Prevod

Največji zeleni list pri nas je prav gotovo repinčev list; če si ga pridržiš pred trebuščkom, je kakor cel predpasnik, in če si ga položiš na glavo, je v dežju skoraj tako dober kot dežnik, tako strašansko velik je. Repinec nikoli ne raste sam; ne, kjer raste eden, jih raste več, in to je prava krasota, vsa ta krasota pa je polžja hrana. Veliki beli polži, ki so jih imenitni ljudje v starih časih dajali pripravljati v frikaseju, jih jedli in govorili: »Mmm, kako je dobro!« — kajti res so mislili, da je silno okusno — so živeli od repinčevih listov, zato so repince tudi sejali.

Stal je star dvorec, kjer polžev niso več jedli; povsem so izumrli, repinci pa niso izumrli, temveč so rasli in rasli po vseh poteh in vseh gredah, tako da jim niso bili več kos. Nastal je cel repinčev gozd; tu in tam je stala kakšna jablana ali sliva, sicer pa človek nikoli ne bi pomislil, da je to vrt. Povsod sami repinci, med njimi pa sta živela zadnja dva, silno stara polža.

Še sama nista vedela, koliko sta stara, dobro pa sta se spominjala, da jih je bilo nekoč veliko več, da izvirajo iz rodu iz tujih dežel in da je bil ves gozd zasajen zanje in za njihove svojce. Nikoli nista bila zunaj njega, vedela pa sta, da je na svetu še nekaj, čemur pravijo dvorec, in tam te skuhajo, potem postaneš črn in nato te položijo na srebrn pladenj; kaj se zgodi zatem, pa nihče ni vedel. Tudi tega si nista mogla predstavljati, kako je, če te skuhajo in polože na srebrn pladenj, vendar naj bi bilo čudovito in nadvse imenitno. Ne majski hrošč ne krastača ne deževnik, ki sta jih povprašala, niso znali nič povedati; nobeden od njih še ni bil kuhan ali položen na srebrn pladenj.

Stara bela polža sta vedela, da sta najimenitnejši bitji na svetu; gozd je obstajal zaradi njiju, dvorec pa zato, da bi ju lahko skuhali in položili na srebrn pladenj.

Živela sta zelo samotno in srečno, in ker sama nista imela otrok, sta vzela k sebi majhnega navadnega polža ter ga vzgajala kakor svojega. Toda mali ni in ni hotel rasti, ker je bil pač navaden polž; starima, zlasti materi, polžji materi, pa se je zdelo, da vendarle opaža, kako raste. Očeta je prosila, naj, če tega ne vidi, potipa malo polžjo hišico; in ko jo je potipal, je ugotovil, da ima mati prav.

Nekega dne je močno deževalo. »Poslušaj, kako bobni-bobni-bobni po repincih!« je rekel polžji oče. »Tudi kaplje že prihajajo!« je rekla polžja mati. »Kar naravnost po steblu teče! Boš videl, še mokro bo tu! Vesela sem, da imava svojo dobro hišico in da jo ima tudi mali! Za nas so res poskrbeli bolje kot za vsa druga bitja; takoj se vidi, da smo mi gospoda tega sveta! Hišico imamo že od rojstva, repinčev gozd pa so posejali zaradi nas! Prav rada bi vedela, kako daleč sega in kaj je zunaj njega!«

»Zunaj ni ničesar!« je rekel polžji oče. »Nikjer ne more biti lepše kakor pri nas in ničesar si ne želim!« »Jaz pa že,« je rekla mati. »Prav rada bi prišla v dvorec, da bi me skuhali in položili na srebrn pladenj. To se je zgodilo vsem našim prednikom, in verjemi, nekaj posebnega mora biti v tem!«

»Morda se je dvorec že podrl!« je rekel polžji oče. »Ali pa ga je repinčev gozd prerasel, tako da ljudje ne morejo več ven. Saj se tudi nikamor ne mudi, ti pa vedno tako strašno hitiš, in mali se že zgleduje po tebi; mar ne leze že tri dni po tistem steblu? Kar glava me zaboli, ko pogledam gor proti njemu!«

»Nikar ne godrnjaj,« je rekla polžja mati. »Tako lepo počasi leze; gotovo nama bo v veselje, saj midva stara tako ali tako nimava ničesar drugega, za kar bi živela! Pa si že pomislil, kje bova našla ženo zanj? Se ti ne zdi, da bi lahko bila kje globoko v repinčevem gozdu kakšna polžka naše vrste?«

»Črni polži najbrž so,« je rekel stari, »črni polži brez hišice, ampak to je tako nizkega rodu, pa še domišljavi so. Lahko pa naročiva mravljam, naj se pozanimajo; tekajo sem ter tja, kakor da imajo kaj opraviti, gotovo vedo za kakšno ženo za našega malega polža!«

»Jaz res vem za najlepšo!« je rekla ena od mravelj. »Bojim pa se, da ne bo šlo, ker je kraljica!« »To nič ne de!« sta rekla stara dva. »Ali ima hišico?«

»Grad ima!« je rekla mravlja. »Najlepši mravljinčji grad s sedemsto hodniki.« »Hvala lepa!« je rekla polžja mati. »Naš sin že ne bo šel v mravljišče! Če ne veste za nič boljšega, bova to naročila belim mušicam; te letajo daleč naokrog v dežju in soncu in poznajo repinčev gozd od znotraj in od zunaj.«

»Imamo ženo zanj!« so rekle mušice. »Sto človeških korakov od tod sedi na kosmuljevem grmu majhna polžka s hišico; čisto sama je in dovolj stara, da se omoži. Samo sto človeških korakov je do nje!«

»Prav, naj pride k njemu!« sta rekla stara dva. »On ima repinčev gozd, ona pa samo grm!« In tako so šle po malo polžjo gospodično. Osem dni je trajalo, preden je prišla, a prav to je bilo lepo, saj se je tako videlo, da je pravega rodu.

Potem so obhajali svatbo. Šest kresnic je svetilo, kakor so najbolje znale; sicer pa je vse potekalo tiho, ker stara polža nista prenesla razgrajanja in veseljačenja. Polžja mati pa je imela lep govor; oče ga ni mogel imeti, ker je bil preveč ganjen. Nato sta jima zapustila v dediščino ves repinčev gozd in rekla, kar sta govorila že od nekdaj: da je to najlepše na svetu in da bodo, če bodo živeli pošteno in spodobno ter se množili, nekoč tudi onadva in njuni otroci prišli v dvorec, kjer jih bodo skuhali do črnega in položili na srebrn pladenj.

Ko je bil govor končan, sta stara dva zlezla vsak v svojo hišico in nikoli več nista prišla ven; spala sta. Mladi polžji par je vladal gozdu in dobil številno potomstvo, toda nikoli ju niso skuhali in nikoli nista prišla na srebrn pladenj, zato sta sklepala, da se je dvorec podrl in da so vsi ljudje na svetu izumrli. Ker jima nihče ni ugovarjal, je bilo to seveda res; in dež je udarjal po repinčevih listih, da bi jima bobnal v veselje, sonce pa je sijalo, da bi zaradi njiju obarvalo repinčev gozd. Bila sta zelo srečna in vsa družina je bila srečna, kajti res je bila.