Kadmos in zmaj

Besedilo

Kadmos in zmaj

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Bog je že odložil varljivo podobo bika in razkril, kdo je, ter prebival na diktajskih poljanah, ko je oče, ki ni ničesar slutil, Kadmosu ukazal, naj poišče ugrabljeno hčer, in zagrozil, da ga, če je ne najde, kaznuje z izgnanstvom: z istim dejanjem ljubeč in krut. Ko je prepotoval ves svet — kdo bi namreč mogel izslediti Jupitrovo skrivno ugrabitev? — se je Agenorjev sin kot begunec ogibal domovini in očetovi jezi ter ponižno vprašal Febovo preročišče, v kateri deželi naj se naseli.

»Na samotnih poljanah,« je rekel Feb, »boš srečal kravo, ki še ni nosila jarma in ni vlekla ukrivljenega pluga. Naj te vodi na poti, in kjer bo legla k počitku v travo, tam postavi mestno obzidje in deželo imenuj Beocija.« Komaj se je Kadmos spustil iz kastalske votline, je zagledal telico, ki je brez pastirja počasi stopala, na vratu pa ni imela nobenega znamenja podjarmljenosti.

Šel je za njo in s počasnim korakom sledil njenim stopinjam ter molče častil Feba, ki mu je pokazal pot. Že je prešel Kefisove plitvine in panopejske poljane, ko se je krava ustavila in lepo čelo z visokimi rogovi dvignila k nebu ter z mukanjem pretresla zrak; nato se je ozrla po spremljevalcih, ki so ji sledili, in legla ter položila bok v nežno travo. Kadmos se je zahvalil, poljubil tujo zemljo in pozdravil neznane gore in polja.

Nameraval je darovati Jupitru. Služabnikom je ukazal, naj gredo po vodo iz živih izvirov za daritveno izlivanje. Tam je stal starodaven gozd, ki ga še ni ranila sekira, in sredi njega votlina, zastrta z gostimi vejami in šibjem; kamni so nad njo tvorili nizek obok, iz nje pa so obilno vrele vode. V tej votlini se je skrivala Marsova kača, bleščeča od zlate grebene; oči so ji žarele kakor ogenj, vse telo je nabrekalo od strupa, trije jeziki so ji švigali iz gobca, zobje so stali v treh vrstah.

Ko so možje tirskega rodu z nesrečnim korakom stopili v ta gaj in je vrč, ki so ga spustili v vodo, zazvenel, je iz globoke votline dvignila glavo temnomodra kača in grozljivo zasikala. Vrči so jim zdrsnili iz rok, kri jim je odtekla iz teles in nenadna drhtavica je zajela otrple ude. Kača je zvijala luskasto telo v gibke kolobarje in se v sunkih vzpenjala v velikanske loke; več kot polovico telesa je dvignila v lahki zrak in gledala navzdol na ves gaj. Bila je tolikšna kot kača, ki ločuje oba Medveda, če jo pogledaš v vsej dolžini.

Brez odlašanja je planila na Feničane, naj so pripravljali orožje ali se skušali rešiti z begom ali pa jim je strah branil oboje: ene je ubila z ugrizom, druge stisnila v dolgih ovitih kolobarjih, spet druge pokončala z dihom smrtonosnega strupa. Sonce je bilo že visoko in sence so se skrčile; Agenorjev sin se je čudil, kaj zadržuje njegove tovariše, in jih šel iskat. Za zaščito mu je služila koža, odrta levu, za orožje sulica z bleščečim železom in kopje, nad vsakim orožjem pa je stal njegov pogum.

Ko je stopil v gaj in zagledal pobita telesa, nad njimi pa zmagovitega sovražnika z velikanskim trupom, ki je s krvavim jezikom lizal strašne rane, je rekel: »Najzvestejši tovariši, vašo smrt bom maščeval ali pa se vam pridružil.« Nato je z desnico dvignil velik mlinski kamen in ga z vso silo zalučal. Od njegovega udarca bi se zamajalo visoko obzidje z mogočnimi stolpi, kača pa je ostala nepoškodovana: luske so jo varovale kakor oklep in črna, trda koža je odbila siloviti udarec.

Toda ista trdota je ni obvarovala tudi pred kopjem: to se ji je zarilo sredi upogljivega hrbta in vsa železna ost je prodrla globoko v drobovje. Od bolečine podivjana je obrnila glavo proti hrbtu, pogledala rano in zagrizla v zasajeno kopjišče; z veliko silo ga je majala na vse strani in ga komaj izpulila iz hrbta, železo pa je ostalo v kosteh. Ko se je njeni običajni jezi pridružil še nov razlog, ji je grlo nabreknilo od napetih žil, belkasta pena je oblila kužne čeljusti, zemlja je šumela pod drsečimi luskami in črni dih, ki je vel iz stigijskega gobca, je zastrupljal okuženi zrak.

Zdaj se je zvila v velikanski krog iz svojih kolobarjev, zdaj stala bolj ravna od dolgega debla, zdaj pa planila s silnim zagonom kakor reka, narasla od deževja, in s prsmi podirala drevje, ki ji je stalo na poti. Agenorjev sin se je nekoliko umaknil in z levjo kožo prestrezal napade, gobec, ki je silil vanj, pa zadrževal z iztegnjeno ostjo. Kača je besnela in zaman grizla trdo železo ter zasajala zobe v konico.

Iz njenega strupenega neba je že začela teči kri in z brizgi obarvala zeleno travo; vendar je bila rana plitva, saj se je izmikala udarcu, ranjeni vrat umikala nazaj in s tem preprečevala, da bi se ost trdno zasadila in prodrla globlje, dokler ni Agenorjev sin železa, zabodenega v grlo, potiskal vse naprej za njo, dokler ni pri umikanju zadela ob hrast in je ost hkrati pribila vrat in deblo.

Drevo se je upognilo pod težo kače in njegov spodnji del je ječal pod udarci bičajočega repa. Ko je zmagovalec opazoval dolžino premaganega sovražnika, se je nenadoma zaslišal glas; ni bilo mogoče razbrati, od kod prihaja, a slišati ga je bilo: »Zakaj, Agenorjev sin, strmiš v ubito kačo? Tudi tebe bodo gledali kot kačo.« Dolgo je stal prestrašen, brez barve in brez razsodnosti, lasje pa so mu od ledene groze stali pokonci.

Glej, njegova zaščitnica Palada se je spustila iz nebesnih višav in mu ukazala, naj v prekopano zemljo zaseje kačje zobe, iz katerih bo zraslo prihodnje ljudstvo. Ubogal je in s plugom, trdno pritisnjenim ob tla, odprl brazdo, nato pa vanjo po ukazu posejal zobe, semena ljudi. In tedaj — komaj verjetno — so se grude začele premikati; najprej se je iz brazd prikazala konica sulice, nato čelade z zibajočimi se pisanimi perjanicami, potem so se dvignila ramena, prsi in roke, obtežene z orožjem, in rasla je žetev mož, oboroženih s ščiti.

Tako se, kadar ob praznikih v gledališču dvigajo zastori, na njih navadno začnejo dvigati podobe in najprej pokažejo obraze, nato polagoma še vse drugo, dokler se ob enakomernem dviganju ne razkrijejo v celoti, z nogami na spodnjem robu. Kadmos se je ustrašil novega sovražnika in segel po orožju. »Ne segaj po njem,« je vzkliknil eden izmed ljudstva, ki ga je rodila zemlja, »in ne vmešavaj se v boj med brati!« Nato je enega izmed svojih iz zemlje rojenih bratov od blizu udaril s trdim mečem, sam pa padel od daleč vrženega kopja.

Tudi tisti, ki ga je ubil, ga ni preživel za dolgo, temveč je izdihnil zrak, ki ga je šele pravkar vdihnil; po njegovem zgledu je podivjala vsa množica in nenadoma rojeni bratje so v lastnem boju padali pod medsebojnimi ranami. Že so mladeniči, ki jim je bilo usojeno tako kratko življenje, s še toplimi prsmi udarjali ob svojo krvavo mater, zemljo; preživelo jih je le pet, med njimi Ehion.

Ta je po nasvetu Tritonide vrgel orožje na tla ter ponudil in prejel zagotovilo bratskega miru. Te je imel sidonski tujec za tovariše pri delu, ko je postavil mesto, ki mu ga je zapovedalo Febovo preročišče. Tebe so že stale: že bi se lahko zdelo, Kadmos, da ti je izgnanstvo prineslo srečo. Za tasta in taščo si dobil Marsa in Venero; k temu prištej rod iz tako imenitne žene, toliko sinov in hčera ter vnuke, ljube vezi, ki so bili tudi sami že mladeniči. A človek mora vselej počakati na svoj poslednji dan in nikogar ne smemo imenovati srečnega, dokler ne umre in ga ne položijo na poslednji pogrebni oder.