Prevod
_Corvettu zaradi njegovih krepostnih lastnosti zavidajo kraljevi dvorjani in ga pošiljajo v najrazličnejše nevarnosti; ker se iz njih vselej izvije z veliko častjo, v še večjo jezo svojim sovražnikom, dobi kraljično za ženo._ _Poslušalke so se tako vživele v Bellucciino zgodbo, da so se, ko so jo videle poročeno, razveselile in vzradostile, kakor da bi bila njihova lastna hči; toda želja, da bi slišale Ciullo, je prekinila ploskanje in vsa ušesa so se napela ob gibanju njenih ustnic, ki so spregovorile takole._ Nekoč sem slišala praviti, da je Junona, ko je iskala Laž, odšla v Kandijo. A če bi me kdo vprašal, kje bi zares našel pretvarjanje in prevaro, mu ne bi znala pokazati drugega kraja kakor dvor, kjer se ves čas šemijo: opravljanje v Trastulla, obrekovanje v Graziana, izdajstvo v Zanneja in lopovščina v Polecenello; kjer hkrati režejo in šivajo, zbadajo in mažejo, lomijo in lepijo. Od vsega tega vam bom pokazala le droben košček v zgodbi, ki vam jo bom povedala.
Nekoč je pri kralju Sciumma Larga služil nadvse vrli mladenič po imenu Corvetto. Zaradi lepega vedenja ga je gospodar nosil v srcu, prav zato pa so ga vsi dvorjani sovražili in ga imeli za trn v peti. Kakor netopirji nevednosti niso mogli gledati sijaja Corvettove kreposti, s katero si je ta, kakor z gotovim denarjem, kupoval gospodarjevo naklonjenost. Toda sapice kraljeve milosti so bile vroč jugo za kile tistih, ki so pokali od zavisti, tako da niso po vseh kotičkih palače in ob vseh urah počeli drugega, kakor godrnjali, blebetali, opravljali, spletkarili in z jeziki strigli tega ubogega človeka, govoreč: »S kakšnimi čarovnijami je ta postopač omrežil kralja, da ga ima tako rad? Kakšna sreča se ga drži, da ne mine dan, ko ne bi dobil še kakšnega dodatka milosti? Mi pa gremo vedno nazaj kakor vrvarji, vedno niže padamo, čeprav služimo kakor psi, se potimo kakor kopači in tekamo kakor damjaki, da bi kralju v vsem do pičice ugodili. Na tem svetu se moraš res roditi pod srečno zvezdo, in kdor nima sreče, naj se kar vrže v morje; nazadnje ti ne ostane drugega, kakor da gledaš in pokaš od jeze.« Te in druge besede so letele iz loka njihovih ust kakor zastrupljene puščice, ki so merile v Corvettov pogubni konec. O nesrečnik, ki je obsojen na ta dvorni pekel, kjer laskanje prodajajo za drobiž, zlobo in podlosti merijo na mernike, prevare in izdajstva pa tehtajo na cente! Kdo bi mogel našteti vse melonine lupine spletk, ki so mu jih nastavljali pod noge, da bi mu spodrsnilo? Kdo bi mogel popisati vse milo laži, s katerim so mazali stopnice do kraljevih ušes, da bi se Corvetto po njih zvrnil in si zlomil vrat? Kdo bi mogel povedati o vseh jamah prevar, ki so jih kopali v gospodarjevih možganih in jih prekrivali z dračjem dobronamerne vneme, da bi vanje strmoglavil? Toda Corvetto, ki ga je varovala čarobna sreča, je videl zanke in odkrival pasti, razvozlavál klobčiče ter prepoznaval spletke, zasede, nastavljene zanke, nakane in prevare svojih nasprotnikov; zato je imel zmeraj ušesa našpičena in oči odprte, da ne bi izgubil niti, saj je vedel, da je sreča dvorjanov steklena. A čim više se je mladenič vzpenjal, tem bolj očitno so drugi tonili in padali. Ker nazadnje niso več vedeli, kako bi se ga znebili, saj njihovemu obrekovanju nihče ni verjel, so sklenili, da ga bodo s hvaljenjem porinili v prepad — umetnost, spočeta v vroči glavi in izpopolnjena na dvoru. Tega so se lotili takole.
Deset milj od Škotske, kjer je imel kralj svoj sedež, je živel ljudožerec, najbolj zverinski in divji, kar jih je bilo kdaj med ljudožerci. Ker ga je kralj preganjal, se je utrdil v samotnem gozdu na gori, kamor še ptice niso letele; gozd je bil tako gost, da vanj nikoli ni prodrl sončni žarek. Ta ljudožerec je imel prelepega konja, kakor bi bil naslikan s čopičem, in poleg vseh drugih odlik mu ni manjkala niti beseda, saj je po čarovniji govoril kakor mi. Dvorjani, ki so vedeli, kako hudoben je ljudožerec, kako neprehoden je gozd, kako visoka je gora in kako težko bi bilo dobiti tega konja, so šli h kralju ter mu do potankosti opisali žival in vse njene vrline. Rekli so, da je vredna kralja in da bi moral na vsak način poskrbeti, da jo iztrga iz ljudožerčevih krempljev; Corvetto pa bi bil pravšnji, da se loti te naloge, saj je bister mladenič, ki bi se znal rešiti tudi iz ognja. Kralj, ki ni vedel, da se pod cvetjem teh besed skriva kača, je takoj poklical Corvetta in mu rekel: »Če me imaš rad, glej, da mi za vsako ceno priskrbiš konja mojega sovražnika ljudožerca; vesel in zadovoljen boš, da si mi naredil to uslugo.« Corvetto je dobro vedel, da so na ta boben udarili tisti, ki mu želijo zlo; vendar se je iz poslušnosti kralju odpravil proti gori. Nato se je čisto potiho pritihotapil v ljudožerčev hlev, osedlal konja, se povzpel v sedlo, čvrsto uprl noge v stremena in krenil nazaj. Toda ko je konj začutil ostroge in videl, da ga ženejo iz palače, je zavpil: »Na pomoč, Corvetto me krade!« Ob tem kriku je ljudožerec pridrvel ven z vsemi živalmi, ki so mu služile; tu bi videl strašansko opico, tam knežjega medveda, na eni strani leva, na drugi volkodlaka, vsi pa so hoteli mladeniča raztrgati na kosce. Toda ta je konju pošteno popustil vajeti, se oddaljil od gore in v nenehnem galopu proti mestu prispel na dvor. Ko je konja izročil kralju, ga je ta objel še prisrčneje kakor lastnega sina, segel v mošnjo in mu napolnil dlani z debelimi novci. S tem je na obleko zavisti, ki so jo nosili dvorjani, prilil še dobršno mero vrele vode: če so se prej napihovali skozi cevko, so zdaj pokali pod sapo kovaškega meha, ko so videli, da krampi, s katerimi so hoteli razrušiti Corvettovo srečo, zgolj ravnajo pot njegovemu napredku. Ker pa so vedeli, da obzidje ne pade ob prvem udarcu oblegovalnega stroja, so hoteli še drugič poskusiti srečo in so kralju rekli: »Naj vam bo prelepi konj v srečo, saj bo zares v ponos kraljevemu hlevu! Ko bi imeli še ljudožerčeve tapiserije! Teh ni mogoče opisati; vaš sloves bi z njimi obšel vse sejme sveta. In nihče drug ne bi mogel vašega zaklada obogatiti s tem bogastvom kakor Corvetto, ki ima prav srečno roko za takšne usluge.« Kralj, ki je plesal na vsako vižo in je od teh grenkih, a s sladkorjem oblitih sadežev jedel samo lupino, je poklical Corvetta ter ga prosil, naj mu priskrbi ljudožerčeve tapiserije. Ta ni ugovarjal niti z besedo, temveč je bil v štirih skokih že pri ljudožerčevi gori. Neopažen je vstopil v sobo, kjer je ljudožerec spal, se skril pod posteljo in tam čepel do noči, ki nebu nadene pustno masko, da se zvezde smejijo. Ko sta ljudožerec in njegova žena legla, je čisto potiho snel vse tapiserije v sobi. Ker je hotel odnesti še posteljno pregrinjalo, ga je začel počasi vleči k sebi. Toda ljudožerec se je nemudoma zbudil in rekel ženi, naj ne vleče toliko, saj ga je povsem razkrila in ga bo spravila v porodne bolečine. »Saj ti mene razkrivaš!« je odvrnila ljudožerka. »Na meni ni ostalo ničesar.« »Kam hudiča je izginila odeja?« je vprašal ljudožerec, spustil roko na tla in se dotaknil Corvettovega obraza. Tedaj je začel vpiti: »Škratek! Škratek! Ljudje, sveče, semkaj!« Ob njegovem kričanju se je vsa hiša postavila na glavo. Toda Corvetto, ki je bil vse blago zmetal skozi okno, se je spustil nanj, napravil zajeten sveženj in jo ubral proti mestu. Ni mogoče povedati, kako ljubeznivo ga je sprejel kralj in kako je to žgalo dvorjane, da so kar pokali po bokih.
Kljub vsemu so nameravali napasti Corvetta še z zadnjo četo svojih lopovščin. Kralja so našli vsega razneženega od veselja nad tapiserijami, ki niso bile le iz svile, vezene z zlatom, temveč je bilo na njih izvezenih še nešteto podob najrazličnejših domislic in misli. Med drugim je bil, če se prav spominjam, upodobljen petelin, ki je pel ob pogledu na vzhajajočo zarjo, s toskanskim geslom: »Da te le uzrem.« Prav tako je bil na eni ovenel cvet heliotropa s toskanskim geslom: »Ob sončnem zatonu.«
In še toliko in toliko drugih, da bi za naštevanje vseh potrebovala več spomina in več časa. Ko so torej našli kralja vsega veselega in radostnega, so mu rekli: »Ker je Corvetto že toliko in toliko storil za vas, ne bi bilo nič posebnega, če bi vam za še eno izredno uslugo priskrbel ljudožerčevo palačo, v kateri bi lahko prebival sam cesar.
Toliko prostorov ima znotraj in zunaj, da bi vanjo spravili celo vojsko! In ne bi verjeli, kakšna so tam dvorišča, stebrišča, lože, balkoni, polžasto zavita stranišča in cevasti dimniki, vse tako mojstrsko zgrajeno, da se umetnost šopiri, narava sramuje, začudenje pa se kopa v nasladi.« Kralj, čigar glava je bila tako rodovitna, da jo je vsaka misel takoj oplodila, je poklical Corvetta in mu povedal, kako si je zaželel ljudožerčeve palače. Prosil ga je, naj mu k tolikim radostim, ki mu jih je že prinesel, doda še to povrhu, on pa bo njegov dolg hvaležnosti z ogljem zapisal na steno krčme svojega spomina. Corvetto, ki je bil živ kakor iskra in je premeril sto milj na uro, je takoj vzel pot pod noge. Ko je prispel do ljudožerčeve palače, je ugotovil, da je ljudožerka rodila lepega malega ljudožerčka in da je šel mož vabit sorodnike. Porodnica je že vstala iz postelje in imela polne roke dela s pripravljanjem pojedine. Corvetto je vstopil s predrznim obrazom in rekel: »Lepo pozdravljena, imenitna žena, brhka gospodinja! Zakaj se tako mučite? Včeraj ste rodili, danes pa že toliko delate! Ali se vam vaše telo nič ne smili?« »Kaj pa naj storim,« je odvrnila ljudožerka, »ko pa nimam nikogar, ki bi mi pomagal?« »Jaz sem tukaj,« je odgovoril Corvetto, »in pomagal vam bom z rokami in zobmi!« »Dobrodošel,« je rekla ljudožerka. »In ker si se mi tako prijazno ponudil, mi pomagaj razcepiti štiri polena.«
»Z največjim veseljem,« je odgovoril Corvetto. »Če štiri ne bodo dovolj, jih bo pa pet.« Pograbil je sveže nabrušeno sekiro in namesto po lesu udaril ljudožerko po tilniku, da je kakor hruška padla na tla;
nato je brž stekel k vhodu, izkopal zelo globoko jamo, jo prekril z vejevjem in prstjo ter se skril za vrata in prežal. Ko je zagledal ljudožerca s sorodniki, je stopil na dvorišče in začel kričati: »Vi ste mi priče, drek med vas in naj živi kralj Sciumma Larga!« Ko je ljudožerec zaslišal to predrznost, je kakor blisk planil proti Corvettu, da bi ga zmečkal v omako; toda ko so vsi skupaj divje pridrveli pod obokani vhod, so stopili na jamo in se prekucnili vanjo. Corvetto jih je s kamenjem zbil v ploščato pogačo, zaprl vrata in odnesel ključe kralju. Ta je ob pogledu na mladeničevo hrabrost in bistroumnost, v kljubovanje sreči, navkljub zavisti in v jezo dvorjanom, dal Corvettu svojo hčer za ženo. Polena, ki mu jih je zavist metala pod noge, so tako postala valji, po katerih je ladja njegovega življenja zdrsnila v morje veličine. Njegovi sovražniki pa so osramočeni in razjedeni od besa odšli spat brez sveče, _saj kazen za hudobneža velikega_ _lahko zamuja, a nikdar ne izostane._
Izvirnik
_Corvetto pe le bertolose qualetate soje ’nvidiato da li Cortesciane de lo Rrè, e mmannato a deverze pericole, e sciutone co gran onore pe mmaggiore crepantiglia de li nemmice suoje, l’è data la Nfanta pe mmogliere._ _S’erano cossì straformate l’auditure, nell’azziune de Belluccia, che quanno la veddero maretata, se fecero accossì alliegre, e ffestante, comme si fosse nata da li rine loro; ma lo desiderio de sentire Ciulla fece fare pausa a l’applauso, e stare sospese l’arecchie a lo moto de le llavra soje, che accossì parlattero._ Sentette na vota dicere, che Gionone pe ttrovare la Boscia jette ’n Cannia. Ma si uno mme dicesse, dove veramente se porria trovare lo fegnemiento, e la fraude, io non saperria ’mmezzarele autro loco, che
la Corte, dove fanno sempre mascare, la mormorazione da Trastullo, la maledecenza da Graziano, lo trademiento da Zanne, e la forfantaria da Polecenella: dove a no stisso tiempo se taglia, e ccose, se pogne, ed ogne: se rompe, e ’ncolla: de le quale cose ve ne mostrarraggio schitto na retaglia a lo cunto, che ve farraggio ’ntennere. Era na vota a li servizie de lo Rrè de Sciummo largo no Giovane muto da bene chiammato Corvetto, lo quale pe li buone portamiente suoje, essenno tenuto drinto lo core da lo patrone, era pe sta causa odiato, e ttenuto ’nsavuorrio da tutte li cortesciane; li quale essenno sportegliune de ’gnoranzia, non potevano mirare lo llustro de la virtù de Corvetto, che a ddenare contante de buone termene s’accattevava la
grazia de lo Patrone. Ma l’aure de li favure, che le faceva lo Rrè, erano scirocche a la guallara de li crepate de ’nvidia, tale che non facevano autro pe ttutte li cantune de lo Palazzo, ed a tutte l’ore de mormorare, tataniare, vervesiare, ’mbrosolejare, e sforfecchiare sopra sto pover’ommo, decenno; Che ffattochiaria ha fatto a lo Rrè sto Caccia-l’appascere, che le vò tanto bene? Che ffortuna è la soja, che non è ghiuorno, che non aggia quarche refosa de favure? e nnuje sempre jammo all’arreto comme a li fonare, sempre scapetammo de connezione, puro servimmo comm’a ccane, puro sodammo comm’a zappatore, e ccorrimmo comm’a ddamme, pe ’nzertare a pilo a lo gusto de lo Rrè. Veramente besogna nascere fortunato a sto munno, e chi n’ha ventura se jetta a
mmaro: all’utemo è fforza vedere, e ccrepare. Cheste, ed autre pparole scevano dall’arco de la vocca loro, le cquale erano frezze ’ntossecate, che devano a lo verzaglio de la roina de Corvetto. O negregato chi è connannato a sto ’nfierno de la Corte, dove le llosenghe se vennono a quatretto, le mmalegnetate, e li male afficie se mesurano a ttommola, li ’nganne, e li trademiente se pesano a ccantara. Ma chi pò dire le scorze de mellune de machine, che le posero sotto a li piede pe ffarelo sciuliare? chi pò sprecare lo ssapone de le fauzità, che ontaro a la scala de l’arecchie de lo Rrè pe ffarelo scapezzare, e rrompere la noce de lo cuollo? chi pò narrare le fosse de ’nganne scavate drinto a lo cellevriello de lo Patrone, e le ccoperte de sproccola de buono
zelo, pe ffarelo derropare? Ma Corvetto, ch’era fatato, e bedeva le ttrapole, e scopreva le trappolle, canosceva le mmatasse, e s’addonava de li ntriche, de l’agguajete, de li mastrille, de le tramme, e de le ’mbroglie de l’avverzarie, steva sempre co l’arecchie pesole, e co l’uocchie apierte, pe no sgarrare lo ffilato, sapenno, che la Fortuna de li Cortesciane è bitriola: ma quanto cchiù ssecotava a ssaglire sto Giovane, tanto cresceva lo descenzo, e la scesa scoperta dell’autre, che non sapenno all’utemo de che muodo levarelo de pede, pocca lo ddirene male non era creduto, pensaro pe la strata de le llaude vottarennillo a no precipizio, (arte ’nventata a ccasa cauda, ed affinata nne la Corte) la quale cosa tentaro de la manera, che ssecota.
Stava lontano diece miglia da Scozia, dov’era lo Sieggio de sto Rrè, n’Uorco lo cchiù bestiale, e ssarvateco che fosse stato maje all’Orcaria, che ped’essere persequetato da lo Rrè, s’era fatto forte drinto no Vosco desierto ’ncoppa na Montagna, che mmanco nce volavano l’Aucielle: lo quale era tanto ’ntrecato, che non poteva maje recevere la vista de lo Sole: aveva st’Uorco no bellissimo Cavallo, che pareva fatto co lo penniello, e tra l’autre bellizze, non le mancava manco la parola, perchè pe ffatazione parlava comm’a nnuje autre. Ora li Cortesciane, che ssapevano quanto era marvaso l’Uorco, quanto aspro lo Vosco, e quant’auto lo monte, e la deffecortà d’avere sto cavallo, se nne jettero a lo Rrè, decennole menutamente le pperfezzione de
st’Anemale, e che era cosa degna de Rrè, pe la quale cosa deveva procurare nn’ogne bia, e mmanera de levarelo da sotta le granfe dell’Uorco, e che ssarria stato buono Corvetto a ccacciarene le mmano, ped’essere giovene spierto, ed atto a scire de lo ffuoco. Lo Rrè, che non sapeva, ca mo sotta le sciure de ste pparole nc’era lo serpe, chiammaje subeto Corvetto, e le disse: se mme vuoje bene, vide ’n ogne cunto d’avere lo cavallo dell’Uorco nnemmico mio, ca te chiammaraje contento, e cconsolato d’avereme fatto sto servizio. Corvetto bè canoscette ca sto tammurro era sonato da chi male le voleva; puro p’obedire a lo Rrè, s’abbiaje pe la via de la Montagna, po trasenno guatto guatto a la stalla dell’Uorco, se ’nsellaje lo cavallo, e
puostose ’n sella co li piede forte a la staffa, pigliaje la via da reporta, ma lo cavallo vedennose speronare fora de lo Palazzo, gridaje, allerta, ca Corvetto mme ne porta. A la quale voce scette l’Uorco co ttutte l’anemale, che lo servevano, tanto che de ccà te vedive no gatto maimone, da llà n’urzo de lo Prencepe, da chesta parte no lione, da chella no lupo menaro, pe ffarene mesesca. Ma lo giovane a fforza de bone sbrigliate, s’allontanaje da la Montagna, e cammenanno sempre de galoppo verzo la Cetate, arrivaje a la Corte, dove presentanno lo cavallo a lo Rrè, fu abbracciato cchiù de no Figlio, e puostose mano a na vorza, le nchiette le branche de pataccune, pe la quale cosa se fece na bona jonta de sgotta all’abeto de crepantiglia de li cortesciane, e
dove primma abbottavano a ccannella, mò schiattavano a sciosciata de mantece, vedenno ca li sciamarre, con che pensavano de sfravecare la bona sciorte de Corvetto, servevano pe schianare la strata pe ll’utele suoje. Tutta vota sapenno, ca no a primma tozzata de macchena de guerra se rompe la muraglia, vozero tentare la seconna fortuna, dicenno a lo Rrè; sia co la bon’ora lo bello cavallo, che beramente sarrà l’onore de la stalla Reale, accossì avissevo lo paramiento dell’Uorco; lo quale è na cosa, che non se pò dicere, che la famma vosta porria ire pe le ffere, e nnesciuno autro porria accrescere sta recchezza a lo tresoro vuostro, autro che Corvetto, lo quale ’nce ave na mano pagarella a ffare ste sciorte de servizie. Lo Rrè, che ballava ad ogne
ssuono, e de sti frutte ammare, ma ’nzuccarate, magnava schitto la scorza, chiammaje Corvetto, pregannolo a farele avere lo paramiento dell’Uorco, lo quale senza leprecare parola, ’n quatto pizzeche fu a la Montagna dell’Uorco, e ttrasuto senz’essere visto a la Cammara dove dormeva, se nasconnette sotto a lo lietto, ed aspettaje accovato, nfi che la notte pe fare ridere le stelle, fa no libro de Carnevale ’n faccie a lo Cielo, quanno essennose corcato l’Uorco, e la mogliere, sparaje zitto zitto la Cammara, e bolenno cottiarene la cotra de lo lietto perzì, commenzaje a ttirare chiano chiano, ma scetatose subeto l’Uorco, disse a la mogliere, che non tirasse tanto, ca lo scommogliava tutto, e l’averria fatto venire quarche ddoglia de matrone: anze
tu scommuoglie a mme, respose l’Orca, che non m’è restato niente ’ncuollo. Dove diantane è la coperta, leprecaje l’Uorco, e ccalanno la mano ’nterra, toccaje la facce de Corvetto; e pe la quale cosa commenzaje a gridare; lo Monaciello, lo Monaciello, gente, cannele, corrite, a le quale vuce tutta la casa fu ssotta sopra. Ma Corvetto, ch’aveva jettato le rrobbe pe la fenestra, se lassaje cadere ’ncoppa ad esse, e fatto no bravo fardiello, toccaje a la vota de la Cetate, dove non se pò dire li carizze, che le fece lo Rrè, e la cottura, che n’appero li Cortesciane, ch’erano schiattate pe li scianche.
Co ttutto chesso facevano penziero de dare adduosso a Ccorvetto co la retroguardia de le fforfantarie, e ttrovato lo Rrè, ch’era tutto cuocolo, pe lo gusto avuto de lo paramiento, li quale, otra ch’erano de seta regamate d’oro, ’nc’erano de cchiù storiate cchiù de millanta ’mprese de varie crapiccie, e penziere; e tra l’autre, si male non me allecordo, ’nc’era no Gallo ’nn atto de cantare pe l’Arba, che vedeva scire, co no mutto ’ntoscano (sol ch’io te miri) accossì ancora no sciore litroppio ammosciato, co no mutto Toscano (al calar del Sole).
E tante, e tante, che nce vorria cchiù memmoria, e cchiù tiempo da contarele tutte. Trovato (dico) lo Rrè tutto prejato, e giubelante, le dissero; mentre Corvetto ha fatto tanto, e ttanto pe sservizio vuostro, non sarria gran cosa, che pe ffareve no piacere segnalato, ve facesse avere lo palazzo dell’Uorco, lo quale è da starence no ’Mperatore. Anze ha tanta miembre drinto, e pe ffora, che nce cape n’aserzeto: e non porrissevo credere li Cortiglie, li Suppuorteche, le Loggette, li gaife, le llatrine a carracò, e le ccemmenere a ttufolo, che ’nce songo co tanta Archetettura, che l’arte se ne picca, la natura se ne corre, e lo stupore nne sguazza. Lo Rrè ch’era de cellevriello figliarulo, che ssubeto se ’mprenava, chiammato Corvetto, le disse lo golìo, che
l’era venuto de lo Palazzo dell’Uorco, e che tra tante guste, che l’aveva dato, ’nce agghiognesse sta refosa, ca l’averria scritto co lo carvone dell’obreco a la Taverna de la mammoria. Corvetto, ch’era no zorfariello, e ffaceva ciento miglia l’ora, se mese subbeto le gamme ’n cuollo, ed arrivato a lo Palazzo dell’Uorco trovaje ch’essenno figliata l’Orca, e fatto no bello Uorcheciello, era juto lo Marito a commetare li pariente, e la figliata auzatase da lo lietto, era tutta affacennata ad apparecchiare lo mazzecatorio, dove trasuto Corvetto co na facce de martiello, disse; ben trovato magna femmena, bella massara, e perchè straziarete tanto sta vita? Jere figliaste, e mmo fatiche tanto, e non aje compassione de le ccarne toje. Che buoje,
che ’nce faccia, (respose l’Orca) si non aggio chi mm’ajuta? So ccà io (leprecaje Corvetto) pe ajutarete a ccauce, ed a mmuorze: Singhe lo buono-venuto (disse l’Orca), e pocca mme te si benuto ad offerire co ttanta ammorosanza; ajutame a spaccare quatto piezze de legna. De grazia (leprecaje Corvetto) si non bastano quatto siano cinco, e pigliata n’accetta ammolata de frisco ’n cagno de dare a lo ligno, dette a lo cozzetto dell’Orca, e la fece cadere comm’a piro ’n terra; e ccurzo subeto a la ’ntrata de la porta fece no fuosso futo futo, e copiertolo de frasche, e tterreno, se mese a fare le guattarelle pe ddereto la porta, e quando vedde venire l’Uorco co li pariente, se mese drinto lo Cortiglio a gridare: Testemmonia vostra, strunzo ’mmiezo,
e biva lo Rrè de Sciummo-largo. L’Uorco, che sentette sta sbraviata, corze comm’a frugolo verzo Corvetto pe ffarene sauza, ma trasenno co ffuria drinto lo soppuorteco, tutte ’nzieme schiaffaro de pede a la fossa, e brociolate a bascio, dove a cuorpo de pretate nne fece na pizza, e chiusa la porta, portaje le cchiave a lo Rrè, lo quale visto lo valore, e lo ’nciegno de sto giovane, a le garge de la fortuna, a ddespietto de la nvidia, a sfastio de li Cortesciane, le dette la Figlia pe mmogliere, essennole state li travierze de la ’nvidia falanghe da varare la Varca de la vita soja a lo maro de le grannizze, e li nnemmice suoje restanno confuse, e ccrepate, jero a ccorcarese senza cannela, _Che la pena de n’ommo tristo assaje_
_Tricare pote, ma non manca maje._
