Prevod

Vodni škrati iz potokov okoli Katahdina so zapustili svoj rojstni kraj in odpotovali v gorovje Agiochooks, kjer so tamkajšnji Indijanci za njihovo navzočnost izvedeli zaradi tatvin in smrti. Ko je manitu Glooskap izvedel, da ti škrati jedo človeško meso in počenjajo še druge grozote, si je nadel njihovo podobo, polovico telesa spremenil v kamen in jih šel iskat. Vigvam so postavili blizu Doma vodnih vil — kraja, ki so ga prebivalci North Conwaya nesmiselno preimenovali v Diana's Bath — in ko je vstopil, so ga povabili k mesnemu obroku. Skuhali so kitov rep in mu ga ponudili, toda ko si ga je položil na kolena, je eden od škratov vzkliknil: »To je predobro za berača, kakršen si ti,« in mu ga iztrgal. Glooskap si je moral le zaželeti, da bi se poslastica vrnila, pa je že priletela nazaj na njegov pladenj. Nato je vzel kitovo čeljust in jo prelomil kakor trstiko; napolnil je pipo in z enim samim vdihom sežgal ves tobak v pepel; ko so gostitelji zaprli vigvam in začeli silovito kaditi, da bi pokvarili zrak in ga omamili, je v dimu užival, njim pa je postalo slabo. Zato so si zašepetali: »To je mogočen čarovnik in njegove moči moramo preizkusiti še drugače.«

Predlagali so igro z žogo in se odpravili na peščeno ravnico ob zavoju reke Saco, kjer so začeli igrati. Toda Glooskap je ugotovil, da je žoga strašna lobanja, ki se je kotalila proti njemu in hlastala po njem ter bi mu raztrgala meso, ko to ne bi bilo nesmrtno in neločljivo od njegovih kosti. Z enim udarcem jo je zdrobil, nato pa odlomil drevesno vejo in jo z eno samo besedo spremenil v desetkrat večjo lobanjo, ki se je pognala za hudobneži, kakor divja mačka plane na zajca. Tedaj je bog udaril z nogo ob pesek in v gorah so se odprli vsi izviri, tako da je Saco narasel in planil skozi dolino z bučanjem, ob katerem so ljudstva trepetala. Škrate je zajela povodenj in jih odnesla v morje, kjer jih je Glooskap spremenil v ribe.