Prevod

Nekoč je bilo, ko še ničesar ni bilo, in tako naprej. Živela sta starec in starka. Bila sta tako revna, da nista imela niti grižljaja kruha, za katerim bi popila požirek vode. Kadar sta imela koruzno moko, ni bilo soli; kadar sta imela sol in koruzno moko, ni bilo ničesar za zraven. Živela sta iz dneva v dan. Imela sta tri otroke, razcapane in neumite, da jih je bilo žal pogledati. Najmlajši je bil videti bistrejši od starejših dveh, vendar je bil hrom na obe nogi. Ime mu je bilo Tugulea. V njihovi soseščini je živela Zemeljska zmajevka. Bila je tako hudobna, da nobeden od sosedov ni imel miru pred njo. Teptala jim je posestva in jim povzročala vsakršne nadloge. Ko so ob Tuguleovem rojstvu prišle rojenice, se je tam po naključju znašla tudi Zemeljska zmajevka. Slišala je, kakšno usodo so mu namenile, in mu je pozneje iz zavisti vzela kite iz nog; zato je bil hrom. Zaradi tega, pa tudi zaradi revščine, so bili starec, starka in njuni otroci v posmeh vsem sovaščanom. Ubogemu Tuguleu pa sta se smejala celo lastna brata. Ko so otroci nekoliko odrasli, je Tugulea nekega dne pred bratoma rekel materi: »Mati, slišal sem, da imate bogatega brata, ki živi v drugi vasi. Zakaj ne greste k njemu in ga prosite za kako kljuse, za kako kobilo, da bi tudi mi lahko hodili na lov? Naveličal sem se ždeti doma pri ognjišču.« »Nikar ne čvekaj še ti, hromi Tugulea,« sta se zasmejala brata. »Naj gre mati raje k stricu in izprosi za naju dva konja, saj midva znava zajahati in razjahati.« Tugulea je požrl ponižanje, povesil glavo in obmolknil. A mati je vendarle mati. Šla je k bratu in ga prosila za dva konja za starejša sinova ter za kobilo za Tugulea. Brat ji jih je rad dal, najbolj iz usmiljenja do Tugulea, da bi tudi on lahko kam šel. Brata sta bila vsa iz sebe od veselja, ko jima je mati pripeljala konja. Tugulea pa se ni mogel potolažiti, ker je bil hrom, in ni vedel, kako bi ozdravel. Čez nekaj dni je rekel, da bi šel tudi on z bratoma na lov. Zasmejala sta se mu. Ko pa ju je zanj poprosila še mati, sta vzela s seboj tudi njega. Pripravili so se in odšli. V gozdu sta se brata čudila, kako dobro Tugulea zadene vsako divjad, ki jo vzame na muho. Nobena njegova puščica ni zletela v prazno. Vse so se zarile v meso. Tri dni in tri noči so ostali na lovu. Tretjo noč je imel Tugulea prijetne sanje. Zdelo se mu je, da je na vrtu, lepem, lepem kakor raj. Sedel je v kotu, žalosten in potrt, ker ni mogel hoditi naokrog in uživati v lepotah vrta. Ptice so prepevale na vse grlo. Listje na drevju je šelestelo v sapici in cvetlice so širile omamen vonj. Hrepeneče je gledal vse to, saj tudi sam ni mogel uživati teh lepot. Tedaj je dvignil oči k nebu in prosil Boga, naj mu raje vzame življenje, kakor da bi še naprej živel v taki bedi. Ko je tako molil v sanjah, se je nenadoma pred njim prikazala vila, tako lepa in mila, kakršnega bitja še nikoli v življenju ni videl. Zdelo se mu je, da ga sprašuje: »Zakaj tarnaš, deček, in zakaj si tako zagrenjen?« »Kako naj ne tarnam in ne bom zagrenjen, prelepa vila,« ji je v sanjah odgovoril, »ko pa sem hrom in sem zato v posmeh vsem vaškim fantom?« »Nikar več ne jokaj, dragi moj, saj ne vedo, kaj delajo. Jaz pa jim odpustim,« je še rekla vila. »Ozdravel boš in postal cesar.« »Cesarstva ne potrebujem. Čisto zadovoljen bi bil že, ko bi lahko hodil. Toda to ne bo mogoče, saj se mi zdi, kakor da v nogah sploh nimam kit.« »Pa bo mogoče,« je odločno rekla vila. »Imel si kite, toda Zemeljska zmajevka ti jih je vzela, ko si bil še majhen. Vzemi ta pas. Kadar ga boš imel opasanega, se boš lahko spremenil v kar koli boš hotel, če se boš trikrat prekucnil čez glavo. Potrudi se, da zmajevki vzameš svoje kite.« Vzel je pas; ko pa je dvignil oči in jo hotel vprašati, kdo je, da se ji smili, vile ni bilo nikjer več. Kakor da bi se v zemljo vdrla. Tedaj se je nenadoma prebudil. V roki je držal pas. Opasal si ga je, se trikrat prekucnil čez glavo in pomislil, da bi se rad spremenil v ptico; pri priči je postal ptica. Še enkrat se je trikrat prekucnil čez glavo in spet postal človek kakor prej. Skoraj bi se mu zmešalo od veselja, a se je obvladal. Pas si je opasal na golo kožo, da se ne bi videl, in bratoma o njem ni ničesar povedal. Tista vila je bila namreč njegova dobra rojenica. Ko se je zdanilo, se je z bratoma vrnil v njihovo kočo in prinesli so obilico divjačine. Čez nekaj dni so spet odšli. Ko so konje odpeljali na pašo, sta starejša brata rekla Tuguleu, naj jih pazi, ker sta utrujena. Komaj sta legla, že sta zaspala. Tugulea je privezal konje, nato pa se je trikrat prekucnil čez glavo, se spremenil v čebelo in odletel proti severu, kjer je prebivala Zemeljska zmajevka. Ko je priletel tja, je zabrenčal sem in tja, zdaj gor, zdaj dol, se izmuznil v zmajevkino hišo in poslušal, kaj govori z zmaji, svojimi zeti, in zmajevkami, svojimi hčerami. Med drugim je slišal staro zmajevko reči: »Poglejte no, hčere, ali so Tuguleove kite še v skrinjici, kamor sem jih spravila za peč?« »Še so tam,« je odgovorila najmlajša zmajevka. »Prav danes sem jih videla.« »Glejte, kmalu boste odšle vsaka na svoj dom,« je rekla nagubana starka. »Zapomnite si, da se morate bati tega Tugulea; še mene je strah pred njim, čeprav sem mu vzela kite.« Od njih je Tugulea izvedel tudi, da bo čez nekaj dni poroka najmlajše zmajevke. Ker so za svatbo potrebovali divjačino, je izsušena vešča vsakemu zetu določila, kam naj gre lovit. Za zdaj je bilo Tuguleu dovolj, kar je slišal, in odletel je. Ko se je vrnil k bratoma, se je že svitalo. »Vstanita, brata,« jima je rekel, »dan nas je že prehitel.« »Zakaj si naju pustil tako dolgo spati?« sta ga oštela. Molčal je. Vstala sta in odšli so na lov, nato pa so se vrnili domov. Tugulea je vsako noč spal zunaj in ves čas premišljeval, kako bi dobil nazaj svoje kite. Na skrivaj je hodil k zmajevki in prežal na ugoden trenutek, da bi ji jih vzel. Nekega večera se je spremenil v muho in po dimniku zletel v sobo, kjer je bila skrinjica s kitami; zmajevke ni bilo doma. Brž ko je bil v sobi, se je spremenil v človeka, vzel kite iz skrinjice in si jih položil v noge. Takoj so se prirasle, kakor da bi bile od nekdaj tam. Spet se je spremenil v muho in odletel domov. Naslednjo noč naj bi šli zmaji na lov za svatbo. Tugulea se je najprej postavil na pot najstarejšemu zmaju. Ko se mu je približal, je zmajev konj začel prhati, zmaj pa mu je rekel: »Hi, kljuse ničvredno! Saj menda ni vrana prinesla sem Tuguleovih kosti in veter njegovih las, ko pa so njegove kite pri moji tašči za pečjo!« »Odkod pa ti to tako dobro veš?« mu je rekel Tugulea. »Stopi s konja, da se pomeriva!« Ko ga je zmaj zagledal, mu je kri zaledenela v žilah. Spopadla sta se z bojema, toda ko je Tugulea zamahnil s svojim in udaril zmaja, ga je vrgel na tla. Nato mu je odsekal glavo, vzel konja in orožje ter se odpravil naproti srednjemu zmaju. Tudi z njim je opravil prav tako. Potem je odšel še naproti najmlajšemu. Ko ga je srečal, se je spopadel tudi z njim. Najprej sta se tepla z bojema, pa sta se boja razletela; nato sta se bojevala s sulicama, pa sta se sulici zlomili; potem sta potegnila meča, a zmajev se je prelomil. Nazadnje sta se zgrabila v rokoborbi. Ruvala sta se in ruvala, dokler Tugulea zmaja ni premagal in še njemu odsekal glave. Vzel je tudi njegovo orožje in konja ter se z vsem odpravil domov. Ko je prispel, se je že danilo. Privezal je konje, spravil zmajevo orožje na varno in zbudil brata, da bi šli na lov. Ko sta zagledala konje, sta se začudila. Spraševala sta ga o njih, a jima ni hotel ničesar povedati in je zatrjeval, da nič ne ve. Brata sta zajahala zmajeva konja in odpravili so se. Tugulea pa je zajahal konja najmlajšega zmaja, ker je bil najmočnejši. Ko je zmajevka videla, da zetov ni nazaj, je rekla hčeram: »Tu nekaj ni prav. Poglejte, ali so Tuguleove kite še tam, kamor sem jih spravila.« »Niti sledu ni o njih,« so odgovorile hčere, potem ko so preiskale vse. »Vaši možje so gotovo mrtvi. Tugulea je to zakuhal. Pojdite v gozd, koder bo prišel, in storite, kakor sem vam naročila.« Ko je Tugulea z bratoma jezdil skozi gozd, je zagledal vinograd, poln grozdja. Zaslutil je, da tu nekaj ni prav. Kako da tega vinograda v gozdu še nikoli ni videl? Najstarejši brat je hotel utrgati grozd, a ga je Tugulea ustavil. Nato je razjahal, izvlekel meč in začel sekati trte. Iz posekanih trt je pri priči stekla kri, črna kakor smola. Brata sta strmela od začudenja. Nato je spet zajahal in odpravili so se naprej. Jezdili so in jezdili ter naleteli na slivov sadovnjak. Tugulea srednjemu bratu ni dovolil, da bi si nabral sliv, temveč je storil kakor pri vinogradu; tudi iz posekanih sliv je tekla kri. Ko so prišli še nekoliko dlje, so naleteli na vodnjak. Vedel je, da v tistem gozdu ni bilo nikakršnega vodnjaka. Bratoma ni dovolil piti. Vzel je sulico in z njo večkrat zabodel v dno vodnjaka; nenadoma je iz njega začela brbotati temna, smrdeča kri. Lila je kakor iz zaklane krave. To so bile zmajevkine hčere, ki so hotele zastrupiti Tugulea, starčevega in starkinega sina. Ko so tako jezdili skupaj, je Tugulea rekel bratoma: »Poglejta no, brata, kaj je to; ne vem, od kod me tako žge.« »Kaj naj bi bilo?« sta odgovorila in se ozrla. »Nekakšen rdeč oblak drvi za nami kakor veter.« »To je stara zmajevka,« je rekel. »Za menoj prihaja. Razkropita se vsak na svojo stran in pojdita domov, da ji ne bosta na poti, sicer vaju bo zmlela v drobne kosce.« Ko so se ločili, se je Tugulea zatekel v votlino, da bi počakal, dokler zmajevka ne mine. Prekleta zmajevka je drvela vsa besna in je kakor blisk švignila mimo votline ter odhrumela naprej, saj je bila od jeze čisto slepa. Tugulea je takoj stopil iz votline, zajahal in jo ubral po poti. Pognal se je nazaj proti vzhodu in jezdil in jezdil, dokler ni prispel na dvor nekega cesarja, ki je že dvajset let gradil silno visok zid na strani, obrnjeni proti zmajevkinemu posestvu. Tudi on namreč ni imel miru pred njo. Prav tedaj je zid dokončal. Ko je Tugulea prišel tja, je cesarju povedal, da je pobil zmajevkine zete in hčere. Nato mu je naročil, naj nemudoma zapove vsem kovačem, da izdelajo velik železen kij, s katerim bo ubil še staro zmajevko. Cesar je z veseljem privolil, da Tugulea stori vse, kar se mu zdi prav, samo da jih reši preklete zmajevke. Tugulea je dal sredi mestnega obzidja narediti luknjo, nato pa je ukazal prinesti velik kup drv in jih sredi mesta zažgal. V ogenj je položil železni kij, da bi se razbelil. Ko je zmajevka tekala sem in tja in nikjer ni našla Tugulea, je zavohala, da mora biti pri cesarju z visokim zidom. Obrnila se je in, glej jo, v enem samem naletu pridrvela tja ter se od utrujenosti in togote zgrudila ob obzidju. Nato se je nekako pobrala in hotela preskočiti zid. Skočila je, a zaman. Ko je videla, da ga ne more preskočiti, je splezala do luknje, ki jo je dal narediti Tugulea, in začela vsrkavati vase vse, kar je bilo v mestu. Cesar in meščani so obstali kakor naslikani na steni, tako zelo jih je okamenel strah. Tugulea pa ni izgubil razsodnosti. Prijel je za konec kakor ogenj razbeljenega kija in stopil k luknji. Ko je zmajevka znova potegnila sapo, je vsrkala razbeljeni kij naravnost v srce. Zarjovela je: »Pa si me ugnal, Tugulea!« in se na mestu zgrudila mrtva. Cesar, bojarji in vsi prebivalci cesarstva so se zahvaljevali Bogu, da jih je rešil zmajevke, njenih hčera in zetov, ki so jim povzročili toliko gorja; svojega rešitelja pa so poimenovali Tugulea Hrabri in Modri. Cesar ga je nato povzdignil v velike časti. Tugulea je nekaj časa živel tam kakor v materinem naročju. Toda zavistni bojarji so cesarju zasejali v srce strah, da mu bo Tugulea prej ali slej vzel cesarstvo. Ko je cesar slišal take govorice, je začel premišljevati, s kakšno zvijačo bi se ga znebil. Nazadnje je poslušal nasvet najbolj zavistnega med starimi bojarji. Poslal je po Tugulea in ta je prišel. »Tugulea Hrabri,« je rekel cesar, »svet mojega cesarstva je sklenil, da pojdeš k cesarju Stririlor in zame zasnubiš njegovo hčer.« »Če je tako sklenil cesarski svet, sem se pripravljen pokoriti,« je odgovoril. »Za kateri dan pa določaš odhod?« »Če je odvisno od mene, lahko že za jutri.«

Pripravili so pisma, ki naj bi jih Tugulea odnesel s seboj, mu dali denar in odpravil se je na pot, potem ko se je poslovil od cesarja in bojarjev. Množice so ga pospremile iz mesta in gledale za njim, dokler jim ni izginil izpred oči. Tugulea je najprej poiskal svoja brata. Povedal jima je, kako je ubil staro zmajevko, nato pa še, kakšno nalogo mu je zaupal cesar. Dal jima je tudi nekaj denarja, da bi ga odnesla staršem, potem so se objeli in razšli. Brata sta Tugulea že začela gledati postrani; nikakor se nista mogla sprijazniti s tem, da ju je Tugulea tako osramotil. Onadva, ki sta bila starejša, naj bi zaostajala za njim kakor kaka bebca! Ko je Tugulea nadaljeval svojo pot, je srečal človeka, ki je kričal, da umira od lakote. Približal se mu je, da bi videl, kakšen človek je to. In kaj je zagledal? Človeka kakor vsi drugi, ki je hodil za sedmimi plugi, jedel preorano zemljo in ves čas nekaj vpil. »Kakšen silak si vendar, človek, da poješ brazde za sedmimi plugi, pa še zmeraj kričiš, da umiraš od lakote?« ga je Tugulea ogovoril kakor starega znanca. »Jaz nisem silak,« je odgovoril lačnež, »silak je Tugulea, starčev in starkin sin, ki je ubil zmajevko, njene hčere in zete.« »Jaz sem ta,« mu je rekel Tugulea. »Če si res ti, me vzemi s seboj, saj ti utegnem še pri čem koristiti.« Vzel ga je s seboj in odšla sta. Po nekaj dneh poti sta naletela na drugega človeka. V usta mu je tekla voda iz devetih vodnjakov, on pa je še kar kričal, da umira od žeje. Tugulea je tudi njega vprašal kakor prej lačneža. In ker je dobil podoben odgovor, je še njega vzel s seboj in nadaljeval pot. Šli so, šli in spet šli. Ko so morali čez gore, so srečali človeka, ki je imel na nogah dva mlinska kamna, pa je kljub temu skakal z gore na goro in tekel tako hitro, da je zajce sproti božal po hrbtu, ter kričal, da nima dovolj prostora za tek. Tugulea ga je vprašal kakor prejšnja dva in človek mu je odgovoril prav tako. Tudi njega je vzel s seboj in šli so naprej, z Bogom na poti. Nato so srečali človeka z enim belim in drugim črnim brkom, oblečenega v devet kožuhov, ki je kričal, da umira od mraza, čeprav je bilo že okoli poldneva in je sonce žgalo kakor sredi julija. Tugulea ga je izprašal, in ker je tudi on hotel z njim, ga je vzel s seboj; šli so naprej, ves čas naprej, ne da bi se ozirali nazaj. Hodili so in hodili, dokler niso proti mraku srečali človeka z lokom v roki, ki je strmel v nebo. Tugulea ga je vprašal: »Kaj pa počneš tam, človek?« »Kaj bi počel,« je odgovoril, »glej, komar je priletel prav do divjih višinskih vetrov, pa ga hočem s puščico sklatiti od tam.« »Pravi junak moraš biti, človek,« mu je rekel Tugulea, »če lahko ustreliš komarja, ki ga mi niti ne vidimo.« »Kaj bi tisto! Junak je Tugulea, starčev in starkin sin, ki je ubil zmajevko z vsemi njenimi hčerami in zeti vred,« je rekel mož. »Jaz sem Tugulea,« je odgovoril. »Če si res ti, me vzemi s seboj, saj ti utegnem še pri čem koristiti.« Ko so spet prehodili lep kos poti, so prispeli v čudovite doline, nad katerimi so se dvigale gore, porasle z drevjem tako sveže zelenim, da je razveseljevalo srce. Tam so naleteli na človeka, ki je nekaj mrmral sam pri sebi, in kadar je zamahnil s palico, ki jo je držal v roki, se je pri priči prikazalo po sto ptičic. Ko ga je Tugulea vprašal, s kakšno močjo dela te čudeže, mu je odvrnil, da je pravi junak Tugulea, ki je opravil že toliko junaških del. Ko je mož izvedel, da govori prav s Tuguleom, se mu je tudi sam pridružil kakor vsi drugi. In šli so vsi skupaj, šli in šli kakor beseda v pravljici, ki se od tod naprej razpleta, ter povsod spraševali po cesarju Stririlor. V mestih in vaseh, kjer so prenočevali, so jih vsi radi sprejeli in pogostili, brž ko so slišali Tuguleovo ime. Nekega jutra pa so zagledali stolpe mesta, v katerem je prebival cesar Stririlor. Pospešili so korak in proti večeru prišli do mestnih vrat. Naslednji dan so vstali, si obraze umili, se oblekli in otresli prah z oblačil ter hvalili Gospoda, da jim je pomagal priti živim in zdravim. Tugulea je tovarišem povedal, po kaj je prišel, oni pa so odgovorili, da bodo cesarju hčer vzeli na silo, če je ne bo hotel dati zlepa, saj vendar niso zaman s Tuguleom Hrabrim. Ko je Tugulea cesarju izročil pisma, ki jih je prinesel, mu je cesar rekel: »Pripravljen sem ti dati svojo hčer, če uspešno opraviš naloge, ki ti jih bom naložil; če pa ne, bo tam, kjer zdaj stojijo tvoje noge, ležala tvoja glava. To si zapomni. Do jutri ti dam časa, da premisliš, ali si upaš ali ne.« »Upam si, presvetli cesar,« mu je odgovoril Tugulea. »Kar ukaži.« »Do jutri zjutraj mi moraš pojesti devet peči kruha,« mu je ukazal cesar. »Potem naj ga čim prej začnejo peči,« je odgovoril Tugulea. Določili so uro, ob kateri naj pride jest. Postavili so tudi stražarje, da bi vse nadzorovali. Zvečer so prišli vsi skupaj. Tugulea je pogledal lačneža in mu rekel: »Zdaj pa pokaži, kaj znaš, prijatelj Lačnež.« »Kar meni prepusti,« je odgovoril ta. »Vzemite si vsak po hlebec, da boste tudi vi imeli kaj za prigrizniti.« Nato si je začel metati v usta po deset hlebcev naenkrat in jih požirati ter do polnoči pospravil kruh iz vseh devetih peči. Kakor da bi ga metal za hrbet. Pobral je še skorjice, ki so ostale tovarišem, pogoltnil tudi te in začel kričati: »Umiram od lakote, umiram od lakote!«

Stražarji, ki so obstali kakor okameneli in gledali, kako izginjajo hlebci, so šli cesarju povedat, kaj se je zgodilo. Tudi cesar se ni mogel načuditi. Nato je ukazal prinesti devet sodov vina in Tugulei velel, naj jih izpije do jutra. Tugulea je rekel Žejnežu: »Le nadnje, brat Žejnež!« »Samo toliko?« je vprašal ta. Iz več sodov hkrati je izpulil čepe in vse izpraznil, kakor da bi vino ponikalo v zemljo. Ko je opravil, je tudi on začel vpiti: »Umiram od žeje, umiram od žeje!« Cesarja je začelo skrbeti, ko so mu stražarji povedali, kaj se je zgodilo, in je dal veliko peč zakuriti z devetimi vozovi drv. Ko je Tugulei ukazal, naj stopi vanjo, se je ta ozrl k premraženemu tovarišu in rekel: »Tudi tvoj čas je prišel, brat Brkač.« »Boste že videli, kako boste šklepetali z zobmi, da bi z njimi lahko kovali žeblje!« je odgovoril. In res: ko so prišli do peči, ki je žarela kakor sam plamen, je segel k svojim belim brkom, izpulil nekaj dlak in jih vrgel v peč. Pri priči se je ob njenem žrelu naredila slana. Nato so Tugulea in vsi njegovi tovariši stopili vanjo ter začeli vpiti, da zmrzujejo. Ko je cesar prišel in to videl, se je globoko zamislil nad tem čudežnim Tuguleo. Na njihovo prošnjo je ukazal pripeljati še devet vozov drv in jih zažgati, a bilo je, kakor da bi kurili na ledu. Ta cesar je imel služabnico, tako urno, da bi se lahko kosala s hrti. Tugulei je ukazal, naj pošlje enega svojih ljudi, da bo šel z dekletom k studencu vil Iele in prinesel dva vrča vode. Če se njegov človek vrne prvi, mu da svojo hčer; če pa bo prej nazaj služabnica, naj ve, da bo vse njegove tovariše dal natakniti na kole, njega pa na najvišjega med vsemi. Tugulea je privolil. Nato je pogledal tovariša z mlinskima kamnoma na nogah in mu rekel: »Kaj praviš, bratranec, bova dobila dekle ali bova počivala na konicah kolov?« »Poskusiva še midva; morda pa tiste ražnje prepustiva cesarju.« Mož s kamnoma na nogah in urna deklica sta se odpravila vsak z dvema vrčema; med hojo sta kramljala in tako prispela do studenca vil Iele. Tam pa se je dekle lotilo zvijače. Ker ni bila le urna, temveč tudi precej čedna, je moža s kamnoma premamila s sladkimi besedami, naj si položi glavo v njeno naročje, da mu bo, medtem ko se malo odpočijeta, pobrskala po laseh. Ko mu je tako brskala po glavi, je zaspal. Brž ko je videla, da trdno spi, je vzela suho konjsko lobanjo, ki je ležala v bližini, mu previdno položila glavo nanjo, izlila vodo iz njegovih vrčev, pograbila svoja in jo ucvrla. Še prah se ni dvigal za njo. Tugulea je s tovariši stal na griču in gledal v smer, od koder naj bi se vrnila tista, ki sta šla po vodo. Tedaj je zagledal dekle. Kako je hitela, kakor veter! O njegovem možu pa ni bilo ne duha ne sluha. Zato je rekel spretnemu lokostrelcu: »Poglej no, brat, kaj počne naš tovariš.« »Spi in smrči,« je odgovoril ta, »z glavo na suhi lobanji poginulega konja.« Napel je lok, izpustil puščico in tresk! Zadel je naravnost v konjsko lobanjo, da je odskočila izpod spečeve glave. Mož je v hipu planil pokonci in pogledal za dekletom, a je ni bilo nikjer. Nemudoma je napolnil vrča. Nato je švignil kakor misel, preskakujoč po deset oralov naenkrat; dekle je dohitel prav pred palačnimi vrati in ji, ko je švignil mimo, s kamnoma na nogah razbil še vrča. Ko je prinesel vodo pred cesarja, je ta vprašal: »Kje pa je dekle?« »Za njim prihaja,« mu je odgovoril Tugulea. »Le malo potrpljenja, pa bo tu.« Ko je prišla še deklica in stopila pred cesarja, mu je povedala vso zvijačo. Cesar vso noč ni mogel spati, tako so ga mučile skrbi. Naslednjega dne je prišel eden njegovih svetovalcev, ki je vedel za cesarjevo stisko, in mu povedal, kaj naj še naloži Tugulei. Cesarju je bil nasvet všeč, zato ga je poklical in rekel: »Tugulea, vse si opravil, kar sem ti ukazal; le še eno službo terjam od tebe, potem pa bo mir.« »Kar brž ukaži, cesar, kajti cesar, ki me je poslal, bi se utegnil ujeziti zaradi tolikšnega odlašanja, tega pa nikakor ne bi hotel.« »Poskrbi, da bo v eni noči rodilo petdeset nerodovitnih žensk.« »Kaj pa je to takega!« je rekel Tugulea. »Naj jih takoj pripeljejo sem.« Cesar je dal pripeljati petdeset žensk in vsako nastaniti v svojo sobo. Tugulea je dvignil oči k čarovniku in rekel: »Pokaži, učenjak, kaj zmore tvoja palica, polna čarov.« »Cesar bi si lahko izmislil težje ukaze; tole je otroška igra,« je odgovoril čarovnik. Stopil je v ženske sobe, pri vsaki nekaj zamrmral, vsako narahlo udaril s palico po hrbtu, nato pa odšel. Do jutra so druga za drugo vse rodile. Ko je cesar naslednji dan prišel in zaslišal jok dojenčkov, ki mu je kar prebadal ušesa, se je prijel za lase in nemudoma odšel. Ko je hotel prestopiti prag teh hiš in se vrniti v svojo palačo, se je čarovnik tudi njega dotaknil s palico in že je za njim racalo nekaj račk ter gagalo. Cesarica in svetovalci so se zasmejali, ko so zagledali cesarja z račkami za petami. On pa se je tako prestrašil Tuguleevih potegavščin, da mu ni več upal ničesar ukazati, temveč je sklenil, da mu izroči hčer. Ko je bilo pripravljeno vse potrebno za pot, je Tugulea vzel cesarjevo hčer in odrinil. Cesar ju je s solzami v očeh in z vso svojo vojsko pospremil iz mesta, ob zvokih trobent in rogov, bobnov in piščali. Tugulea se je poslovil od njega in nadaljeval pot, svoje tovariše pa puščal vsakega tam, kjer ga je bil vzel s seboj. Med potjo je opazil, da je hči cesarja Stririlor žalostna. Ko jo je vprašal, zakaj je tako potrta, mu je odgovorila: »Rajši si sama vzamem življenje, kakor da bi prišla v roke cesarju, ki te je poslal, ti pa me ne bi vzel za ženo.« Tugulei so bile te besede všeč in segle so mu prav do srca. Vendar ni mogel ničesar storiti. Držati je moral besedo, ki jo je dal svojemu cesarju. Na poti je zagledal orla. Potegnil je puščico iz tula, jo položil na lok in pomeril vanj. Orel mu je rekel: »Ne streljaj, junaški Tugulea, saj ti bom še v veliko pomoč, ko boš v stiski in se boš spomnil name.« Tugulea ga je pustil in šel naprej. Ko je prišel v velik gozd in se je znočilo, je ostal tam čez noč. Zakuril je velik ogenj in legel k počitku. Tedaj je dekle nenadoma prestrašeno zakričalo: »Medved! Medved!« Tugulea, ki je sedel ob ognju in že dremal, je planil na noge ter zgrabil lok in puščice; brž ko ga je zagledal, je pomeril vanj. Medved pa je obstal in zavpil: »Ne ubij me, junaški Tugulea, ampak mi rajši izderi trn, ki se mi je zapičil v šapo. Tudi jaz ti bom še v veliko pomoč, če boš kdaj v stiski in se boš spomnil name.« Tugulea je odložil orožje. Ko je medved prišel do njega, se je trudil, dokler mu ni izdrl trna, nato pa mu je rano obvezal. Medved je godrnjaje odšel tja, od koder je prišel. Naslednjega dne je Tugulea odrinil navsezgodaj in potoval ves dan. Ob sončnem zahodu je prispel k cesarju, ki ga je poslal na pot. Takoj mu je predstavil hčer cesarja Stririlor. Ko je cesar zagledal Tuguleo, ga je obšla smrtna groza. Mislil je bil namreč, da je že pogubljen. Nato je dekle sprejel z velikimi častmi in ji za prenočišče pripravil sobo, v kateri je spala njegova mati. Tudi Tugulei je dal sobo v cesarski palači. Tugulea mu je potem povedal vse, kar je prestal, preden mu je pripeljal dekle. Ponoči je cesar sklical posvet. Svojim svetovalcem je rekel: »Kaj menite, gospodje bojarji, kaj naj storimo s tem Tuguleo? Rešil nas je tiste nesrečne zmajevke in njene zalege. Kaj pa, če ga zdaj zamika, da bi še zavladal? Kaj bomo potem? Kri bo tekla v potokih, na koncu pa bo, kakor se mi zdi, vendarle zmagal on.« »Nič se ne boj, cesar,« je rekel zavistni svetovalec. »Že poskrbimo, da se ga znebimo. Le komu ukaži, naj ga zastrupi ali kako drugače spravi s poti.« »Kaj vendar govoriš?« so rekli drugi svetovalci. »Mar naj s strupom poplačamo človeka, ki nam je tolikokrat služil in nas rešil nesreče, ki nam je visela nad glavo?« »Prav imate,« je odgovoril tretji svetovalec. »Jaz menim, da je treba Tugulei izkazati cesarske časti, mu zaupati najvišje državne posle in ga povzdigniti med dvanajst bojarjev.« Eni so govorili eno, drugi drugo, a zaradi zavistnega bojarja nikakor niso mogli priti do soglasja. »Jaz pa mislim,« jim je segel v besedo cesar, »da bi bilo pravično, če bi on vzel za ženo hčer cesarja Stririlor, ki jo je pravkar pripeljal, saj je zanjo tvegal življenje. Čeprav mi je tako všeč, da ne morem odvrniti oči od tako nežnega bitjeca, se odpovedujem temu zakladu in ga prepuščam tistemu, ki mi ga je prinesel. Nato ga bom po cesarsko obdaril za vse, kar je storil zame in za prebivalce mojega cesarstva, ter ga prosil, naj se vrne v svojo deželo. Tako lahko ubogo ljudstvo obvarujemo prelivanja krvi, kajti ne verjamem, da bi se tak junak hotel polastiti pravic, ki sem jih podedoval od očetov in pradedov. Le še dekle moramo vprašati, ali ga hoče za moža.« »Modro si govoril, cesar,« je odgovorila večina svetovalcev, »in razsodba tvojega veličanstva bo tudi Bogu po volji.« Naslednjega dne je cesar poklical Tuguleo in cesarjevo hčer v veliko dvorano ter jima povedal, kaj so sklenili na posvetu. Cesarjeva hči je odgovorila: »Naj ti Bog nakloni dolga leta, cesar, in mirno vladanje. Tudi meni se zdi tako pravično. Sama sem ti že hotela povedati, če ne bi bil hotel sam spoznati resnice. Srečno je ljudstvo cesarstva, ki mu vlada tako pravičen in nepristranski vladar.« »Tudi jaz sem, cesar, dočakal pravično sodbo,« je rekel Tugulea. »In ker mi daješ srečo, posvečam svojo roko tvojemu cesarstvu. Kadar bo tvoje ljudstvo zadela kakšna nesreča, se spomni, da živi na svetu Tugulea, ki bo pripravljen preliti svojo kri zate in za tvojo deželo.« Potem ko je Tugulea prejel še cesarske darove, je čez nekaj dni odpotoval z zaročenko. Želel je še enkrat videti starše, zato se je namenil k njim. Ko je odhajal s cesarskega dvora, so ga cesar in njegovi ljudje s cesarskimi častmi pospremili vse do meje. Tam so se poslovili drug od drugega. Dekle in Tugulea sta skoraj letela, ne hodila, tako sta bila srečna, ker jima je Bog izpolnil željo. Med potjo sta prišla do kraja, kjer naj bi se srečal z bratoma, prav ko je bilo sonce najviše na nebu. Ko sta brata zagledala Tuguleo z zaročenko, lepšo od cvetlic in bolj belo od mlečne pene, sta mu začela želeti zlo. Preden so legli spat, sta se izmuznila proč od Tugulee, stopila nekoliko vstran in začela kovati načrt, kako bi se ga znebila. »Zdaj se nam bodo v vasi vsi posmehovali, ko nas bodo primerjali z bratom,« je rekel srednji. »Ubijva Tuguleo,« je rekel najstarejši. »Ti vzemi njegovega konja, jaz pa njegovo nevesto.« Kakor sta sklenila, tako sta storila. Ponoči sta vstala in s tresočo se roko zamahnila z mečem po Tugulei, nato pa mu vzela dekle in konja ter pobegnila. Bežala sta in bežala, dokler nista bila ob svitu že blizu domače vasi. Dekle je tedaj začelo tako jokati, da je nikakor nista mogla potolažiti. »Midva sva dogovorjena,« sta ji rekla brata. »Vedi, da bova ubila še tebe, če boš povedala, da sva midva umorila Tuguleo.« Prispeli so k njunim staršem. Ko sta Tuguleeva starša slišala, da je bil ubit v boju z zmaji, kakor sta jima povedala brata, bi od usmiljenja nad njima zajokala še les in kamen. Solze se jima nikakor niso hotele posušiti, Bog obvaruj! Žalovala sta in tožila, da ju ni bilo mogoče pomiriti. Tudi ubogo dekle je tiho jokalo, saj si ni upalo izreči niti besedice. V Tugulei pa je ostala še iskrica življenja, ker ga brata nista povsem pokončala. Ko sta zamahnila z mečem, se jima je od strahu zatresla roka in mu nista odsekala glave. Ko se je nekoliko ovedel, a ni mogel vstati, je začel ječati od bolečine in žalosti, zlasti ko je videl, da ob njem ni ne dekleta ne konja. Ko je tako premišljeval o svoji nesreči in o ubogem dekletu, za katero ni vedel, kaj bo še prestalo v rokah njegovih bratov, se je spomnil orla in medveda. Ni minilo dolgo, ko se je ob njegovi glavi pojavil orel. Medtem ko mu je pripovedoval, kaj se mu je zgodilo, se je po gozdu nenadoma razleglo medvedovo godrnjanje. Prihajal je, kosmatinec, da se je gozd tresel; suhe veje so pokale pod njegovimi šapami in vejevje je šumelo, kjer je hodil. Orel je že skoraj odletel, ko pa je videl, da tudi medved prihaja pomagat Tugulei, se je spet spustil k njemu. Tugulea je komaj še zmogel tudi medvedu povedati, kaj se mu je zgodilo. Nato je z ugašajočim glasom poprosil za malo vode. Orel je švignil k studencu in mu prinesel vodo v golši. Medtem je Tugulea prosil medveda, naj mu pretipa rane, saj sam tega ni mogel, in mu naravna vse koščice, če je katera zdrobljena. Ko mu je orel prinesel vodo, je Tugulea pil. Medved je rekel orlu: »Kaj naj zdaj storiva za svojega dobrotnika, da ga ne pustiva umreti?« »Poišči mi dve bučki,« je odgovoril orel, »in mi ju priveži k nogama. Odletel bom hitro kakor misel po zdravilo za Tuguleo k reki Jordan, kjer sta dva studenca, eden z živo in drugi z mrtvo vodo, saj nama je storil toliko dobrega.« Medved je poiskal bučki in ju privezal orlu k nogama. Ta je kakor veter poletel proti Jordanu in se vrnil kakor misel. Medved pa se ni ganil od Tuguleevega vzglavja. Ko se je orel vrnil, je medved vse rane polil z mrtvo vodo in meso se je sprijelo; nato ga je dvakrat ali trikrat polil še z živo vodo in Tugulea je ozdravel vseh poškodb ter bil spet zdrav in cel, kakor ga je rodila mati. Ko je videl, da je spet tako krepak kakor prej, se je zahvalil orlu in medvedu, nato pa jima rekel: »Vidim, da sta me imela rajši kakor moja brata. Zdaj nimam ničesar več na svetu. Odslej bom živel z vama kakor z bratoma.« »Rada te sprejmeva,« je odgovoril orel. »A kako boš živel daleč od svoje ljube in svojega konjiča?« »Če pa ni mogoče,« je spet spregovoril Tugulea, »da bi …« »Naj ti prekinem besedo z medom,« je odvrnil medved, »a mogoče mora biti. Orel bo poletel kot sel in izvedel, kaj se godi pri tvojih bratih. Jaz bom ostal s teboj, in ko bo pravi čas, boš šel po svojo nevesto in konja; če boš hotel, pa bova ukrotila še tvoja brata.« »Dober je vajin nasvet,« je dejal Tugulea. Orel je odletel, vse izvedel in se vrnil povedat Tugulei, naj čim prej stori, kar namerava, kajti vsi silijo dekle, naj se poroči z enim od bratov, ker mislijo, da je Tugulea mrtev. Ko je Tugulea to slišal, je odrinil s svojima tovarišema, orlom in medvedom, in čez nekaj dni prispel v bližino doma. Počakali so, da se je zvečerilo, nato pa v temi stopili na dvorišče. Medved je začel godrnjati. Brata sta prestrašena planila iz hiše in se pognala za njim; medved pa je zavil naokrog in se vrnil k Tugulei. Medtem je dekle vzelo njegovo orožje od tam, kamor sta ga spravila brata, in mu ga prineslo naproti. Orel je švignil k hlevu, kjer je ves čas rezgetal Tuguleev konj, mu s kljunom razvezal povodec in konj je pritekel k svojemu gospodarju. Ko sta ga medved in orel videla spet oboroženega, sta se poslovila. Ob odhodu sta mu naročila, naj pazi, da ne pade v past. Ko sta odšla, je Tugulea stopil v hišo k staršem. Nista ga več prepoznala. Dekle pa jima je s solzami na licih povedalo resnico o tem, kako sta brata hotela umoriti Tuguleo. Brata sta medtem zbrala vse sosede, češ da je v vas prišel medved. Ko so prišli in zagledali Tuguleo, sta obstala kakor od Boga udarjena. Tuguleev konj je planil nanju in oba pobil s kopiti, nato pa se vrnil k svojemu pravemu gospodarju, solzil in mu lizal roke. Ko so ljudje slišali za podla dejanja njegovih bratov, so rekli, da ju je po konju zadela božja kazen. Tugulea je staršem prav pripovedoval o vsem, kar je doživel po svetu, ko se je na dvorišču nenadoma zaslišal hrup. Stopili so ven pogledat, kaj je. In kaj mislite, da so zagledali? Četo vojakov. Njihov poveljnik je razjahal, pristopil in mu izročil cesarsko pismo. Cesar Stririlor je umrl. Pismo, ki so mu ga prinesli, je bilo cesarjeva oporoka. Ko je namreč bolan ležal na smrtni postelji, so ga svetovalci in ljudstvo vprašali, koga jim zapušča za cesarja, saj ni imel drugih otrok. Cesar jim je odgovoril, da ne pozna nikogar vrednejšega od Tugulee. Tedaj so napisali oporoko, ki so jo podpisali cesar in vsa vojska. Naslednjega dne je Tugulea z nevesto in starši odpotoval v svoje cesarstvo. Brž ko je prispel tja, je prišla novica, da so ga za cesarja izvolili tudi ljudstvo in bojarji dežele, katere prestolnico je rešil zmajevke, njenih hčera in zetov. Izkazalo se je, da je umrl tudi tamkajšnji cesar in tudi on ni imel dedičev. Tugulea je tako združil obe cesarstvi, se poročil s svojim ljubim dekletom in priredil svatbo, o kateri se je razvedelo po vsem svetu in ki so jo pripovedovali še potomci njunih potomcev. Vladala sta, dokler jima je Bog naklanjal življenje. Jaz pa sem zajahal sedlo, da bi vas k dobremu vedlo. Zajahal sem še petelina, da zgodbo povem vam do kraja in do spomina.