Prevod

Že od davnih časov so bila ta veličastna gorovja prizorišče nadnaravnih prikazovanj in skrivnostnih dogodkov. Najvišji vrh Agiochookov — kakor so jih imenovali Indijanci — je bil prebivališče samega Boga, zato prodiranja belega človeka tja niso radi gledali. Blizu Fabyana je nekoč stal griček, ki so ga pozneje zravnali s krampom in lopato, znan kot Velikanov grob. Tu je živel, umrl in je pokopan Ethan Allen Crawford, spreten lovec, drzen raziskovalec in mož herkulske postave; v bližini starodavne gomile je postavil eno prvih gostiln v teh gorah. Pogorela je. Na istem mestu so zgradili drugo in nato še tretjo, toda tudi ti sta bili uničeni v požaru. Tedaj so namero opustili, kajti spomnili so se, da se je neki Indijanec nekoč povzpel na ta grob, z njegovega vrha zamahnil z baklo in glasno zaklical: »Noben bledoličnik ne bo pognal korenin na tem mestu. Tako mi je na uho zašepetal Veliki duh.«

Guverner Wentworth je med samotnim potovanjem po svoji pokrajini naletel na Crawfordovo kočo in tam prenočil; gospodinji je izrekel številne poklone na račun njene zadržane miline, možu pa se je s skupnim popivanjem tako prikupil, da ga je ta razglasil za prvaka med dobrimi tovariši. Ob odhodu je gost od Crawforda izprosil obljubo, da ga bo obiskal v Wolfeboroughu, kjer naj povpraša po »starem Wentworthu«. Krepki mož z obmejnega ozemlja se je kmalu zatem res odpravil na obisk in osupel ugotovil, da se je znašel v hiši kraljevega guvernerja; toda sprejem je bil tako prisrčen, da se je brž sprostil, in ko se je vrnil v gore, je v žepu nosil listino o lastništvu tisoč akrov gozda okoli svoje male kmetije. Družina, ki jo je zasnoval, je obogatela in kraljevsko darovano posest povečala za marsikateri aker.

Nedaleč pod tem krajem, v najbolj divjem delu soteske Notch, obdana s tisoče čevljev visokimi skalnimi stenami, stoji stara hiša Willeyjevih. Tudi ta je bila prizorišče tragedije, kajti leta 1826 je neurje razrahljalo prst na gori Willey in sprožil se je velikanski zemeljski plaz. Ko so ljudje v hiši zaslišali njegovo približevanje, so planili ven in skoraj na lastnem pragu našli smrt. Če bi ostali v hiši, bi se jim nič ne zgodilo, saj je skalni klin za njo razcepil plaz in mala gostilna je bila rešena. Znano je, da je umrlo sedem ljudi, govorilo pa se je še o eni žrtvi, mladeniču neznanega imena, ki je hodil po gorah, da bi užival v njihovi lepoti. Slu, ki je nesel vest o pogubi družine, je poplavljena reka Saco preprečila pot do North Conwaya, zato je obstal na bregu peneče se reke in zatrobil na trobento. Zvok, ki je sredi noči odmeval med gorami, je iz postelj priklical več mož, da bi izvedeli, kaj pomeni. Pravijo, da je pes iz gostilne prvi opozoril ljudi pod sotesko Notch, da je nekaj narobe, vendar njegovega cviljenja in lajanja niso razumeli; potem ko je tekal sem in tja, kakor da bi skušal priklicati pomoč, je izginil. Ob uri nesreče je James Willey iz Conwaya sanjal, da ob njem stoji njegov mrtvi brat. Spečemu je pripovedoval o katastrofi in povedal, da so se, ko je zazvenel »poslednji mrtvaški zvon sveta«, namenili poiskati zavetje ob vznožju strme gore, saj je Saco v sedmih urah narasel za štiriindvajset čevljev in jim od spredaj grozil, da jih bo pogoltnil.

Drug zanimiv kraj v soteski Notch je Nancyjin potok. Tam, kjer se ta potok peneč se izliva z gore Nancy v veliko grapo, so jeseni leta 1788 našli dekle, po katerem je dobil ime, zmrznjeno v snežnem mrtvaškem prtu. Sama se je odpravila iz Jeffersona iskat mladega kmeta, s katerim bi se morala poročiti, in med sončnim zahodom in zoro prehodila trideset milj po snegu brez sleherne sledi. Nato so ji pošle moči in zgrudila se je ob poti, da ne bi nikoli več vstala. Ko je njen nezvesti ljubimec izvedel, kako je umrla, je od kesanja zblaznel in je ni dolgo preživel; možem, ki so v mrzlih oktobrskih nočeh prečkali divje prelaze soteske Notch, pa se je dozdevalo, da nad bučanjem potoka in šepetanjem gozdov slišijo dolge, srhljive stoke, pomešane z obupanimi kriki in blaznim hihotanjem.

Reka Peabody je nastala ob naravni katastrofi, manj siloviti od nekaterih plazov, ki so tako globoko izbrazdali gore. V Whitovi »Zgodovini Nove Anglije« je zapisano, da se je gospod Peabody, po katerem je reka dobila ime, zatekel v indijansko kočo na višavju, kjer reka izvira. Ponoči je glasno bobnenje prebudilo ljudi v koči in planili so ven komaj še pravočasno, da so si rešili življenje; kajti komaj so prišli na prosto, se je v hribu razprla votlina in iz nje je bruhnila silna voda, odnesla zavetje in si skozi gozd utrla široko pot.

Čeprav naj bi gorovje Pilot dobilo ime zato, ker je lovcem, ki so iz okolice Lancastra iskali pot do reke Connecticut, služilo za orientacijo, še vedno pripovedujejo staro zgodbo o nekem Willardu, ki se je izgubil v soteskah tega gorovja in skoraj umrl od lakote. Medtem ko je izčrpan ležal na pobočju, ga je njegov pes vsake toliko zapustil in se čez nekaj ur vrnil. Čeprav je bil Willard že napol mrtev, se je odločil, da bo z zadnjimi močmi sledil živali, in ta ga je po bližnjici pripeljala do njegovega lastnega tabora, kjer je bilo hrane na pretek in kamor je bistro bitje hodilo jest. V zahvalo za to uslugo so psa poimenovali Pilot in mnogi menijo, da je vse gorovje dobilo ime njemu v čast.

Slapove Waternomee na potoku Hurricane pri Warrenu obroblja bujno mahovje, kjer so nekdaj v mesečini plesale in pele vile. Ta bitja naj bi bila indijanski otroci, ki so jih ukradli iz vigvamov in jim dali jesti vilinski kruh; ta jih je v hipu pomanjšal in preobrazil. Če odmislimo njihovo ugrabljanje otrok, so bili vilinci nedolžno in veselo ljudstvo, in ko so strogi cerkveniki ter kruti obmejni vojaki prodrli v njihova gozdna bivališča, so si poiskali bolj oddaljena skrivališča v divjini.

Stara vojaška zgodba pripoveduje, da so poročnika Chamberlaina, ki se je bojeval pod Lovewellovim poveljstvom, Indijanci zasledovali ob vznožju vrha Melvin in ga že skoraj imeli v pesti, ko je prišel do slapov Ossipee. Zdelo se je, da nima druge izbire kakor smrt pod tomahavkom ali smrt ob padcu na skale spodaj, saj je prepad tu širok osemnajst čevljev; toda ne da bi se ustavil in pretehtal svoje možnosti, je zbral vse moči za skok z zaletom in na osuplost zasledovalcev, morda pa tudi na lastno presenečenje, preskočil vrzel ter ušel v gozd. Prvi med Indijanci je poskusil skočiti za njim, vendar je strmoglavil v grapo in se ubil.

Pravijo, da je pred dvesto leti v gorovju Eagle prebival mož nenavadnega in častitljivega videza, ki so ga Indijanci gledali z vraževernim strahospoštovanjem in ga nikoli niso skušali nadlegovati. Spal je v jami na južnem pobočju in blodil po gozdu za divjadjo, pri tem pa mrmral in krilil z rokami. Domnevajo, da je bil to Thomas Crager, čigar ženo so v Salemu obesili kot čarovnico, njegovega edinega otroka pa so ugrabili Indijanci. Po dolgem in zaman opravljenem iskanju otroka se je pogreznil v bridko mrkost ter se ogibal tako bivališč omikanih ljudi kakor domovanj divjakov. V tolažbo nam je lahko, da je pred smrtjo našel svojo hčer, čeprav je bila tedaj že žena indijanskega lovca in je živela z njegovim plemenom na bregu reke sv. Lovrenca.