Prevod

Še pred petdesetimi leti je v Limi obstajalo združenje žensk, vseh počečkanih z gubami in bolj izsušenih od uši na revežu, ki so se preživljale s cmerjenjem in točenjem solz, debelih kot čičerika. Kakšen pasji poklic in kakšna vražja iznajdba! Posebnost je bila ta, da je bila vsaka članica stara kot greh, grda kot obrekovanje in za povrh še malo čarovnica in malo zvodnica. V Španiji so jim pravili žalovalke, v teh perujskih kraljestvih pa so jih krstili za žalujoče ali jokavke.

Da jih je kolonialna oblast po najboljših močeh skušala izkoreniniti, mi dokazuje razglas oziroma pravilnik o žalovanju, ki ga je podkralj don Teodoro de Croix ukazal objaviti v Limi 31. avgusta 1786 in ki sem ga imel priložnost prebrati v XXXVIII. zvezku zbirke Papeles varios v Narodni knjižnici. Dvanajsti člen razglasa se dobesedno glasi takole: »Navada najemanja jokavk ali žalovalk, ki nasprotuje tako načelom naše vere kakor zakonom, je za vselej prepovedana in odpravljena; kršiteljicam se naloži kazen enomesečnega dela v bolnišnici, dobrodelnem zavodu ali pekarni.« Kaže, da je ta razglas, kakor toliko drugih, ostal mrtva črka na papirju.

Komaj je umrl kdo, ki je zapustil dovolj premoženja za plačilo spodobnega pogreba, že so se izvršitelj oporoke in svojci pognali po ulicah iskat najslavnejšo jokavko, ta pa je poskrbela, da je najela še babnice, ki naj bi jo spremljale. Plačilo je, kakor pravi starinski zbornik, v katerega sem pogledal, znašalo štiri pese za glavno žalovalko in po dva za vsako podrejeno. Kadar pa so se svojci hoteli pokazati radodarne in so k predpisani ceni primaknili še nekaj realov, so bile žalujoče dolžne uprizoriti tudi kaj izrednega: joku so morale dodati omedlevanje, epileptične krče in puljenje las. Skupaj s tako imenovanimi reveži s plamenicami, ki so prihajali z voščeno svečo v roki, so pri cerkvenih vratih čakale, da so truplo prinesli noter in ga nato odnesli ven, ter tedaj dale duška svoji pretihotapljeni žalosti.

Naj jim očitajo, kar hočejo; jaz pa trdim, da so si denar pošteno zaslužile. Nekatere so bile tako izurjene, da se je zdelo, kot bi imele v telesu celo skladišče solz; tako spretno so jih znale hlin iti, saj so si pomagale tako, da so si oči drgnile s prsti, namočenimi v česnov in čebulni sok. Pokojnika so pogosto poznale toliko kot mavra Muzo, pa so vendar lagale, da je bilo veselje, in med vzdihi in ihtenjem poveličevale njegove vrline.

— Oj, oj! Kako radodaren in dobrodelen je bil! — Tisti v krsti pa je bil nič manj kot oderuh. — Oj, oj! Kako pogumen in srčen je bil! — Nesrečnik pa je pobral šila in kopita zaradi bolezni od strahu, ki so mu jo nakopali škrati in prikazni.

— Oj, oj! Kako pošten in dober kristjan je bil! — Pokojnik pa si je s svojimi lopovščinami in tako otrdelo vestjo zaslužil smrt na visokem položaju, se pravi na vislicah.

V tem duhu so se vrstile njihove žalostinke. A poslanstvo jokavk se s tem ni končalo. Ostal je še rep, ki ga je bilo treba odrti: trideset večerov sprejemanja sožalja v pokojnikovi hiši. Salon in notranjo sobo so odeli v črne zavese ter ju osvetlili s svetilko ali svečo pod steklenim pokrovom, prekritim s tilom, skozi katerega je bilo svetlobo komaj slutiti; ali pa so prižgali oljno lučko s plavajočim stenjem, ki je oddajala nekaj podobnega zametku svetlobe, v resnici pa je temo delala samo še bolj srhljivo. Od sedmih zvečer so pokojnikovi prijatelji molče prihajali v salon in sedali, ne da bi črhnili besedo. Takšno žalno srečanje je bilo, po domače povedano, zborovanje nemih.

Notranja soba je bila glavni štab kril in bolh. Prijateljice so posnemale moške in niso premaknile ustnic, kar je moralo biti, če dobro premislimo, za Evine hčere huda pokora. Samo jokavkam je bilo dovoljeno hrupno usekovati se in tu in tam zavzdihniti: »Oj, Jezus!« ali izpustiti globok, votel vzdih, ki je zvenel kakor tožba z onega sveta.

Na teh žalnih srečanjih so se dogajali smešni prizori. Kakšen navihanec je denimo spustil v notranjo sobo pol ducata mišk, in tedaj se je razleglo vpitje, tekanje, cviljenje in cepetanje.

Na srečo se je sprejem končal, ko je ura odbila osem; tedaj pa so se začele ženske zadrege. Nobena ni hotela prva vstati. Temu dejanju so pravili »prelomiti kozlička«.

Nazadnje se je katera le odločila za tak dokaz poguma, stopila k vdovi, ki ni bila vselej neutolažljiva, in ji rekla: — Kaj hočemo! Zgodi se Božja volja. Sprijazni se, hčerka moja, saj je med svetniki in počiva od tega nehvaležnega sveta. Ne vdajaj se žalosti, ker s tem žališ Vsemogočnega.

In vse so se poslavljale z enako litanijo. Ko se je družina vrnila z izrekanja sožalja, je seveda vzela v precep vdovo in vse navzoče, dekleta pa so s škarjami, ki jim jih je dal Bog, imenitno krojila tuje suknje. Babica ali kakšna teta, ki ji je nahod preprečil, da bi šla opravit svojo dolžnost do vdove, je vprašala:

— In katera je prelomila kozlička? — Doña Estatira, pisarjeva žena. — Katera druga pa, ta brezsramnica! Saj se vidi ... Ženska, ki si upa nositi ime Estatira! ...

Naj si še tako belim glavo, nikakor ne morem razumeti, zakaj takšno opravljanje. Za vraga! Menda obisk ne more trajati večno in mora kdo pokazati zgled ter se napotiti proti vratom; pa tudi ime Estatira ne žali ne Boga ne bližnjega.

Vsak večer je jokavka prejela eno peseto s podobo stebrov in ploščico čokolade. In ne pozabimo, da je ta zlata jama trajala cel mesec. Le ob smrti otrok jokavke niso imele nobenega opravila. Seveda! Angelčki gredo v nebesa!

Med vsemi žalovalkami pa je bila ena, ki je bila razred zase, non plus ultra svoje vrste, in se je blagovolila udeležiti samo pogreba podkralja, škofov ali zelo visokih osebnosti. Odlikoval jo je naziv jokavka velikega petka. Ljudstvo ji je pravilo še drugače, a to ime bomo pustili na dnu črnilnika, da ne bi naše bralke zardele.

Tako so govorili: — Pogreb dona Tegaintega je bil najboljše od najboljšega. Kaj bi ti pravila, dekle: še jokavka velikega petka je stala pri cerkvenih vratih!

Zame obstaja le eno še hujše skrunjenje: tisto, ki se vsako leto dogaja v velikih mestih, ko se ljudje novembra odpravijo na sprehod ali romanje na pokopališče. Grobove tisti dan s cvetjem, trakovi in simboličnimi venci ne krasi žalost svojcev, temveč nečimrnost živih. — Kaj bi rekli o nas? — govorijo ljubeči sorodniki. — Drugi morajo videti, kako razkošno trošimo. — In nečimrnost sem našel celo v smrti, pravi najmodrejša vseh knjig.

Nagrobne plošče so na tem romanju tarča posmeha in obrekovanja. — Poglej no! — pravi mladenič drugemu puhloglavcu svoje vrste, ko pregledujeta nagrobnike. — Poglej, kdo je tukaj ... Carmencita ... Se je ne spomniš, fant? ... Tista, ki je bila ljubica mojega bratranca bankirja in ga je stala celo premoženje ... Zelo dobrodelno dekle ... In lepo, to že, le da si je barvala obrvi in stiskala usta, da je skrivala odkrušen zob. — Kako lep venec so dali donu Melquíadesu! Žena mu je za življenja nataknila še lepše rogovje. — Kako imeniten mavzolej ima don Junípero! Lahko bi imel še boljšega, saj je dovolj nakradel, ko je bil finančni minister! Kakšen lopov! — Poglej, kakšen nagrobni napis so namenili donu Milónu, ki ni bil nič drugega kot osel z zlatimi podkvami in srebrnim tovornim sedlom. Takšno zabito teslo imenovati vrelec učenosti in modrosti! — Doña Remedios je bila pa prava lisica! Dobro sem jo poznal, še predobro. Saj sem se skoraj zapletel v dvoboj z njenim copatastim možem! — Nisem vedel, da je markiz del Algarrobo že umrl. Lepo star je šel v jamo! Saj je bil sodobnik Pizarrovih ostrog! — Presneto! Tu leži požrtvovalen domoljub, eden tistih, ki ti dajo perutnico, da sami pojedo prsi, in znajo iz vsake nesreče, ki zadene ljudstvo, potegniti korist.

In toliko naj bo dovolj za vzorec nespoštljivega opravljanja. Tem obrekljivcem se kot ulita prilega ljudska pesmica: Čevelj imam raztrgan, s čim naj ga zakrpam? Z ostmi hudobnih jezikov, ki trosijo, česar ni.

Resnična žalost beži pred vrvežem. Na dan mrtvih iti na sprehod po pokopališču, da bi videl druge in se sam pokazal, po tistem: »Kam greš, Vicente? Tja, kamor gredo vsi ljudje,« kakor bi šel na bikoborbo, iz radovednosti in da bi ubil čas, pomeni zagrešiti najbolj odvratno in neumno vseh svetoskrunstev.

Pokojnike bom pustil pri miru in se vrnil k jokavkam. Patri mercedarijanci so v tekmovanju s tem, kar so prejšnji dan počeli avguštinci, na veliki petek v procesiji nosili nosila s Kristusovim grobom; za njimi pa je, obdana z množico pobožnjakaric, hodila razmršena ženska, tulila ter preklinjala Juda, Kajfa, Pilata in vse rablje. In najzabavnejše je bilo, da je, ne da bi se katera živa duša pohujšala, Jude zmerjala s tako hudimi psovkami, da jih je imenovala celo sinove ... tiste grde besede.

Iz kapele Vera Cruz je ob enajstih zvečer krenila tudi znamenita Minervina procesija, ki so jo, kakor je znano, plačevali plemeniti potomci Pizarrovih tovarišev. Pizarro je namreč ustanovil to aristokratsko bratovščino in dosegel, da je papež cerkvi poslal košček pravega lignum crucis, relikvijo, ki jo dominikanci hranijo še danes.

Toda v tej procesiji je bilo vse dostojanstveno, obenem pa razkošno in veličastno. Aristokracija jokavkam nikoli ni dala prostora in je ta okras prepustila ljudski procesiji mercedarijancev.

Nadškof don Bartolomé María de las Heras nad takšnimi burkami ni bil navdušen; in prvo leto, ko se je udeležil procesije, bilo je leta 1807, je sredi ulice ustavil nosila ter ukazal, naj odstranijo tisto razgrajaško žensko, ki si brez spoštovanja do svetosti dneva drzne izgovarjati umazane psovke.

Ali bi verjeli, da se je ljudstvo zgrnilo, da bi to preprečilo? Prav tako je bilo. Samo še tega bi se manjkalo, da bi procesiji vzeli ves sijaj in iz nje izločili jokavko!

Preudarni nadškof se je nasmehnil, uklonil volji ljudstva in ukazal, naj procesija nadaljuje pot; naslednje leto pa je mercedarijancem takšno skrunjenje odločno prepovedal.

Pogrebne žalovalke pa so še nekaj let lepo uspevale. Kakor je razvidno iz te bežne podobe, je bil poklic jokavk, če je v Limi sploh obstajal kak donosen poklic, gotovo takšen. Toda prišla je Domovina z vsem svojim spremstvom brezbožnosti in odtlej je človeka kar groza umreti; ko se namreč preseli v drugo sosesko, s seboj odnese gotovost, da ga ne bodo objokovali, kakor se spodobi.

Jokavke smo zamenjali z nečim še hujšim, če je to sploh mogoče ... z nekrologi v časopisih.