Prevod

_Belluccia, hči Ambruosa iz kraja la Varra, iz poslušnosti očetu ustreže njegovi želji in tako preudarno izpolni njegov ukaz, da se bogato omoži z Narducciem, prvorojencem Biasilla Guallecchie; po njeni zaslugi ta preskrbi dote tudi njenim drugim ubogim sestram in jih poroči s svojimi drugimi sinovi._ _Komaj se je nesrečni ženin pobral, že so se vsi skoraj polulali od smeha, ko so slišali, kako ga je potegnila za nos miš; in smejali bi se vse do naslednjega jutra, če se ne bi vmešal knez, da bi prisluhnili donni Antonelli, ki je bila pripravljena pripovedovati in je začela takole._ Poslušnost je varno blago, ki prinaša dobiček brez nevarnosti;

in je takšna posest, da v vsakem letnem času obrodi sad. To vam bo dokazala hči nekega ubogega zakupnika, ki je s poslušnostjo svojemu očetu utrla pot do sreče ne le sebi, temveč tudi drugim sestram, ki so se po njeni zaslugi bogato omožile.

Nekoč je v vasi la Varra živel kmet po imenu Ambruoso, ki je imel sedem hčera, vse njegovo imetje, s katerim jih je lahko dostojno preživljal, pa je bila gredica česna. Ta dobri mož je bil velik prijatelj Biasilla Guallecchie, bogatega posestnika iz Resine, ki je imel sedem sinov. Najstarejši med njimi, Renzullo, ljubljenec svojega očeta, je zbolel in za njegovo bolezen ni bilo najti zdravila, čeprav je imel oče mošnjo ves čas odprto. Ko ga je Ambruoso prišel obiskat, ga je Biasillo vprašal, koliko otrok ima. Ker ga je bilo sram priznati, da se mu je posrečilo spraviti na svet toliko deklic, je odgovoril: »Štiri sinove in tri hčere imam.« »Če je tako,« mu je odvrnil Biasillo, »pošlji enega svojih sinov, da bo delal družbo mojemu; s tem mi boš naredil veliko uslugo.« Ambruoso, ki se je znašel v pasti lastnih besed, ni vedel, kaj naj odgovori, zato je le prikimal. Ko se je vrnil v la Varro, ga je zagrabila tolikšna otožnost, da bi najraje umrl, saj ni vedel, kako naj še stopi prijatelju pred oči. Nazadnje je poklical hčere drugo za drugo, od najstarejše do najmlajše, in jih vprašal, katera bi si bila pripravljena ostriči lase, se obleči po moško in se izdajati za fanta, da bi delala družbo Biasillovemu bolnemu sinu. Na te besede je najstarejša hči Annuccia odgovorila:

»Od kdaj pa mi je umrl oče, da bi se morala ostriči?« Nora, druga, je odgovorila: »Še omožila se nisem, pa me že hočeš videti ostriženo?« Sapatina, tretja, je rekla: »Od nekdaj sem poslušala, da ženske ne smejo nositi hlač.« Rosa, četrta, je odgovorila: »Mijav, mijav! Prav nič se mi ne ljubi iskati za kratkočasje nekega bolnika tistega, česar še lekarnarji nimajo.« Cianna, peta, je rekla: »Povej temu bolniku, naj se zdravi in si da puščati kri, kajti niti enega svojega lasu ne bi dala za sto niti moškega življenja.«

Šesta, Lella, je rekla: »Rodila sem se kot ženska, živim kot ženska in kot ženska hočem tudi umreti; ne mislim izgubiti slovesa poštene ženske samo zato, da bi se spremenila v lažnega moškega.« Najmlajša, mala Belluccia, pa je videla, kako oče ob vsakem odgovoru njenih sester vzdihne, in mu je odgovorila: »Če ne bo dovolj, da se za tvojo voljo spremenim v moškega, bom postala žival, pa še v drobceno pikico se bom skrčila, samo da ti ustrežem.« »O, blagoslovljena bodi!« je rekel Ambruoso. »Vračaš mi življenje v zameno za kri, ki sem ti jo dal. Zdaj pa le brž, ne izgubljajva časa; vrtavko je treba stružiti, dokler se stružnica vrti!« Ostrigel ji je lase, tiste zlate vrvice, s katerimi Amorjevi biriči lovijo srca, ji priskrbel razcapano moško obleko in jo odpeljal v Resino. Biasillo in njegov sin, ki je ležal v postelji, sta ju sprejela z vso prijaznostjo tega sveta. Ambruoso se je nato vrnil domov, Belluccio pa pustil, da je stregla bolnemu Narducciu. Ko je ta videl, kakšna osupljiva lepota sije izpod tistih cunj, jo je gledal in občudoval ter si jo vso natančno ogledoval, dokler ni sam pri sebi rekel: »Če nimam zamegljenih oči, mora biti to dekle. Nežnost njenega obraza jo izdaja, govor to potrjuje, hoja priča o tem, srce mi to govori in Ljubezen mi razodeva: brez dvoma je ženska! S to zvijačo, preoblečena v moškega, je prišla nastavit zasedo mojemu srcu.« Tako globoko se je pogreznil v to misel, da ga je otožnost še huje pritisnila, vročica se mu je povečala in zdravniki so ugotovili, da je z njim zelo slabo. Zato mu je mati, ki je vsa gorela od ljubezni do njega, začela govoriti: »Sin moj, svetilka teh mojih oči, opora in bergla moje starosti, kaj naj to pomeni, da namesto moči izgubljaš zdravje in da se namesto naprej pomikaš nazaj kakor koža, ki se krči na žerjavici? Ali res hočeš svojo ubogo mamico pustiti v obupu, ne da bi ji povedal, kaj je vzrok tvoje bolezni, da bi ti lahko pomagala? Zato, dragi moj biser, govori, izlij se, olajšaj si dušo, preženi strah, odkrito mi povej, kaj potrebuješ in česa si želiš, vse drugo pa prepusti meni: ni je želje na svetu, ki ti je ne bi izpolnila.«

Opogumljen s temi lepimi besedami je Narduccio pustil, da se mu je iz duše izlila vsa strast. Povedal ji je, da je prepričan, da je tisti Ambruosov sin v resnici dekle, in da je trdno sklenil pretrgati tok svojega življenja, če je ne dobi za ženo. »Počasi,« je rekla mati. »Da pomiriva to tvojo glavico, bova napravila kakšen preizkus in ugotovila, ali je ženska ali moški, ali je njiva gola ali zasajena. Pošljiva ga v hlev, naj zajaha katerega od žrebcev, kar najbolj divjega: če je ženska, boš videl, kako se ji bodo tresle hlače, saj ženskam manjka poguma, in takoj bova vedela, koliko je ura.« Sinu je bil predlog všeč, zato so Belluccio poslali v hlev in ji dali prav divjega žrebca. Osedlala ga je, se z levjim pogumom povzpela nanj in začela izvajati osupljive korake, vijugati, da je jemalo sapo, se vrteti, da so vsi strmeli, silovito poganjati konja, da bi človeka zvilo, delati poskoke, kakršnih še svet ni videl, in dirjati, da bi gledalec najraje skočil iz kože.

Zato je mati rekla Narducciu: »Sin moj, izbij si to norost iz glave, saj vendar vidiš, da tale fant sedi na konju trdneje kot najstarejši obrabljeni jezdec pri Porta Reale!« Toda Narduccia to ni omajalo; še naprej je zatrjeval, da je v vsakem primeru ženska in da mu tega ne bi iz glave izbil niti Scannarebecco. Da bi ga odvrnila od te muhe, mu je mati rekla:

»Počasi, ptiček, napravila bova še drugi preizkus, da te prepričava.« Dala je prinesti puško, poklicali so Belluccio in ji naročili, naj jo nabije in ustreli. Vzela je orožje v roke ter nasula smodnika v puškino cev, Narducciu pa zobnega prahu v telo; v kačasto držalo je vtaknila zažigalno vrvico, bolniku pa zanetila ogenj v srcu; in ko je izpraznila puško, je nesrečniku napolnila prsi z ljubezenskimi željami. Mati, ki je videla, s kakšno milino, spretnostjo in držo je fant streljal, je rekla Narducciu: »Otresi se že te preglavice in pomisli, da ženska česa takega ne more početi.« Toda Narduccio je še naprej ugovarjal in ni našel miru; zastavil bi življenje, da ta lepa vrtnica nima betiča, in govoril je materi: »Verjemi mi, mati moja: če bo to lepo drevo ljubezenske miline dalo temu bolniku figo, bo bolnik pokazal figo zdravniku! Zato morava za vsako ceno dognati resnico, sicer me bo pobralo in namesto da bi našel pot do groba, bom odšel naravnost v jamo.« Uboga mati je videla, da je trmoglav bolj kot kdaj prej in da se je, ko si je nekaj vtepel v glavo, oklepa kot pijanec plota, zato mu je rekla: »Bi se rad zares prepričal? Vzemi ga s seboj plavat in tam se bo pokazalo, ali je slavolok ali kup ruševin v Baji; ali je širni trg ali razcep poti; ali je veliki cirkus ali Trajanov steber.« »Odlično!« je odgovoril Narduccio. »Ni kaj dodati, zadela si žebljico na glavico! Danes se bo pokazalo, ali je raženj ali ponev, valjar ali sito, vreteno ali mošnjiček.«

Belluccia pa je zavohala, kaj se pripravlja, in nemudoma poslala po očetovega hlapca, prebrisanega in pretkanega moža. Zabičala mu je, naj ji, brž ko jo vidi ob morju, kjer se bo začela slačiti, prinese novico, da je oče v zadnjih vzdihljajih in jo hoče videti, preden se vrtavka njegovega življenja neha vrteti. Hlapec je bil pripravljen izpolniti naročilo, in ko je videl Narduccia in Belluccio priti k morju ter se začeti slačiti, je storil, kakor sta se dogovorila, in ji priskočil na pomoč ravno v pravem trenutku. Ko je slišala novico, je Narduccia prosila, naj jo odpusti, in se napotila proti Resini. Bolnik pa se je vrnil k materi s sklonjeno glavo, izbuljenimi očmi, rumenkastim obrazom in mrtvaško bledimi ustnicami ter ji povedal, da je vse splavalo po vodi in da zaradi nesreče, ki se je zgodila, ni mogel opraviti zadnjega preizkusa. »Ne obupuj,« je odgovorila mati, »zajca je včasih treba loviti kar z vozom. Pojdi torej nenapovedano naravnost k Ambruosu in pokliči njegovega sina; po tem, ali bo prišel takoj ali se bo obiral, boš spoznal zvijačo in razvozlal skrivnost.« Ob teh besedah so Narduccieva pobledela lica spet zardela in naslednje jutro, ko sonce seže po svojih žarkih in razžene zvezde, je brez odlašanja odšel k Ambruosovi hiši. Poklical ga je in mu povedal, da bi rad z njegovim sinom govoril o nečem pomembnem. Ambruoso je bil ves iz sebe, ni vedel, kam bi se dal, nazadnje pa mu je rekel, naj malo počaka, saj bo sina takoj poslal dol. Belluccia se je, da je ne bi zalotili pri dejanju, pri priči slekla iz krila in životca, si nadela moško obleko in prihitela po stopnicah; toda tako se ji je mudilo, da je pozabila sneti uhane. Ko je Narduccio to videl, je po Bellucciinih ušesih zaslutil jasno nebo, po katerem je hrepenel, kakor se po oslovih ušesih napoveduje slabo vreme. Zgrabil jo je kakor pes čuvaj in rekel: »Hočem, da postaneš moja žena, zavisti v nadlego, usodi v kljubovanje in četudi bo sami smrti krivo!« Ambruoso, ki je videl Narduccievo odločenost, je rekel:

»Če bo le tvoj oče zadovoljen, naj on privoli z eno roko, jaz bom s stotimi!« Tako so vsi skupaj odšli k Biasillovi hiši, kjer sta Narduccieva mati in oče, srečna, da vidita sina zdravega in zadovoljnega, sprejela snaho z neizmernim veseljem. Hotela sta izvedeti, zakaj je Ambruoso tako spletkaril in jo poslal k njima preoblečeno v moškega. Ko sta slišala, da je to storil, da ne bi razkril, kako je bil tudi sam tak Guallecchia, da je zaplodil sedem deklic, je Biasillo rekel: »Ker so nebesa tebi dala toliko hčera, meni pa toliko sinov, pri moji veri, opravimo eno pot in sedem opravil!

Pojdi torej in jih pripelji v to hišo, saj jim hočem preskrbeti dote; hvala nebesom, imam dovolj grozdnega soka za vse te ribice!« Ko je Ambruoso to slišal, so mu zrasla krila: odhitel je po vse druge hčere in jih pripeljal v Biasillovo hišo. Tam so napravili svatbo sedmerih parov, da so glasba in zvoki segli vse do sedmih nebes; in ko so bili vsi tako veseli, se je prav jasno pokazalo, _da božji darovi nikdar ne zamudijo._