Prevod

»Mladenič, pet dolarjev na teden ti dam, če boš pazil na Printz Hall,« je nekega jesenskega večera rekel kveker Quidd godcu Matthewsu.

Mladi Matthews se je pravkar ponorčeval iz starega gospoda, češ da si ne upa spati na svojem posestvu, in ker so bile vanj uprte oči vseh gostilniških postopačev, je tako laskavo ponudbo le stežka zavrnil. Po nekaj mencanja in odkašljevanja je zato dejal, da bo kvekerja prijel za besedo. Tisti večer je Peter Matthews zaigral le še dve ali tri viže, pa še te precej otožno; potem ko je Quidd izpil svoj kuhani jabolčnik in odšel, pa se je tudi sam zamišljen odpravil domov. Printz Hall je stal na samotnem, s plevelom zaraščenem vrtu blizu Chestra v Pensilvaniji. Tja se je Peter odpravil naslednji dan, ko se je spuščal mrak, in s seboj prinesel žimnico, odejo, živež, svoje ljube gosli in steklenico viskija. Nastanil se je v sobi, ki je bila na pogled najmanj turobna, zamašil praznine v oknih s cunjami, prižgal svečo, zakuril v kaminu in pojedel večerjo.

»Navsezadnje tu niti ni tako slabo,« je zamrmral Peter, ko se je grel ob ognju in s požirki iz steklenice; nato je vzel gosli in začel igrati. Odmev njegove glasbe je še poudarjal praznino hiše, vlaga se je zajedla v strune, da so zvenele zamolklo, in melodija je nehote zatrepetala, kadar so se drevesa zavihtela ob okna in jih oškropila z dežjem ali kadar je kje v daljavi zaškripala polknica. Nazadnje je podrezal ogenj, zapahnil vrata, ugasnil svečo, za pogum krepko potegnil iz steklenice, odvrgel suknjič in čevlje, se zavil v odejo, legel na žimnico in zaspal. Prebudilo ga je — no, pravzaprav ni znal povedati, kaj; le da je bil nenadoma buden, kakor še nikoli v življenju, in je napeto poslušal, kdaj se bo iz tuljenja vetra ter loputanja, škripanja in žvižganja po hiši izločil zvok, za katerega je vedel, da mora priti. Da, tam je bil: koraki in žvenket na stopnicah. Vrata, čeprav trdno zapahnjena, so se sunkoma odprla in skoznje je vstopila temna postava z visokim, koničastim klobukom, ogrinjalom, visokimi škornji, mečem in prsnim oklepom. Prestrašeni godec je hotel zatuliti, toda glas mu je odpovedal. »Jaz sem Peter Printz, generalni guverner ameriških kolonij njegovega švedskega veličanstva in graditelj te hiše,« je rekla postava. »Nocoj je noč jesenskega enakonočja, ko se moji prijatelji tu zberejo na veseljačenju. Vzemi gosli in pridi. Igraj, a ne govori.«

In naj je hotel ali ne, Petra je nekaj vleklo za postavo, ki jo je razločil po njenem fosfornem siju. Spustila sta se po stopnicah, vrata so se pred njima sama odpirala, nato pa sta šla po hodnikih, ki so odzvanjali pod udarci prikaznišinih škornjev. Prišla sta v starodavno sprejemnico in ob vstopu je Petra zaslepilo. Tla so se gladko svetila od voska, polena so prasketala v kaminu, čeprav je bil plamen nekoliko modrikast, stare stenske tkanine in portreti so bili videti kakor novi, v soju voščenih sveč pa se je kakih sto ljudi v razkošnih oblačilih nekdanjih časov sprehajalo, priklanjalo in, kot je kazalo, smejalo ter pogovarjalo med seboj. Ko se je pojavil godec, so se vse oči obrnile vanj na prav vznemirljiv način, in ko je segel po steklenici, je iz vseh grl zadonel votel smeh. Našel si je stol, se sesedel nanj in pristavil gosli. Ob prvem tonu so se pari prijeli za roke, in ko je ubral poskočno vižo, so se začeli naglo vrteti ter pri tem skakati osupljivo visoko.

Glasba je postajala vse hitrejša, saj je viski že deloval v Petrovi betici, ples pa vse bolj divji. Bilo je, kakor da bi vihar vdrl skozi okna in te ljudi razpihoval sem ter tja, v krogih in krogih. Godec se je megleno čudil samemu sebi, saj še nikoli ni igral tako dobro, čeprav te viže dotlej sploh še ni slišal. Tedaj se je sredi sobe vzravnal guverner Printz, iztegnil roko in ukazal, naj se ples konča. »Dobro si igral, godec,« je rekel, »in dobil boš plačilo.« Na njegov znak sta prišla dva črnca in privlekla okovano skrinjo, ki jo je Printz odklenil. Polna je bila zlatnikov. »Podrži vrečo za gosli,« je ukazal guverner. Peter je ubogal in z odprtimi usti gledal, kako sta se dve polni pesti zaklada iz skrinje presuli v vrečo. Sledili sta še dve pesti in nato še dve. Ob četrtem takem daru se Peter ni mogel več zadržati. Pozabil je na prepoved govorjenja in veselo zavpil: »Pri vragu! Kakšna sreča!«

Zarezal je demonski krohot, prizor je utonil v temi in Peter se je nezavesten zgrudil. Zjutraj je neki njegov prijatelj iz gostilne, ki ga je silno zanimalo, ali je Peter doživel kakšno pustolovščino, vstopil v hišo in previdno hodil iz sobe v sobo ter klical čuvaja, naj se pokaže. Odgovora ni bilo. Nazadnje je zadel ob prazno steklenico viskija in vedel, da mora biti Peter blizu. In res, tam je ležal v veliki sobi, kjer je vse prekrivala debela plast prahu in plesni, njegove gosli pa so bile razbite na tisoč kosov. Ko ga je prijatelj prebudil, se je Peter žalostno ozrl okoli sebe, nato pa skočil pokonci in vročično zahteval svoj denar. »Kakšen denar?« je vprašal prijatelj. Godec je pograbil svojo zeleno vrečo, jo odprl in stresel; v njej ni bilo ničesar. Peter tudi ni prav nič odlašal z odhodom iz dvorca, in ko je hišo štiriindvajset ur pozneje zajel požar, je zatrjeval, da so jo zažgali duhovi in da dobro ve, od kod so prinesli žerjavico.