Prevod
1. Dioniz je odkril vinsko trto, a ko ga je Hera pahnila v blaznost, je blodil po Egiptu in Siriji. Najprej ga je sprejel Protej, kralj Egipčanov, nato pa je prispel v Kibelo v Frigiji. Tam ga je Rea očistila, ga poučila o posvetitvenih obredih in mu dala opravo; potem je skozi Trakijo pohitel proti Indiji. Likurg, Driantov sin, ki je kraljeval Edoncem ob reki Strimon, je bil prvi, ki ga je žalil in izgnal. Dioniz se je zatekel v morje k Tetidi, Nerejevi hčeri, bakhantke in množica satirov, ki ga je spremljala, pa so padli v ujetništvo. Toda bakhantke so bile nenadoma rešene vezi, Dioniz pa je Likurga pahn il v blaznost. Ta je v blaznosti s sekiro udaril svojega sina Drianta in ga ubil, misleč, da seka mladiko vinske trte. Ko mu je odsekal ude, se mu je razum povrnil. Ker pa zemlja še vedno ni rodila, je bog v prerokbi oznanil, da bo spet obrodila, če Likurga usmrtijo.
Ko so Edonci to slišali, so ga odpeljali na goro Pangaj in ga zvezali. Tam so ga po Dionizovi volji konji raztrgali in je umrl.
2. Dioniz je prepotoval Trakijo in vso Indijo, tam postavil stebre in prišel v Tebe. Ženske je prisilil, da so zapustile svoje domove in na Kitajronu obhajale bakhantske obrede. Pentej, sin Agave in Ehiona, ki je od Kadma prevzel kraljevsko oblast, je skušal to preprečiti. Ko pa je prišel na Kitajron, da bi skrivaj opazoval bakhantke, ga je njegova mati Agava v blaznosti raztrgala, saj ga je imela za divjo zver. Potem ko je Dioniz Tebancem pokazal, da je bog, je prišel v Argos. Ker ga tudi tam niso častili, je ženske spet pahn il v blaznost. Te so v gorah jedle meso svojih otrok, ki so jih še dojile.
3. Ker je želel z Ikarije priti na Naksos, je najel triero tirenskih piratov. Ti so ga vzeli na krov, a so pluli mimo Naksosa in hiteli proti Aziji, da bi ga tam prodali. Dioniz je jambor in vesla spremenil v kače, ladjo pa napolnil z bršljanom in glasnim zvenom piščali. Pirate je zajela blaznost, poskakali so v morje in se spremenili v delfine. Tako so ga ljudje začeli častiti kot boga. Nato je iz Hada pripeljal svojo mater, jo poimenoval Tiona in se z njo povzpel v nebo.
4. Kadmos je s Harmonijo zapustil Tebe in prišel k Enhelejcem. Ker so bili ti v vojni z Iliri, jim je bog v prerokbi oznanil, da bodo Ilire premagali, če si za voditelja izberejo Kadma in Harmonijo. Ubogali so ga, ju postavili za voditelja v boju proti Ilirom in zmagali. Kadmos je postal kralj Ilirov in rodil se mu je sin Ilirij. Pozneje sta se s Harmonijo spremenila v kači in Zevs ju je poslal na Elizijske poljane.
5. Polidor je postal kralj Teb, se poročil z Nikteido, hčerjo Nikteja, Htonijevega sina, in dobil sina Labdaka. Ta je po Penteju prav tako umrl, ker je imel podobne nazore kakor on. Labdak je zapustil enoletnega sina Laja, in dokler je bil ta še otrok, si je oblast prilastil Lik, Niktejev brat. Brata sta pobegnila z Evboje, ker sta ubila Flegija, sina Aresa in Dotide iz Beotije, ter se naselila v Hiriji; zaradi sorodstva s Pentejem sta dobila državljanstvo v Tebah. Tebanci so Lika izvolili za vojskovodjo, ta pa si je nato prisvojil vrhovno oblast. Po dvajsetih letih kraljevanja sta ga Zet in Amfion ubila iz naslednjega razloga. Antiopa je bila Niktejeva hči in Zevs je legel z njo. Ko je zanosila in ji je oče začel groziti, je pobegnila v Sikion k Epopeju in se z njim poročila. Niktej si je v obupu vzel življenje, prej pa je Liku naročil, naj kaznuje Epopeja in Antiopo. Lik je krenil na vojni pohod, zavzel Sikion, ubil Epopeja in Antiopo odpeljal kot ujetnico. Med potjo je v Elevterah v Beotiji rodila dva sinova. Otroka so izpostavili, a ju je našel govedar in ju vzredil; enemu je dal ime Zet, drugemu Amfion. Zet je skrbel za goveje črede, Amfion pa se je uril v petju ob strunah, saj mu je Hermes podaril liro. Antiopo je Lik zaprl in jo skupaj s svojo ženo Dirko trpinčil. Nekoč pa so se njene vezi same od sebe razrahljale, zato je skrivaj pobegnila in prišla do prebivališča svojih sinov v upanju, da jo bosta sprejela. Ko sta jo prepoznala za svojo mater, sta ubila Lika, Dirko pa privezala na bika in njeno mrtvo telo vrgla v izvir, ki se po njej imenuje Dirka.
Ko sta prevzela oblast, sta mesto obdala z obzidjem, pri čemer so kamni sami sledili zvokom Amfionove lire, Laja pa sta izgnala. Ta je odšel na Peloponez, kjer ga je kot gosta sprejel Pelops. Ko je njegovega sina Hr izipa učil voziti bojni voz, se je vanj zaljubil in ga ugrabil.
6. Zet se je poročil s Tebo, po kateri je mesto dobilo ime Tebe, Amfion pa z Niobo, Tantalovo hčerjo. Ta mu je rodila sedem sinov, Sipila, Evpinita, Ismena, Damas ihtona, Agenorja, Fajdima in Tantala, ter prav toliko hčera, Etodajo (ali po nekaterih Neajro), Kleodokso, Astioho, Ftijo, Pelopijo, Astikratejo in Ogigijo. Heziod pravi, da sta imela deset sinov in deset hčera, Herodor dva sinova in tri hčere, Homer pa šest sinov in šest hčera.
Ker je imela toliko otrok, se je Nioba hvalila, da je z njimi bolj blagoslovljena kakor Leto. Leto se je razjezila in proti njenim otrokom naščuvala Artemido in Apolona. Artemida je s puščicami pobila hčere v hiši, Apolon pa vse sinove, ki so skupaj lovili na Kitajronu. Med sinovi je preživel Amfion, med hčerami pa najstarejša, Hlorida, s katero se je poročil Nelej. Po Telesili sta preživela Amiklas in Meliboja, puščice obeh bogov pa so pokončale tudi Amfiona. Nioba je zapustila Tebe in odšla k očetu Tantalu na Sipil. Tam je molila k Zevsu in se spremenila v kamen, iz katerega noč in dan tečejo solze.
7. Po Amfionovi smrti je kraljevsko oblast prevzel Laj. Poročil se je z Menojkejevo hčerjo, ki jo nekateri imenujejo Jokasta, drugi pa Epikasta. Čeprav mu je bog v prerokbi naročil, naj nima otrok, ker bo njegov sin očetomorilec, je pijan legel s svojo ženo. Ko se je otrok rodil, mu je s sponkama prebodel gležnje in ga izročil pastirju, da bi ga izpostavil. Pastir ga je pustil na Kitajronu, a so ga našli govedarji korintskega kralja Poliba in ga odnesli njegovi ženi Perib oji. Ta ga je vzela k sebi in ga izdajala za svojega otroka. Ozdravila mu je gležnje in ga poimenovala Ojdip, ker so mu stopala otekla. Ko je deček odrasel in po moči prekašal vrstnike, so mu ti iz zavisti očitali, da ni pravi sin svojih staršev. Spraševal je Peribojo, vendar od nje ni mogel izvedeti resnice. Zato je odšel v Delfe in povprašal o svojih pravih starših. Bog mu je rekel, naj se ne vrača v domovino, saj bo ubil očeta in legel z materjo. Ko je to slišal, je zapustil Korint, kajti za svoja prava starša je imel tista, ki so ju tako imenovali. Med vožnjo skozi Fokido je na ozki poti srečal Laja, ki se je prav tako peljal na vozu. Polifont, Lajev glasnik, mu je ukazal, naj se umakne, in ker Ojdip ni ubogal, temveč se je obotavljal, mu je ubil enega od konj. Ojdip se je razsrdil ter ubil Polifonta in Laja, nato pa prišel v Tebe.
8. Laja je pokopal Damasistrat, kralj Platajcev, kraljevsko oblast pa je prevzel Kreon, Menojkejev sin. Med njegovim kraljevanjem je Tebe zadela huda nesreča. Hera je namreč poslala Sfingo, hčer Ehidne in Tifona, ki je imela ženski obraz, levje prsi, noge in rep ter ptičje peruti. Od muz se je naučila uganke, se naselila na gori Fikij in jo zastavljala Tebancem. Uganka se je glasila: »Kaj ima en sam glas, pa vendar postane štirinožno, dvonožno in trinožno?« Tebancem je prerokba oznanila, da se bodo Sfinge rešili šele, ko razvozlajo uganko. Zato so se pogosto zbirali in skušali ugotoviti, kaj pomeni, a ker niso našli odgovora, je Sfinga vsakokrat zgrabila enega izmed njih in ga požrla. Ko je umrlo že veliko ljudi, nazadnje tudi Kreontov sin Hajmon, je Kreon razglasil, da bo tistemu, ki reši uganko, dal kraljevsko oblast in Lajevo ženo. Ojdip je to slišal in uganko rešil: dejal je, da Sfingina uganka govori o človeku. Kot dojenček je štirinožen, saj se premika po vseh štirih udih; ko odraste, je dvonožen, v starosti pa si za tretjo oporo vzame palico. Sfinga se je tedaj vrgla z akropole, Ojdip pa je prevzel kraljevsko oblast in se nevede poročil s svojo materjo. Z njo je imel sinova Polinejka in Eteokla ter hčeri Ismeno in Antigono. Nekateri pa pravijo, da mu je te otroke rodila Ev riganeja, Hiperfantova hči.
9. Ko so se pozneje razkrile dotlej skrite stvari, se je Jokasta obesila, Ojdip pa si je iztaknil oči in bil izgnan iz Teb. Sinova je preklel, ker sta gledala, kako ga izganjajo iz mesta, pa mu nista pomagala. Z Antigono je prišel v Kolon v Atiki, kjer je sveti gaj Evmenid, in tam sedel kot priprošnjik. Tezej ga je sprejel in nedolgo zatem je umrl.
