Prevod

Ko se je na robu Gozda pojavil prvi kupček sveže rjave prsti, so si tamkajšnji prebivalci rekli: »Ali je mogoče, da imamo novega soseda?«

Morda je to najbolj zanimalo Zajce, Svizce in Kače, saj so tudi sami prebivali v zemlji, vendar so hoteli celo Kobilarji izvedeti vse o tem. Nihče med njimi še nikoli ni poznal nobenega Krta. Videli so že grebene na travnikih, pod katerimi so imeli Krti svoje rove, in vedeli so, da morajo Krti med kopanjem teh dolgih podzemnih ulic tu in tam predreti travno rušo ter zmetati rahlo prst na površje. Novi kupček v gozdu je bil natanko tak kakor tisti na travniku, zato so sklenili, da se je v soseščino gotovo naselil Krt.

Če je bilo tako, bi ga moral kdo obiskati in se z njim seznaniti; toda kako naj ga obiščejo? Gospa Rdeča Veverica je rekla: »Zakaj se ne bi kdo izmed vas, ki tako spretno kopljete, preril do njega in ga poiskal?«

»Seveda,« so začivkale ptice, »to je dober načrt.« Toda gospod Rdeči Veveriček se je nasmehnil ženi in rekel: »Bojim se, Košatorepka (tako jo je ljubkovalno klical), da nihče od naših prijateljev ne bi mogel dohiteti Krta. Saj veš, da zelo hitro teče. Če bi šli za njim, ga nikoli ne bi ujeli.«

»Potem pa naj se prerijejo v zemljo pred mestom, kjer koplje,« je rekla. »Krt pa bi se obrnil in odšel drugam, ker ne bi vedel, da ga išče prijatelj.«

»No, zakaj pa ne bi naredili odprtine v enega njegovih rovov, zlezli vanj in iskali, dokler ga ne najdejo?« je rekla gospa Rdeča Veverica, ki se tako kot še marsikdo drug ni rada odpovedala svojim zamislim.

»Da,« je vzkliknil nagajiv mladi Detel, »naj gre Svizec. Menda se vam ne zdi predebel?« Ni bilo mogoče zanikati, da se je Svizec že tako zredil, da mu to ni bilo več v okras, in vsi so mislili, da se bo zaradi teh besed razjezil. Morda se tudi je. Mali Zajčki so bili o tem prepričani. Rekli so, da so mu to razbrali iz repa. A Svizec je, veste, izhajal iz dobre družine, lepo vzgojeni pa ne govorijo zlobnih reči, tudi kadar jih kaj ujezi. Z obema šapama si je pogladil dlako po obrazu in z vljudnim priklonom odgovoril: »Če bi imel tako vitko in ljubko postavo kakor moja očarljiva prijateljica, gospa Rdeča Veverica, bi z največjim veseljem storil, kar predlaga.«

To je gospod Svizec zares zelo spretno povedal. Bilo je veliko prijetneje, kakor če bi zagodrnjal: »Kaj pa ona ve o tem! Vsi, ki kopljemo rove, smo preveliki.« In tako je bila gospa Rdeča Veverica zadovoljna in srečna, čeprav njenega načrta niso uporabili.

Tistega večera je gospa Svižčevka rekla možu: »Nisem vedela, da tako občuduješ gospo Rdečo Veverico.« On pa ji je odgovoril: »Pha! Da jo občudujem? Za svoj rod je prav čedna in zaradi njenega moža bi bil rad vljuden do nje. Z njim imava skupne opravke. Sam pa imam raje malo več mesa na kosteh. Nikoli se ne bi mogel poročiti s suhljato ženo in prav vesel sem, draga moja, ko vidim, da si bolj okrogla kakor nekoč.« Tudi to kaže, kako prebrisan možak je bil gospod Svizec.

Že naslednjo noč je naneslo, da je Krt prišel iz rova, da bi se malo podil po travi. Gospod Svizec ga je zagledal in se z njim seznanil. »Veseli smo, da ste prišli,« je rekel. »Videli boste, da je naša soseska prijetna. Tukaj smo zelo prijazni drug do drugega.«

»No, to me veseli,« je odgovoril Krt. »Sam ne razumem, zakaj bi moral biti kdo neprijeten, toda na travniku, ki sem ga pravkar zapustil, so bili najhujši sosedje na svetu. Prenašal sem jih, dokler sem mogel, potem pa sem se odselil.«

»Žal mi je, da to slišim,« je blago rekel Svizec. »Vedno sem mislil, da je tam prijetno živeti.« Začel se je spraševati, kakšen možak je ta Krt. Ni mu bilo všeč, da pred nekom, ki ga je komaj spoznal, govori tako neprijazno. Včasih je sicer treba povedati tudi kaj neprijetnega, a zdaj za to ni bilo nobene potrebe.

»Hm!« je rekel Krt. »Z nekom moraš živeti, da ga spoznaš. Seveda mi Krti med žuželkami nismo imeli prijateljev. Mi smo jih v zemlji vedno veseli, one pa nas očitno niso tako vesele. To je lahko razumeti, če pomislite, kako lačni smo Krti. Prijateljstvo je že lepa reč, toda kadar imaš prazen želodec, ne moreš dovoliti, da bi te oviralo pri dobrem kosilu. Ni pa bilo nobenega takega razloga, da bi me Drevesna Žaba ali Podveznica ne marali.«

»Ste prepričani, da vas nista marali?« »Povsem prepričan. Spominjam se, kako sem se neke noči hotel pogovoriti s Podveznico in sem jo povabil, naj pride iz svoje luknje malo posedet v mesečini. Pa ni hotela priti.«

»Kaj pa je rekla?« je vprašal Svizec. »Niti besedice! In to je bilo najhuje. Pomislite, kako me je jezilo, ko sem stal tam in klical in klical, pa nisem dobil nobenega odgovora.«

»Morda je ni bilo doma,« je menil Svizec. »Prav to je rekla, ko sem ji omenil. Rekla je, da je tisto noč preživela spodaj ob reki. Kot da bi ji kaj takega verjel! Mislim pa, da je sprevidela, da me ne more preslepiti, kajti ko sem ji povedal, kaj si mislim o njej, je brez besede odvijugala stran.«

»Pa vendar ni tako neprijetna kakor Drevesna Žaba,« je rekel Krt po premoru, med katerim se je Svizec trudil zadržati smeh. Svizec je pozneje pripovedoval, da si ni mogoče zamisliti smešnejšega prizora od tega čokatega malega Krta, ki je v mesečini tekal sem ter tja in se vsakih nekaj trenutkov ustavil, da je godrnjal čez prebivalce Travnika. Trzanje drobnega repka in sunkoviti gibi velikih kopalnih rok z rožnatimi dlanmi so kazali, kako ga je jezila misel nanje, njegov rožnati smrček pa se je kar tresel od besa.

»Naj vam povem še o Drevesni Žabi,« je rekel Krt. »To je ena tistih, ki so zmeraj tako zelo dobrodušne in vljudne. Takih ne prenesem. Pravim, da se samo delajo imenitne, če se tako vedejo. Pripovedoval sem ji, kaj si mislim o Podveznici, ona pa se je vzravnala in rekla: ‘Oprostite, toda Podveznica je moja dobra prijateljica in ne želim poslušati, da o njej tako govorite.’ Mislim pa, da sem ji dal pošten nauk. Rekel sem ji, da je natanko taka, kakršno bi si Podveznica po mojem izbrala za prijateljico, in da jima skupaj želim veliko veselja, sam pa nočem imeti z njima nobenega opravka.

»Kmalu zatem sem imel še toliko težav z gradnjo svoje utrdbe. Kjer koli sem začel kopati, je bil tam že pred menoj kak drug Krt.«

»In potem ste morali seveda iti drugam?« je rekel Svizec. »Le zakaj bi moral, me prav zanima!« je rekel Krt, ki se mu je svetleča srebrnorjava dlaka naježila. »Kje pa! Vso pravico sem imel kopati, kjer se mi je zahotelo, in to sem jim tudi povedal, tako da so morali drugam oni. Neki Krt je bil tako zlovoljen, da je rekel, da ima prav toliko pravice do travnika kakor kdor koli drug, in moral sem se spoprijeti z njim in ga večkrat ugrizniti, preden je spoznal svojo zmoto ... Neprijetni so tam čez — toda zakaj že odhajate? Mislil sem, da bova še malo prijetno pokramljala.«

»Obljubil sem, da se dobim z gospo Svižčevko,« je rekel njen mož, »zato moram iti. Lahko noč!« In odracal je stran. Kmalu zatem se je ta nadvse spoštovani par skupaj hranil v mesečini. »Kaj misliš o Krtu?« ga je vprašala.

»No — hm — ahem,« je odgovoril njen mož. »Saj veš, draga moja, da nerad govorim čez druge, zato bo bolje, da ti ne povem natanko, kaj si mislim o njem. Čuden možic je na pogled in nikoli ne zaupam nikomur, ki mi noče pogledati v oči. Morda za to res ni sam kriv, saj mu oči prekriva dlaka, ušesa pa nosi kar v glavi; toda moram reči, da še nikoli nisem videl tako divjega in neprijetnega smrčka. Z vsemi nekdanjimi sosedi je imel težave, in kdor ne zna živeti v miru na enem kraju, tudi na drugem ne bo znal. Kar naprej govori o svojih pravicah in o tem, kaj si misli —«

»Dovolj si mi povedal,« ga je prekinila gospa Svižčevka. »Nihče nikoli ni maral tistih, ki ob vsaki priložnosti vztrajajo pri svojih ‘pravicah’. In tak človek tudi sam nikoli ne uživa življenja. Kakšna škoda!« Zavzdihnila je tako globoko, da so se ji stresli tolsti boki. »Jaz pa sem si že vse zamislila: da se bo poročil in si ustvaril dom, jaz pa bom kmalu dobila še eno prijetno sosedo.«

»Ah, gospa Svižčevka,« jo je podražil mož, »vedel sem, da boš mislila na to. Rojena ženitna posrednica si. Jaz pa mislim, da bi prav lahko prenesli tudi nekaj samcev tukaj naokrog — čednih mladeničev, ki nimajo drugega dela, kakor da uživajo življenje.« In pri teh besedah so se mu oči hudomušno zasvetile.

»Kot da ti ne uživaš življenja!« je odgovorila žena. »Vseeno pa nobeni mladi Krtici ne bi mogla želeti takega moža. Poročiti se s čemernim samcem in ga naučiti, kakšna sreča je živeti za druge, je velik podvig.« In obraz se ji je zelo zresnil.

»Najbrž si to izkusila sama?« je rekel gospod Svizec in se primaknil k njej. »Kako rad me dražiš!« je rekla žena. »Saj veš, da sem srečna.« In res, med vsemi pari, ki jih je tisto noč opazovala luna, ni bilo srečnejšega od tega svižčjega para; in nihče ni bil bolj osamljen ali bolj nesrečen kakor Krt, ki je varoval svoje pravice in drugim govoril, kaj si misli o njih. A tako je vedno.