Waltey

Waltey

Trije rokodelski pomočniki

Grimmove pravljice · Jacob in Wilhelm Grimm
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Trije rokodelski pomočniki

Vir
Grimmove pravljice
Avtor
Jacob in Wilhelm Grimm
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Deutsch
Čas branja
5 min branja
Obseg
4 strani
Naslov izvirnika
Die drei Handwerksburschen

O izvirniku

Grimmove pravljice

Gozdovi, čarobni predmeti in ljudska logika evropske pripovedne tradicije. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Grimmove pravljice v jeziku Deutsch.

Besedilo

Trije rokodelski pomočniki

Bili so trije rokodelski pomočniki, ki so se dogovorili, da bodo na popotovanju ostali skupaj in vselej delali v istem mestu. Čez čas pa pri svojih mojstrih niso več našli zaslužka, tako da so bili nazadnje vsi razcapani in niso imeli od česa živeti. Tedaj je eden rekel: »Kaj naj storimo? Tukaj ne moremo več ostati, spet se odpravimo na pot. Če v mestu, kamor pridemo, ne najdemo dela, se bomo z gospodarjem prenočišča dogovorili, da mu bomo pisali, kje smo, in bomo tako lahko izvedeli drug za drugega, potem pa se bomo razšli.« Tudi drugima se je to zdelo najbolje. Odšli so in na poti jim je prišel naproti bogato oblečen mož, ki jih je vprašal, kdo so. »Rokodelci smo in iščemo delo. Doslej smo se držali skupaj, če pa ne najdemo več dela, se bomo razšli.« »Tega vam ni treba,« je rekel mož. »Če boste delali, kar vam rečem, vam ne bo manjkalo ne denarja ne dela; še več, postali boste veliki gospodje in se vozili v kočijah.« Eden je rekel: »Če to ne bo škodovalo našim dušam in zveličanju, bomo že storili.« »Ne,« je odgovoril mož, »do vas ne bom imel nobene pravice.« Drugi pa mu je pogledal noge, in ko je zagledal eno konjsko in eno človeško stopalo, ni hotel imeti nič z njim. Toda hudič je rekel: »Bodite brez skrbi, ne gre za vas, temveč za dušo nekoga drugega, ki je že napol moj in mora le še dopolniti mero svojih grehov.« Ker so bili zdaj prepričani, da so na varnem, so privolili, hudič pa jim je povedal, kaj zahteva: prvi naj na vsako vprašanje odgovori »Mi vsi trije«, drugi »Za denar«, tretji pa »In tako je bilo prav«. To naj vselej izgovorijo drug za drugim, razen tega pa ne smejo spregovoriti niti besede. Če prekršijo zapoved, bo ves denar pri priči izginil; dokler pa jo bodo izpolnjevali, bodo njihovi žepi vedno polni. Za začetek jim je takoj dal toliko, kolikor so lahko nesli, in jim naročil, naj gredo v mesto v določeno gostilno. Vstopili so, gostilničar jim je prišel naproti in vprašal: »Bi kaj jedli?« Prvi je odgovoril: »Mi vsi trije.« »Da,« je rekel gostilničar, »to sem tudi mislil.« Drugi je rekel: »Za denar.« »To se razume,« je rekel gostilničar. Tretji pa: »In tako je bilo prav.« »Seveda je bilo prav,« je rekel gostilničar. Prinesli so jim dobro jed in pijačo ter jim lepo postregli. Po jedi je bilo treba plačati in gostilničar je enemu pomolil račun. Ta je rekel: »Mi vsi trije,« drugi: »Za denar,« tretji pa: »In tako je bilo prav.« »Seveda je prav,« je rekel gostilničar, »vsi trije morate plačati, brez denarja pa ne morem ničesar dati.« Plačali so celo več, kot je zahteval. Gostje so to videli in rekli: »Ti ljudje morajo biti nori.« »Saj tudi so,« je rekel gostilničar, »niso čisto pri pameti.« Tako so nekaj časa ostali v gostilni in niso izrekli nobene druge besede kakor: »Mi vsi trije. Za denar. In tako je bilo prav.« Videli pa so in vedeli vse, kar se je tam dogajalo. Zgodilo se je, da je prišel velik trgovec z obilico denarja in rekel: »Gospod gostilničar, spravite mi denar na varno; tukaj so ti trije prismojeni rokodelski pomočniki, ki bi mi ga utegnili ukrasti.« Gostilničar je to storil. Ko je potovalno torbo nesel v svojo sobo, je čutil, da je težka od zlata. Nato je trem rokodelcem pripravil ležišča spodaj, trgovcu pa dal posebno sobo zgoraj. Ob polnoči, ko je gostilničar mislil, da že vsi spijo, je prišel z ženo; s seboj sta imela sekiro za drva in sta bogatega trgovca ubila. Po umoru sta spet legla spat. Ko se je zdanilo, je nastal velik hrup: trgovec je ležal mrtev v postelji in plaval v lastni krvi. Vsi gostje so prihiteli skupaj, gostilničar pa je rekel: »To so storili tisti trije nori rokodelci.« Gostje so mu pritrdili in rekli: »Nihče drug ni mogel biti.« Gostilničar jih je dal poklicati in jih vprašal: »Ste vi ubili trgovca?« »Mi vsi trije,« je rekel prvi, »za denar,« drugi, »in tako je bilo prav,« tretji. »Zdaj ste slišali,« je rekel gostilničar, »sami priznavajo.« Tako so jih odpeljali v ječo in čakalo jih je sojenje. Ko so videli, da gre zares, jih je vendarle postalo strah, ponoči pa je prišel hudič in rekel: »Zdržite samo še en dan in ne zapravite svoje sreče; niti las se vam ne bo skrivil.« Naslednje jutro so jih privedli pred sodišče. Sodnik jih je vprašal: »Ste vi morilci?« »Mi vsi trije.« »Zakaj ste ubili trgovca?« »Za denar.« »Hudobneži,« je rekel sodnik, »vas ni bilo strah greha?« »In tako je bilo prav.« »Priznali so, povrhu pa so še trdovratni,« je rekel sodnik. »Takoj jih odpeljite na morišče.« Odpeljali so jih ven in tudi gostilničar je moral stopiti v krog. Ko so jih rabljevi hlapci prijeli in odvedli na oder, kjer je rabelj stal z golim mečem, je nenadoma pridrvela kočija, v katero so bili vpreženi štirje krvavo rdeči konji lisjaki. Drvela je tako, da so iz kamnov švigale iskre, skozi okno pa je nekdo mahal z belim robcem. Tedaj je rabelj rekel: »Pomilostitev prihaja,« in iz kočije se je zaslišalo: »Pomilostitev! Pomilostitev!« Iz nje je stopil hudič kot zelo imeniten gospod v razkošni obleki in rekel: »Vi trije ste nedolžni; zdaj smete govoriti. Povejte, kaj ste videli in slišali.« Tedaj je najstarejši rekel: »Mi nismo ubili trgovca; morilec stoji tam v krogu,« in pokazal na gostilničarja. »Za dokaz pojdite v njegovo klet; tam visi še mnogo drugih, ki jih je spravil ob življenje.« Sodnik je tja poslal rabljeve hlapce in našli so vse tako, kakor je povedal. Ko so o tem poročali sodniku, je dal gostilničarja odvesti na oder in mu odsekati glavo. Tedaj je hudič rekel trojici: »Zdaj imam dušo, ki sem jo hotel, vi pa ste svobodni in imate denarja za vse življenje.«

Izvirnik

Die drei Handwerksburschen

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

Ein Märchen der Brüder Grimm

Es waren drei Handwerksburschen, die hatten es verabredet, auf ihrer Wanderung beisammen zu bleiben und immer in einer Stadt zu arbeiten. Auf eine Zeit aber fanden sie bei ihren Meistern kein Verdienst mehr, so daß sie endlich ganz abgerissen waren und nichts zu leben hatten. Da sprach der eine 'was sollen wir anfangen? hier bleiben können wir nicht länger, wir wollen wieder wandern, und wenn wir in der Stadt, wo wir hinkommen, keine Arbeit finden, so wollen wir beim Herbergsvater ausmachen, daß wir ihm schreiben, wo wir uns aufhalten, und einer vom andern Nachricht haben kann, und dann wollen wir uns trennen;' das schien den andern auch das beste. Sie zogen fort, da kam ihnen auf dem Weg ein reich gekleideter Mann entgegen, der fragte, wer sie wären. 'Wir sind Handwerksleute und suchen Arbeit: wir haben uns bisher zusammengehalten, wenn wir aber keine mehr finden, so wollen wir uns trennen.' 'Das hat keine Not,' sprach der Mann, 'wenn ihr tun wollt, was ich euch sage, solls euch an Geld und Arbeit nicht fehlen; ja ihr sollt große Herren werden und in Kutschen fahren.' Der eine sprach ,wenns unserer Seele und Seligkeit nicht schadet, so wollen wirs wohl tun.' 'Nein,' antwortete der Mann, 'ich habe keinen Teil an euch.' Der andere aber hatte nach seinen Füßen gesehen, und als er da einen Pferdefuß und einen Menschenfuß erblickte, wollte er sich nicht mit ihm einlassen. Der Teufel aber sprach 'gebt euch zufrieden, es ist nicht auf euch abgesehen, sondern auf eines anderen Seele, der schon halb mein ist, und dessen Maß nur vollaufen soll.' Weil sie nun sicher waren, willigten sie ein, und der Teufel sagte ihnen, was er verlangte, der erste sollte auf jede Frage antworten 'wir alle drei,' der zweite 'ums Geld,' der dritte 'und das war recht.' Das sollten sie immer hintereinander sagen, weiter aber dürften sie kein Wort sprechen, und überträten sie das Gebot, so wäre gleich alles Geld verschwunden: solange sie es aber befolgten, sollten ihre Taschen immer voll sein. Zum Anfang gab er ihnen auch gleich soviel, als sie tragen konnten, und hieß sie in die Stadt in das und das Wirtshaus gehen. Sie gingen hinein, der Wirt kam ihnen entgegen und fragte 'wollt ihr etwas zu essen?' Der erste antwortete 'wir alle drei.' 'Ja,' sagte der Wirt, 'das mein ich auch.' Der zweite 'ums Geld.' 'Das versteht sich,' sagte der Wirt. Der dritte 'und das war recht.' 'Jawohl wars recht,' sagte der Wirt. Es ward ihnen nun gut Essen und Trinken gebracht und wohl aufgewartet. Nach dem Essen mußte die Bezahlung geschehen, da hielt der Wirt dem einen die Rechnung hin' der sprach 'wir alle drei,' der zweite 'ums Geld,' der dritte 'und das war recht.' 'Freilich ists recht,' sagte der Wirt, 'alle drei bezahlen, und ohne Geld kann ich nichts geben.' Sie bezahlten aber noch mehr, als er gefordert hatte. Die Gäste sahen das mit an und sprachen 'die Leute müssen toll sein.' 'Ja, das sind sie auch,' sagte der Wirt, 'sie sind nicht recht klug.' So blieben sie eine Zeitlang in dem Wirtshaus und sprachen kein ander Wort als 'wir alle drei, ums Geld, und das war recht.' Sie sahen aber und wußten alles, was darin vorging. Es trug sich zu, daß ein großer Kaufmann kam mit vielem Geld, der sprach 'Herr Wirt, heb er mir mein Geld auf, da sind die drei närrischen Handwerksbursche, die möchten mirs stehlen.' Das tat der Wirt. Wie er den Mantelsack in seine Stube trug, fühlte er, daß er schwer von Gold war. Darauf gab er den drei Handwerkern unten ein Lager, der Kaufmann aber kam oben hin in eine besondere Stube. Als Mitternacht war und der Wirt dachte, sie schliefen alle, kam er mit seiner Frau, und sie hatten eine Holzaxt und schlugen den reichen Kaufmann tot; nach vollbrachtem Mord legten sie sich wieder schlafen. Wies nun Tag war, gabs großen Lärm, der Kaufmann lag tot im Bett und schwamm in seinem Blut. Da liefen alle Gäste zusammen, der Wirt aber sprach 'das haben die drei tollen Handwerker getan.' Die Gä ste bestätigten es und sagten 'niemand anders kanns gewesen sein. Der Wirt aber ließ sie rufen und sagte zu ihnen 'habt ihr den Kaufmann getötet?' 'Wir alle drei,' sagte der erste, 'ums Geld,' der zweite, 'und das war recht,' der dritte. 'Da hört ihrs nun,' sprach der Wirt, 'sie gestehens selber.' Sie wurden also ins Gefängnis gebracht, und sollten gerichtet werden. Wie sie nun sahen, daß es so ernsthaft ging, ward ihnen doch angst, aber nachts kam der Teufel und sprach 'haltet nur noch einen Tag aus' und verscherzt euer Glück nicht, es soll euch kein Haar gekrümmt werden.' Am andern Morgen wurden sie vor Gericht geführt: da sprach der Richter 'seid ihr die Mörder?' 'Wir alle drei.' 'Warum habt ihr den Kaufmann erschlagen?' 'Ums Geld.' 'Ihr Bösewichter,' sagte der Richter, 'habt ihr euch nicht der Sünde gescheut?' 'Und das war recht.' 'Sie haben bekannt und sind noch halsstarrig dazu,' sprach der Richter, 'führt sie gleich zum Tod.' Also wurden sie hinausgebracht, und der Wirt mußte mit in den Kreis treten. Wie sie nun von den Henkersknechten gefaßt und oben aufs Gerüst geführt wurden, wo der Scharfrichter mit bloßem Schwerte stand, kam auf einmal eine Kutsche mit vier blutroten Füchsen bespannt, und fuhr, daß das Feuer aus den Steinen sprang, aus dem Fenster aber winkte einer mit einem weißen Tuche. Da sprach der Scharfrichter 'es kommt Gnade,' und ward aus dem Wagen 'Gnade! Gnade!' gerufen. Da trat der Teufel heraus als ein sehr vornehmer Herr, prächtig gekleidet, und sprach 'ihr drei seid unschuldig; ihr dürft nun sprechen, sagt heraus, was ihr gesehen und gehört habt.' Da sprach der älteste 'wir haben den Kaufmann nicht getötet, der Mörder steht da im Kreis,' und deutete auf den Wirt, 'zum Wahrzeichen geht hin in seinen Keller, da hängen noch viele andere, die er ums Leben gebracht.' Da schickte der Richter die Henkersknechte hin, die fanden es, wies gesagt war, u nd als sie dem Richter das berichtet hatten, ließ er den Wirt hinaufführen und ihm das Haupt abschlagen. Da sprach der Teufel zu den dreien 'nun hab ich die Seele, die ich haben wollte, ihr seid aber frei und habt Geld für euer Lebtag.'