Prevod

Nekoč je živel kralj, ki je imel eno samo hčer in jo je ljubil kakor punčico svojega očesa. Nekega dne je princeska sedela ob vodnjaku na vrtu in se igrala z zlato žogo. Metala jo je v zrak in jo spet lovila, žoga pa se je v soncu tako bleščala in lesketala, da se je princeska od veselja na glas smejala. A ko jo je hotela spet ujeti, ji je ušla, se zakotalila po travi in padla v vodnjak. Tam je potonila na dno. Princeska jo je na vse pretege skušala doseči, a ni mogla. Tedaj je začela jokati in njene solze so kapljale v vodnjak.

»Princeska, princeska, zakaj jokaš?« je vprašal hripav glas. Princeska se je ozrla okoli sebe in na robu vodnjaka zagledala velikega, čokatega zelenega žabca.

»Jokam, žabček, ker mi je žoga padla v vodo in je ne morem dobiti nazaj,« je odgovorila princeska. »In kaj mi boš dala, če ti jo prinesem?«

»Kar koli na svetu, dragi žabec, le žoge ne.« »Ničesar mi ni treba dati, princeska,« je rekel žabec. »Toda če ti prinesem žogo, mi boš dovolila, da se igram s teboj? Mi boš dovolila sedeti za tvojo mizo, jesti s tvojega krožnika, piti iz tvoje skodelice in spati v tvoji posteljici?«

»Da, da!« je vzkliknila princeska. Prav rada je obljubila, saj ni verjela, da bi žabec sploh lahko zapustil vodnjak ali se povzpel po stopnicah v palačo.

»Prav, torej si obljubila,« je rekel žabec in se takoj potopil v vodnjak ter princeski v naročju prinesel žogo.

Deklica je vzela žogo in z njo stekla proč, ne da bi se ustavila in se mu zahvalila. Tistega večera je sedela pri večerji z očetom, jedla z zlatega krožnika in pila iz zlate skodelice, na žabca v vodnjaku pa se ni niti spomnila.

Kmalu je nekdo potrkal na vrata, a tako tiho, da ga ni slišal nihče razen princeske. Nato se je trkanje ponovilo in hripav glas je zaklical: »Kraljeva hči, kraljeva hči, spusti me noter. Si pozabila, kaj si mi obljubila pri vodnjaku?«

Princeska se je prestrašila. Zdrsnila je s stola, stekla k vratom, jih odprla in pogledala ven. Na najvišji stopnici je sedel veliki zeleni žabec.

Ko ga je princeska zagledala, je hitro zaprla vrata in se vrnila k mizi, vsa bleda. »Kdo je bil pri vratih?« je vprašal kralj.

»Nihče,« je odgovorila princeska. »A prav gotovo je bil nekdo tam,« je rekel kralj. »Samo velik zelen žabec iz vodnjaka,« je rekla princeska. Nato je očetu povedala, kako ji je žoga padla v vodnjak, kako ji jo je žabec prinesel nazaj in kaj mu je obljubila.

»Kar si obljubila, moraš izpolniti,« je rekel kralj. »Odpri vrata, hči moja, in ga spusti noter.« Deklica se je zelo nerada vrnila k vratom in jih odprla; žabec je priskakljal v sobo. Ko se je vrnila k mizi, ji je skakljal tik za petami.

Sedla je in začela jesti. »Kraljeva hči, kraljeva hči, postavi me na mizo, da bom tudi jaz jedel s tvojega zlatega krožnika,« je rekel žabec.

Princeska bi ga najraje zavrnila, a si zaradi očetovih besed ni upala. Dvignila je žabca na mizo in tam je jedel z njenega krožnika, sama pa ni mogla zaužiti niti grižljaja.

»Žejen sem,« je rekel žabec. »Nagni svojo zlato skodelico, da bom lahko pil iz nje.« Princeska je storila, kar ji je velel, a ob tem si ni mogla kaj, da ne bi jokala, in solze so ji tekle v mleko.

Ko je bilo večerje konec, je princeska hotela pohiteti v svojo sobo, a žabec ji je zaklical: »Kraljeva hči, kraljeva hči, vzemi me s seboj. Si pozabila, da naj bi spal v tvoji beli posteljici?«

»Tega pa ne boš!« je jezno vzkliknila princeska. »Vrni se med kamne vodnjaka, kamor spadaš.« »Kar si rekla, moraš storiti,« je rekel kralj. »Vzemi žabca s seboj.«

Princeska se je zdrznila, a si ni upala ugovarjati. Odnesla je žabca v svojo sobo in ga odložila v najtemnejši kot, da ga ne bi videla. Nato se je slekla in legla v posteljo. A komaj je položila glavo na blazino, je zaslišala, kako jo žabec kliče.

»Kraljeva hči, kraljeva hči! Tako držiš svojo obljubo? Dvigni me na posteljo, saj so tla mrzla in trda.« Princeska je skočila iz postelje in zgrabila žabca z obema rokama. »Žabec zoprni,« je vzkliknila, »ne boš me takole mučil!« S temi besedami ga je z vso močjo vrgla ob steno.

A komaj se je žabec dotaknil stene, se je spremenil v čednega mladega princa, oblečenega vsega v zeleno, z zlato krono na glavi in smaragdno ogrlico okoli vratu.

Princ je stopil k njej in jo prijel za roko. »Draga princeska,« je rekel, »razbila si urok, ki me je držal v oblasti. Zlobna vila se je razjezila na mojega očeta, zato me je spremenila v žabca in me pustila v vodnjaku. Zdaj pa, ko je urok razbit, se lahko zares igrava skupaj, in ko boš dovolj stara, boš postala moja žena.«

Princeska ni rekla ne. Veselila se je že ob misli, da bo imela tako čednega prijatelja za igro. Tudi temu, da bi se pozneje poročila z njim, je bila povsem naklonjena.

Tako je princ ostal v palači in kralj je bil zelo vesel, da ga bo dobil za zeta. Ko sta se princ in princeska poročila, so po vsem kraljestvu prirejali velika slavja in gostije.

Toda princ ni hotel biti nič dlje zdoma, proč od svojega kraljestva. Rekel je, da se mora vrniti in obiskati ostarelega očeta. Nekega dne se je pred vrata pripeljala lepa zlata kočija, v katero je bilo vpreženih osem belih konj. Poslal jo je prinčev oče, da bi sina pripeljala domov. Na kozlu je sedel zvesti služabnik, ki je skrbel za princa, ko je bil še otrok.

Ko je vila odnesla princa, je ta zvesti služabnik tako bridko žaloval, da se je bal, da mu bo počilo srce. Da bi to preprečil, si je okoli telesa namestil tri velike železne obroče.

Princ in princeska sta stopila v kočijo in konji so oddirjali. Nista pa se peljala še daleč, ko se je zaslišal glasen pok. »Kaj je bilo to?« je vzkliknila princeska. »Prav gotovo se je nekaj zlomilo.«

»Da, gospodarica,« je odgovoril zvesti služabnik, »obroč je moje srce oklepal, od radosti zdaj je razpadel.« Peljali so se še malo naprej, nato pa se je zaslišal nov pok, še glasnejši od prvega.

»Prav gotovo kočija razpada,« je vzkliknil princ. »Ne, gospodar,« je odgovoril zvesti služabnik, »le radost je razlomila drugi obroč, ki je srce mi stiskal.«

Malo zatem se je zaslišal pok, glasnejši od vseh prejšnjih. »Zdaj pa se je gotovo nekaj zlomilo,« sta v en glas vzkliknila princ in princeska. »Zadnji obroč je srce mi oklepal, zdaj od radosti je še ta razpadel,«

je odgovoril služabnik. Nato so se mirno peljali naprej, dokler niso prispeli v domačo deželo. Tam sta princ in princeska srečno živela do konca svojih dni, zvesti služabnik pa z njima.