Prevod

Nekoč sta živela mož in žena, ki sta prosila Boga za otroka. Najprej sta dobila sina, nato pa še hčer. Oče se je preživljal s sekanjem drv. Otroka sta zrasla in odrasla, tedaj pa je oče zbolel. Poklical ju je k sebi in ju vprašal: »Hočeta moj blagoslov ali premoženje?« Sin mu je odgovoril: »Premoženje hočem.« Hči pa je rekla: »Tvoj blagoslov hočem.« Oče jo je iz vsega srca blagoslovil. Nato je umrl.

Žalovali so za njim, in ko je minil čas žalovanja, je zbolela še njuna mati. Tudi ona je poklicala otroka k sebi in jima rekla: »Hočeta moj blagoslov ali premoženje?« Sin ji je odgovoril: »Premoženje hočem.« Hči pa je rekla: »Tvoj blagoslov hočem.« Mati jo je blagoslovila. Nato je tudi ona umrla.

Žalovali so za njo, in ko se je sedmega dne žalovanje končalo, je brat stopil k sestri in ji rekel: »Prinesi sem vse stvari mojega očeta in moje matere.« Sestra je vse prinesla in ničesar zadržala zase. On pa je vse odnesel.

Ljudje so mu rekli: »Ali svoji sestri ne boš pustil niti malenkosti?« Odgovoril jim je: »Ne bom ji pustil ničesar. Jaz sem hotel premoženje, ona pa blagoslov.« Pustil ji je le lonce in možnar, niti malo hrane ji ni pustil.

K njej so prihajali sosedje in si izposojali možnar. V njem so stolkli žito, in ko so končali, so ji dali malo riža, da si ga je skuhala in pojedla. Drugi so prihajali po lonce in si v njih kuhali, nato pa so tudi oni zanjo pustili malo hrane. Tako je živela iz dneva v dan.

Iskala je po hiši svojega očeta in matere, vendar ni našla ničesar razen bučnega semena. Vzela ga je in ga posadila pod vodnjakom. Zrasla je bučna vreža in obrodila veliko buč.

Njen brat o tem ni ničesar vedel, zato je ljudi spraševal: »Kje moja sestra dobiva hrano?« Povedali so mu: »Ljudem posoja možnar, da v njem stolčejo žito, potem pa ji dajo malo hrane. Tudi lonce posoja ljudem, da si v njih kuhajo, in v zameno ji prav tako dajo jesti.«

Brat se je odpravil k njej ter ji vzel možnar in lonce. Ko je vse odnesel, je zjutraj vstala in iskala kaj za pod zob, a ni našla ničesar. Čakala je do devetih, nato pa si rekla: »Pogledat grem, ali mi je buča že zrasla.« Šla je tja in videla, da je obrodila veliko buč. Zahvalila se je Bogu.

Nabrala je buče, jih odnesla prodajat in si kupila hrano. Odtlej je vsak dan nabirala buče in jih prodajala. Že tretji dan so vsi, ki so jih pokusili, ugotavljali, kako zelo okusne so. Ljudje so prinašali žito k njej in z njim kupovali buče. Tako je minilo mnogo dni in pridobila si je premoženje.

Za to je izvedela žena njenega brata in poslala svojo sužnjo z žitom, da bi ji kupila bučo. Sestra ji je rekla: »Vse so že pošle.« Ko pa je spoznala, da je sužnja žene njenega brata, ji je rekla: »Vzemi tisto eno in ji jo odnesi, žito pa odnesi nazaj.« Sužnja je šla, gospodarica je bučo skuhala in zdela se ji je nadvse okusna. Naslednji dan je spet poslala ponjo. Sestra pa je rekla: »Danes res nimam nobene.« Sužnja se je vrnila in to povedala svoji gospodarici, ki se je silno razjezila.

Ko je prišel njen mož, jo je vprašal: »Kaj ti je, žena moja?« Rekla mu je: »K tvoji sestri sem poslala po buče in ji ponudila svoje žito, pa nisem dobila ničesar. Sporočila mi je, da jih nima, čeprav vsi ljudje kupujejo pri njej!« Mož ji je rekel: »Leziva zdaj spat. Jutri ji grem izruvat bučno vrežo.«

Ko se je zdanilo, je odšel k sestri in ji rekel: »Moja žena ti je poslala žito, ti pa ji nisi hotela prodati buče.« Odgovorila mu je: »Zmanjkalo jih je. Včeraj je poslala ponjo in sem ji jo dala zastonj.« Rekel je: »Zakaj jih pa drugim prodajaš?« Odgovorila je: »Pošle so, nič jih ni več. Nove še niso zrasle.« Brat ji je rekel: »Grem ti posekat bučno vrežo.« Sestra pa mu je rekla: »Ne drzni si! Najprej mi boš moral odsekati roko, šele potem lahko posekaš vrežo.« Brat jo je zgrabil za desno roko in ji jo odsekal, nato pa šel in posekal še vso bučno vrežo.

Žena si je segrela vodo, vanjo pomočila ranjeno roko, jo namazala z zdravilom in povezala s krpo. Brat ji je vzel vse stvari in jo pregnal še iz hiše. Sestra se je izgubila v gozdu, on pa je prodal hišo, zbral veliko premoženja in živel od njega.

Tavala je po gozdu, dokler ni sedmega dne prišla v bližino nekega drugega mesta. Splezala je na veliko drevo, jedla njegove sadeže in ponoči spala v krošnji. Drugi dan je tja prišel kraljevi sin s svojimi ljudmi lovit ptice. Opoldne se je utrudil in rekel: »Šel bom k tistemu drevesu in si odpočil, vi pa še naprej lovite ptice.« S svojim sužnjem je sedel pod drevo.

Mlada žena je jokala in njene solze so padale na kraljevega sina pod njo. Rekel je sužnju: »Poglej, ali dežuje?« Odgovoril mu je: »Ne, gospodar.« Nato mu je rekel: »Pa splezaj na drevo in poglej, kakšna ptica se je podelala name.« Suženj je splezal na drevo in zagledal prelepo mlado ženo, ki je jokala. Ni ji rekel niti besede, temveč je zlezel dol. Gospodarju je povedal: »Zgoraj je prelepa mlada žena. Nisem si je drznil ogovoriti.« Gospodar ga je vprašal: »Zakaj ne?« Odgovoril je: »Našel sem jo v solzah. Morda pojdi sam k njej.« Gospodar je splezal gor, se ji približal in jo vprašal: »Kaj ti je, gospa moja? Si človek ali duh?« Odgovorila je: »Človek sem.« Vprašal jo je: »Zakaj jokaš?« Odgovorila je: »Ob misli na ta svet. Tudi jaz sem človek kakor ti.«

Rekel ji je: »Pridi dol in pojdiva k nam domov.« Vprašala ga je: »Kje pa je tvoj dom?« Odgovoril je: »Pri očetu in materi. Kraljevi sin sem.« Vprašala ga je: »Kaj pa počneš tukaj?« Odgovoril je: »Prišel sem lovit ptice. To počnemo vsak mesec. Veliko tovarišev je prišlo z menoj.« Mlada žena je kraljevemu sinu rekla: »Nočem, da bi me kdo videl.« Odgovoril ji je: »Nihče naju ne bo videl.« Tedaj je zlezla z drevesa.

Sužnja je poslal v mesto: »Pohiti in mi prinesi nosilnico.« Suženj je takoj odšel in se vrnil z nosilnico in štirimi nosači. Kraljevi sin je posadil ženo vanjo, nato pa sužnju rekel: »Ustreli s puško, da se zbere vsa druščina.« Suženj je ustrelil in njegovi tovariši so prišli ter vprašali: »Kaj ti je, kraljevi sin?« Odgovoril jim je: »Mrazi me, v mesto bi se rad vrnil.« Pobrali so ulovljeno divjad in se odpravili. Kraljevi sin je sedel v nosilnico k mladi ženi, njegovi tovariši pa o njej niso ničesar vedeli.

Prispeli so v domače mesto in se ustavili pri njegovi hiši. Nekomu je rekel: »Pojdi povedat moji materi in očetu, da imam danes vročico. Naj mi hitro skuhajo kašo in jo prinesejo.« Mater in očeta je zaskrbelo. Dali so mu skuhati kašo in mu jo poslali.

Oče ga je prišel obiskat s svojimi vezirji. Zvečer je prišla še mati s svojim spremstvom. Naslednji dan je kraljevi sin prišel ven in rekel materi in očetu: »Našel sem mlado ženo in rad bi, da me oženita z njo, vendar ji manjka ena roka.« Rekla sta mu: »Čemu ti bo taka žena?« Odgovoril je: »Prav takšno hočem.« Sultan je imel svojega edinega sina zelo rad, zato je priredil svatbo in ju poročil.

Po mestu se je razvedelo, da se je sultanov sin oženil z mlado ženo, ki nima ene roke. Živela sta skupaj, dokler žena ni zanosila in rodila sina. Njegova starša sta se silno razveselila.

Nato se je sultanov sin odpravil na pot, da bi obiskal mesta svojega očeta. Med njegovo odsotnostjo se je pojavil ženin brat. Ničesar več ni imel za preživetje in hodil je naokrog beračit. Nekega dne je slišal ljudi govoriti: »Kraljevi sin se je oženil z žensko, ki nima ene roke.« Brat jih je vprašal: »Kje pa je kraljevi sin našel to mlado ženo?« Odgovorili so mu: »V gozdu jo je našel.« Tedaj je spoznal, da je to njegova sestra.

Šel je h kralju in mu rekel: »Tvoj sin se je oženil z žensko, ki nima ene roke. Iz njenega mesta so jo izgnali, ker je čarovnica. Vsakega moža, ki se oženi z njo, ubije.«

Kralj je šel to povedat svoji ženi in spraševala sta se: »Kaj naj storiva?« Svojega edinega sina sta imela zelo rada, zato sta sklenila, da jo izženeta iz mesta. Njen brat jima je rekel: »Ubijta jo! V njenem domačem kraju so ji odsekali roko, vidva pa jo tukaj ubijta.« Odgovorila sta mu: »Ubiti je ne moreva. Iz mesta jo bova izgnala.« Šli so torej in jo z otrokom vred pregnali iz mesta. Zahvalila se je Bogu.

Vzela je košaro in se odpravila. Prišla je v gozd, ne da bi vedela, kam gre ali od kod prihaja. Sedla je in podojila otroka. Ko se je ozrla, je zagledala kačo, ki je hitro lezla proti njej. Rekla si je: »Danes bom umrla.«

Kača ji je rekla: »Človek, odpri košaro, da se skrijem vanjo. Reši me pred soncem, pa te bom jaz rešila pred dežjem.« Odprla je košaro, kača je zlezla vanjo in žena jo je pokrila. Nato je zagledala drugo kačo, ki je hitro prilezla do nje in jo vprašala: »Je šla tod mimo moja tovarišica?« Odgovorila ji je: »Tamle gre.« Kača je hitro odbrzela naprej.

Kača v košari ji je rekla: »Odkrij me.« Žena jo je odkrila in kača se je zahvalila Bogu, nato pa jo vprašala: »Kam greš, človek?« Odgovorila je: »Ne vem, kam grem. Tavam po gozdu.« Kača ji je rekla: »Pojdi za menoj, greva k nam domov.« Skupaj sta šli naprej in ob poti zagledali veliko jezero. Kača ji je rekla: »Človek, usediva se in si odpočijva. Sonce močno pripeka. Pojdi se z otrokom okopat v jezero.« Žena je vzela otroka in ga šla umivat, a ji je padel v vodo in izginil v jezeru. Kača jo je vprašala: »Kaj se ti je zgodilo, človek?« Odgovorila je: »Moj otrok je izginil v vodi.« Kača ji je rekla: »Dobro ga poišči.« Celo uro ga je iskala, a ga ni našla. Nato ji je kača rekla: »Sezi v vodo še z drugo roko.« Žena ji je odvrnila: »Kača, norčuješ se iz mene.« Kača jo je vprašala: »Zakaj?« Odgovorila je: »S celo roko sem segla vanjo, pa ga nisem našla. Kako naj mi pomaga pohabljena?« Kača ji je rekla: »Le sezi vanjo z obema.« Žena je segla v vodo, našla otroka in ga prijela. Ko ga je potegnila iz vode, je bila njena roka spet cela. Kača jo je vprašala: »Si ga našla?« Odgovorila je: »Našla sem ga in tudi moja roka je spet cela.« Silno se je razveselila.

Kača ji je rekla: »Zdaj pa pojdiva k mojim staršem, da ti tam povrnem tvojo dobroto.« Žena ji je odgovorila: »Dovolj je že to, da sem dobila nazaj roko.« Kača pa je vztrajala: »Ne še. Pojdiva k mojim staršem.« Šli sta, in ko sta prispeli, so se je vsi zelo razveselili in mlado ženo vzljubili. Ostala je pri njih, jedla in spala ter tako preživela mnogo dni.

Njen mož se je medtem vračal s potovanja. Njegova starša sta dala narediti dva grobova, enega za njegovo ženo in drugega za njegovega otroka. Ženin brat pa je postal velik gospod na kraljevem dvoru.

Ko se je kraljevi sin vrnil, je vprašal: »Kje je moja žena?« Odgovorili so mu: »Umrla je.« »Kje pa je moj otrok?« Odgovorili so mu: »Tudi on je umrl.« Vprašal je: »Kje sta njuna grobova?« Peljali so ga tja, da si ju je ogledal.

Ko ju je zagledal, je bridko zajokal. Žaloval je in se zahvalil Bogu. Minilo je mnogo dni. Mlada žena v gozdu je svoji prijateljici kači rekla: »Rada bi se vrnila domov.« Kača ji je odgovorila: »Pojdi se poslovit od moje matere in očeta. Dovolila ti bosta oditi. Ko ti bosta ponudila darila, ne sprejmi ničesar razen očetovega prstana in materine košarice.«

Šla se je poslovit od njiju. Ponudila sta ji veliko bogastva, vendar ga je zavrnila in rekla: »Sama sem. Kako naj vse to nesem?« Vprašala sta jo: »Kaj pa bi rada?« Odgovorila je: »Od tebe, oče, bi rada tvoj prstan, od tebe, mati, pa tvojo košarico.« Zelo sta se razžalostila in jo vprašala: »Kdo ti je povedal za to?« Odgovorila je: »Sama vem.« Rekla sta ji: »Ne, tvoja sestra ti je povedala.«

Oče je snel prstan, ji ga dal in rekel: »Ta prstan ti podarjam. Kadar boš potrebovala hrano, obleko ali hišo, v kateri bi spala, povej prstanu in vse ti bo dal z Božjim blagoslovom in blagoslovom mene, tvojega očeta.« Mati pa ji je dala košarico in ji rekla enako. Nato sta jo še blagoslovila.

Odpravila se je in prišla do mesta, kjer je živel njen mož, vendar ni šla k njemu domov. Ustavila se je na obrobju in prstanu rekla: »Hočem, da mi postaviš veliko hišo.« Prstan je pričaral hišo z vso opremo in sužnji. Nastanila se je v njej s svojim sinom, ki je medtem že zrasel v velikega dečka.

Kralj je izvedel, da na obrobju stoji velika hiša, in poslal ljudi, naj pogledajo. Vrnili so se in mu povedali, da je res. Tedaj se je sultan odpravil tja s svojimi vezirji in sinom.

Ko so se približali, je žena pogledala skozi daljnogled in zagledala svojega moža, njegovega očeta in veliko ljudi. Med njimi je bil tudi njen brat. Svojim ljudem je rekla: »Hitro pripravite jedi.« Pripravili so jih in pogrnili mizo. Ko so gostje prispeli, jih je prijazno sprejela in povabila noter. Vprašali so jo, kako se ji godi. Odgovorila je: »Dobro.« Nato jim je rekla: »Jejte. Od daleč sem prišla. Ko se najeste, vam povem svojo zgodbo.« Jedli so, in ko so končali, jim je pripovedovala vse od začetka, od rojstva sebe in svojega brata, pa do konca, natanko tako, kakor se je zgodilo. Tedaj je kraljevi sin stopil k svoji ženi in jo objel. Oba sta bridko jokala in tudi vsi navzoči so zajokali. Spoznali so, da njen brat ni dober človek.

Kralj jo je vprašal: »Kaj naj storimo s tvojim bratom?« Odgovorila mu je: »Samo iz mesta ga izženite.« Nato je srečno živela s svojim možem do konca svojih dni.