Prevod

Nekoč se je kmet s parom volov odpravil orat. Ko je prišel na njivo, so obema živalima začeli rasti rogovi in so rasli kar naprej. Ko se je hotel vrniti domov, so bili že tako veliki, da z voloma ni mogel skozi vrata. Na srečo je prav tedaj prišel mimo mesar in kmet mu je prepustil vola. Pogodila sta se takole: kmet naj mesarju prinese mernik repnega semena, ta pa mu bo za vsako zrno odštel po en brabantski tolar. Temu se pravi dobra kupčija! Kmet je šel domov in na hrbtu prinesel mernik repnega semena, vendar je spotoma iz vreče izgubil eno zrnce. Mesar mu je pošteno plačal, kakor sta se dogovorila; če kmet ne bi izgubil tistega zrna, bi dobil en brabantski tolar več. Ko pa se je vračal po isti poti, je iz zrna že zraslo drevo, ki je segalo prav do neba. Kmet si je mislil: »Ko se mi že ponuja priložnost, moram vendar pogledati, kaj počnejo angeli tam zgoraj, in jim enkrat pogledati v obraz.« Splezal je torej na drevo in videl, da angeli zgoraj mlatijo oves. Nekaj časa jih je opazoval, nato pa začutil, da se drevo, na katerem je stal, začenja majati. Pogledal je navzdol in videl, da ga nekdo ravno hoče posekati. »Če bi zgrmel od tod, bi bila huda reč,« si je mislil. V stiski se ni znal drugače rešiti, kakor da je vzel ovsene pleve, ki so tam ležale v kupih, in iz njih spletel vrv. Pograbil je še motiko in mlatilni cepec, ki sta ležala tam v nebesih, ter se po vrvi spustil navzdol. Spodaj na zemlji pa je pristal naravnost v globoki, globoki jami. Še sreča, da je imel s seboj motiko, saj si je z njo izkopal stopnice, se povzpel iz jame in za dokaz prinesel s seboj mlatilni cepec, tako da nihče ni mogel več dvomiti o njegovi pripovedi.