Prevod

Petelinček je rekel kokoški: »Zdaj zorijo orehi, pa pojdiva skupaj na goro in se jih enkrat do sitega najejva, preden jih veverica vse odnese.« – »Prav,« je odgovorila kokoška, »pridi, pa si privoščiva malo veselja.« In sta skupaj odšla na goro. Ker je bil dan jasen, sta ostala do večera. Ne vem, ali sta se tako najedla, da sta bila pretežka, ali pa sta postala objestna; skratka, domov nista hotela peš in petelinček je moral iz orehovih lupin narediti majhen voz. Ko je bil gotov, je kokoška sedla vanj in rekla petelinčku: »Kar vprezi se.« – »Ta je pa lepa,« je rekel petelinček, »raje grem peš domov, kakor da bi se pustil vpreči. Ne, tako se nisva zmenila. Kočijaž bom že in bom sedel na kozlu, vlekel pa ne bom.«

Ko sta se tako prepirala, je prikracala raca in gagala: »Tatinska sodrga, kdo vama je dovolil hoditi na mojo orehovo goro? Le počakajta, to se vama bo slabo obrestovalo!« In se je z razprtim kljunom pognala nad petelinčka. Toda tudi petelinček ni stal križem rok in se je odločno spravil nad raco, nazadnje pa jo je z ostrogami tako hudo obdelal, da je prosila milosti in se je za kazen rada pustila vpreči v voz. Petelinček je sedel na kozla in postal kočijaž, potem pa so oddrveli: »Raca, teci, kolikor moreš!« Ko so prevozili že kos poti, so srečali dva pešca, buciko in šivanko. Zaklicali sta: »Stojte, stojte!« in rekli, da bo vsak hip trda tema in da potem ne bosta mogli niti koraka naprej, pa tudi cesta je tako blatna; ali bi lahko malo prisedli, saj sta bili v krojaškem prenočišču pred mestnimi vrati in sta se ob pivu predolgo zadržali. Ker sta bili suhljati in nista zavzeli veliko prostora, ju je petelinček pustil na voz, vendar sta morali obljubiti, da ne bosta stopali na noge ne njemu ne njegovi kokoški. Pozno zvečer so prišli do gostilne, in ker ponoči niso hoteli več naprej, pa tudi raca je že komaj hodila in se je opotekala z ene strani na drugo, so zavili vanjo. Gostilničar je sprva na vse pretege ugovarjal, češ da je hiša že polna, najbrž pa je tudi mislil, da to ne more biti prav imenitna gospoda. Nazadnje so ga vendarle pregovorili s sladkimi besedami: dobi naj jajce, ki ga je kokoška znesla med potjo, obdrži pa lahko tudi raco, ki vsak dan znese eno. Tako jim je naposled dovolil ostati čez noč. Zdaj so si dali prinesti novih jedi in se gostili, da je bilo veselje. Zgodaj zjutraj, ko se je šele svitalo in je še vse spalo, je petelinček zbudil kokoško, prinesel jajce, ga s kljunom odprl in skupaj sta ga pojedla; lupine pa sta vrgla na ognjišče. Nato sta stopila k šivanki, ki je še spala, jo prijela za glavo in jo zapičila v blazino gostilničarjevega naslanjača, buciko pa v njegovo brisačo. Potem sta, kot da ni nič, odletela čez resavo. Raca, ki je rada spala pod milim nebom in je ostala na dvorišču, ju je slišala odleteti, se prebudila in našla potok, po katerem je odplavala; in to je šlo hitreje kakor pred vozom. Šele nekaj ur pozneje je gostilničar zlezel iz pernic, se umil in si hotel obrisati obraz z brisačo, pa mu je bucika podrsala po obrazu in mu naredila rdečo črto od enega ušesa do drugega. Nato je šel v kuhinjo in si hotel prižgati pipo. Ko pa je stopil k ognjišču, so mu jajčne lupine prhnile v oči. »Danes zjutraj mi pa vse sili v glavo,« je rekel in se nejevoljno spustil v svoj stari naslanjač; vendar je pri priči spet skočil pokonci in zavpil: »Au!« Šivanka ga je namreč zbodla še huje, pa ne v glavo. Zdaj je bil že ves iz sebe od jeze in je posumil na goste, ki so prejšnji večer prišli tako pozno. Ko jih je šel iskat, pa jih ni bilo več. Tedaj je prisegel, da v svojo hišo ne bo nikoli več sprejel nobene potepuške sodrge, ki veliko poje, nič ne plača, za zahvalo pa mu povrhu še ponagaja.