Waltey
Jezus na zemlji
Cuentos de Navidad y Reyes
Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos · Emilia Pardo BazánO besedilu
Jezus na zemlji
- Vir
- Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos
- Avtor
- Emilia Pardo Bazán
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Español
- Čas branja
- 10 min branja
- Obseg
- 8 strani
- Naslov izvirnika
- 007 Jesús en la tierra
O izvirniku
Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos
Sedemintrideset avtorskih zgodb v treh zgodovinskih knjižnih skupinah. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos v jeziku Español.
Besedilo
Jezus na zemlji
Povedal vam bom zgodbo o veliki Noči, ki mi jo je zaupal star romar, že utrujen od prehojenih cest in stezá tega sveta, ki si je želel le še položiti glavo na kamen in umreti pozabljen. Če je zgodba nekoliko temačna, pripišite to utrujenosti in mnogim bridkostim človeka, ki mi je pripovedoval te sanjam podobne dogodke.
Vedeti morate, da je na božično noč enega zadnjih let naš Gospod Jezus Kristus osebno sklenil sestopiti na zemljo in jo prehoditi, kajti kakor ve vsakdo, ki je bral Sveto pismo, je Jezusu v veselje prebivati med človeškimi otroki.
Zapustil je torej svoj prestol in svoj sedež na Očetovi desnici ter veličastvo in lepoto svoje podobe skril v obliko, ki ni slepila smrtnih oči in jim je bila včasih celo nevidna; nato se je spustil na svet v želji, da bi našel usmiljenje, ljubezen in bratsko veselje. Zdelo se je, da se tudi narava pridružuje slovesnosti dneva: na nebesnem svodu, jasnem kakor kristalna kupola, sijejo zlata in bledo smaragdna nebesna telesa ter trepetajo kakor ljubeč pogled; ne zaveje niti sapica in niti drobec vlage, zgoščen v oblaček, ne kali veličastja nočne ure. — Ko se sveta Jezusova noga na tečaju dotakne ledene planjave, nenadoma vzplamti prečudovit severni sij, kakor da bi ga hotel počastiti: žareči, škrlatni in oranžni odsevi obarvajo sneg ter iz ogromnih ledenih gorá izvabljajo diamantno iskrenje. Toda kaj Jezusu pomeni čar tega prizora? Kar išče, je zarjin svit v srcih; privlačijo ga pojavi duše, ne igre nebesnega žara na brezčutnih skalah in ledenih stepah. — In gre naprej.
Prvi kraj, kjer naleti na ljudi, je pusta ravnina na dnu doline, ki jo obdajajo in kronajo visoke gore. Ljudje, da, prekrivajo tla, nagneteni kakor žito, ko ga poleže žanjčeva kosa; toda ti ljudje so negibni, otrpli, skrčeni, v nenaravnih držah; in na njihovih svinčenih obrazih, obrnjenih proti nebu, ki žari v mili zvezdni svetlobi, v njihovih odprtih očeh brez pogleda kljub smrti še vztraja izraz besa ali groze ... Kajti ravnino prekrivajo trupla in ravnina je bojišče. — Jezus jih nekaj trenutkov zamišljeno opazuje. V razprtih prsih so rdeče rane podobne ustom; na razbitih čelih so črni krvni strdki kakor mrtvaški metulji tiste grozljive vrste, imenovane Atropos, ki na oprsju nosi podobo lobanje. Nekateri ljudje, ki ležijo na ravnini, še dihajo: če prisluhneš, zaslišiš njihovo hripavo smrtno hropenje. Starka, raztopljena v solzah, s tresočo roko varuje drobno lučko in hodi med njimi, sklanjajoč se, da bi jim videla v obraz: morda med mrtvimi išče svojega sina. Mimo priteče konj brez jezdeca, ovohava morišče in v blaznosti beži ... — In Jezus gre dalje, oddalji se.
Vstopi v veliko mesto. Po ulicah se sprehajajo razposajeni ljudje in uživajo v prijetni blagosti noči, spokojne kakor pomladne. Od vina raskavi glasovi pojejo razglašene pesmi; kitare s predrznim brenkanjem spremljajo dvoumne napeve; tamburini noro rožljajo, neskladni zvoki ljudskih gosli, brundajočih bobnov, drdral in kovinskih ragelj pa se prepletajo v zraku kakor čarovnice, ki letijo na sabat. Množica se razliva po ulicah in se vrtinči pred prenatrpanimi kavarnami, zadušljivimi od vročine; tu in tam se kaka druščina prerine skozi vrata smrdljive beznice, iz katere vejejo topotanje, vrišč, bogokletstvo in zadah po žganju.
Pred enim teh nizkotnih brlogov se Nazarečan ustavi. V ozadju zagleda skupino okoli mize: dva moška in žensko. Ona podžiga oba; draži ju, zapleta v svoje mreže; onadva pijeta kozarec za kozarcem in se prepirata. Eden vrže drugemu kozarec v obraz: kozarec se razleti, mož se dvigne, po njem teče vinska usedlina, pomešana s krvjo. Drugi pivci posežejo vmes, oštejejo nepoškodovanega, mirijo ranjenca, mu obrišejo obraz, se šalijo, prisilijo nasprotnika k spravi in ju prigovarjajo, naj se v smehu objameta; nepoškodovani prijateljsko in brez sleherne slutnje razpre roke; ranjeni vtakne odprto dlan v žep; zrak prešine blisk preklopnega noža in mož se zgrudi s prebodenimi pljuči.
Jezus se obrne stran, gre dalje in zagleda veličasten, razsvetljen vhod, ki ga nosijo stebri iz rdečega marmorja z bronastimi kapiteli. Povzpne se po stopnišču, prekritem z debelo preprogo in okrašenem z dragocenimi tapiserijami z bojnimi in lovskimi prizori, ter stopi v prostrano predsobo, kjer stražijo služabniki v dokolenskih hlačah in pristni viteški oklepi. Iz predsobe vodi pot v manjši salon brez pohištva, osvetljen s stotinami električnih krogel, in v njegovem ozadju se pod oblaki finega tila, nabranega kakor pena, prikažejo očarljive jaslice, božično rojstvo za milijonarske otroke, prej umetniško delo kakor izraz preproste pobožnosti. Skozi polja in gričke, narejene iz mahu in plovca ter posejane s pritlikavimi palmicami in drobnimi, ljubkimi sikomorami, žuborijo pravi potočki, ki jih nedvomno poganja kak domiseln vodni mehanizem. Z gora iz plovca, na katerih vrhovih bleščeč bel prah posnema sneg, se spušča hudournik Cedron, iz prave trate v vrtovih pa švigajo pokončni vodometi in se v zraku razpršujejo v pršec. Jezerce v svojem kristalnem naročju zrcali jeruzalemske stolpe, obroč mestnega obzidja, tempeljske kupole in gosto rastoče oljke getsemanskega vrta, ki se vzpenjajo po pobočju. Nobena od tisočerih slikovitih podrobnosti jaslic tu ne manjka, le da so do popolnosti oblikovane figure izvrstne lutke in da vse, od skupine pastirjev, ki klečijo kakor v zamaknjenju, do svetih treh kraljev, ki na dromedarjih prihajajo iz divje soteske, razodeva roko spretnega kiparja. Največje čudo je votlina; narejena iz drobcenih kristalov kamene strele in ametistovih kristalnih tvorb se preliva v neštetih barvah, ko jo zadene svetloba električne svetilke v obliki zvezde, ki visoko zgoraj niha, obešena na biserno nit. In v bleščeči votlini med oslom in volom iz cizeliranega srebra zlata Devica bedi ob Detetu, prav tako iz zlata in emajla, z glavico iz biserovine. Da bi dostojno razkazali to skupino, dragulj florentinskega renesančnega zlatarstva, morda delo Benvenuta Cellinija, te podobe, pri katerih dragocenost snovi tekmuje z neprecenljivo izdelavo, so brez vsakega dvoma postavili razkošne jaslice in pod palmami ter oljkami pognali hudournike in slapove. — Nenavadno pa je bilo, da v salonu ni bilo nikogar, prav nikogar; nikogar, ki bi občudoval to čudo, nikogar, ki bi delal družbo Jezuščku iz zlata in dragih kamnov, da ne bi zmrzoval v svoji kristalni votlini med vijoličastimi odsevi ametista in raznobarvnimi iskrami prosojnega kamna ... In vendar palača ni mogla biti prazna, temveč prav nasprotno, polna ljudi: v zraku je bilo čutiti tisto drhtenje, tiste tople hlape, ki jih ustvarja le dih mnogih moških in žensk, zbranih na slavju. Iz globine galerije je tu in tam prihajalo dolgotrajno mrmranje, pretrgani napevi lahkotne, čutne glasbe, žgolenje smeha. Jezus je stopil naprej in se znašel v galeriji, lepem zimskem vrtu, okrašenem z orjaškimi rastlinami in drevesi iz daljnih podnebij, s kavčukovci in lantanami ogromnih listov, s cikasovci in pandani zapletene rasti, podobnimi pagodam in obeliskom iz zelenega porcelana. Po vrtu so bile razporejene mize, pri katerih so večerjale vesele druščine: razkošno oblečene ženske, posute z dragulji, in moški, ki so na škrlatnih satenastih zavihkih frakov nosili gardenije, že uvele od vročine. Godalni orkester, skrit v mavrskem paviljonu, obraščenem s cvetočimi vzpenjavkami, je tiho spremljal šumenje pogovorov in ubrano krohotanje, cingljanje prosojnih kozarcev, ki jim je šampanjec obrobljal robove s peno, in komaj slišno trkanje krožnikov, ki so ga spretni služabniki dušili, kolikor je bilo mogoče. Bila je razkošna božična večerja. — Jezus se je umaknil in se vrnil v salon z jaslicami, kjer je spet zagledal samega sebe v hlevu, otroka in samega. Po podu z lesenimi intarzijami so zašelesteli koraki in v salon je stopila ženska, mlado dekle modrih oči, v beli obleki s komaj opaznim izrezom; šla je naravnost k jaslicam in Detetu namenila nežen nasmeh ter ga dolgo ljubeče opazovala. Nato se je, kakor nekdo, ki mora prikriti svoj skrivni odhod, naglo vrnila v galerijo, kjer so jo morda že pogrešali. Bila je hči hišnega gospodarja. Zlatemu Detetu ni bilo več tako hladno in Jezus je iztegnil roko ter blagoslovil mladenko, edino, ki se je spomnila Skrivnosti ...
Zapustil je palačo, ne da bi se ozrl, ter odšel iz naselja, iz velikega, pokvarjenega in blatnega mesta, kakor je prej odšel z mračnega in krvavega bojišča. Nenadna sprememba ozračja je napovedovala neurje: gosti oblaki, temni kakor svinec, so drveli čez nebo; sunki ledenega severnega vetra so bičali drevje in slišati je bilo grozljivo rjovenje morja, ki se je razbijalo ob čeri. Jezus se je znašel v ribiški vasici, bedni gruči koč, ki je kakor galebje gnezdo visela v zarezi divje obale. Čeprav je bila ura že precej pozna za ljudi, ki navadno varčujejo z lučjo, v vasi nihče ne spi: vrata koč se sunkoma odpirajo in moški ter ženske s prižganimi svetilkami, dolgimi drogovi, kavlji, košarami in vrečami trumoma hitijo proti obali, ne meneč se za veter, ki jih biča po obrazu, in za dež, ki začenja padati, gnan od besnih sunkov viharja. Veličasten je pogled na Ocean: velikanski valovi s penastimi grebeni se dvigujejo in razkrivajo brezna, žvepleno rumen cikcak bliska pa na dnu prepada osvetli ladjo, ki brez smeri drvi naprej. Obrežni prebivalci dvignejo luči, jih pustijo svetiti, in ladja, ki v njih vidi rešitev, prijazno pristanišče, zavije proti obali ter v naletu trešči ob plitvino, kjer razbita obtiči. Brodolomci, ki jih je bilo ob soju drugega bliska mogoče videti na krovu v držah groze in obupa, se mečejo v vodo, oprijeti desk, oklepajoč se vrvi, sedeč na sodih; bojujejo se s pošastnimi valovi, ki jih premetavajo in butajo ob skalovje, ter obupano plavajo proti obali, kjer svetijo in begajo luči, kjer vidijo gibanje človeških postav. In tedaj se zgodi nekaj strašnega: tisti, ki na obali čakajo brodolomce, jih, ko ti napol mrtvi prispejo, z drogovi, kavlji, vesli, palicami in noži ženejo nazaj v vodo; toda prej jim snamejo usnjeni pas, v katerem so reševali zlato in listine, torbico, ki so si jo ob spoznanju nevarnosti privezali pod pazduho, obleko, vse, kar imajo; in da valovi ne bi predolgo odlašali s svojim delom, nesrečneže omamijo z udarcem po glavi ter jih tako, že negibne, vržejo v morje. Nato plešejo od veselja ali renčijo kakor psi, ko si delijo plen, in ob vznožju čeri čakajo jutranjo zarjo, da bi pobrali ostanke ladje, ki jih bo morje prav kmalu izpljunilo, izkoristili srečni naplav ter potem z robato in obilno pojedino proslavili dan Gospodovega rojstva ...
Odrešenik je pobegnil z obale: oči so mu zastrte in duša žalostna do smrti, kakor je bila takrat, ko je v Getsemaniju potil krvavi pot. In njegovo srce, bolj kot kdaj goreče od ljubezni do bližnjega, nenasitno v ljubezni do ljudi, čuti ostre, nevidne trne krone, ki se mu zabadajo vanj. Za ta rod se je rodil v hlevu in umrl na križu! — Ko stopi v eno izmed koč, ki so jih ribiči pustili prazne, ko so odšli na svoj grozljivi lov na brodolomce, v kotu blizu ognja zagleda klečečega otroka. Dečka je, ko je ostal tako sam, obšel strah; približal se je ognjišču, da bi našel toploto, in moli, da bi našel zavetje in varstvo. Jezus ga vzame v naročje, ga poljubi, položi v posteljo, mu z roko pokrije oči in ga pusti mirno spečega, da sanja o angelih. In ko se Jezus spet vzpne v nebo, odnese v dlani štiri bisere: solze matere, ki je na bojišču iskala sina; objem moža, ki prosi, naj mu odpustijo žalitev; nasmeh mladenke in molitev nedolžnega otroka.
Izvirnik
007 Jesús en la tierra
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Voy á contaros un cuento de la gran Noche, que me refirió un viejo peregrino, cansado ya de recorrer todos los caminos y senderos de este mundo y deseoso únicamente de recostar la cabeza en una piedra y morir olvidado. Si el cuento es algo sombrío, atribuidlo á la fatiga y á las muchas desventuras del que me narró esta especie de sueño.
La noche de Navidad de uno de estos últimos años, habéis de saber que nuestro Señor Jesucristo en persona quiso bajar á la tierra y recorrerla, porque, como nadie ignora si ha leído el texto santo, las delicias de Jesús son morar entre los hijos de los hombres.
Dejó, pues, su trono y su asiento á la diestra del Padre, y ocultando la majestad y belleza de su aspecto bajo forma que no deslumbrase á los ojos mortales y que á veces ni aun fuese visible para ellos, descendió al mundo, deseoso de encontrar piedad, amor y fraternal regocijo. La naturaleza parece asociarse á la solemnidad del día: en el firmamento, claro como una bóveda de cristal, brillan los astros de oro y de esmeralda pálida, titilando cual una mirada cariñosa: ni corre un soplo de aire, ni una partícula de humedad condensada en figura de nubecilla empaña la magnificencia de la hora nocturna.--En el polo, cuando se apoya sobre la helada extensión el pie sagrado de Jesús, enciéndese súbitamente, como para festejarle, una espléndida aurora boreal: reflejos abrasadores, purpúreos y anaranjados, colorean la nieve y arrancan de los enormes témpanos centelleo diamantino. Mas ¿qué le importa á Jesús la magia del espectáculo? Lo que Él busca es luz de aurora en los corazones; le atraen los fenómenos del alma, no los juegos de un meteoro en las rocas insensibles y en las heladas estepas.--Y pasa adelante.
El primer lugar donde encuentra hombres, es una llanura árida, el fondo de un valle que altas montañas limitan y coronan. Hombres, sí, cubren el suelo, apretados como la mies cuando la tumba la guadaña del segador; pero hombres inmóviles, yertos, crispados, en posiciones violentas; y en sus rostros lívidos vueltos hacia el cielo resplandeciente de dulce claridad estelar, en sus ojos abiertos y sin mirada, una expresión de rabia ó de espanto persiste, á despecho de la muerte... Porque son cadáveres los que cubren la llanura, y la llanura es un campo de batalla.--Jesús, pensativo, los contempla breves instantes. En los pechos abiertos, las heridas bermejas parecen bocas; en las frentes destrozadas, los negros coágulos de sangre mariposas fúnebres, de esa horrible especie llamada Atropos, que lleva sobre el corselete la figura de una calavera. Algunos de los hombres que yacen en la llanura respiran todavía: prestando oído, se percibe su ronco estertor agónico. Una mujer anciana, deshecha en llanto, amparando con la mano trémula lucecilla, cruza inclinándose para ver los rostros: busca tal vez á su hijo entre los muertos. Un caballo sin jinete pasa, olfateando la carnicería y huyendo enloquecido...--Y Jesús sigue, se aleja.
Entra en una ciudad populosa. Por las calles circula gente alborozada, gozando la deliciosa templanza de una noche tan apacible como las primaverales. Voces vinosas entonan cantos desafinados; las guitarras acompañan con su rasgueo procaz coplas equívocas; las panderetas repican insensatamente, y discordes sonidos de rabeles, zambombas, chicharras, carracas de metal, se enzarzan en el aire cual brujas volando al sábado. La multitud, desparramándose por las calles, se arremolina ante los cafés atestados, sofocantes de calor; á veces un grupo se cuela por la puerta de alguna hedionda tabernucha, de donde salen pateos, algazara, blasfemias y vaho de aguardiente.
Ante una de estas innobles guaridas se para el Nazareno. Ve allá en el fondo un grupo alrededor de una mesa: dos hombres y una mujer. Ella da cuerda á entrambos; los provoca, los enreda; ellos beben copa tras copa, y disputan. El uno arroja un vaso á la cara del otro: el vaso se hace pedazos, el hombre se incorpora chorreando heces de vino mezcladas con sangre. Los demás bebedores intervienen, amonestan al sano, aplacan al herido, le enjugan la faz, bromean, obligan á los adversarios á reconciliarse, les incitan á que se abracen riendo; el sano tiende los brazos, con cordialidad y sin recelo alguno; el herido desliza en el bolsillo la mano abierta; corta el aire el relámpago de una navaja, y cae un hombre con el pulmón partido.
Jesús se desvía, sigue andando, y ve un portal grandioso, iluminado, sostenido en columnas de rojo mármol con capiteles de bronce. Sube la escalera, que reviste densa alfombra y decoran nobles tapices de batallas y cacerías, y penetra en una antecámara de vastas proporciones, donde hacen la guardia criados de calzón corto y armaduras ecuestres auténticas. La antecámara da acceso á un saloncito sin muebles, alumbrado por centenares de globos eléctricos, y en el fondo del saloncito, bajo celajes de tul fino batidos como espuma, aparece un encantador Belén, un Nacimiento para niños millonarios, obra de arte más que de ingenua devoción. Al través de los campos y los oteros imitados con musgo y piedra pómez, salpicados de palmeritas enanas y de sicomoros gentiles y diminutos, se deslizan murmurando riachuelos naturales, que sin duda algún ingenioso mecanismo hidráulico hace correr. De los montes de piedra pómez, en cuyas cimas reluciente polvo blanco remeda la nieve, desciende el torrente Cedrón, y del césped verdadero de los jardines se lanzan y se pulverizan en el aire enhiestos surtidores. Un lago en miniatura refleja en su cristalino seno las torres de Jerusalem, el circuito de sus murallas, las cúpulas del templo y los apretados olivos del huerto de Getsemaní, que trepan por la ladera. Los mil pintorescos detalles de los Nacimientos no faltan en éste, sólo que las figuras, perfectamente modeladas, son muñecos primorosos, y desde el grupo de pastores que se arrodilla como en éxtasis, hasta los Reyes Magos que, caballeros en sus dromedarios, asoman por una garganta salvaje, todo revela la mano de hábil escultor. El prodigio es la gruta; hecha de cristales de roca menudísimos y cristalizaciones de amatista, se irisa con múltiples cambiantes al herirla la luz del foco eléctrico en forma de estrella, que, suspendido de un hilo de perlas, oscila á gran altura. Y en la gruta deslumbradora, entre un asno y un buey de plata cincelada, la Virgen, de oro, vela al Niño, de oro y esmalte también, con la cabecita de madreperla. Para ostentar dignamente aquel grupo, joya de la orfebrería florentina del Renacimiento, tal vez de Benvenuto Cellini, aquellas efigies en que la riqueza de la materia compite con lo inestimable de la ejecución, se ha armado, sin género de duda, el Belén suntuoso, y han corrido los torrentes y las cascaditas bajo las palmeras y los olivos.--Lo extraño era que no hubiese nadie, nadie absolutamente, en el salón; nadie para admirar tal maravilla, nadie para acompañar al niño Jesús de oro y piedras, á fin de que no se helase en su gruta de cristalizaciones, entre los reflejos violáceos de la amatista y los destellos multicolores de la diáfana roca... Y sin embargo, el palacio no debía de estar desierto, sino al contrario, lleno de gente: se notaba en la atmósfera esa vibración, esos efluvios tibios que sólo produce el aliento de muchos hombres y mujeres reunidos para una fiesta. Del fondo de una galería llegaba á veces prolongado murmullo, las rotas cadencias de una música alada y sensual, el gorjeo de las risas. Jesús adelantó y se encontró en la galería, bello jardín de invierno, decorado por gigantescas plantas y árboles de remotos climas, gomeros y lantanas de enormes hojas, cicas y pandanos de complicada estructura semejantes á pagodas y obeliscos de porcelana verde. Esparcidas por el jardín se veían las mesas donde cenaban alegres grupos, mujeres engalanadas, acribilladas de pedrería, hombres que ostentaban sobre la solapa de raso de su frac grana gardenias ya mustias por el calor. La orquesta de cuerda, oculta en un kiosco árabe que revestían floridas enredaderas, acompañaba suavemente el rumor de las conversaciones y de las carcajadas melodiosas, el ticliteo de las transparentes copas que el Champagne orlaba de espuma, y el levísimo choque de los platos, que la destreza de los criados amortiguaba lo posible. Era una lujosa cena de Navidad.--Jesús retrocedió, volvió al salón del Nacimiento, donde se vió otra vez en el establo, niño y solo. El roce de unos pasos sobre el pavimento de incrustaciones de madera se dejó oir, y una mujer, una jovencilla, de ojos azules, de blanco traje apenas escotado, penetró en el saloncito, fue derecha al Belén, y envió una tierna sonrisa al Niño, que contempló despacio con amor. Después, como el que tiene que ocultar una escapatoria, volvió precipitadamente á la galería, donde tal vez la echasen de menos. Era la hija del dueño de la casa. El Niño de oro ya no sentía tanto frío, y Jesús, extendiendo la mano, bendijo á la doncellita, la única que se acordaba del Misterio...
Salió del palacio sin volver atrás la vista, y alejóse del pueblo, de la gran ciudad corrompida y fangosa, como se había alejado del siniestro y sangriento campo de batalla. Un cambio repentino en la atmósfera presagiaba temporal: nubarrones densos y obscuros como plomo corrían por el cielo: ráfagas de cierzo glacial azotaban los árboles, y se oía el mugir pavoroso del mar rompiéndose contra los escollos. Jesús se encontró en una aldea de pescadores, mísero grupo de chozas, colgado á guisa de nido de gaviota en una escotadura de la costa salvaje. A pesar de la hora, bastante avanzada para gente que suele economizar luz, nadie duerme en la aldea: ábrense de golpe las puertas de las cabañas, y hombres y mujeres, provistos de faroles encendidos y de largas pértigas, de bicheros, de cestos y de sacos, se dirigen en tropel hacia la playa, despreciando el viento que les azota el rostro y la lluvia que empieza á caer sacudida por las rachas furiosas del huracán. Imponente aspecto el del Océano: olas gigantescas, con cresta de espuma, se encrespan descubriendo abismos, y el sulfuroso zig-zag de un relámpago alumbra en el fondo de la sima á una embarcación que corre sin rumbo. Los ribereños alzan las luces, las hacen brillar, y el barco, que en ellas cree distinguir la salvación, el puerto amigo, maniobra hacia la costa, y, precipitándose, va á chocar contra el bajío, donde se clava despedazado. Los náufragos, que á la luz de otro relámpago habían podido verse sobre el puente, en actitudes de terror y desesperación, se arrojan al agua asidos á tablas, cogidos á cuerdas, montados sobre barriles; y luchando con las monstruosas olas que los sacuden y los zapatean contra el peñascal, nadan desesperadamente para alcanzar la playa, en que brillan y corren las luces, en que ven agitarse seres humanos. Y entonces se verifica algo espantoso: los que en la playa esperan á los náufragos, al verlos llegar moribundos, con las pértigas, con los bicheros, con remos, con palos, con cuchillos, los rechazan hacia el agua otra vez; pero antes les despojan de la cintura de cuero en que salvaban oro y papeles, de la cartera que se ataron bajo el sobaco al comprender el peligro, de la ropa, de cuanto poseen; y por si las olas tardasen en hacer su oficio, aturden á los infelices de un golpe en la cabeza, y así los arrojan al piélago, inertes ya. Y danzando de júbilo, ó gruñendo como canes por el reparto del botín, esperan la madrugada al pie de los escollos, para recoger los despojos del buque que el mar escupirá bien pronto, aprovecharse de la feliz albana, y celebrar después con grosero y copioso banquete el día de la Natividad del Señor...
El Redentor ha huído de la playa: sus ojos están nublados, su alma triste hasta la muerte, según estaba cuando sudó sangre en Getsemaní. Y su corazón, abrasado de caridad como nunca, insaciable en amar á los hombres, siente las espinas de la corona que se le clavan, agudas é invisibles. ¡Para esta raza había nacido en el establo y había muerto en la cruz!--Entrando en una de las cabañas que los pescadores dejaron desiertas al salir á su horrible pesca de náufragos, divisa, en un rincón, cerca del fuego, un niño arrodillado. Al verse tan solo, el rapaz ha tenido miedo; se ha acercado al hogar buscando abrigo, y reza buscando amparo y protección. Jesús le coge en brazos, le besa, le acuesta, le pone la mano en los ojos y le deja tranquilamente dormido, soñando con los ángeles. Y al ascender otra vez al cielo, se lleva Jesús en el hueco de la mano cuatro perlas: las lágrimas de una madre que buscaba á su hijo en el campo de batalla; el abrazo de un hombre que pide le sea perdonado un agravio; la sonrisa de una doncella, y la oración de un inocente.
Nadaljuj z branjem
Morda ti bo všeč tudi
Zgodba o Abdulahu ibn Mamarju in možu iz Basre
Tisoč in ena noč · 2 min branja
3 skupnih tagov
Grobna gomila
Grimmove pravljice · 6 min branja
2 skupnih tagov
Škratje
Grimmove pravljice · 5 min branja
2 skupnih tagov
Kovač pri Brandywinu
Myths and Legends of Our Own Land · 2 min branja
2 skupnih tagov