Prevod

Nekoč je živel sultan, ki si je dolga leta želel sina, a ga ni dobil. Imel je veliko bogastva in mnogo mest. Premišljeval je: »Ko umrem, bo vse to kraljestvo propadlo, ker nimam otroka.«

Prišel je hudič, si nadel človeško podobo in vprašal sultana: »Če ti dam zdravilo in dobiš otroka, kaj mi boš dal?« Sultan mu je odgovoril: »Dal ti bom polovico svojega bogastva.« Oni pa je rekel: »Tega ne sprejmem.« Sultan je dejal: »Dal ti bom polovico svojih mest.« Odgovoril je: »Ne sprejmem.« Sultan ga je vprašal: »Kaj pa hočeš?« Oni mu je odgovoril: »Če se ti rodita dva otroka, daj enega meni, drugega pa obdrži zase.« Sultan je rekel: »Prav, sprejmem.«

Prinesel mu je zdravilo in mu rekel: »Daj ga ženi, naj ga zaužije.« Dal ji ga je, zaužila ga je in zanosila. Rodila je prvega otroka, dečka, nato drugega, prav tako dečka, in še tretjega, tudi dečka.

Prišel je njegov prijatelj, tisti, ki mu je dal zdravilo, in rekel: »No, zdaj si jih razdeliva.« Sultan mu je odgovoril: »Ne še, otroci se še niso šolali.« Oni je rekel: »Daj jih meni, da jih izšolam.« Sultan mu je odgovoril: »Vzemi jih.« Odpeljal jih je k sebi. Imel je veliko hišo in v njej vsega na pretek.

Poučeval jih je, dokler niso osvojili vsega znanja in se naučili pisati, potem pa jih je odpeljal nazaj k očetu. Eden izmed mladeničev je bil še posebno bister. Njihovemu očetu je rekel: »Pridi, danes si razdeliva otroke.« Sultan mu je odgovoril: »Ti jih razdeli.« Dva je postavil na eno stran, enega pa posebej na drugo in rekel: »Izberi, sultan!« Sultan je vzel tista dva, oni pa je vzel enega in odšel z njim.

Ko sta prišla k njemu domov, mu je dal vse ključe in rekel: »Odpri, kar koli želiš.« Mladenič je ostal v hiši, njegov novi oče pa je odšel na potovanje, s katerega naj bi se vrnil čez mesec dni.

Mladenič je tako prebival v hiši, dokler ni nekega dne vzel ključa in odklenil neke sobe. V njej je zagledal zlato, tekoče kakor voda. Vanj je pomočil prst in zlato se ga je oprijelo. Skušal ga je obrisati, a ni šlo stran, zato si je prst ovil s krpo. Ko se je njegov oče vrnil, ga je vprašal: »Kaj imaš s prstom?« Odgovoril mu je: »Urezal sem se.« Ostala sta doma do naslednjega dne, ko se je oče spet odpravil na pot.

Fant je vzel vse ključe in odklenil prvo sobo. V njej je zagledal kozje kosti. Odklenil je drugo in videl ovčje kosti. Odklenil je tretjo in videl goveje kosti, četrto in videl oslovske kosti, peto in videl konjske kosti. Odklenil je šesto in zagledal človeške glave. Ko pa je odklenil sedmo, je v njej našel živega konja.

Konj mu je rekel: »O človek, od kod si prišel?« Odgovoril mu je: »Jaz sem sin gospodarja te hiše.« Konj mu je rekel: »Njegovo opravilo je, da žre ljudi, osle, konje, govedo, koze in vse drugo. Zdaj sva ostala le še midva.«

Fant ga je vprašal: »Kaj naj storiva?« Konj mu je odgovoril: »Pridi in me odveži.« Odvezal ga je. Konj mu je rekel: »Zdaj odpri zakladnico, da pogoltnem vse, kar je v njej. Ko se bo tvoj oče vrnil, bo šel povabit ljudi, naj pridejo naju pojest. Nato ti bo rekel: ‘Pojdiva po drva.’ Ti mu reci: ‘Tega dela ne znam,’ pa bo šel sam. Ko jih bo prinesel, bo pristavil velik lonec in ti rekel: ‘Zakuri.’ Odgovori mu: ‘Ne znam,’ in bo sam zakuril. Prinesel bo veliko prečiščenega masla in ga dal v lonec. Ko se bo razgrelo, bo obesil gugalnico in ti rekel: ‘Splezaj nanjo in se zagugaj.’ Ti pa mu reci: ‘Te igre ne poznam. Najprej se zagugaj ti, da bom videl, kako se to dela, in te bom lahko posnemal.’ Ko bo splezal nanjo, da bi ti pokazal, ga pahni v lonec z razbeljenim maslom. Potem hitro priteci za menoj. Čakal te bom pod drevesom ob poti.«

Konj je zbežal in pustil fanta samega. Ko se je njegov oče vrnil, mu je rekel: »Jutri pojdiva po drva.« Fant mu je odgovoril: »Tega dela ne znam.« Oni je rekel: »No, pa ostani doma.« Šel je sam in prinesel veliko drv. Ljudem je bil že naročil: »Jutri prirejam gostijo, pridite.« Nato je vzel lonec, ga pristavil in rekel fantu: »Naloži drva.« Ta mu je odgovoril: »Ne znam.« Rekel mu je: »Pojdi po prečiščeno maslo.« Fant je odgovoril: »Ne morem ga prinesti, nimam dovolj moči.« Šel je sam, ga prinesel, dal v lonec in zakuril. Rekel mu je: »Podneti ogenj.« Fant je odgovoril: »Ne znam podnetiti ognja.«

Nato ga je vprašal: »Si že videl našo domačo igro?« Fant je odgovoril: »Nisem je še videl.« Maslo se je medtem že močno razgrelo. Obesil je gugalnico in mu rekel: »Splezaj sem, da ti pokažem.«

Fant mu je odgovoril: »Najprej splezaj ti in se zagugaj. Ko bom videl tebe, oče, se bom znal tudi sam.« Splezal je nanjo in se zagugal. Fant ga je zgrabil in pahnil v lonec, kjer je zavrel skupaj z maslom in umrl. Nato je stekel do drevesa in zagledal konja, ki mu je pritekel naproti. Konj ga je prestregel, si ga posadil na hrbet in rekel: »Zdaj pa pojdiva.« In sta odšla.

Medtem so prišli gospodarjevi tovariši in ga iskali, a ga niso našli. Bili so že silno lačni, zato so pogledali v lonec in videli, da je jed gotova. Rekli so: »Pa pojejmo to jed.« Odstavili so lonec, si naložili in jedli. Ko so pojedli, so ga spet iskali, a ga ni bilo nikjer. Šli so v hišo, vzeli raznovrstna živila in riž, jih skuhali ter pojedli. Ko ga tudi naslednji dan ni bilo, so odšli vsak na svoj dom.

Fant in konj sta medtem potovala daleč, skozi druga mesta, dokler se nista ustavila na obrobju nekega mesta. Fant je rekel konju: »Tukaj ostaniva.« Ustavila sta se in se najedla. Nato mu je rekel: »Tukaj si zgradiva hišo.« Zgradila sta veliko hišo in jo opremila z vsem potrebnim. Priskrbela sta si osle, konje, govedo, koze in sužnje ter se tam naselila.

Nekega dne je za to slišal tamkajšnji sultan in poslal ljudi pogledat, ali je novica o veliki hiši resnična. Ko so si jo ogledali, so mu povedali: »Res je, sultan, hiša je velika.«

Sultan je poslal svoje ljudi poizvedovat, kdo je njen gospodar. Fant jim je rekel: »Človek sem kakor vsi drugi.« Vprašali so ga: »Od kod prihajaš?« Odgovoril jim je: »Iz svojega rodnega mesta. Prišel sem malo po svetu.« Vrnili so se h kralju in mu povedali: »Tujec je, ki je prišel na obisk.« Sultan jim je naročil: »Jutri naj gre kdo k njemu in mu pove, da ga bo sultan prišel obiskat.« Sel je šel k fantu in mu sporočil novico. Ta mu je odgovoril: »Hvala, naj le pride, dobrodošel je.«

Ukazal je pripraviti obilico jedi. Zjutraj je kralj prišel s spremstvom do njegove hiše. Mladenič ga je pozdravil in povabil noter. Sultan je videl veliko hišo in v njej množico sužnjev. Sedla sta in se pogovarjala. Vprašal ga je: »Zakaj ne prideš na sprehod po mestu?« Mladenič mu je odgovoril: »Tujec sem. Potrebujem koga, ki bi me vzel s seboj in mi razkazal mesto.« Sultan je rekel: »Pojdiva torej na sprehod.«

Kralju je mladenič zelo prirasel k srcu in skupaj sta preživela veliko dni. Kralj ga je vprašal: »Bi se rad oženil?« Odgovoril mu je: »Rad bi se.« Kralj mu je rekel: »Dal ti bom svojo hčer za ženo.« Sultan je priredil veliko svatbo in ga oženil z njo.

Živel je s svojo ženo in rodil se jima je otrok. Tako je do konca svojih dni živel z ženo, njunim edincem in svojim konjem, ki ga je ljubil kakor lastno dušo.