Prevod

Nekoč je živel kralj, ki je imel ob svojem gradu velik gozd; v njem je živela divjad vseh vrst. Nekega dne je poslal vanj lovca, da bi ustrelil srno, vendar se ta ni vrnil. »Morda se mu je pripetila nesreča,« je rekel kralj in naslednji dan poslal še dva lovca, da bi ga poiskala; a tudi njiju ni bilo nazaj. Tretjega dne je dal poklicati vse svoje lovce in jim dejal: »Preiščite ves gozd in ne odnehajte, dokler ne najdete vseh treh!« Toda tudi od teh se ni nihče vrnil domov in niti enega psa iz krdela, ki so ga vzeli s seboj, niso nikoli več videli. Odtlej si nihče več ni upal v gozd, ki je sameval v globoki tišini; le tu in tam je bilo videti orla ali kragulja, ki je preletel nad njim. Tako je minilo mnogo let. Potem pa se je pri kralju oglasil tuj lovec, ki je iskal službo, in se ponudil, da pojde v nevarni gozd. Kralj mu tega ni hotel dovoliti in je dejal: »Tam niso čiste stvari. Bojim se, da se ti ne bo godilo nič bolje kakor drugim in da ne boš več prišel iz gozda.« Lovec je odgovoril: »Gospod, tvegal bom na lastno odgovornost; strahu ne poznam.« Tako se je s svojim psom odpravil v gozd. Ni trajalo dolgo, ko je pes zavohal sled divjadi in se pognal za njo; a komaj je napravil nekaj korakov, že se je znašel pred globoko mlako in ni mogel naprej. Iz vode se je iztegnila gola roka, ga zgrabila in potegnila v globino. Ko je lovec to videl, se je vrnil in pripeljal tri može, ki so morali prinesti vedra in izčrpati vodo. Ko se je pokazalo dno, so na njem zagledali divjega moža, ki je imel telo rjavo kakor zarjavelo železo, lasje pa so mu čez obraz viseli vse do kolen. Zvezali so ga z vrvmi in odpeljali na grad. Tam so se vsi silno čudili divjemu možu; kralj pa ga je dal zapreti v železno kletko na dvorišču in pod smrtno kaznijo prepovedal odpreti njena vrata. Ključ je morala hraniti kraljica sama. Odtlej je lahko vsakdo spet varno hodil v gozd.

Kralj je imel osemletnega sina, ki se je nekoč igral na dvorišču in mu je med igro zlata žoga padla v kletko. Deček je stekel k njej in rekel: »Vrni mi mojo žogo!« »Ne prej,« je odgovoril mož, »dokler mi ne odpreš vrat.« »Ne,« je rekel deček, »tega ne bom storil, kralj je to prepovedal,« in stekel proč. Naslednji dan je spet prišel in zahteval svojo žogo. Divji mož mu je rekel: »Odpri mi vrata!« Toda deček ni hotel. Tretjega dne je kralj odjezdil na lov. Deček je znova prišel in rekel: »Tudi če bi hotel, ne morem odpreti vrat, saj nimam ključa.« Divji mož pa mu je dejal: »Pod vzglavnikom tvoje matere je, tam ga lahko vzameš.« Deček, ki si je želel dobiti žogo nazaj, je odvrgel vse pomisleke in prinesel ključ. Vrata so se težko odpirala in pri tem si je priščipnil prst. Ko so se odprla, je divji mož stopil iz kletke, mu dal zlato žogo in pohitel proč. Dečka je obšel strah, zato je zavpil za njim: »O, divji mož, ne hodi proč, sicer bom tepen!« Divji mož se je obrnil, ga dvignil, si ga posadil na ramena in z naglimi koraki odšel v gozd. Ko se je kralj vrnil domov, je opazil prazno kletko in vprašal kraljico, kako se je to zgodilo. Nič ni vedela o tem; poiskala je ključ, a ga ni bilo. Poklicala je dečka, vendar se nihče ni oglasil. Kralj je poslal ljudi, da bi ga poiskali na poljih, toda niso ga našli. Tedaj je zlahka uganil, kaj se je zgodilo, in na kraljevem dvoru je zavladala velika žalost.

Ko je divji mož spet prispel v temni gozd, je dečka spustil z ramen in mu rekel: »Očeta in matere ne boš več videl, toda obdržal te bom pri sebi, ker si me osvobodil in se mi smiliš. Če boš delal vse, kar ti bom naročil, se ti bo dobro godilo. Zakladov in zlata imam dovolj, več kakor kdorkoli na svetu.« Dečku je napravil ležišče iz mahu, na katerem je zaspal; naslednje jutro pa ga je odpeljal k studencu in mu rekel: »Poglej, zlati studenec je svetel in čist kakor kristal. Sedeti moraš ob njem in paziti, da nič ne pade vanj, sicer bo oskrunjen. Vsak večer bom prišel pogledat, ali si ubogal mojo zapoved.« Deček je sedel na rob studenca in opazoval, kako se v njem zdaj pokaže zlata riba, zdaj zlata kača, ter pazil, da nič ne bi padlo vanj. Ko je tako sedel, ga je prst nenadoma tako močno zabolel, da ga je nehote pomočil v vodo. Hitro ga je spet potegnil ven, a videl je, da je ves pozlačen. Naj se je še tako trudil obrisati zlato z njega, vse je bilo zaman. Zvečer se je Eisenhans vrnil, pogledal dečka in vprašal: »Kaj se je zgodilo s studencem?« »Nič, nič,« je odgovoril deček in skril prst za hrbet, da ga mož ne bi videl. Toda mož je rekel: »Prst si pomočil v vodo. Tokrat ti bom spregledal, a pazi, da ne boš spet česa spustil vanjo!« Navsezgodaj je deček že sedel ob studencu in ga čuval. Prst ga je spet bolel, zato se je z njim pogladil po glavi, pri tem pa mu je nesrečno padel las v studenec. Hitro ga je vzel iz vode, a bil je že ves pozlačen. Eisenhans je prišel in že vedel, kaj se je zgodilo. »Las ti je padel v studenec,« je rekel. »Še enkrat ti bom pogledal skozi prste; toda če se to zgodi tretjič, bo studenec oskrunjen in ne boš mogel več ostati pri meni.« Tretjega dne je deček sedel ob studencu in ni premaknil prsta, pa naj ga je še tako bolel. Toda čas se mu je vlekel in začel je opazovati svoj obraz, ki se je zrcalil na vodni gladini. Pri tem se je vse bolj sklanjal, da bi si pogledal naravnost v oči, in dolgi lasje so mu z ramen zdrsnili v vodo. Hitro se je vzravnal, toda vsi njegovi lasje so bili že pozlačeni in so se svetili kakor sonce. Lahko si mislite, kako se je ubogi deček prestrašil. Vzel je robec in si ga zavezal okrog glave, da mož ne bi ničesar opazil. Ko je ta prišel, je že vse vedel in rekel: »Odveži robec!« Zlati lasje so se usuli izpod njega in deček se je lahko opravičeval, kolikor je hotel, nič mu ni pomagalo. »Preizkušnje nisi prestal in ne moreš več ostati tu. Pojdi v svet, tam boš spoznal, kako je biti reven. Ker pa nimaš hudobnega srca in ti želim dobro, ti bom nekaj dovolil. Če se znajdeš v stiski, pojdi do gozda in zakliči: ‘Eisenhans!’ Tedaj bom prišel in ti pomagal. Moja moč je velika, večja, kakor si misliš, zlata in srebra pa imam v izobilju.«

Kraljevič je zapustil gozd in hodil po uhojenih in neuhojenih poteh, dokler nazadnje ni prišel v veliko mesto. Tam je iskal delo, a ga ni mogel najti, pa tudi naučil se ni ničesar, s čimer bi se lahko preživljal. Nazadnje je šel na grad in vprašal, ali bi ga hoteli vzeti k sebi. Dvorjani niso vedeli, za kaj bi ga lahko uporabili, vendar jim je bil všeč in so mu dovolili ostati. Nazadnje ga je vzel v službo kuhar in mu rekel, da lahko nosi drva in vodo ter pometa pepel. Nekoč, ko ni bilo pri roki nikogar drugega, mu je kuhar naročil, naj odnese jedi h kraljevi mizi. Ker pa ni hotel razkriti svojih zlatih las, je obdržal klobuček na glavi. Kralju se kaj takega še ni zgodilo, zato mu je rekel: »Ko prideš h kraljevi mizi, moraš sneti klobuk!« »O, gospod,« je odgovoril, »ne morem, na glavi imam hude kraste.« Kralj je dal poklicati kuharja, ga oštel in vprašal, kako je mogel vzeti takega fanta v službo; nemudoma naj ga nažene. Toda kuhar se ga je usmilil in ga zamenjal z vrtnarjevim pomočnikom.

Zdaj je moral fant na vrtu saditi in zalivati, okopavati in prekopavati ter prenašati veter in slabo vreme. Nekoč poleti, ko je sam delal na vrtu, je bilo tako vroče, da si je snel klobuček, da bi ga zrak malo ohladil. Ko je sonce posijalo na njegove lase, so se tako zalesketali in zablesteli, da so žarki segli v spalnico kraljeve hčere. Skočila je pokonci, da bi videla, kaj se dogaja. Zagledala je fanta in mu zaklicala: »Fant, prinesi mi šopek rož!« Naglo si je poveznil klobuček na glavo, nabral nekaj divjih poljskih rož in jih povezal v šopek. Ko se je z njim vzpenjal po stopnicah, je srečal vrtnarja, ki mu je rekel: »Kako moreš kraljevi hčeri nesti šopek tako navadnih rož? Brž pojdi po druge in izberi najlepše in najredkejše!« »O, ne,« je odgovoril fant, »divje rože močneje dišijo in ji bodo bolj všeč.« Ko je prišel v njeno sobo, mu je kraljeva hči rekla: »Snemi klobuček, ne spodobi se, da ga pred menoj obdržiš na glavi.« Spet je odgovoril: »Ne smem, glavo imam polno krast.« Toda segla je po klobučku in mu ga snela; zlati lasje so se mu usuli na ramena in bili so prečudovit pogled. Hotel je zbežati, a ga je prijela za roko in mu dala pest dukatov. Odšel je z njimi, vendar mu zlato ni nič pomenilo, zato ga je odnesel vrtnarju in rekel: »Podarjam ga tvojim otrokom, da se bodo lahko igrali z njim.« Naslednji dan ga je kraljeva hči spet poklicala in mu naročila, naj ji prinese šopek poljskih rož. Ko je vstopil z njim, je takoj segla po njegovem klobučku in mu ga hotela vzeti, vendar ga je trdno držal z obema rokama. Spet mu je dala pest dukatov, toda ni jih hotel obdržati in jih je dal vrtnarju, da bi se njegovi otroci igrali z njimi. Tretjega dne ni bilo nič drugače: ni mu mogla sneti klobučka, on pa ni hotel njenega zlata.

Kmalu zatem je deželo zajela vojna. Kralj je zbral svoje može, vendar ni vedel, ali se bo mogel upreti sovražniku, ki je bil mnogo močnejši in je imel veliko vojsko. Tedaj je vrtnarjev pomočnik rekel: »Odrasel sem in tudi jaz hočem v vojno; dajte mi le konja!« Drugi so se zasmejali in rekli: »Ko odidemo, si ga poišči; enega ti bomo pustili v hlevu.« Ko so odšli, je šel v hlev in pripeljal konja ven. Bil je hrom na eno nogo in je šepal: hunkepuus, hunkepuus. Vseeno ga je zajahal in odjezdil proti temnemu gozdu. Ko je prišel do gozdnega roba, je trikrat tako glasno zaklical »Eisenhans!«, da je odmevalo med drevesi. Takoj zatem se je prikazal divji mož in vprašal: »Kaj želiš?« »Želim si močnega konja, ker hočem v vojno.« »Dobil ga boš, pa še več, kakor si želiš.« Divji mož se je vrnil v gozd in kmalu je iz njega prišel hlevar ter pripeljal konja, ki je prhal skozi nozdrvi in ga je bilo komaj mogoče krotiti. Za njim je prišla četa vojščakov, od glave do pet v železnih oklepih, njihovi meči pa so se bleščali v soncu. Mladenič je hlevarju predal svojega trinožnega konja, zajahal drugega in odjezdil na čelu čete. Ko se je približal bojišču, je velik del kraljevih mož že padel in le malo je manjkalo, pa bi se morali preostali umakniti. Tedaj je mladenič pridrvel s svojo železno četo, se kakor vihar zagnal nad sovražnike in posekal vse, kar se mu je postavilo po robu. Hoteli so zbežati, toda mladenič jim je bil ves čas za petami in ni odnehal, dokler ni ostal niti en mož več. A namesto da bi se vrnil h kralju, je svojo četo po stranskih poteh odpeljal nazaj h gozdu in poklical Eisenhansa. »Kaj želiš?« je vprašal divji mož. »Vzemi nazaj svojega konja in svojo četo ter mi vrni mojega trinožnega konja!« Vse se je zgodilo, kakor je želel, in na svojem trinožnem konju je odjezdil domov. Ko se je kralj vrnil na grad, mu je hči prišla naproti in mu čestitala za zmago. »Nisem jaz izbojeval zmage,« je rekel, »temveč neznani vitez, ki mi je s svojo četo priskočil na pomoč.« Hči je hotela izvedeti, kdo je bil neznani vitez, toda kralj ni vedel in je rekel: »Zasledoval je sovražnike in odtlej ga nisem več videl.« Pri vrtnarju se je pozanimala o fantu, ta pa se je zasmejal in rekel: »Pravkar se je vrnil domov na svojem trinožnem konju. Drugi so se mu posmehovali in klicali: ‘Glejte, spet prihaja naš Hunkepuus!’ Spraševali so ga tudi: ‘Za katero živo mejo si medtem ležal in spal?’ On pa je rekel: ‘Opravil sem najpomembnejše delo in brez mene bi se vam slabo godilo.’ Tedaj so se mu še bolj smejali.«

Kralj je rekel svoji hčeri: »Razglasiti bom dal veliko slavje, ki bo trajalo tri dni, ti pa boš vrgla zlato jabolko. Morda pride neznanec.« Ko so slavje razglasili, je mladenič odšel h gozdu in poklical Eisenhansa. »Kaj želiš?« ga je vprašal ta. »Da bi ujel zlato jabolko kraljeve hčere.« »Kakor da bi ga že imel,« je rekel Eisenhans. »Poleg tega boš dobil rdeč oklep in jezdil na ponosnem lisjaku.« Ko je prišel tisti dan, je mladenič prigalopiral, se postavil med viteze in nihče ga ni prepoznal. Kraljeva hči je stopila naprej in vrgla vitezom zlato jabolko, vendar ga ni ujel nihče drug kakor on. Brž ko ga je imel v rokah, je oddirjal proč. Drugega dne ga je Eisenhans opremil kot belega viteza in mu dal belca. Spet je samo on ujel jabolko, a se ni pomudil niti za trenutek, temveč je z njim oddirjal. Kralj se je razjezil in rekel: »To ni dovoljeno, priti mora predme in povedati svoje ime.« Ukazal je, naj viteza, ki ujame jabolko, zasledujejo, če bo spet odjezdil, in naj ga, če se ne bo hotel prostovoljno vrniti, napadejo z meči in sulicami. Tretjega dne je od Eisenhansa dobil črn oklep in vranca ter znova ujel jabolko. Ko je z njim oddirjal, so ga zasledovali kraljevi možje in eden se mu je tako približal, da ga je s konico meča ranil v nogo. Kljub temu jim je ušel, vendar je njegov konj tako silovito poskočil, da mu je čelada padla z glave, in videli so, da ima zlate lase. Odjezdili so nazaj in vse povedali kralju.

Naslednji dan je kraljeva hči vprašala vrtnarja po njegovem pomočniku. »Na vrtu dela. Ta čudak je bil tudi na slavju in se je vrnil šele včeraj zvečer; mojim otrokom je pokazal tudi tri zlata jabolka, ki jih je dobil.« Kralj ga je dal poklicati predse in fant je prišel, spet s klobučkom na glavi. Toda kraljeva hči je stopila k njemu in mu ga snela. Zlati lasje so mu padli čez ramena in bili so tako lepi, da so vsi ostrmeli. »Si bil ti tisti vitez, ki je vsak dan prihajal na slavje, vselej v drugi barvi, in ujel tri zlata jabolka?« je vprašal kralj. »Da,« je odgovoril, »in tu so jabolka,« jih vzel iz žepa in podal kralju. »Če želite še več dokazov, si lahko ogledate rano, ki so mi jo zadali vaši možje, ko so me zasledovali. Sem pa tudi vitez, ki vam je pomagal do zmage nad sovražniki.« »Če zmoreš taka dejanja, nisi vrtnarjev pomočnik. Povej mi, kdo je tvoj oče?« »Moj oče je mogočen kralj, zlata pa imam v izobilju, kolikor si ga le zaželim.« »Vidim,« je rekel kralj, »da sem ti dolžan hvaležnost. Ali lahko kaj storim zate?« »Da,« je odgovoril, »lahko: dajte mi svojo hčer za ženo.« Dekle se je zasmejalo in reklo: »Ta pa nič ne ovinkari! Toda že po njegovih zlatih laseh sem videla, da ni vrtnarjev pomočnik.« Nato je stopila k njemu in ga poljubila. Na poroko sta prišla njegov oče in mati in bila sta presrečna, saj sta že izgubila vse upanje, da bosta še kdaj videla svojega ljubega sina. Ko so sedeli za svatovsko mizo, je glasba nenadoma utihnila, vrata so se odprla in vstopil je ponosen kralj z velikim spremstvom. Stopil je k mladeniču, ga objel in rekel: »Jaz sem Eisenhans. Bil sem začaran v divjega moža, ti pa si me odrešil. Vsi zakladi, ki jih imam, naj bodo tvoji.«