Prevod

»Draga moja,« je nekega dne rekel petelin kokoši, »kaj praviš, ko bi se sprehodila do Murvinega griča? Murve so zdaj gotovo že zrele in lahko se imenitno pogostiva.«

»To bi mi bilo prav po volji,« je odgovorila kokoš. »Zrelo sadje imam zelo rada, pa ga že dolgo nisem okusila.« In tako sta petelin in kokoš skupaj krenila na pot.

Pot je bila dolga in dan vroč, zato sta bila že pred vrhom griča oba utrujena in zasopla. Tla so bila na gosto posuta z murvami in petelin in kokoš sta tekala sem ter tja, zobala in jedla — zobala in jedla, dokler nista mogla pojesti niti grižljaja več, sonce pa je bilo že blizu zatona.

»Oh! Oh!« je zastokala kokoš. »Kako sem utrujena! Kako bova vendar prišla nazaj domov? Noge imam tako trudne, da ne bi mogla narediti niti koraka več, pa če bi šlo za življenje.«

»Draga moja,« je rekel petelin, »tudi jaz sem utrujen, toda tu vidim precej odpadlih vejic. Če bi iz njih spletel kočijo, bi se lahko udobno odpeljala domov.«

»To je pa pametna zamisel,« je zavzdihnila kokoš. »Le naredi jo. Ničesar nimam raje kakor vožnjo s kočijo.« Petelin se je nemudoma lotil dela in iz vejic ter travnih bilk spletel majhno kočijo, ki ji ni manjkalo nič: imela je ogrodje, kolesa in ojesi.

Kokoš je bila navdušena. Takoj je skočila v kočijo in se udobno namestila. »No, moj dragi Cock-a-lorum,« je vzkliknila, »zdaj moraš samo še stopiti med ojesi in urno zakorakati, pa bova doma, kot bi trenil.«

»Kaj pa govoriš?« je ostro vprašal petelin. »Niti na misel mi ne pride, da bi sam vlekel kočijo. Noge me bolijo prav tako kakor tebe, in če čakaš, da te bom jaz odvlekel domov, lahko sediš tam do sodnega dne.«

»Kako pa bova potem prišla domov?« je vprašala kokoš in začela jokati. »Ne vem,« je odgovoril petelin. »Vem pa, da te jaz ne bom vlekel.«

»Ampak moraš me vleči,« je ihtela kokoš. »Pa te ne bom!« je rohnel petelin. Tako sta se zmerjala in prepirala in kdo ve, kako bi se vse skupaj končalo, če se ne bi nenadoma izza grmovja prikazala raca.

Ko je raca zagledala kokoš in petelina, je nasršila perje in se z jeznim kvakanjem primajala proti njima. »Kaj pa je to! Kaj pa je to!« je zavpila. »Ali ne vesta, da ta grič pripada meni? Takoj se poberita, sicer vaju bom pošteno pretepla.«

Z razprostrtimi perutmi je planila na petelina. A petelin je bil pogumen možiček. Namesto da bi zbežal, se ji je junaško postavil po robu, jo zgrabil in ji izpulil poln kljun perja. Kokoš je vreščala, petelin pa je raco še naprej obdeloval, dokler ni začela prositi za milost.

»Prav,« je rekel petelin in si poravnal perje. »Tokrat te bom izpustil, a le, če obljubiš, da boš najino kočijo odvlekla do najbližjega gostišča, kjer bova lahko prenočila.«

Raca si ni upala zavrniti petelinove zahteve. Stopila je med ojesi, petelin se je povzpel na kočijo in počil z bičem, nato pa so se odpeljali tako hitro, kot je raca zmogla stopicati. Kočija se je zibala in poskakovala čez kamenje, ko je raca nenadoma tako poskočila, da bi jo skoraj prevrnila. »Av! Av!« je zavpila. »Nekaj me je zbodlo.«

»Prav je, da sem te zbodla,« je odvrnil droben, oster glasek. »Morda te bom tako naučila gledati, kod hodiš, in ne teptati poštenih popotnikov, ki so manjši od tebe.«

To je bil glas igle, ki je s svojo tovarišico buciko potovala po isti cesti. Petelin je pogledal iz kočije. »Žal mi je,« je rekel, »da je moja raca tako neprevidna. Ali ne bi prisedli in se peljali z nami?«

Bucika in igla sta to z veseljem storili. Kokoš je bila sprva nekoliko v skrbeh, da ji ne bi katera stopila na nogo, toda obe sta bili tako vljudni in sta tako pazili, da je ne bi stiskali, da se ju je kmalu nehala bati.

Tik pred mrakom je kočija prispela pred vrata nekega gostišča. Tu se je raca ustavila, petelin pa je glasno poklical gostilničarja. Mož je pritekel, a ko je zagledal nenavadne goste v kočiji, jim je skoraj zaloputnil vrata pred nosom. »Tu nočemo nobenih potepuhov,« je zavpil.

»Počakajte malo,« je vzkliknil petelin. »Poglejte to lepo belo jajce, ki ga je znesla kokoš. In tudi raca vsako jutro znese jajce. Obe bosta vaši, če nas vzamete pod streho za to noč.«

No, gostilničar je bil pripravljen pristati na takšno kupčijo. Druščini je velel, naj vstopi in se udobno namesti. Tako so tudi storili ter jedli in pili, kolikor jim je srce poželelo. Nato sta se petelin in kokoš udobno namestila v najboljši postelji, drugi pa so se spravili spat, kakor so pač vedeli in znali.

Ko so vsi zaspali, je gostilničar rekel ženi: »Poslušaj! Prav imenitno kupčijo sem sklenil. Pečena raca je zelo dobra, prav tako pa tudi piščančja pita, in jutri nam bodo naši popotniki priskrbeli oboje. Iglo in buciko pa lahko spraviš v svojo šivalno košarico, saj ti bosta vedno prišli prav.«

Po teh besedah sta tudi gostilničar in njegova žena legla spat, saj je nameraval gostilničar zjutraj vstati zgodaj, še preden bi se njegovi gostje zbudili.

Toda petelin ni bil tak, da bi se pustil komu zalotiti med spanjem. Naslednje jutro, ko je bilo še temno, je zbudil kokoš. »Pridi,« je rekel, »najbolje bo, da vstaneva in jo pobriševa. Tale najin gostilničar se mi zdi zvit in pohlepen mož; še na misel mu bo prišlo, da bi danes za kosilo jedel pečenega piščanca, zato je bolje, da odideva, preden se zbudi.«

Kokoš se je strinjala, toda oba s petelinom sta bila lačna, zato sta si pred odhodom razdelila jajce. Lupine sta vrgla v pepel na ognjišču. Nato sta vzela iglo in jo zapičila v naslonjalo gostilničarjevega stola, buciko pa sta zataknila v brisačo, ki je visela za vrati. Ko sta to opravila, sta razprla peruti in odletela.

Šum njunega odhoda je zbudil raco. Odprla je oči in pogledala za njima. »Glej, glej! Torej sta jo pobrisala. Mislim, da bo najbolje, če se tudi sama odpravim.« S temi besedami se je primajala do reke in odplavala nazaj tja, od koder je prišla.

Kmalu zatem se je zbudil tudi gostilničar. »Pred zajtrkom bom samo skočil dol in poskrbel za popotnike,« je rekel. »Le daj,« je odgovorila žena.

Najprej pa se je gostilničar ustavil v kuhinji, da bi se umil. Vzel je brisačo, da bi si obrisal obraz, in bucika v njej ga je opraskala od ušesa do ušesa. Šel je k ognjišču, da bi si prižgal pipo, in jajčne lupine so mu poletele v obraz. Za hip je sedel na stol, a komaj se je naslonil, je že s krikom skočil pokonci. Igla se mu je zapičila v hrbet.

»Vsega so krivi tisti potepuhi!« je besno zavpil gostilničar, pograbil nož in jih stekel iskat. Toda naj je še tako iskal, nikjer ni bilo ne duha ne sluha o njih, saj so bili že spet varno doma.

Tako gostilničar za ves svoj trud nazadnje ni dobil drugega kakor bolečine.