meni je lenoba prinesla škodo, zlomljeno nogo in otekla meča. Trije smo ležali na kolovozu in jaz sem imel iztegnjene noge. Tedaj je nekdo pripeljal z vozom in kolesa so mi zapeljala čeznje. Seveda bi lahko noge potegnil k sebi, vendar nisem slišal, da se voz bliža: mušice so mi brenčale okrog ušes, lezle v nos in spet ven skozi usta; komu pa se ljubi odganjati ta mrčes?« Enajsti je dejal: »Včeraj sem odpovedal službo. Ni se mi več ljubilo gospodarju prinašati težkih knjig in jih spet odnašati: ves dan ni bilo temu ne konca ne kraja. A po pravici povedano me je odpustil on in me tudi ni hotel več obdržati, kajti njegovo obleko, ki sem jo puščal ležati v prahu, so razjedli molji; in prav je bilo tako.« Dvanajsti je dejal: »Danes sem se moral z vozom peljati čez polje. Na njem sem si pripravil ležišče iz slame in zares zaspal. Vajeti so mi zdrsnile iz rok, in ko sem se prebudil, se je konj že skoraj iztrgal, vprežne opreme pa ni bilo več: hrbtne vrvi, komata, uzde in brzde. Nekdo je prišel mimo in vse odnesel. Poleg tega je voz zapeljal v lužo in obtičal. Pustil sem ga tam in se spet iztegnil po slami. Nazadnje je prišel gospodar sam in porinil voz iz luže; če ne bi prišel, ne bi ležal tukaj, temveč tam in mirno spal.«