Waltey
Argumenti okrajnega glavarja
Tradiciones peruanas
Tradiciones peruanas · Ricardo PalmaO besedilu
Argumenti okrajnega glavarja
- Vir
- Tradiciones peruanas
- Avtor
- Ricardo Palma
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Español
- Čas branja
- 7 min branja
- Obseg
- 6 strani
- Naslov izvirnika
- 021 Los argumentos del corregidor
O izvirniku
Tradiciones peruanas
Šestindvajset Palmovih avtorskih zgodovinskih tradicij iz konkretnega Gutenbergovega zvezka. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Tradiciones peruanas v jeziku Español.
Besedilo
Argumenti okrajnega glavarja
Zdi se, da je Carlos III. nekega jutra vstal s taščino voljo; in resnici na ljubo je imel monarh več kot dovolj razlogov, da se mu je razpoloženje skisalo. Njegovo veličanstvo je sanjalo, da kraljevim blagajnam grozi nevarnost, da bodo takšne, kakršne Bog želi imeti duše, se pravi čiste, saj so bili njegovi podložniki v Amerikah nekoliko preveč počasni pri njihovem polnjenju.
--Pri vseh vragih! Meni se že ne bo zgodilo to, kar se je don Enriqueju Bolnemu, ki je, čeprav je bil kralj, in to eden imenitnejših, dočakal dan, ko ni imel ničesar trdnega, kar bi vtaknil pod nos, in je zastavil suknjo, da mu je kuhar lahko pripravil česnovo juho in kos prekajenega merjasca. Pokličite mi don Joséja Antonia.
In don José Antonio de Areche, član Sveta za Indije in vitez uglednega reda Carlosa III., se je nemudoma prikazal pred svojim kraljem in z njim na dolgo in široko razpravljal o stiskah kraljeve zakladnice. Zaradi tega pogovora med gospodarjem in vazalom je leta 1777 v naše perujsko kraljestvo kakor z neba priletela prava pretkana kača, in sicer z naslovom generalnega nadzornika.
Nadzornik se je kmalu po prihodu v Limo prepričal, da je dežela silno bogata, njegova naloga pa slastna in lahka kakor požiranje kašice. Poleg tega je, ne da bi bil čarovnik, uganil, da smo Perujci krotke narave in zato pripravljeni prenašati vsakršno tovorno sedlo, ki bi nam ga njegovo gospodstvo blagovolilo naložiti na hrbet. Rečeno, storjeno: brez ovinkarjenja in mešetarjenja se nas je lotil naravnost ter odredil davke, monopole, pristojbine in kaj vem koliko še drugih nadlog. Bog mi odpusti! Toda pravijo, da je, prehitevajoč neko občino teh naših čudovitih časov, le za las manjkalo, pa bi uvedel davek na pse, iz katerega ne bi izvzel niti psa svetega Roka niti tistega svetega Dominika, svetega Lazarja ali svete Marjete; kolikor morem sklepati, so bili namreč ti svetniki ljubitelji ščenet.
Toda vrv je tako dolgo napenjal, da je nazadnje počilo, izbruhnilo in nastala je strahotna godlja. Nadzornik je bil trmast, ni popustil niti za las in nam je še naprej privijal vijake, kakor bi napenjal strune na tuji kitari. In toliko je bilo trušča in klanja, vislic in udarcev, da ... skratka! Za posebno znamenje Božje ljubezni in blagoslova si moramo šteti, da nismo jedli kruha v tistem razsutem stoletju. Navsezadnje so prekleti davki ostali in ob godrnjanju in mrmranju jih je moral plačevati vsakdo, ki mu je bil lastni vrat toliko pri srcu, da ga ni želel spraviti v tesno poznanstvo z rabljem.
Medtem ko nam je tako za njegovo veličanstvo iztiskal bornih maravedijev, se je njegovo gospodstvo lotilo preiskovanja vseh uradnikov, ki so ravnali z javnim denarjem; in pri pregledu nekaterih računov je očitno našlo tolikšno zmešnjavo in toliko mahinacij, da je odgovorne imenitnike posadilo za zapahe. Pravijo, da je gospod de Areche, ko je poslušal zagovor nekega uradnika, naveličano dejal:
--Ali veste, gospod davčni izterjevalec, da vaših računov ne razumem? --Nič čudnega, gospod nadzornik. Tudi jaz jih ne razumem, pa so vendar moji.
Ti presneti računi so morali biti res zamotani! Med zaporniki je bil tudi neki okrajni upravitelj, o katerem se je govorilo, da je bil bolj požrešen od pijavke, ko je srkal življenjski sok ljudstvom, katerih upravljanje mu je bilo zaupano. Njegov sodni postopek je z dokazovanjem, pričami, soočenji, pritožbami in drugo navlako pravniške sodrge kazal, da bo dajal snov za pravdanje vsaj še trem rodovom. Naš mož se je odločil ubrati bližnjico; stopil je do ječarja in ga odločno prosil, naj ga izpusti za nekaj ur, pri tem pa mu je zastavil besedo, da se bo vrnil v ječo, preden poteče dogovorjeni rok. Ječar je pomislil, da častna beseda ni stvar, ki bi jo bilo mogoče zastaviti, saj na takšno zastavo noben oderuh ne odveže mošnjička, in odločno rekel ne. A ko ga je zaslepil lesk nekaj zlatnikov z lasuljastim kraljevim likom, ki mu jih je jetnik navidez mimogrede, a prav premišljeno položil v roke, se je nazadnje omehčal, odrinil zapahe in odprl rešetke.
II Ura je bila sedem zvečer. Gospod nadzornik je v salonu svoje hiše z nekaj prijatelji igral tresillo in pravkar so mu pri samostojni igri v zlatnikih, z najvišjimi aduti, prazno barvo in osamljenim kraljem, naložili kraljevsko kazen, ko je vstopil njegov majordom, ga poklical na stran in mu dejal:
--Neki gospod želi nemudoma govoriti z vašim gospodstvom. --Kakšen nadležnež! Naj se vrne jutri. Ti ni povedal svojega imena? --Ne, gospod; podaril pa mi je dve zlati unči, da bi vam prenesel sporočilo, in ker ne bi bilo spodobno, da bi na odgovor čakal v veži, sem ga pospremil v delovno sobo.
--Praviš, da ti je dal dve unči za napitnino! Potem mora imeti ta človek nekaj pomembnega za bregom. Obrnil se je k svojim družabnikom in jim rekel:
--Oprostite, gospodje, kmalu se vrnem, don Narciso pa naj igra namesto mene. Kako naporno življenje živim! Še najhujšemu sovražniku ga ne privoščim!
In don José Antonio se je napotil v delovno sobo, ki je bila ob hišnem dvorišču. Tam ga je čakal mož, zavit v plašč, ki si je ob Arechejevem prihodu odkril obraz in vljudno dejal:
--Dober in blagoslovljen večer. --Naj vam ga Bog nakloni. No, no, dragi gospod! Kako ste prišli iz ječe brez mojega dovoljenja? --Ni bilo potrebno, gospod nadzornik. Dal sem besedo, in znal jo bom držati, da se bom kmalu vrnil v ječo.
--Domnevam, zakaj ste prišli ... Nedvomno, da bi govorili z menoj o svoji zadevi. --Natanko tako, gospod nadzornik. --Potem izgubljate čas, prijatelj moj. Vidim, da ste na slabem konju, in z bolečino v srcu bom moral biti strog; kralj me namreč ni poslal sem, da bi bil mehak in prizanesljiv. V vašem spisu so strašne listine in neoporečne priče, katerih izpovedi več kot zadostujejo, da bi na vislice poslali deset ljudi vašega kova. Sem zelo načelen in kadar gre za deljenje pravice, ne prizanašam niti materi, ki me je rodila.
--No, gospod nadzornik, proti vsemu, kar je po besedah vašega gospodstva tako obremenilno v mojem postopku, imam tisoč neizpodbitnih dokazov; da, gospod, tisoč dokazov. In najbolje bo, da sva prijatelja in pustiva pravde pri miru, saj ne prinašajo drugega kakor skrbi, zbujajo hudo kri in redijo pismarje in farizeje.
--In zakaj svojih dokazov še niste uporabili, če ste tako prepričani, da vas bodo rešili? Prav rad bi spoznal enega, da bi vam ga ovrgel.
--Če mi gospod nadzornik obljubi, da se ne bo razjezil in da bo ohranil mojo skrivnost, mu bom zaupno povedal, kakšni so moji dokazi. --Govorite jasno, kakor nas uči Kristus. Predložite mi en sam dokaz, preostalih devetsto devetindevetdeset pa obdržite, saj nimam časa na pretek in tudi priložnost ni primerna, da bi se ukvarjal z njimi.
Tedaj je okrajni upravitelj segel v žep in med palcem in kazalcem izvlekel zlatnik za eno unčo. --Ali vaše gospodstvo vidi ta dokaz? --To je vendar zlatnik z lasuljastim kraljem, gospod upravitelj!
--No, tisoč takšnih dokazov imam pripravljenih, da bi se postopek ustavil. In lahko noč, gospod nadzornik, saj ure bežijo, beseda pa je beseda.
In korak za korakom se je okrajni upravitelj odpravil proti ječi. O gospodu de Arecheju pa pripovedujejo, da se je zamišljen vrnil na svoje mesto za mizo s tresillom, da vso ljubo noč ni odigral niti ene pravilne poteze in da je prvič v življenju dvakrat prekršil pravilo sledenja barvi, kar je jasen dokaz, kako raztresen je bil.
III Pri hudiču! Nisem opravljivec, toda v zgodovini so dejstva, ki človeka spravijo ob pamet. In dokaz, da don José Antonio de Areche pri opravljanju naloge, ki mu jo je zaupal kralj, ni ravno igral pošteno, je v tem, da ga je njegovo veličanstvo navsezadnje moralo odstaviti, ga poklicati v Španijo, mu zapleniti premoženje in ga obsoditi na življenje v izgnanstvu zunaj mesta in dvora Madrida.
Dan po pogovoru z nadzornikom so jetnika izpustili na prostost in postopek ustavili. Pa naj človek še verjame v nepodkupljivost pravice!
Pravim vam, upraviteljevi dokazi pa res niso bili od muh!
Izvirnik
021 Los argumentos del corregidor
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
I
Parece que una mañana se levantó Carlos III con humor de suegra, y francamente que razón había harta para avinagrar el ánimo del monarca. Su majestad había soñado que las arcas reales corrían el peligro de verse como Dios quiere a las almas, es decir, limpias, porque sus súbditos de las Américas andaban un si es no es remolones para proveerlas.
--¡Carrampempe! Pues a mí no ha de pasarme lo que a don Enrique el Doliente que, no embargante ser rey y de los tiesos, llegó día en que no tuvo cosa sólida que meter bajo las narices, y empeñó el gabán para que el cocinero pudiera condimentarle una sopa de ajos y un trozo de jabalí ahumado. Que me llamen a don José Antonio.
Y don José Antonio de Areche, del Consejo de Indias y caballero de la distinguida orden de Carlos III, no tardó en presentarse ante su rey, y disertar con él largo y tendido sobre los atrenzos del real tesoro. Y por consecuencia de la plática entre señor y vasallo, nos cayó como llovido por estos reinos del Perú, en 1777 y con el título de Visitador general, un culebrón de los finos.
El Visitador, a poco de llegado a Lima, se convenció de que la tierra era muy rica y la comisión sabrosa y de papilla. Item, adivinó, sin ser brujo, que los peruleros éramos mansitos de genio y, por ende, susceptibles de soportar cuanta albarda pluguiera a su señoria echarnos a cuestas. Y pensado y hecho, y sin andarse con algórgoras ni brujoleos, se nos vino al bulto y decretó impuestos, y estancos, y tarifas y qué sé yo cuántas gurruminas. ¡Dios me perdone!, pero cuentan que, anticipándose a un municipio de estos maravillosos tiempos, estuvo en un tumbo de dado que estableciera contribución canina, sin exceptuar de ella al perro de San Roque, ni al de Santo Domingo, ni al de San Lázaro, ni al de Santa Margarita que, según colijo, fueron santos aficionados a chuchos.
Pero tanto estiró la cuerda que, a la postre, vino el estallido, y reventó y se armó la tremenda. El Visitador era testarudo, no cejó un ápice y siguió ajustándonos las clavijas como a guitarra ajena. Y hubo una tal de zambomba y degollina, horca, y jicarazo, que... ¡vamos! debemos tomar por especial cariño y bendición de Dios no haber comido pan en aquel desbarajustado siglo. Por fin de fines, los pícaros impuestos subsistieron y, entre gruñido y refunfuños, hubo de pagarlos todo aquel que, teniendo ley a su pescuezo, no ambicionara ponerlo en relaciones íntimas con el verdugo.
A la vez que así nos sacaba roñosos maravedises para su majestad, echóse su señoría a pesquisar a todos los empleados que tenían manejo de fondos públicos; y tal revoltijo y gatuperio hallaría en el examen de algunas cuentas, que plantó en chirona a encopetados personajes responsables de éstas. Es fama que, oyendo los descargos que le daba un empleado, dijo aburrido el señor de Areche:
--¿Sabe usted, señor alcabelero, que no entiendo sus cuentas?
--No es extraño, señor Visitador. Yo tampoco las entiendo, y eso que las cuentas son mías.
¡Vaya si las malditas andarían enredadas!
Entre los presos hallábase cierto corregidor, de quien decíase que había sido más voraz que sanguijuela para sacar el quilo a los pueblos cuyo gobierno le estaba encomendado. La causa, entre probanzas, testigos, careos, apelaciones y demás batiborrillo de la chusma forense, llevaba trazas de dar tela para pleito durante tres generaciones por lo menos. Nuestro hombre resolvió cortar por el atajo y, abocándose con el carcelero, le pidió resueltamente que lo dejase salir por un par de horas, empeñándole palabra de regresar a la prisión antes de que expirase el término fijado. El carcelero reflexionó que la palabra de honor no es cosa para empeñada, pues sobre tal prenda no desata un usurero los cordones de la bolsa, y dijo rotundamente que nones. Mas deslumbrado por el brillo de algunas peluconas, que al descuido y con cuidado le puso entre las manos el preso, acabó por ablandarse y correr cerrojos y abrir rejas.
II
Eran las siete de la noche. Hallábase el señor Visitador en el salón de su casa echando una mano de tresillo con unos amigos, y acababan de hacerle puesta real en solo de oros con estuches, falla y rey enano, cuando entró su mayordomo y, llamándolo aparte, le dijo:
--Un caballero quiere hablar en el instante con su señoría.
--¡Algún importuno! Que vuelva mañana. ¿No te ha dicho su nombre?
--No, señor; pero me ha regalado dos onzas de oro porque pasara recado, y como no era decente que esperase respuesta en el zaguán, lo he hecho entrar en el cuarto de estudio.
--¡Y dices que te ha dado dos onzas de alboroque! Pues ha de ser algo de importancia lo que trae a ese sujeto.
Y volviéndose a sus tertulios, les dijo:
--Con permiso, caballeros, no tardaré en volver, y que don Narciso juegue por mí. ¡Es vida muy aporreada la que llevo, y no se la doy a mi mayor enemigo!
Y don José Antonio se dirigió al estudio, que estaba situado en el patio de la casa. Esperábalo allí un embozado que, al presentarse Areche, se descubrió y dijo cortésmente:
--Buenas y santas noches.
--Así se las dé Dios. ¡Hola, hola, señor mío! ¿Cómo ha salido de la cárcel sin mi licencia?
--No hizo falta, señor Visitador. He dado mi palabra, y sabré cumplirla, de regresar en breve a la prisión.
--Supongo a lo que usted viene..., a hablarme, sin duda, de su causa.
--Precisamente, señor Visitador.
--Pues tiempo perdido, amigo mío. Lo veo a usted en mal caballo, y con dolor de mi corazón tendré que ser severo; que el rey no me ha enviado para que ande con blanduras y contemplaciones. En su causa hay documentos atroces y testigos libres de tacha cuyas declaraciones bastan y sobran para enviar a la horca diez prójimos de su calibre. Yo soy muy recto, y tratándose de administrar justicia no me caso ni con la madre que me parió.
--Pues, señor Visitador, contra todo lo que dice su señoría que hay de grave en mi proceso, poseo yo mil argumentos irrefutables; sí, señor, mil argumentos. Y lo mejor es que seamos amigos y nos dejemos de pleitos, que no sirven sino para traer desazones, criar mala sangre y hacer caldo gordo a escribas y fariseos.
--¿Y por qué, si tiene tanta confianza en que han de sacarlo airoso, no ha hecho uso de sus argumentos? Ya quisiera conocer uno para refutárselo.
--Si el señor Visitador me ofrece no airarse y guardarme el secreto, diréle en puridad cuáles son mis argumentos.
--Hable usted clara y como Cristo nos enseña. Presénteme uno solo de sus argumentos, y guarde los novecientos noventa y nueve restantes, que ni tiempo hay sobrado ni ocasión es ésta para hacerme cargo de ellos.
Entonces el corregidor metió mano al bolsillo, y entre el pulgar y el índice sacó una onza de oro.
--¿Ve su señoría este argumento?
--¡Eso es una pelucona, señor corregidor!
--Pues mil argumentos de su especie tengo listos para que se corte el proceso. Y buenas noches, señor Visitador, que las horas vuelan y la palabra es palabra.
Y paso entre paso, el corregidor siguió camino de la cárcel.
En cuanto al señor de Areche, refieren que volvió cogitabundo a ocupar su puesto en la mesa de tresillo, que en toda la santa noche no hizo jugada en regla, y que, por primera vez en su vida, cometió dos renuncios, prueba clara de la preocupación de su ánimo.
III
¡Qué demonche! Yo no soy maldiciente, pero en la historia hay hechos que lo sacan a uno de quicio.
Y la prueba de que don José Antonio de Areche no jugó muy limpio, que digamos, en el desempeño de la comisión que el rey le confiara, está en que, a pesar de los pesares, su majestad se vió forzado a destituirlo, llamándolo a España, confiscándole la hacienda, y sentenciándolo a vivir desterrado de la villa y corte de Madrid.
Al siguiente día de la entrevista con el Visitador, fué puesto en libertad el preso y se sobreseyó en la causa.
¡Y tenga usted fe en la incorruptibilidad de la justicia!
Digo, ¡si fumarían en pipa los argumentos del corregidor!
Nadaljuj z branjem