Waltey

Waltey

Abdurahman iz Magreba in mladič ptice rok

Tisoč in ena noč · arabska pripovedna tradicija
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Abdurahman iz Magreba in mladič ptice rok

Vir
Tisoč in ena noč
Avtor
arabska pripovedna tradicija
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Arabic
Čas branja
3 min branja
Obseg
3 strani
Naslov izvirnika
حكاية عبد الرحمن المغربي وفرخ الرخِّ - الليالي ٤٠٤ إلى ٤٠٥

O izvirniku

Tisoč in ena noč

Zgodbe v zgodbah, polne trgovcev, dvorov, preoblek in nočnih zapletov. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Tisoč in ena noč v jeziku Arabic.

Besedilo

Abdurahman iz Magreba in mladič ptice rok

Pripovedujejo tudi, da je neki mož iz Magreba prepotoval mnoge dežele, prehodil puščave in preplul morja, dokler ga usoda ni zanesla na otok, kjer je ostal dolgo časa. Nato se je vrnil v svojo deželo in prinesel s seboj votlo steblo peresa iz peruti mladiča ptiča roka, ki je bil še v jajcu in se še ni izvalil na svet. V to steblo je šla voda iz celega meha. Pravijo, da je perut rokovega mladiča ob izvalitvi dolga tisoč sežnjev. Ljudje so se temu peresnemu steblu silno čudili, ko so ga videli. Možu je bilo ime Abd ar Rahman al Magribi, znan pa je bil pod vzdevkom al Sini, ker je veliko časa preživel na Kitajskem. Pripovedoval je o čudesih, med drugim o tem, kako je plul po Kitajskem morju … Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko pa je nastopila 405. noč

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Abd ar Rahman al Magribi al Sini pripovedoval o čudesih, med drugim o tem, kako je z družbo plul po Kitajskem morju. V daljavi so zagledali otok in ladja je pristala ob njem. Videli so, da je velik in prostran, zato so se ljudje z ladje odpravili na kopno po vodo in drva. S seboj so vzeli sekire, vrvi in mehove, z njimi pa je šel tudi ta mož. Na otoku so zagledali velikansko belo, bleščečo kupolo, visoko sto komolcev. Napotili so se k njej in, ko so prišli bliže, ugotovili, da je rokovo jajce. Začeli so udrihati po njem s sekirami, kamenjem in kosi lesa, dokler ni počilo in se je v njem pokazal rokov mladič, velik kakor visoka gora. Iz peruti so mu izpulili peresa, vendar jim je to uspelo le s skupnimi močmi, čeprav mladiču perje še ni povsem zraslo. Nato so vzeli toliko njegovega mesa, kolikor so ga lahko odnesli, in ga spravili na ladjo. Peresu so odrezali spodnji del pri votlem steblu, razpeli jadra in pluli vso noč do sončnega vzhoda. Veter je bil ladji naklonjen in jih je naglo nosil naprej. Med plovbo pa se je nenadoma prikazal rok, podoben velikanskemu oblaku. V krempljih je držal skalo, veliko kakor gora in večjo od ladje. Ko je priletel nadnjo, je skalo spustil nanjo in na ljudi na njej. Toda ladja je plula tako hitro, da se je že umaknila, in skala je padla v morje. Njen padec je bil strašen, a Bog jim je namenil rešitev in jih obvaroval pogube. Meso so skuhali in pojedli. Med njimi so bili starci z belimi bradami, a ko so se zjutraj prebudili, so videli, da so jim brade počrnele. Odtlej ni osivel nihče izmed tistih, ki so jedli to meso. Govorili so, da se jim je mladost povrnila in da ne sivijo več zato, ker je bila palica, s katero so mešali v loncu, iz drevesa, iz katerega izdelujejo puščice. Drugi pa so trdili, da je bilo za to zaslužno meso rokovega mladiča. In to je eno najčudovitejših čudes.

Izvirnik

حكاية عبد الرحمن المغربي وفرخ الرخِّ - الليالي ٤٠٤ إلى ٤٠٥

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

فلما كانت الليلة ٤٠٤

ومما يُحكَى أن رجلًا من أهل المغرب كان سافَرَ الأقطار، وجاب القفار والبحار، فألقته المقادير في جزيرة وأقام فيها مدة طويلة، ثم رجع إلى بلده ومعه قصبة ريشة من جناح فرخ الرخِّ وهو في البيضة ولم يخرج منها إلى الوجود، وكانت تلك القصبة تسع قربة ماء، وقيل إن طول جناح فرخ الرخ حين خروجه من البيضة ألف باع، وكان الناس يتعجَّبون من تلك القصبة حين رأوها، وكان هذا الرجل اسمه عبد الرحمن المغربي، واشتهر بالصيني لكثرة إقامته هناك، وكان يحدِّث بالعجائب، منها ما ذكره من أنه سافر في بحر الصين … وأدرك شهرزاد الصباح فسكتَتْ عن الكلام المباح.

فلما كانت الليلة ٤٠٥

قالت: بلغني أيها الملك السعيد، أن عبد الرحمن المغربي الصيني كان يحدِّث بالعجائب، منها ما ذكره من أنه سافر في بحر الصين مع جماعة، فرأوا جزيرة على بُعْد، فرست بهم المركب على تلك الجزيرة فرأوها عظيمة واسعة، فخرج إليها أهل تلك السفينة ليأخذوا ماءً وحطبًا، ومعهم الفئوس والحبال والقرب وذلك الرجل معهم، فرأوا في الجزيرة قبة عظيمة بيضاء لمَّاعة طولها مائة ذراع، فلما رأوها قصدوها ودنوا منها فوجدوها بيضة الرخ، فجعلوا يضربونها بالفئوس والحجارة والخشب حتى انشَقَّتْ عن فرخ الرخِّ، فوجدوه كالجبل الشامخ، فنتفوا ريشه من جناحه ولم يقدروا على نتفها منه إلا بتعاونهم، مع أنه لم يتكامل خلف الريش في ذلك الفرخ، ثم أخذوا ما قدروا عليه من لحم الفرخ وحملوه معهم، وقطعوا أصل الريشة من حد القصبة وحلوا قلوع المركب، وسافروا طول الليل إلى طلوع الشمس، وكانت الريح مسعفة لتلك السفينة وهي سائرة بهم، فبينما هم كذلك إذ أقبل الرخُّ كالسحابة العظيمة، وفي رجلَيْه صخرة كالجبل العظيم أكبر من السفينة، فلما حاذى السفينة وهو في الجو ألقى الصخرة عليها وعلى مَن بها من الناس، وكانت السفينة مُسرِعة في الجري فسبقت فوقعت الصخرة في البحر، وكان لوقوعها هول عظيم، وكتب الله لهم السلامة ونجَّاهم من الهلاك، وطبخوا ذلك اللحم وأكلوه، وكان فيهم مشايخ بيض اللحى، فلما أصبحوا وجدوا لحاهم قد اسودَّتْ ولم يَشِب بعد ذلك أحد من القوم الذين أكلوا من ذلك اللحم، وكانوا يقولون: إن سبب عود شبابهم إليهم وامتناع المشيب عنهم، أن العود الذي حرَّكوا به القدر كان من شجرة النشاب، وبعضهم يقول: سبب ذلك لحم فرخ الرخ. وهذا من أعجب العجب.