Prevod

Bila je svetla mesečna noč, ko so se najstarejši Migetavčki v sodu za deževnico odločili, da bodo zapustili vodo. Od nekdaj so bili nemirni in nezadovoljni otroci, vendar za to niso bili povsem sami krivi. Kako naj bi človek pričakoval, da bo žuželka s takšnim imenom mirno plavala? Ko so Mame Komarke v sod za deževnico odložile svoja dolga, vitka jajčeca, so jih povezale v skupke, podobne čolničkom, in ti so plavali tam, dokler niso bili Migetavčki dovolj močni, da so prebili spodnje konce jajčec in se spustili v vodo. Le nekaj dni je minilo, preden so bili pripravljeni na to.

Nato je minilo še nekaj dni in noči, ko so drobceni Migetavčki viseli v vodi z glavami navzdol, in če si pogledal čez sod, si lahko videl le konice njihovih dihalnih cevk. Kadar so se prestrašili, je kak mlad Migetavček včasih pozabil nase in se za hip obrnil z glavo navzgor, toda vselej ga je bilo sram, če se mu je to pripetilo, in si je izmišljal najrazličnejše izgovore. Lepo vzgojeni mali Migetavčki so se trudili, da bi imeli glave vedno spodaj, Komarji, ki so se ustavljali pri njih na obisku in jim delili dobre nasvete, pa so jim govorili takšne reči: »Migetavčku, ki drži glavo pokonci, morda nikoli ne zrastejo krila,« in: »Repke gor in oči dol, pa boš zdrav, lepo vzgojen in moder bolj!«

Ko so bili še čisto majhni, so držali glave globoko pod vodo in dihali skozi cevko, ki je izraščala blizu zadnjega konca njihovega telesa. Na sami konici cevke je bil šopek drobnih, krilcem podobnih izrastkov, ki so jo držali na vodni gladini. Nobenega dela niso imeli, zato so samo jedli hrano, ki so jo našli v vodi, migetali in se lovili, kadar pa so se količkaj prestrašili, so se potopili na dno in ostali tam, dokler jim ni zmanjkalo sape. To nikoli ni trajalo prav dolgo.

Marsikaj jih je lahko prestrašilo. Včasih se je pri sodu ustavil kak Konj, ki je zašel tja, in pil, včasih je na rob sedla Taščica, da bi naredila nekaj požirkov, tu in tam pa je iz sosednjega ribnika priletel na obisk Kačji Pastir. Ni jih vedno najbolj prestrašil največji obiskovalec. Konji so se trudili, da se Migetavčkov ne bi dotaknili, Taščica pa je bila še kako vesela, če ji je z vodo v kljun zašel tudi kateri od njih. Najhujši so bili Kačji Pastirji, saj so bili najbolj lačni, in ker so bili toliko manjši, jih Migetavčki včasih sploh niso opazili, ko so se približevali. Včasih so tudi mislili, da Kačji Pastir odhaja v drugo smer, pa so nekateri ostali blizu gladine in šele prepozno ugotovili, da se Kačji Pastir lahko pomika vzvratno ali vstran, ne da bi se obrnil.

Ko so bili Migetavčki stari nekaj dni, so začeli menjavati kožo. To so počeli tako, da so se izmigetali iz stare in oblekli novo, ki jim je medtem zrasla pod njo. Zaradi tega so se počutili silno pomembne in nekateri so postali prav sramotno nečimrni. Neki Migetavček se ni hotel potopiti, dokler ni bil prepričan, da je neka Taščica videla njegovo novo obleko. Prav zaradi te nečimrnosti nikoli ni dočakal dneva, ko bi postal Komar.

Ko so nekajkrat zamenjali kožo, so namesto ene dobili po dve dihalni cevki, ki sta izraščali blizu glave. Pa tudi glave so imeli precej večje. Na zadnjem koncu telesa je imel zdaj vsak Migetavček dva lističem podobna izrastka, s katerima je plaval po vodi. Ker so uporabljali drugačne dihalne cevke, so tisti Migetavčki, ki so se že večkrat levili oziroma odvrgli kožo, zdaj plavali z glavo tik pod gladino in z repom navzdol. Ko je Migetavček dovolj star za to, mu pravimo Buba ali napol odrasel komar.

V istem sodu so pogosto komarji otroci vseh starosti — jajčeca, Migetavčki in Bube, vsi skupaj. Prostora in hrane je na pretek, ker pa nimajo nobenega dela, jim ostaja veliko časa za prepire in opravljanje.

Tisto leto se je Najstarejši Brat tako prevzetno obnašal, da to nikomur ni bilo niti malo všeč, in več Migetavčkov so slišali reči, da ga še videti ne morejo. Tako rad je govoril: »Ko sem bil še mlad Migetavček in sem moral držati glavo navzdol,« ali pa ponavljal: »Repke gor in oči dol, pa boš zdrav, lepo vzgojen in moder bolj!« Neki mali Migetavček mu je prekrižal tipalnici in pravijo, da je to prav tako grdo, kakor če bi se komu pačil. Poleg tega je še toliko lažje — če imaš tipalnici, ki ju lahko prekrižaš.

Zdaj so se Najstarejši Brat in tisti njegovi bratje in sestre, ki so se izlegli iz istega skupka jajčec, pogovarjali o tem, da bodo za vselej zapustili sod za deževnico. Bila je svetla mesečna noč in hrepeneli so po tem, da bi razkrili in posušili svoja krila, saj bi potem postali odrasli Komarji, ki večino dneva počivajo, ponoči pa se imenitno zabavajo.

Najstarejši Brat se je sunkovito pomikal po vodi, kakor hitro je mogel, in svoje členasto telo naglo upogibal zdaj v eno, zdaj v drugo smer. Kadar je srečal koga skoraj svojih let, mu je rekel: »Pridi z menoj in odvrzi kožo. Krasen večer je za levitev.«

Včasih so odgovorili: »Prav,« in se sunkovito pomikali, migetali ali plavali ob njem, včasih pa je kaka Buba odvrnila: »Bojim se, da še nisem dovolj stara, da bi zlahka zdrsnila iz svoje kože.«

Tedaj je Najstarejši Brat odgovoril: »Naj te to ne ustavi. Ko bomo začeli, boš že starejša.« To je bilo seveda res in vsi člani komarjih družin se zelo hitro starajo. Tako se je zgodilo, da je takrat, ko je luna pokukala iznad kmečke hiše in pokazala svoj svetli obraz med obema dimnikoma, triindvajset Bub plavalo tesno druga ob drugi in se pripravljalo, da bodo še zadnjič zamenjale kožo.

Bilo je silno razburljivo. Vsi mladi Migetavčki so se zbrali naokrog, da bi videli, kaj se dogaja, in se odrivali, da bi si priborili najboljša mesta. Najstarejši Brat se je zelo bal, da se bo kdo drug začel leviti, še preden bo sam pripravljen, vsi bratje pa so sestram dopovedovali, naj pazijo, da jim koža poči na pravem mestu vzdolž hrbta. Sestre so jim odgovarjale, da o levitvi vedo prav toliko kakor njihovi bratje. Vsake toliko je Najstarejši Brat rekel: »Zdaj pa počakajte! Naj nihče ne razpre stare kože, dokler jaz ne rečem.«

Tedaj so dva ali trije njegovi bratje postali nestrpni, saj jim je bila zunanja koža vsako minuto tesnejša, in so vprašali: »Zakaj pa ne?« ter godrnjali, ker so morali čakati. V resnici Najstarejšemu Bratu nikakor ni uspelo pripraviti kože do tega, da bi počila, čeprav se je sunkovito zvijal in migetal ter zelo globoko dihal. In ni hotel, da bi ga kdo prehitel. Naposled se je le začela odpirati in ravno je drugim naročil, naj se začnejo leviti, ko se je pri sodu ustavila Mama Komarka, da bi vanj odložila nekaj jajčec.

»Ljubi bog!« je rekla. »Saj se menda ne boste levili nocoj?« »Pa se bomo,« je odgovoril Najstarejši Brat in se zmigal tako, da mu je koža še malo bolj počila. »Še pred jutrom bomo pikali ljudi.«

»Ti?« je rekla Mama Komarka s čudnim nasmeškom. »Na tvojem mestu na to ne bi računala. Toda vi mladi se utegnete znajti v težavah, če se levite zdaj, kajti kaže na dež.«

Med govorjenjem je pomahala s tipalnicama navzgor in opazili so, da se na nebu kopičijo težki črni oblaki. Še ko so gledali, je luna izginila za njimi in veter je začel premikati drevesne veje. »Deževalo bo,« je rekla, »potem pa bo voda s strehe tekla v ta sod, in če boste ravnokar odvrgli kožo in še ne boste mogli leteti, boste utonili.«

»Pha!« je odgovoril Najstarejši Brat. »Menda že znamo poskrbeti zase. Malo vode me pa res ne straši.« Nato se je poskusil izvleči iz stare kože.

Mama Komarka je ostala, dokler ni odložila vseh jajčec, ki jih je nameravala, potem pa je odletela. Nobena od Bub je ni hotela poslušati, čeprav bi jo nekatere sestre morda poslušale, ko se jim bratje ne bi posmehovali.

Naposled je triindvajset mehkih in utrujenih mladih Komarjev stalo na svojih odvrženih bubjih kožah in čakalo, da se jim krila utrdijo. Nikoli se ni lahko izvleči iz svoje kože, zadnja levitev pa je najtežja od vseh. Prav tedaj, ko niso mogli drugega kakor čakati, je mlade Komarje začel obhajati strah. Noč je bila zdaj temna in vetrovna, včasih pa je nenaden sunek vetra odpihnil njihove plavajoče bubje kože proti eni strani soda. Morali so se jih trdno oklepati, saj so se nenadoma spomnili, da bi lahko utonili, če bi padli v vodo. Najstarejši si je zaželel, da bi bil spet Migetavček. »Migetavčki nikoli ne utonejo,« je pomislil.

»Koga boš najprej pičil?« ga je vprašal eden od bratov. Prav osorno je odgovoril: »Ne vem in vseeno mi je. Nisem lačen. Ali ne znaš misliti na nič drugega kakor na hrano?«

»Kaj pa je še takega, o čemer bi lahko razmišljali?« so vzkliknili vsi plavajoči Komarji. »No, letenje, recimo,« je rekel. »Hm! Ne vem, čemu bi nam letenje koristilo, razen da nas pripelje do hrane,« je rekla neka Komarjeva Sestra. Pozneje je ugotovila, da je koristno tudi iz drugih razlogov.

Po tem se niso več poskušali pogovarjati z Najstarejšim Bratom. Pogovarjali so se med seboj, preizkušali svoje noge in si želeli, da bi bilo dovolj svetlo, da bi si lahko ogledali krila. Komarji imajo, veste, zelo zanimiva krila, tanka in prosojna kakor tančica, z nežnimi resicami ob robovih in vzdolž vsake žilice. Sestre so bile ponosne tudi na žepke pod krili in so komaj čakale, da se jim krila utrdijo, da bodo lahko zaprhutale z njimi in zaslišale čudovito petje, ki nastaja, ko zrak zadeva ob te žepke. Vedele so, da njihovi bratje nikoli ne bodo mogli peti, in vesele so bile ob misli, da jih bodo vsaj enkrat prekosile. Niso bile prav zares same krive, da so tako čutile, kajti bratje so se pogosto šopirili in se jim smejali.

Nato je nebo razsvetlil veličasten blisk in dolgo je zagrmelo. Drevesa so zamahovala s svojimi lepimi vejami sem in tja, medtem ko so debele dežne kaplje bobnale po strehi nad njimi, se razprševale, poskakovale in se stekale proti robu, pod katerim je stal sod za deževnico.

»Letite!« je zavpil Najstarejši Brat in dvignil krila, kolikor jih je mogel. »Ne moremo. Kam pa?« so zavpili drugi. »Kakor koli, kamor koli, samo letite!« je zakričal Najstarejši Brat in na neki čudežen način je vseh triindvajset s prhutanjem, plazenjem in kobacanjem prilezlo na steno hiše, kjer so dežne kaplje padale mimo njih, ne da bi jih zadele. Tam so našli starejše Komarje, ki so čakali, da ploha mine. Celo Najstarejši Brat se je tako prestrašil, da se je tresel, in ko je zagledal prav tisto Mamo Komarko, ki mu je svetovala, naj odloži menjavo kože, se je skril za dva druga mlada Komarja in ostal čisto pri miru. Morda ga je videla, saj je bilo takrat svetleje kakor prej. Ni bilo videti, da bi ga opazila, vendar jo je slišal govoriti s prijatelji. »Rekla sem mu,« je dejala, »da bi bilo bolje, če bi levitev odložil, pa mi je odgovoril, da zna poskrbeti zase in da bo še pred jutrom pikal ljudi.«

»Je res to rekel?« so vzkliknili drugi stari Komarji. »Res,« je odgovorila. Nato so se vsi smejali in smejali in spet smejali, mladi Komar pa je izvedel, zakaj. Zato, ker morajo komarji bratje jesti med, le sestre pa lahko pikajo ljudi in jim sesajo kri. Tolikokrat si je predstavljal, kako bo pel okoli koga, dokler ne najde najlepšega, najbolj sočnega mesta, potem pa bo narahlo sedel nanj, pičil in sesal, dokler ne bo njegovo vitko telesce debelo, okroglo in rdeče od trebuščka, polnega krvi. In to se nikoli ne bo zgodilo! Nikoli ne bo mogel peti in posedati bo moral s trebuhom, polnim medu, gledati svojih enajst sester, napitih krvi, in jih poslušati, kako sladko pojejo med letom. Če bi Očetje Komarji kdaj prihajali k sodu, bi to morda izvedel, vendar jih nikoli ni bilo tja. Sam se je odkradel proč, dokler ni srečal zgodnje ptice, in potem — no, saj veste, tudi ptice morajo kaj jesti, Komar pa je bil ravno tam. Seveda so njegovi bratje in sestre po tem lahko počeli, kar so hoteli, in enajst sester je že naslednjo noč pičilo trinajst ljudi ter se zabavalo tako imenitno, kakor se znajo le Komarji.