Prevod

Nekoč sta živela ribič in njegova žena. Stanovala sta v majhni ribiški koči tik ob morju, ribič pa je vsak dan hodil lovit ribe: in je lovil in lovil.

Tako je nekoč spet sedel z ribiško palico in strmel v bistro vodo: sedel je in sedel. Tedaj se je trnek pogreznil globoko na dno, in ko ga je potegnil iz vode, je na njem visel velik romb. Romb mu je rekel: »Poslušaj, ribič, prosim te, pusti me pri življenju. Nisem pravi romb, temveč začaran princ. Kaj boš imel od tega, če me ubiješ? Saj ti niti teknil ne bi. Spusti me nazaj v vodo in me pusti plavati.« – »No,« je rekel mož, »ni ti treba toliko govoriti: romba, ki zna govoriti, bom pa že pustil plavati.« In ga je spustil nazaj v bistro vodo. Romb se je potopil na dno in za seboj pustil dolgo krvavo sled. Ribič je vstal in se vrnil k ženi v majhno kočo.

»Mož,« je rekla žena, »mar danes nisi ničesar ujel?« – »Ne,« je odvrnil mož. »Ujel sem romba, ki je rekel, da je začaran princ, pa sem ga spustil nazaj v morje.« – »Pa si nisi ničesar zaželel?« je vprašala žena. »Ne,« je rekel mož, »kaj pa naj bi si zaželel?« – »Ah,« je rekla žena, »saj je vendar grozno ves čas živeti v tej koči: smrdi in tako je ostudna. Lahko bi si nama zaželel hišico. Pojdi še enkrat tja in ga pokliči. Reci mu, da hočeva hišico, gotovo nama jo bo dal.« – »Ah,« je rekel mož, »zakaj bi spet hodil tja?« – »No,« je rekla žena, »saj si ga ujel in ga potem spustil nazaj v morje, gotovo bo to storil. Kar takoj pojdi!« Možu sicer ni bilo do tega, a se tudi ni hotel upirati ženi, zato je odšel k morju.

Ko je prišel tja, je bilo morje zeleno in rumeno in nič več tako bistro. Postavil se je ob vodo in rekel: »Možiček, možiček, Timpe Te, romb, romb, ki v morju živiš, moja žena Ilsebill noče tega, kar hočem jaz.«

Romb je priplaval in vprašal: »No, kaj pa hoče?« – »Ah,« je rekel mož, »saj sem te ujel, zdaj pa žena pravi, da bi si moral kaj zaželeti. Noče več živeti v koči, rada bi imela hišico.« – »Le pojdi,« je rekel romb, »že jo ima.«

Mož se je vrnil in žena ni bila več v majhni koči, saj je na njenem mestu zdaj stala hišica, žena pa je sedela na klopi pred vrati. Prijela ga je za roko in mu rekla: »Le pridi noter, poglej, zdaj je vendar veliko bolje.« Vstopila sta in v hišici so bili majhna veža, čedna sobica in spalnica, kjer je imel vsak svojo posteljo, pa kuhinja in shramba, vse kar najbolje opremljeno in lepo urejeno, s kositrno in medeninasto posodo ter z vsem, kar sodi zraven. Za hišo je bilo tudi majhno dvorišče s kokošmi in racami ter majhen vrt z zelenjavo in sadjem. »Poglej,« je rekla žena, »ali ni prijetno?« – »Da,« je rekel mož, »tako naj tudi ostane. Zdaj bova prav veselo živela.« – »O tem bova še premislila,« je rekla žena. Potem sta nekaj pojedla in šla spat.

Tako je minil kak teden ali dva, potem pa je žena rekla: »Poslušaj, mož, ta hišica je vendar pretesna, pa tudi dvorišče in vrt sta tako majhna. Romb bi nama lahko podaril tudi večjo hišo. Rada bi živela v velikem kamnitem gradu. Pojdi k rombu, naj nama podari grad.« – »Ah, žena,« je rekel mož, »saj je hišica dovolj dobra, zakaj bi hotela živeti v gradu?« – »Kaj še,« je rekla žena, »kar pojdi, romb to že zmore.« – »Ne, žena,« je rekel mož, »romb nama je šele pravkar dal hišico. Ne bi rad že spet hodil k njemu, lahko bi ga razjezilo.« – »Le pojdi,« je rekla žena, »saj to zlahka stori in tudi rad bo storil. Kar pojdi k njemu.« Možu je bilo težko pri srcu in ni hotel iti. Sam pri sebi je rekel: »To ni prav.« A je vendarle odšel.

Ko je prišel k morju, je bila voda vijoličasta, temno modra in siva in gosta, prav nič več zelena in rumena, a še vedno mirna. Postavil se je ob vodo in rekel:

»Možiček, možiček, Timpe Te, romb, romb, ki v morju živiš, moja žena Ilsebill noče tega, kar hočem jaz.« »No, kaj pa hoče?« je vprašal romb. »Ah,« je rekel mož, precej potrt, »živeti hoče v velikem kamnitem gradu.« – »Le pojdi, stoji že pred vrati,« je rekel romb.

Mož se je odpravil nazaj in mislil, da gre domov, ko pa je prišel tja, je tam stala velika kamnita palača, njegova žena pa je stala vrh stopnic in se ravno namenila vstopiti. Prijela ga je za roko in rekla: »Le pridi noter.« Šel je z njo in v gradu je bila velika veža z marmornatim tlakom, vse polno služabnikov je na stežaj odpiralo velika vrata, stene so se bleščale in bile obložene z lepimi tapetami, v sobah so bili sami zlati stoli in mize, s stropov pa so viseli kristalni lestenci. Vse sobe in spalnice so bile pogrnjene s preprogami. Mize so se skoraj šibile pod jedmi in najboljšim vinom. Za hišo je bilo veliko dvorišče s konjskim in kravjim hlevom ter kočijami: vse je bilo najboljše vrste. Tam je bil tudi velik, čudovit vrt z najlepšimi rožami in žlahtnimi sadnimi drevesi ter prekrasen park, dolg skoraj pol milje, v katerem so bili jeleni in srne in vse, kar bi si človek le mogel zaželeti. »No,« je rekla žena, »ali ni zdaj lepo?« – »O, da,« je rekel mož, »tako naj tudi ostane. Zdaj bova živela v tem lepem gradu in bova zadovoljna.« – »O tem bova še premislila,« je rekla žena, »in prespala.« Nato sta šla spat.

Naslednje jutro se je žena zbudila prva. Ravno se je zdanilo in iz postelje je gledala prelepo deželo, ki se je razprostirala pred njo. Mož se je še pretegoval, ko ga je s komolcem sunila v bok in rekla: »Mož, vstani in poglej skozi okno. Poglej, mar ne bi mogla kraljevati vsej tej deželi? Pojdi k rombu, hočeva postati kralj.« – »Ah, žena,« je rekel mož, »zakaj bi hotela postati kralj?« – »No,« je rekla žena, »če ti nočeš biti kralj, bom pa jaz. Pojdi k rombu, hočem biti kralj.« – »Ah, žena,« je rekel mož, »čemu bi hotela biti kralj? Tega mu ne bi rad rekel.« – »Zakaj ne?« je rekla žena. »Kar naravnost tja pojdi, kralj moram biti.« Mož je odšel in bil ves potrt, ker je njegova žena hotela postati kralj. To nikakor ni prav, si je mislil. Ni hotel iti, a je nazadnje vendarle šel.

Ko je prišel k morju, je bilo črnosivo, voda je silila navzgor iz globin in zaudarjala po gnilobi. Postavil se je ob vodo in rekel:

»Možiček, možiček, Timpe Te, romb, romb, ki v morju živiš, moja žena Ilsebill noče tega, kar hočem jaz.« »No, kaj pa hoče?« je vprašal romb. »Ah,« je rekel mož, »kralj hoče postati.« – »Le pojdi, že je,« je rekel romb.

Mož se je vrnil in ko je prišel do palače, je bil grad še veliko večji, z velikim stolpom in čudovitim okrasjem. Pred vrati je stala straža in vse polno je bilo vojakov, pavk in trobent. Ko je stopil v hišo, je bilo vse iz čistega marmorja in zlata, povsod žametna pregrinjala in velike zlate rese. Odprla so se vrata dvorane, kjer je bil zbran ves dvor, njegova žena pa je sedela na visokem prestolu iz zlata in diamantov. Na glavi je imela veliko zlato krono, v roki pa žezlo iz čistega zlata in dragih kamnov. Na vsaki strani je v vrsti stalo po šest mladenk, vsaka za glavo manjša od prejšnje. Mož se je postavil prednjo in rekel: »Ah, žena, si zdaj kralj?« – »Da,« je rekla žena, »zdaj sem kralj.« Stal je in jo gledal, in ko jo je nekaj časa tako opazoval, je rekel: »Ah, žena, kako lepo je, da si zdaj kralj! Zdaj si ne bova ničesar več želela.« – »Ne, mož,« je rekla žena in bila vsa nemirna, »že zdaj se dolgočasim, tega ne morem več prenašati. Pojdi k rombu: kralj sem, zdaj moram postati še cesar.« – »Ah, žena,« je rekel mož, »zakaj hočeš postati cesar?« – »Mož,« je rekla, »pojdi k rombu, cesar hočem biti!« – »Ah, žena,« je rekel mož, »cesarja ne more narediti, tega rombu ne bi rad rekel. V cesarstvu je le en cesar: romb ne more narediti cesarja.« – »Kaj?« je rekla žena. »Jaz sem kralj, ti pa si vendar moj mož. Boš šel takoj tja? Takoj pojdi! Če lahko naredi kralje, lahko naredi tudi cesarje. Hočem in hočem biti cesar! Takoj pojdi!« In moral je iti. Ko pa je mož hodil proti morju, ga je bilo silno strah in med potjo je premišljeval: To se nikakor ne bo dobro končalo. Zahtevati, da postane cesar, je preveč predrzno, rombu bo nazadnje vsega dovolj. Medtem je prišel k morju. Morje je bilo še vedno črno in gosto in iz globin se je začelo tako peniti, da so se na njem delali mehurji. Čez morje je divjal vrtinčast veter, da se je voda kar sukala. Moža je spreletela groza. Obstál je in rekel:

»Možiček, možiček, Timpe Te, romb, romb, ki v morju živiš, moja žena Ilsebill noče tega, kar hočem jaz.« »No, kaj pa hoče?« je vprašal romb. »Ah, romb,« je rekel, »moja žena hoče postati cesar.« – »Le pojdi,« je rekel romb, »že je.«

Mož se je vrnil in ko je prispel, je bil ves grad iz zloščenega marmorja, s kipi iz alabastra in z zlatimi okraski. Pred vrati so korakali vojaki, trobili na trobente ter udarjali po pavkah in bobnih. Po hiši pa so hodili baroni, grofje in vojvode in se vedli kakor služabniki. Odpirali so mu vrata, ki so bila iz samega zlata. Ko je vstopil, je njegova žena sedela na prestolu, izdelanem iz enega samega kosa zlata, ki je bil visok kakšni dve milji. Na glavi je imela veliko zlato krono, visoko tri komolce, posuto z briljanti in karbunkli. V eni roki je držala žezlo, v drugi vladarsko jabolko, na obeh straneh pa so v dveh vrstah stali telesni stražarji, vsak manjši od prejšnjega, od največjega velikana, ki je bil visok dve milji, do najmanjšega pritlikavca, ki je bil velik kot moj mezinec. Pred njo je stalo veliko knezov in vojvod. Mož je stopil mednje in rekel: »Žena, si zdaj cesar?« – »Da,« je rekla, »cesar sem.« Obstál je in si jo dobro ogledal, in ko jo je nekaj časa tako opazoval, je rekel: »Ah, žena, kako lepo ti pristaja, da si cesar.« – »Mož,« je rekla, »kaj stojiš tam? Zdaj sem cesar, zdaj hočem postati še papež. Pojdi k rombu.« – »Ah, žena,« je rekel mož, »kaj vse si še ne boš zaželela? Papež ne moreš postati, v vsem krščanstvu je samo eden. Tega vendar ne more storiti!« – »Mož,« je rekla, »papež hočem postati. Takoj pojdi, še danes moram postati papež.« – »Ne, žena,« je rekel mož, »tega mu nočem reči. To ni prav, preveč zahtevaš, romb te ne more narediti za papeža.« – »Mož, ne govori neumnosti!« je rekla žena. »Če lahko naredi cesarja, lahko naredi tudi papeža. Takoj pojdi. Jaz sem cesar, ti pa si vendar moj mož. Boš že šel?« Moža je obšel hud strah in odšel je, a bilo mu je slabo. Tresel se je in drgetal, kolena in meča so mu trepetala. Čez deželo je vel silen veter, oblaki so bežali po nebu in stemnilo se je kakor proti večeru. Listje je letelo z dreves, voda se je visoko dvigala in bučala, kakor da vre, ter pljuskala ob obalo. V daljavi je videl ladje, ki so s streli klicale na pomoč ter poplesavale in poskakovale na valovih. Sredi neba je bilo sicer še malo modrine, ob straneh pa se je vse rdeče mračilo kakor pred hudim neurjem. Ves obupan je prišel k vodi, obstál v strahu in rekel:

»Možiček, možiček, Timpe Te, romb, romb, ki v morju živiš, moja žena Ilsebill noče tega, kar hočem jaz.« »No, kaj pa hoče?« je vprašal romb. »Ah,« je rekel mož, »papež hoče postati.« – »Le pojdi, že je,« je rekel romb.

Mož se je vrnil in ko je prispel, je tam stala velika cerkev, obdana s samimi palačami. Prerinil se je skozi množico. V notranjosti je vse razsvetljevalo na tisoče in tisoče luči, njegova žena pa je bila vsa oblečena v zlato in je sedela na še veliko višjem prestolu. Na glavi je imela tri velike zlate krone, okoli nje pa je bilo vse polno duhovnih dostojanstvenikov. Na obeh straneh sta stali dve vrsti sveč, od največje, ki je bila debela in visoka kakor največji stolp, do najmanjše kuhinjske svečke. Vsi cesarji in kralji so klečali pred njo in ji poljubljali copat. »Žena,« je rekel mož in jo pozorno pogledal, »si zdaj papež?« – »Da,« je rekla, »papež sem.« Stopil je bliže in se zazrl vanjo, in zdelo se mu je, kakor da gleda v žareče sonce. Ko jo je nekaj časa tako opazoval, je rekel: »Ah, žena, kako lepo ti pristaja, da si papež!« Ona pa je sedela toga kakor drevo in se ni niti ganila. Tedaj je rekel: »Žena, zdaj bodi zadovoljna, da si papež, saj zdaj vendar ne moreš postati nič več.« – »O tem bom še premislila,« je rekla žena. Potem sta šla oba spat. Toda ni bila zadovoljna in pohlep ji ni dal spati. Ves čas je premišljevala, kaj bi še lahko postala.

Mož je spal dobro in trdno, saj je moral čez dan veliko prehoditi. Žena pa nikakor ni mogla zaspati. Vso noč se je premetavala z ene strani na drugo in premišljevala, kaj bi še lahko postala, a se ni mogla ničesar več domisliti. Medtem je sonce že hotelo vziti, in ko je zagledala jutranjo zarjo, je sedla pokonci v postelji in se zazrla vanjo. Ko je skozi okno gledala, kako se sonce dviga, je pomislila: Ha, mar ne bi mogla tudi jaz ukazovati soncu in luni, naj vzhajata? – »Mož,« je rekla in ga s komolcem sunila med rebra, »zbudi se, pojdi k rombu, hočem postati kakor ljubi Bog.« Mož je bil še ves zaspan, a se je tako prestrašil, da je padel iz postelje. Mislil je, da je narobe slišal, pomel si je oči in rekel: »Ah, žena, kaj praviš?« – »Mož,« je rekla, »če ne morem ukazovati soncu in luni, naj vzhajata, tega ne morem prenesti. Niti trenutka miru ne bom imela, dokler ju ne bom mogla sama dvigati na nebo.« Pri tem ga je tako zlobno pogledala, da ga je spreletel srh. »Takoj pojdi, hočem postati kakor ljubi Bog.« – »Ah, žena,« je rekel mož in padel pred njo na kolena, »tega romb ne more storiti. Lahko te naredi za cesarja in papeža, toda prosim te, spametuj se in ostani papež.« Tedaj jo je popadla takšna zloba, da so ji lasje divje vihrali okoli glave, in zavpila je: »Tega ne prenesem! Niti trenutka več ne prenesem! Boš šel?!« Mož si je navlekel hlače in zbežal kakor blazen.

Zunaj pa je divjal in bučal tak vihar, da je komaj stal na nogah. Veter je podiral hiše in drevesa, gore so se tresle, skale so se valile v morje, nebo je bilo črno kakor smola, grmelo je in se bliskalo. Po morju so se dvigali črni valovi, visoki kakor cerkveni stolpi in gore, in vsak je na vrhu nosil belo penasto krono. Mož je zavpil, a še lastnih besed ni mogel slišati:

»Možiček, možiček, Timpe Te, romb, romb, ki v morju živiš, moja žena Ilsebill noče tega, kar hočem jaz.« »No, kaj pa hoče?« je vprašal romb. »Ah,« je rekel, »postati hoče kakor ljubi Bog.« – »Le pojdi, že spet sedi v ribiški koči.«

Tam sedita še dandanes.