Prevod
Neki mož je imel osla, ki je dolga leta neutrudno nosil vreče v mlin, zdaj pa so mu moči pešale in je bil za delo vse manj pripraven. Gospodar se je zato namenil, da bi se ga znebil in mu ne bi bilo več treba dajati krme. Toda osel je zaslutil, da se mu ne obeta nič dobrega, pobegnil in se odpravil proti Bremnu; tam bi, si je mislil, lahko postal mestni godec. Ko je že nekaj časa hodil, je ob poti našel lovskega psa, ki je ležal na tleh in sopel, kakor da se je do kraja upehal. »No, zakaj pa tako sopeš, Packan?« ga je vprašal osel. »Ah,« je rekel pes, »ker sem star in vsak dan bolj slaboten, pa tudi na lovu ne morem več dohajati drugih, me je hotel gospodar ubiti. Zato sem jo ucvrl; ampak s čim naj si zdaj služim kruh?« — »Veš kaj,« je rekel osel, »v Bremen grem in tam bom postal mestni godec. Pojdi z menoj in se še ti pridruži godbi. Jaz bom igral na lutnjo, ti pa boš udarjal na pavke.« Psu je bilo to prav in skupaj sta šla naprej. Kmalu sta ob poti zagledala mačko, ki je imela obraz kisel kakor tri dni dežja. »No, kaj pa je tebe doletelo, stara brkata umivalka?« je vprašal osel. »Kdo bi bil vesel, ko mu gre za vrat,« je odgovorila mačka. »Ker prihajam v leta, ker so mi zobje otopeli in ker raje sedim za pečjo in predem, kot da bi se podila za mišmi, me je hotela gospodinja utopiti. Sicer sem še pravočasno pobegnila, zdaj pa je dober nasvet vreden zlata: kam naj grem?« — »Pojdi z nama v Bremen. Na nočno godbo se vendar spoznaš, pa boš lahko postala mestna godka.« Mački se je predlog zdel dober in šla je z njima. Nato so ti trije begunci prišli mimo kmetije, kjer je na vratih sedel domači petelin in kikirikal na vse grlo. »Tvoje vpitje gre človeku skozi kosti,« je rekel osel. »Kaj pa nameravaš?« — »Lepo vreme sem napovedal,« je rekel petelin, »ker je danes dan naše ljube Gospe, ko je Jezuščku oprala srajčke in jih hoče posušiti. Toda ker jutri, v nedeljo, pridejo gostje, gospodinja nima nobenega usmiljenja in je kuharici naročila, da me hoče jutri pojesti v juhi. Zato naj bi mi nocoj odsekali glavo. Zdaj pa kikirikam na vse grlo, dokler še morem.« — »Daj no, rdečeglavec,« je rekel osel, »raje pojdi z nami. V Bremen gremo, kaj boljšega od smrti pa najdeš povsod. Dober glas imaš, in če bomo skupaj godli, bo že kaj prida iz tega.« Petelinu je bil predlog všeč in vsi štirje so skupaj odšli naprej.
Toda v enem dnevu niso mogli priti do Bremna in zvečer so prišli v gozd, kjer so hoteli prenočiti. Osel in pes sta legla pod veliko drevo, mačka in petelin pa sta se spravila na veje. Petelin je odletel prav na vrh, kjer je bil najbolj varen. Preden je zaspal, se je še enkrat ozrl na vse štiri strani. Zazdelo se mu je, da v daljavi vidi drobno lučko, in tovarišem je zaklical, da nedaleč stran gotovo stoji hiša, saj tam sveti luč. Osel je rekel: »Potem pa se moramo odpraviti tja, saj imamo tukaj slabo prenočišče.« Pes je pristavil: »Tudi nekaj kosti z malo mesa na njih bi mi dobro delo.« Odpravili so se torej proti luči. Kmalu so videli, da sveti močneje, in postajala je vse večja, dokler niso prišli pred močno razsvetljeno razbojniško hišo. Osel, ki je bil največji, je stopil k oknu in pogledal vanjo. »Kaj vidiš, sivec?« je vprašal petelin. »Kaj vidim?« je odgovoril osel. »Pogrnjeno mizo z dobro jedačo in pijačo, okrog nje pa sedijo razbojniki in se mastijo.« — »To bi bilo nekaj za nas,« je rekel petelin. »O ja, ko bi le bili tam notri!« je rekel osel. Živali so se začele posvetovati, kako bi pregnale razbojnike, in nazadnje so našle rešitev. Osel se je moral s sprednjima nogama opreti na okensko polico, pes mu je skočil na hrbet, mačka je splezala na psa, nazadnje pa je priletel še petelin in se mački usedel na glavo. Ko so bili nared, so na dano znamenje vsi hkrati začeli godbo: osel je rigal, pes lajal, mačka mijavkala in petelin kikirikal. Nato so planili skozi okno v izbo, da so šipe kar zažvenketale. Ob strašanskem hrupu so razbojniki poskočili. Prepričani so bili, da je v hišo vdrl duh, in so v silnem strahu zbežali v gozd. Štirje tovariši pa so sedli za mizo, se zadovoljili s tem, kar je ostalo, in jedli, kolikor jim je srce poželelo.
Ko so se štirje godci najedli, so ugasnili luč in si poiskali ležišče, vsak po svoji naravi in kakor mu je najbolj ustrezalo. Osel je legel na gnoj, pes za vrata, mačka na ognjišče k toplemu pepelu, petelin pa se je usedel na prečko. Ker so bili od dolge poti utrujeni, so kmalu zaspali. Ko je minila polnoč in so razbojniki od daleč videli, da v hiši ne gori več luč in da je vse mirno, je poglavar rekel: »Ne bi se smeli tako pustiti prestrašiti,« in enemu od njih ukazal, naj gre pregledat hišo. Razbojnik je našel vse tiho. Šel je v kuhinjo, da bi prižgal luč, in ker je mačkine žareče oči zamenjal za tlečo žerjavico, je k njim primaknil žveplenko, da bi se vnela. Toda mačka ni poznala šale: skočila mu je v obraz, pihala in ga praskala. Silno se je prestrašil in stekel proti zadnjim vratom, da bi pobegnil. Toda pes, ki je ležal tam, je skočil pokonci in ga ugriznil v nogo. Ko je razbojnik tekel čez dvorišče mimo gnoja, ga je osel še krepko brcnil z zadnjo nogo. Petelin, ki ga je hrup prebudil iz spanja, pa je s prečke zaklical: »Kikiriki!« Razbojnik je tekel, kolikor so ga nesle noge, nazaj k poglavarju in rekel: »Oh, v hiši čepi strašna čarovnica! Pihnila je vame in mi z dolgimi prsti razpraskala obraz. Pred vrati stoji mož z nožem, ki me je zabodel v nogo. Na dvorišču leži črna pošast, ki me je udarila z lesenim kijem. Zgoraj na strehi pa sedi sodnik in vpije: ‘Pripeljite mi malopridneža!’ Zato sem jo hitro odnesel.« Odtlej si razbojniki niso več upali v hišo, štirim bremenskim godcem pa je bilo v njej tako všeč, da niso hoteli nikoli več oditi.
