Prevod

Med našimi dedki je bilo splošno razširjeno prepričanje, da je treba nosečnicam ustreči tudi pri najbolj nenavadnih muhah. Upirati se jim je pomenilo uničiti že opravljeno delo. In Galenovi učenci so to mnenje utrjevali bolj kot kdorkoli drug, če gre verjeti številnim medicinskim tezam in razpravam, ki so bile v različnih letih natisnjene v Limi in so zbrane v XXIX. zvezku zbirke Papeles varios v Narodni knjižnici.

Ženske so po naravi radovedne in dovolj je bilo, da jim je bil vstop v klavzuro prepovedan, pa so vse gorele od želje, da bi se sprehodile po samostanih. Tako v prejšnjem stoletju v Limi ni bilo ženske, ki jih ne bi prehodila od priorjeve ali opatinjine celice do kuhinje.

Brž ko se je v družini znašla Evina hči v blaženem stanju, so se sestrice, prijateljice in celo služkinje lotile sestavljanja načrta za enomesečno romanje po samostanih. In nekega lepega jutra se je pri samostanski porti svetega Frančiška, denimo, prikazalo deset ali dvanajst zastrtih žensk, najživahnejša med njimi pa je bratu laiku, ki je služil kot vratar, rekla:

— Zdrava, Marija, prečista! — Brez greha spočeta. Kaj želite, sestrice? — Stopite do častitega patra gvardijana in mu povejte, da je to dekle, kakor se že na pogled vidi, nekoliko okroglo, da si je zaželelo sprehoda po samostanu in da smo me prišle z njo, če bi jo slučajno prijeli popadki.

— Ampak toliko vas je! ... — je laik zamrmral skozi zobe. — Vse smo iz družine: ta postavna ženska je njena prava teta; ti dve sta njeni sestri, kar se jima že na obrazu pozna; te tri debeluške so njene sestrične po materini strani; jaz in tale s kozavim obrazom sva njeni nečakinji, čeprav nama tega ne bi prisodili; tista tam, tista črna kot oglje, je njena dojilja, ki jo je vzgojila; tale pa je njena ...

— Dovolj, dovolj sorodstva, saj ga ni ne konca ne kraja — jo je z nasmehom prekinil laik. Tedaj je dekle z nosečniško muho vzdihnilo in spremljevalke so v en glas vzkliknile:

— Jezus, dekletce! Ali kaj čutiš? Brat, pohitite po dovoljenje. Nikar se ne obirajte, da nam je ne prime kar tukaj! O svečniška Devica! Tecite, človek, tecite!

In vratar se je počasi, korak za korakom, odpravil do gvardijanove celice; čez pet minut se je vrnil z dovoljenjem predstojnika, kajti častiti pater ni imel ljudožerskega srca, da bi nasprotoval nosečničini želji.

— Dekle z nosečniško muho lahko vstopi z vso sveto družino vred. In drugi brat laik je prevzel naloge vodnika oziroma cicerona. Seveda je bil trebuh marsikdaj lažen, se pravi, zvitek cunj; toda ne gvardijan ne vratar se nista smela spuščati v preverjanje. Zanjo je bil zaobljen trebuh veljaven potni list.

Iz moških samostanov so potem prehajale v ženske; in z vsakega obiska se je dekle z nosečniško muho vračalo domov obloženo s šopki cvetja, češnjami in marelicami, škapulirji in slaščicami. Tudi njene tovarišice so bile deležne blagoslovljenega kruha.

To romanje po Limi je trajalo vsaj mesec dni. Neki nadškof je hotel narediti konec zlorabi, ne da bi si drznil odkrito prelomiti z navado, in je odredil, naj si muhaste Limčanke dovoljenje pridobijo pri kuriji, ne pri samostanskih predstojnikih; ker pa je bilo treba plačati list kolkovanega papirja, podpisati prošnjo in se naslednji dan vrniti po odločbo, so se nosečniške muhe začele redčiti.

Njegov naslednik, gospod La Reguera, je zlo zatrl v kali, ko je prvi ženski, ki je prišla s takšno prošnjo, odločno rekel ne. — Kaj pa, če splavim, presvetli gospod? — je vztrajala prosilka.

— Na to se ne spoznam, dekletce, saj nisem porodničar, temveč nadškof. In gotovo je, da ni nobenega izročila o Limčanki, ki bi splavila zato, ker se ni smela sprehajati po samostanih.

Med rokopisi, ki v Kraljevi akademiji za zgodovino v Madridu sestavljajo Matalinaresovo zbirko, arhiv zanimivih dokumentov o Ameriki, je tudi kodeks (3. zvezek v LXXVII. knjigi), ki ni nič drugega kot izvleček iz sodnega postopka, za katerega je v Peruju dalo povod dekle z nosečniško muho.

Gvardijan samostana Recoleta v Cajamarci je bil okoli leta 1806 pater Fernando Jesús de Arce, ki je v nasprotju z nadškofovim disciplinskim odlokom začel dovoljevati sprehode po svoji klavzuri kristjankam, ki so zanje prosile in se sklicevale na svoje občutljivo stanje. Posvetna oblast je imela ali pa ni imela svojih razlogov, da ga je hotela spraviti v red, in sprožila je sodni postopek, in to nič kaj majhen.

Pater generalni komisar je podprl patra Arceja in med drugimi dokazi navedel naslednjega, ki je bil po njegovem mnenju bistven in odločilen: — Ohranitev ploda sodi v naravno pravo, predpis o klavzuri pa v pozitivno pravo, in zaradi spoštovanja slednjega ne bi bilo krščansko usmiljeno ženske izpostavljati nevarnosti splava.

Pater Arce je govoril, da je zanj ugoditi ženski muhi stvar vesti; kajti nekoč, ko je takšno dovoljenje odrekel, se mu je zgodilo, da je čez tri dni prišla k njemu tista nosečnica s plodom v kozarcu in ga obtožila, da je kriv njene nesreče. Dodal je, da zaradi njega nobena dušica več ne bo šla v limb, saj nima srca, da bi zavrnil muho noseče ženske.

Okrožni vikar se je znašel v hudi zadregi, kako razsoditi, in je zaprosil za mnenje Matalinaresa, ki je bil tedaj tožilec pri kraljevem sodišču v Limi. Matalinares je trdil, da ženskam vstopa v klavzuro redovnikov niso dopuščali zaradi nevarnosti za plod, temveč zaradi izrojenih navad in koristoljubnih ozirov ali zaradi apostolskih privilegijev, podeljenih določenim uglednim osebam, in da so te nosečniške muhe zgolj slepilo in praznoverje. Skratka, sklenil je z mnenjem, naj se patru generalnemu komisarju naroči, da gvardijanu samostana Recoleta odredi, naj odslej pod nobeno pretvezo ne dovoli obiskov v krilih, sicer ga doletijo kazni, določene v buli Benedikta XV., izdani 3. januarja 1742.

Vikar je na podlagi tako tehtnega mnenja razsodil proti gvardijanu; toda ta se ni vdal v poraz in se je pritožil škofu, ki je odločitev potrdil.

Pater Fernando Jesús de Arce je bil trmast mož in je sprva izjavil, da ukaza ne bo priznal, dokler ne pride od samega papeža; toda njegov prijatelj, generalni komisar, ga je uspel pomiriti z besedami:

— Častiti pater, več velja zvijača kakor sila. Ker gre pri vsej stvari predvsem za ponos, bo ta ostal nedotaknjen, če ukaz priznate, ne pa tudi izpolnite. Pater Arce je za hip zamišljeno obmolknil; potem pa se je udaril po čelu kakor človek, ki je našel ključ do zamotane zadeve, in vzkliknil:

— Natanko tako! To je to! In pri priči se je uradno odpovedal službi gvardijana, da bi breme pošiljanja dušic v limb nosil kdo drug, ne on.