Prevod

»Moje uboge rože so čisto mrtve!« je rekla mala Ida. »Sinoči so bile še tako lepe, zdaj pa jim vsi listi uvelo visijo! Zakaj je tako?« je vprašala študenta, ki je sedel na zofi. Zelo rada ga je imela, saj je znal pripovedovati najlepše zgodbe in iz papirja izrezovati tako zabavne podobe: srca z drobnimi gospejicami, ki so plesale v njih, rože in velike gradove, pri katerih so se vrata dala odpirati. Res je bil vesel študent! »Zakaj so rože danes videti tako slabo?« je spet vprašala in mu pokazala ves uveli šopek.

»Veš, kaj jim je?« je rekel študent. »Ponoči so bile na plesu, zato zdaj povešajo glavice!« »Ampak rože vendar ne znajo plesati!« je rekla mala Ida.

»Pa znajo,« je rekel študent. »Ko se stemni in vsi drugi spimo, veselo poskakujejo naokrog. Skoraj vsako ljubo noč imajo ples!« »Ali smejo na ta ples tudi otroci?«

»Seveda,« je rekel študent, »čisto drobne marjetice in šmarnice!« »Kje pa plešejo najlepše rože?« je vprašala mala Ida. »Ali nisi že večkrat šla skozi mestna vrata do velikega gradu, kjer kralj prebiva poleti in kjer je tisti čudoviti vrt s toliko rožami? Saj si videla labode, ki priplavajo k tebi, kadar jim hočeš dati krušnih drobtinic. Tam imajo pravi ples, verjemi!«

»Včeraj sem bila na tistem vrtu z mamo!« je rekla Ida. »Ampak z dreves je odpadlo že vse listje in tudi rož ni bilo več! Kje so? Poleti sem jih videla toliko!«

»V gradu so!« je rekel študent. »Vedeti moraš, da takoj ko se kralj in vsi dvorjani preselijo sem v mesto, rože z vrta brž stečejo v grad in se tam veselijo. To bi morala videti! Dve najlepši vrtnici sedeta na prestol in postaneta kralj in kraljica. Vsi rdeči petelinovi grebeni se postavijo ob njiju in se priklanjajo; oni so dvorni pažje. Potem pridejo vse najlepše rože in začne se velik ples. Modre vijolice igrajo mlade pomorske kadete in plešejo s hijacintami in žafrani, ki jim pravijo gospodične! Tulipani in velike rumene lilije pa so stare gospe; te pazijo, da vsi lepo plešejo in da se vse spodobno godi!«

»Ampak,« je vprašala mala Ida, »ali rož nihče ne kaznuje, ker plešejo v kraljevem gradu?« »Saj nihče pravzaprav ne ve za to!« je rekel študent. »Včasih ponoči sicer pride stari grajski oskrbnik, ki mora tam paziti na vse. S seboj ima velik šop ključev, a kakor hitro rože zaslišijo njihovo rožljanje, čisto potihnejo, se skrijejo za dolge zavese in izza njih pomolijo glavice. ‘Voham, da so tu notri rože,’ reče stari grajski oskrbnik, videti pa jih ne more.«

»Kako zabavno!« je rekla mala Ida in zaploskala. »Ali jih tudi jaz ne bi mogla videti?« »Ti pa bi jih,« je rekel študent. »Samo spomni se, ko boš spet šla tja, in poglej skozi okno, pa jih boš gotovo videla. Jaz sem danes pogledal in na zofi je ležala visoka rumena narcisa ter se pretegovala; to je bila dvorna dama!«

»Ali lahko pridejo tja tudi rože iz botaničnega vrta? Ali zmorejo tako dolgo pot?« »Seveda jo zmorejo!« je rekel študent. »Kadar hočejo, lahko letijo. Saj si že videla lepe metulje, rdeče, rumene in bele? Skoraj kakor rože so videti in nekoč so to tudi bili. Skočili so s stebla visoko v zrak, zamahnili z listi, kakor da bi bili drobna krilca, in poleteli. Ker so se lepo vedli, so smeli letati naokrog tudi podnevi in se jim ni bilo treba vračati domov ter mirno sedeti na steblu. Nazadnje so se njihovi listi spremenili v prava krila. Saj si to sama videla! Prav lahko pa rože v botaničnem vrtu še nikoli niso bile v kraljevem gradu in niti ne vedo, kako veselo je tam ponoči. Zato ti bom zdaj nekaj povedal! Kako se bo začudil tisti profesor botanike, ki stanuje zraven! Saj ga poznaš, kajne? Ko prideš na njegov vrt, povej eni izmed rož, da je v gradu velik ples. Ona bo to povedala vsem drugim in potem bodo odletele tja. Ko bo profesor prišel na vrt, ne bo na njem niti ene same rože in nikakor ne bo mogel razumeti, kam so izginile.«

»Kako pa lahko roža to pove drugim? Saj rože ne znajo govoriti!« »Res je, ne znajo!« je odgovoril študent. »Zato pa govorijo s kretnjami! Saj si že videla, kako rože prikimavajo in premikajo vse svoje zelene liste, kadar malo zapiha? To je prav tako razumljivo, kakor če bi govorile!«

»Ali profesor razume govorico kretenj?« je vprašala Ida. »Seveda jo! Neko jutro je prišel na vrt in zagledal veliko koprivo, ki je z listi nekaj dopovedovala lepi rdeči nageljnovi cvetlici. Govorila ji je: tako lepa si in tako rad te imam! Profesor pa takih reči nikakor ne mara in je koprivo takoj udaril po listih, saj so to njeni prsti. Toda pri tem se je opekel in od takrat se nobene koprive ne upa več dotakniti.«

»Kako smešno!« je rekla mala Ida in se zasmejala. »Kako morete otroku vtepati v glavo take reči!« je rekel dolgočasni kancelarijski svetnik, ki je prišel na obisk in sedel na zofi. Študenta sploh ni maral in je vselej godrnjal, kadar ga je videl izrezovati nenavadne, zabavne podobe: zdaj moža, ki je visel na vislicah in držal v roki srce, saj je bil tat src, zdaj staro čarovnico, ki je jezdila na metli in nosila svojega moža na nosu. Kancelarijskemu svetniku to ni bilo všeč in tedaj je kakor zdaj rekel: »Kakšne reči vtepate otroku v glavo! To je sama neumna domišljija!«

Mali Idi pa se je zdelo tako zabavno, kar ji je študent pripovedoval o njenih rožah, in veliko je premišljevala o tem. Rože so povešale glavice, ker so bile utrujene od celonočnega plesa; gotovo so bile bolne. Odnesla jih je k drugim igračam, ki so stale na ljubki mizici, in tudi ves predal je bil poln drobnarij. V posteljici za punčke je ležala njena punčka Sophie in spala, toda mala Ida ji je rekla: »Res boš morala vstati, Sophie, in se nocoj zadovoljiti s predalom. Uboge rože so bolne in morajo ležati v tvoji postelji; morda bodo potem ozdravele!« Vzela je punčko iz postelje, ta pa je bila videti silno čemerna in ni rekla niti besedice, ker je bila jezna, da ne sme obdržati svoje postelje.

Ida je nato položila rože v punčkino posteljico, jih skrbno pokrila z odejico in rekla, da morajo zdaj lepo mirno ležati. Skuhala jim bo čaj, da bodo ozdravele in jutri lahko vstale. Potem je tesno zagrnila zavese okoli posteljice, da jim sonce ne bi sijalo v oči.

Ves večer ni mogla nehati misliti na to, kar ji je povedal študent. Ko je morala še sama v posteljo, je najprej stopila za zavese, ki so visele pred okni, kjer so stale mamine čudovite rože, hijacinte in tulipani, in čisto potiho zašepetala: »Dobro vem, da greste nocoj na ples!« Rože so se delale, kot da ničesar ne razumejo, in niso premaknile niti listka, mala Ida pa je že vedela svoje.

Ko je legla v posteljo, je še dolgo premišljevala, kako lepo bi bilo gledati čudovite rože, ki plešejo v kraljevem gradu. »Ali so bile moje rože res zraven?« Potem pa je zaspala. Ponoči se je spet zbudila; sanjalo se ji je o rožah in študentu, ki ga je kancelarijski svetnik ošteval, češ da ji vtepa v glavo izmišljotine. V spalnici, kjer je ležala Ida, je bilo povsem tiho. Na mizi je gorela nočna svetilka, oče in mama pa sta spala.

»Ali moje rože zdaj ležijo v Sophiejini postelji?« je rekla sama pri sebi. »Kako rada bi vedela!« Malo se je privzdignila in pogledala proti priprtim vratom; tam za njimi so bile rože in vse njene igrače. Prisluhnila je in zazdelo se ji je, da v sobi nekdo igra na klavir, čisto potiho in tako lepo, kakor še nikoli ni slišala.

»Zdaj gotovo vse rože plešejo tam notri!« je rekla. »O Bog, kako rada bi to videla!« Toda ni si upala vstati, saj bi zbudila očeta in mamo. »Ko bi le prišle sem,« je rekla. Rože pa niso prišle in glasba je še naprej tako lepo zvenela, da se nazadnje ni mogla več premagati; preveč čudovito je bilo. Zlezla je iz posteljice, čisto potiho stopila do vrat in pokukala v sobo. O, kako zabaven prizor se ji je ponudil!

Tam ni bilo nobene nočne svetilke, pa je bilo vseeno čisto svetlo; luna je skozi okno sijala naravnost na sredo tal! Skoraj tako je bilo, kakor da bi bil dan. Vse hijacinte in tulipani so stali na tleh v dveh dolgih vrstah. Na oknu ni bilo nobenega več, tam so stali le prazni lončki. Na tleh pa so vse rože tako lepo plesale druga okoli druge, se spletale v pravo verigo in se med vrtenjem držale za dolge zelene liste. Za klavirjem je sedela velika rumena lilija, ki jo je mala Ida poleti gotovo že videla, saj se je dobro spominjala, kako je študent rekel: »O, kako je podobna gospodični Line!« Takrat so se mu vsi smejali, zdaj pa se je tudi Idi zares zdelo, da je visoka rumena roža podobna gospodični. Tudi pri igranju se je vedla prav kakor ona: svoj podolgovati rumeni obraz je nagibala zdaj na eno, zdaj na drugo stran in prikimavala v taktu čudovite glasbe! Male Ide ni opazil nihče. Tedaj je zagledala velik moder žafran, ki je skočil na sredo mize z igračami, stopil naravnost k punčkini posteljici in odgrnil zavese. Tam so ležale bolne rože, a so takoj vstale in prikimale drugim spodaj, da bi šle tudi one plesat. Stari kadilni možiček, ki se mu je odlomila spodnja ustnica, je vstal in se priklonil lepim rožam. Te sploh niso bile videti bolne; skočile so med druge in bile nadvse vesele.

Zazdelo se je, kakor da je nekaj padlo z mize. Ida je pogledala tja: dol je skočila pustna šiba, saj je tudi ona menila, da sodi med rože. Bila je zelo lepa in na vrhu je sedela majhna voščena lutka, ki je imela na glavi prav tak klobuk s širokimi krajci, kakršnega je nosil kancelarijski svetnik. Pustna šiba je na svojih treh rdečih lesenih nogah skočila naravnost med rože in močno udarjala ob tla, saj je plesala mazurko. Tega plesa druge rože niso znale, ker so bile prelahke in niso mogle tako topotati.

Voščena lutka na pustni šibi je nenadoma postala velika in visoka, se zavrtela nad papirnatimi rožami in na ves glas zavpila: »Kako morete otroku vtepati v glavo take reči! To je sama neumna domišljija!« Tedaj je bila voščena lutka na las podobna kancelarijskemu svetniku s širokokrajnim klobukom; prav tako rumena in čemerna je bila videti. Papirnate rože pa so ga udarile po tankih nogah in spet se je skrčil v čisto majhno voščeno lutko. Kako zabavno je bilo to gledati! Mala Ida se ni mogla zadržati, da se ne bi zasmejala. Pustna šiba je še naprej plesala in kancelarijski svetnik je moral plesati z njo. Nič mu ni pomagalo, pa naj se je naredil velikega in visokega ali se spremenil v drobno rumeno voščeno lutko z velikim črnim klobukom. Tedaj so druge rože prosile zanj, zlasti tiste, ki so ležale v punčkini posteljici, in pustna šiba ga je pustila pri miru. Prav takrat se je iz predala, kjer je med številnimi drugimi igračami ležala Idina punčka Sophie, zaslišalo glasno trkanje. Kadilni možiček je stekel do roba mize, se ulegel na trebuh in predal malo izvlekel. Sophie je vstala in vsa začudena pogledala naokrog. »Saj je tukaj ples!« je rekla. »Zakaj mi ni nihče povedal?«

»Bi plesala z menoj?« je vprašal kadilni možiček. »Ti si mi pa res imeniten plesalec!« je rekla in mu obrnila hrbet. Sedla je na rob predala in si mislila, da jo bo že katera izmed rož prišla prosit za ples, pa ni prišla nobena. Zato je zakašljala: »Hm, hm, hm!« A še vedno ni prišla niti ena. Kadilni možiček je tako plesal čisto sam in prav dobro mu je šlo!

Ker se nobena izmed rož ni zmenila za Sophie, se je spustila z roba predala naravnost na tla, da je močno zaropotalo. Vse rože so takoj pritekle k njej, jo obstopile in vprašale, ali se ni kaj udarila. Vse so bile zelo prijazne z njo, še posebno tiste, ki so ležale v njeni postelji. Toda prav nič se ni poškodovala. Vse Idine rože so se ji zahvalile za čudovito posteljo in jo imele tako rade, da so jo popeljale na sredo sobe, kamor je sijala luna, ter zaplesale z njo, vse druge rože pa so sklenile krog okoli njih. Zdaj je bila Sophie zadovoljna! Rekla jim je, da lahko kar obdržijo njeno posteljo, saj je prav nič ne moti, če leži v predalu.

Rože pa so rekle: »Najlepša hvala, toda ne moremo več dolgo živeti! Jutri bomo čisto mrtve. Povej pa mali Idi, naj nas pokoplje na vrtu, tam, kjer leži kanarček, pa bomo poleti spet zrasle in bomo še veliko lepše!«

»Ne, ne smete umreti!« je rekla Sophie in poljubila rože. Prav tedaj so se odprla vrata v dvorano in v sobo je priplesala cela množica čudovitih rož. Ida nikakor ni mogla razumeti, od kod so prišle; gotovo so bile to vse rože iz kraljevega gradu. Čisto spredaj sta hodili dve prekrasni vrtnici z majhnima zlatima kronama na glavah; to sta bila kralj in kraljica. Za njima so prišle najlepše levkoje in nageljni ter pozdravljali na vse strani. S seboj so pripeljali godbo: veliki maki in potonike so pihali v grahove stroke, da so bili čisto rdeči v obraz. Modri zvončki in mali beli snežni zvončki so cingljali, kakor da bi bili ovešeni s kraguljčki. Kako vesela glasba je bila to! Nato je prišlo še veliko drugih rož in vse so plesale skupaj: modre vijolice in rdeče marjetke, drobne marjetice in šmarnice. In vse rože so se poljubljale med seboj; kako lepo jih je bilo gledati!

Nazadnje so si rože zaželele lahko noč in tudi mala Ida se je potiho vrnila v posteljo, kjer je sanjala o vsem, kar je videla. Ko je naslednje jutro vstala, je brž stekla k mizici pogledat, ali so rože še tam. Odgrnila je zaveso ob posteljici; da, vse so ležale tam, vendar so bile čisto uvele, še veliko bolj kakor včeraj. Sophie je ležala v predalu, kamor jo je položila Ida, in bila je videti zelo zaspana.

»Ali se spomniš, kaj bi mi morala povedati?« je vprašala mala Ida. Sophie pa je gledala prav neumno in ni rekla niti besedice. »Prav nič nisi prijazna,« je rekla Ida, »pa so vendar vse plesale s teboj.« Nato je vzela majhno papirnato škatlico, na kateri so bile narisane lepe ptice, jo odprla in vanjo položila mrtve rože. »To bo vaša lepa krstica,« je rekla, »in ko pozneje prideta moja norveška bratranca, vaju bosta pomagala pokopati na vrtu, da boste poleti spet zrasle in postale še veliko lepše!«

Norveška bratranca sta bila dva živahna dečka, Jonas in Adolph. Oče jima je podaril dva nova loka in prinesla sta ju s seboj, da bi ju pokazala Idi. Povedala jima je o ubogih rožah, ki so umrle, in potem sta jih smela pomagati pokopati. Dečka sta šla spredaj z lokoma na ramenih, mala Ida pa za njima z mrtvimi rožami v lepi škatlici. Na vrtu so izkopali majhen grob. Ida je najprej poljubila rože, jih nato s škatlico vred položila v zemljo, Adolph in Jonas pa sta čez grob izstrelila puščici, saj nista imela ne pušk ne topov.