Prevod

Bilo je strašno mrzlo; snežilo je in večer se je že mračil; bil je zadnji večer v letu, silvestrovo. V tem mrazu in tej temi je po ulici hodila revna deklica, razoglava in bosonoga; resda je imela copate, ko je odšla od doma, a kaj ji je to pomagalo! Bili so ji veliko preveliki; nazadnje jih je nosila njena mati, tako veliki so bili. Deklica jih je izgubila, ko je hitela čez cesto, prav tedaj pa sta mimo strašno hitro zdrvela dva vozova; enega copata ni mogla več najti, z drugim pa je pobegnil neki deček; rekel je, da ga bo lahko uporabil za zibelko, ko bo sam imel otroke.

Tako je zdaj deklica hodila po ulici z drobnimi bosimi nogami, ki so bile od mraza rdeče in modre; v starem predpasniku je nosila veliko vžigalic, en sveženj pa je držala v roki; ves dan ni nihče ničesar kupil od nje; nihče ji ni dal niti novčiča. Lačna in premražena je hodila naokrog in bila videti tako potrta, mala reva! Snežinke so ji padale na dolge zlate lase, ki so se ji tako lepo kodrali po vratu, a na ta okras še pomislila ni. Iz vseh oken je sijala svetloba in po ulici je tako prijetno dišalo po pečeni gosi; saj je bilo silvestrovo, da, na to je mislila.

V kot med dvema hišama, od katerih je ena segala nekoliko bolj na ulico kakor druga, je sedla in se stisnila v klobčič; drobne noge je potegnila podse, a zeblo jo je še bolj. Domov si ni upala, saj ni prodala nobene vžigalice in ni dobila niti enega novčiča; oče bi jo pretepel, pa tudi doma je bilo mrzlo. Nad glavo so imeli le streho in veter je žvižgal skoznjo, čeprav so največje špranje zamašili s slamo in cunjami. Njene drobne roke so bile od mraza skoraj povsem otrple. Ah, ena sama vžigalica bi ji dobro dela! Ko bi si le upala izvleči eno iz svežnja, jo podrgniti ob zid in si pogreti prste. Izvlekla je eno, »ššš!« Kako je zaprasketala, kako je zagorela! Ko je okoli nje sklenila dlan, je gorela s toplim, jasnim plamenom kakor drobna svečka; bila je čudna svetloba! Deklici se je zazdelo, da sedi pred veliko železno pečjo z bleščečimi medeninastimi kroglami in medeninastim valjem; ogenj je tako blagodejno gorel in tako prijetno grel! Toda kaj je bilo to! – Deklica je že iztegnila noge, da bi si pogrela še te, – – tedaj pa je plamen ugasnil, peč je izginila, – v roki ji je ostal le droben ogorek dogorele vžigalice.

Prižgala je novo; zagorela je, zasvetila, in tam, kjer je svetloba padla na zid, je ta postal prosojen kakor tenčica; videla je naravnost v sobo, kjer je stala miza, pogrnjena z bleščeče belim prtom in finim porcelanom, pečena gos, nadevana s suhimi slivami in jabolki, pa se je mamljivo kadila! In kar je bilo še čudovitejše, gos je skočila s pladnja in se z nožem in vilicami v hrbtu pozibavala po tleh; naravnost k revni deklici je prišla. Tedaj je vžigalica ugasnila in videti je bilo le še debeli, mrzli zid.

Prižgala je novo. Zdaj je sedela pod najlepšim božičnim drevesom; bilo je še večje in še bolj okrašeno od tistega, ki ga je minuli božič skozi steklena vrata videla pri bogatem trgovcu. Na zelenih vejah je gorelo tisoč svečk in pisane podobe, kakršne krasijo izložbe, so gledale nanjo. Deklica je dvignila obe roki – tedaj je vžigalica ugasnila; številne božične lučke so se dvigale vse više in više in videla je, da so zdaj svetle zvezde; ena izmed njih je padla in čez nebo zarisala dolgo ognjeno sled.

»Zdaj nekdo umira!« je rekla deklica, kajti stara babica, edina, ki je bila dobra do nje, a je bila zdaj že mrtva, ji je nekoč rekla: Kadar pade zvezda, se neka duša dvigne k Bogu.

Spet je podrgnila vžigalico ob zid; zasvetila je naokrog in v njenem siju je stala stara babica, tako jasna, tako sijoča, tako mila in blažena. »Babica!« je vzkliknila deklica. »O, vzemi me s seboj! Vem, da boš izginila, ko bo vžigalica ugasnila; izginila kakor topla peč, slastna pečena gos in veliko, prelepo božično drevo!« – In naglo je prižgala vse preostale vžigalice v svežnju, saj je hotela babico na vsak način zadržati; vžigalice so zažarele tako močno, da je bilo svetleje kakor sredi belega dne. Babica še nikoli ni bila tako lepa, tako velika; dvignila je deklico v naročje in poleteli sta v sijaju in radosti, tako visoko, tako visoko; tam ni bilo ne mraza ne lakote ne strahu, – bili sta pri Bogu!

Toda v kotu ob hiši je v mrzlem jutru sedela deklica z rdečimi lici in nasmehom na ustnicah – mrtva, zmrznila je zadnji večer starega leta. Novoletno jutro je vzšlo nad drobnim trupelcem, ki je sedelo tam z vžigalicami; en sveženj je bil skoraj povsem pogorel. Hotela se je pogreti! so govorili ljudje; nihče ni vedel, kakšne lepote je videla in v kakšnem sijaju je s staro babico vstopila v novoletno radost!