Prevod

Nekoč je bilo, kakor ni bilo še nikoli … Živel je mož, ki je imel hčer in sina. Ko mu je umrla žena, mati njegovih otrok, mu vrag ni dal miru, dokler se ni še enkrat oženil. Novi ženi sta bila otroka trn v peti. Ni bilo jutra, ni bilo večera, ni bilo ure, ki jo je dal Bog, da jima ne bi grenila življenja. Zdaj ju je pretepala, zdaj ju je zmerjala, zdaj spet ju je podila od hiše in obkladala z vsemi mogočimi žaljivkami. Ubožca, otroka kakor otroka, nista vedela, kaj naj storita, kako naj se obrneta, da bi ji ustregla; a vse je bilo zaman. Nista imela več mirnega dne, saj jima je bila venomer za petami. Nekega dne je rekla možu: »Poslušaj, mož, če ne odpelješ svojih otrok kam v divjino, da se ju znebiš, ne bom več jedla s teboj kruha in soli z istega krožnika.« »Ljuba žena, kako naj vendar pogubim tako ljubka otročiča? In kam naj ju odpeljem?« »Tega ne vem. Stori, kar ti pravim, pa nič več besed!« Kaj naj bi storil ubogi mož? Če je ne bi ubogal, se je bal, da mu bo razdrla dom in uničila življenje. Če bi jo ubogal, sta se mu smilila otroka. Žena pa mu je toliko časa kljuvala glavo, da je nazadnje sklenil storiti po njeni volji, kajti s svojim nenehnim jezičenjem ga je spravila že skoraj ob pamet. Zgodaj zjutraj je vstal, vzel otroka s seboj in odpravili so se, češ da gredo po drva. Deklica, ki je bila starejša od bratca, je v predpasnik vzela nekaj pesti koruznega zrnja in ga po poti potresala za seboj. Ko so prišli v gozd, jima je oče zakuril ogenj in rekel: »Tako, otroka, ogenj sem vama zakuril. Ostanita tukaj in se grejta, jaz pa grem malo tja naprej nasekat drv. Ko se vrnem, vama prinesem jabolk.« »Prav, očka,« sta odgovorila otroka, »samo nikar se predolgo ne mudi, ker naju je sama strah.« »Nič ne skrbita.« To je rekel in odšel. Ustavil se je kak lučaj stran, splezal na drevo in na njegov vrh privezal kos deske. Kadar je zapihal veter, je deska udarjala ob deblo, otroka pa sta govorila: »Slišiš, oče seka drva.« On se je medtem vrnil k ženi in ji povedal, kaj je storil. Ko se je zvečerilo, sta sedla k mizi in večerjala. Ostalo jima je še nekaj drobtinic in žena je rekla: »Le kje sta zdaj tvoja otroka, mož? Lahko bi pojedla, kar nama je ostalo.« »Tukaj sva, tukaj!« sta se oglasila otroka, prišla izza dimnika njune koče in pojedla ostanke. Ko je oče vstal od mize, ju je mačeha vprašala, kako sta našla pot nazaj. Deklica ji je povedala vse, kar je storila, in kako sta se po prihodu domov skrila za dimnik, ker sta se bala, da bosta tepena. Domov sta torej prišla po sledi koruznega zrnja, ki ga je deklica potresala na poti v gozd. Minilo je nekaj časa in hudobna mačeha je spet začela sitnariti možu, naj se ju znebi. Ker si ni vedel več pomagati, je oče še enkrat vzel otroka in ju odpeljal v gozd. Deklica je tudi tokrat hotela vzeti koruzno zrnje, pa ga ni več našla. Stopila je k ognjišču, da bi zajela pepel, a jo je mačeha s pokerjem udarila po roki. Ko so prišli v gozd, jima je oče zakuril ogenj in ju pustil tam, češ da gre sekat drva. In je šel, pa še kako je šel, kajti k njima se ni več vrnil. Pustimo ga torej in poglejmo, kaj sta počela otroka. Čakala sta in čakala, ko pa sta videla, da očeta ne bo nazaj, sta šla v smeri, kamor je odšel, da bi ga poiskala. Ker ga nista našla, sta blodila po gozdu do večera. Deček, ki je bil mlajši, je od utrujenosti in lakote začel jokati. Tudi deklica je tarnala, saj ni vedela, kaj naj mu da jesti in kje naj najdeta zavetje. Hodila sta in hodila, nazadnje pa sta spet prišla k ognju, pri katerem ju je pustil oče. Deček je kar naprej jokal, ker je bil na smrt utrujen. Mrak ju je zatekel lačna in neprespana. Da bi bratca potolažila in bi z mislijo na jed zaspal ter nehal jokati, je deklica v žerjavico položila kravjak, ki ga je našla tam v gozdu, in mu rekla: »Nikar ne jokaj, sestričin fantek. Poglej, v ogenj sem dala kolač, da se speče. Medtem pa položi glavico sestrici v naročje in malo zadremaj.« Deček je sestri verjel in utihnil. Takrat pa se je pred njima nenadoma pojavil starček. »Dober dan, vnuka moja,« ju je pozdravil. »Bog daj, dedek,« je odgovorila deklica. »Kaj pa imata tam v ognju?« »Kaj naj bi imela, dedek? Kravjak sem položila vanj, da bi potolažila tegale otroka, ki je ves izmučen in sestradan.« Čez nekaj časa je starec rekel, naj ga vzame iz žerjavice, ker bo gotovo že pečen. Deklica ga je ubogala, čeprav je močno dvomila. In kaj mislite, kaj je potegnila ven? Bel hlebec, bel kakor božje obličje. Ta starec namreč ni bil nihče drug kot sam Bog, le da deklica tega ni vedela. Ko je videla tak čudež, se je prestrašila. Saj je dobro vedela, kaj je položila v ogenj, zdaj pa je iz njega vzela nekaj čisto drugega. Vsi skupaj so sedli in jedli. Jedli so in jedli, kruha pa kar ni zmanjkalo. Potem je starec deklici izpulil las, naredil zanke in majhen lok ter jih izročil dečku. »Zdaj imata kruh. S tem pa lovita ptičke, da bosta imela še kaj za zraven.« »Hvala, dedek, hvala!« sta odgovorila oba hkrati. Nato je starec dečka naučil uporabljati zanke in lok, ju pustil tam in izginil. Odtlej je deček hodil po gozdu in lovil ptice, sestra pa jih je pripravljala, tako da sta imela kaj jesti. Zrasla sta in naveličala sta se prenočevati po duplih in goščavah. Želela sta si kotiček, kjer bi lahko položila glavo na vzglavje. Nekega dne je deček na lovu srečal zajca. Že je napel lok, da bi ga ustrelil, ko mu je zajec rekel: »Ne streljaj me, junak, pa ti dam enega svojih mladičev, ki ti bo še v veliko pomoč.« Deček je zajcu ugodil in vzel njegovega mladiča. Šel je naprej in srečal lisico. Rekla mu je enako kot zajec in tudi od nje je dobil mladiča. Čez čas je srečal volka in še od njega dobil mladiča, ker mu je prizanesel in ga ni ustrelil. Prav tako se je zgodilo, ko je srečal medveda. Zdaj je imel deček štiri živali, ki jih je imenoval svoje kužke. Vrnil se je k sestri, za njim pa so šli njegovi kužki, in skrbel je zanje kakor za največji zaklad. Nekega dne je sestra rekla bratu: »Splezaj, bratec, na visoko drevo in se ozri na vse strani, ali boš kje zagledal kaj takega, kar bi bilo podobno vasi.« Do grla sta bila namreč sita tavanja po gozdu, kakor bi bila kakšna razbojnika, od Boga zavržena. Fant je splezal na drevo in sestra ga je vprašala: »Vidiš kaj, bratec?« »Nič ne vidim, le tamle, naravnost pred menoj, se mi zdi, da se nekaj beli. Ne vem pa, kaj je, ker je predaleč, da bi razločil.« »Dobro poglej,« mu je rekla, »in si zapomni, v kateri smeri je. Potem pridi dol, da greva naravnost tja.« Ko sta hodila že kako uro, je spet splezal na visoko drevo, pogledal v tisto smer in zdaj jasno videl hiše. Ko ga je sestra vprašala, ji je povedal, kaj vidi. Pogumno sta jo ubrala naprej in hodila, dokler nista prišla prav tja. In kaj sta zagledala? Pravo gosposko palačo. V njej je prebival zmaj. Vstopila sta, vendar nista našla nikogar. Deklica se je lotila dela, pobrisala prah, pospravila in vsako stvar postavila na svoje mesto. Potem je skuhala jed, sedla z bratom k mizi in jedla. Nato sta se skrila v kamrico. Zvečer je prišel zmaj. Ko je opazil, da ni vse razmetano, kakor je pustil, je vzkliknil: »Kdo mi je naredil to dobroto, da mu jo povrnem?« Otroka sta prišla iz skrivališča in deklica mu je odgovorila: »Jaz sem pobrisala prah in pospravila.« Kako vesel je bil zmaj, se ne da povedati. Pogrinjali so mizo, vsi skupaj jedli in šli spat. Naslednje jutro je fant vzel svoje kužke in šel na lov, saj je bilo to njegovo delo. Tudi zmaj je storil enako. Ko sta se zvečer vrnila, sta ju jed in juha že čakali pripravljeni. Sedli so, se najedli in poveselili. Tako je bilo danes, tako jutri, dnevi pa so bežali, kakor bi jih vrag podil. Čez čas se je zmaj začel vračati z lova pred fantom. Pogovori z dekletom so mu namreč čedalje bolj prijali. In tako je med pomenkovanjem začutil, da mu srce nekam poskakuje, kadar je bil ob njej ali kadar se mu je nasmehnila in mu rekla kaj prijaznega. Prebrisani zmaj je kmalu spoznal, zakaj ga ne vleče več na lov, in začel iskati najrazličnejše izgovore, da bi ostajal doma. Tako je šlo, dokler se z dekletom nista pošteno zaljubila. Fant je medtem gledal svoja opravila in ni opazil, da se zmaj zapleta z njegovo sestro. Poznal je le poštenje, za drugo pa mu ni bilo mar. Zmaju in dekletu se je začelo dozdevati, da jima je fant napoti. Karkoli sta hotela storiti, se jima je zdelo, da ju prav on ovira. Ubožec pa ni ničesar videl in ničesar slišal. Ni se menil za njuno šepetanje, ni opazil zvijač in nagajivosti, s katerimi sta ga nenehno nadlegovala. Enkrat je prišel prepozno in sta že jedla, da se jed ne bi razkuhala, njemu pa sta dala, kar je ostalo; drugič je prišel prezgodaj in je moral počakati, da bo kosilo; zdaj je bilo narobe to, zdaj ono. Enkrat se je sestra jezila na njegove kužke, drugič ga je zmaj gledal izpod čela, in še marsikaj podobnega se je dogajalo. Nekega dne sta se zmaj in fantova sestra dogovorila, da ga ubijeta in se ga tako znebita. Zmaj je hotel za njim v gozd in ga požreti. »Nikar ne hodi, za božjo voljo,« mu je rekla. »Njegovi psi bi te raztrgali na drobne koščke.« »Kaj naj torej storiva?« »Le počakaj, bom že kaj ukrenila, potem pa ti povem, kaj moraš storiti.« Ko je bil načrt tako sklenjen, je sestra začela moledovati pri bratu, da ji je sami doma dolgčas. Prosila ga je, naj ji pusti kužke za družbo. Brat sprva ni hotel, saj jih je bil vajen ob sebi. Po mnogih prošnjah pa se mu je sestra zasmilila in ji jih je pustil, da ji ne bi bilo dolgčas. Ko je odšel na lov brez svojih kužkov, jih je sestra odpeljala v gorsko votlino, nato pa sta z zmajem pred vhod zavalila veliko skalo. Zmaj se je zatem odpravil za fantom v gozd. Ko ga je fant že od daleč zagledal, kako besen in razkačen prihaja proti njemu, je splezal na drevo. Ko je zmaj prišel pod drevo, mu je rekel: »Pridi dol, sovražnik, da te požrem!« »Požrl me že boš,« je odgovoril fant, »prej pa mi daj še toliko časa, da zapojem pesmico iz svojih mladih dni.« »No, pa naj ti bo, ko si si že tako zaželel. Samo hitro poj, nimam časa na pretek.« Fant je zapel: »Naj sliši me, naj vidi me težka zemlja, lahki veter! Kužki moji, prihitite, vaš gospodar umira!« »Zdaj pa pridi dol, da te požrem,« je rekel zmaj. »Počakaj še malo,« je odgovoril fant, »da zapojem še eno pesmico, ti pa medtem vzemi tale opanek in ga glodaj.« Zapel je isto pesem. Da bi smel zapeti še tretjič, mu je vrgel še drugi opanek. Ko je videl, da se še vedno nič ne zgane, mu je dal glodati še kučmo, da bi lahko zapel četrtič. In kaj mislite, kaj se je medtem zgodilo? Ko je zaklical prvič, ga je zaslišal zajec in rekel: »Bratje, naš gospodar je v smrtni nevarnosti!« »Molči, cunja uhljata!« mu je odvrnila lisica in ga klofnila. »Kako si drzneš kaj takega misliti o našem gospodarju?« Ko je zaklical drugič, ga je zaslišala lisica. Ko je ponovila zajčeve besede, jo je volk klofnil in ji odgovoril prav tako, kakor je ona odgovorila zajcu. Ko je fant zaklical tretjič, ga je zaslišal volk. Ko je še on ponovil lisičine besede, ga je medved klofnil in oštel, kako more kaj takega misliti o njihovem gospodarju. Ko pa je zaklical četrtič, ga je zaslišal tudi medved. Zajec se je začel kujati, ker je bil po krivici ozmerjan. »O tem se bomo pomenili pozneje,« je rekel medved, »zdaj pa pokažimo, kaj znamo. Vsi skupaj se uprite v skalo, da jo odvalimo, potem pa v enem dihu k gospodarju, da ga rešimo smrti.« Zajec je nastavil ramo, pa se ni nič poznalo. Pomagala je še lisica in zdelo se je, da se je skala le malo zganila. Še volk se je uprl vanjo in skala se je zamajala. Ko pa je svojo ramo pristavil medved, se je skala odkotalila, medved pa z njo vred. Vsi so planili ven. Nato so se dogovorili, da bodo tekli kakor veter, ne kakor misel, ker bi se sicer pogubili. Ko je fant videl, da njegovih kužkov še vedno ni, se je že začel spuščati z drevesa, kajti zmaj ga je priganjal z grožnjami.

Tedaj pa so, glejte, prihrumeli njegovi kužki, kakor vrtinec, ki ga žene nevihta, in v hipu so bili tam. Fantu se je srce vrnilo na svoje mesto, saj mu je prej že pošteno upadlo. Ko jih je zagledal še zmaj, se je pri priči spremenil v ožgan štor. Kužki so pritekli in vprašali: »Kaj ukazuješ, gospodar?« »Vidite tisti ožgani štor?« »Vidimo.« »Raztrgajte mi ga na kosce, stresite ga, da ne ostane cel, in požrite mu vse meso. Le srce in jetra mi pustite, ker ju potrebujem.« In tedaj so se, častita gospoda, ti štirje kužki lotili ožganega štora in ga tako razmesarili, da od njega ni ostalo niti prahu. V hipu sta ostala samo še srce in jetra. Fant je splezal z drevesa, napravil raženj, nanj nataknil zmajevo srce in jetra ter si ga zavihtel na ramo. Nato se je s kužki vrnil domov. Ko je prišel, je dal raženj sestri, da bi meso spekla nad ognjem. Ko je začelo cvrčati, ji ga je vzel iz rok, meso z vseh strani zarezal in ga obilno nasolil. Potem ga je spet pristavil k ognju, da bi se speklo, a bi ostalo še sočno. Nato je vzel raženj v roko in rekel sestri: »Poglej me, sestra. Odkar te poznam, ti še nikoli nisem dobro pogledal v oči.« Pogledala ga je. Tedaj jo je z ražnjem udaril po očeh, da je oslepela. In rekel ji je: »Sestra moja! Jokaj, dokler s svojimi solzami ne napolniš devetih sodov. Pri devetem ti bom prišel pomagat, in šele tedaj se ti bo povrnil vid.« Pustil jo je tam, da se pokori za svoje grehe, sam pa je s kužki odšel in igral na pastirsko piščal. Hodil je in hodil, dokler ni prišel iz tistega strašnega gozda. Šel je še naprej in nazadnje prispel v vas. Ker je postal žejen, je stopil k neki hiši in prosil vode. Starka, ki je živela tam, mu je rekla: »Nimam vode, ljubi sinko. Pri nas je en sam vodnjak, v njem pa gospodari velik zmaj. Vodo dovoli zajemati samo tistemu, ki mu daruje človeško življenje.« »Dajte mi vedro,« je odgovoril fant, »pa vam grem jaz ponjo.« Vzel je vedro in šel k vodnjaku. Zajel je vodo, se napil in starki prinesel polno vedro. Ko ga je starka zagledala, je vodo pri priči popila, saj jo je žgala strašna žeja. Prosila ga je, naj ji prinese še eno vedro. Ko ji ga je prinesel, je popila tudi tega. »Bog ti povrni in ti daj srečo, ljubi moj fant!« mu je rekla. »Odkar nisem pila, sem že pozabila, kakšen okus ima voda. Komaj še kaj življenja je bilo v meni. Malo je manjkalo, pa bi od žeje izdihnila. Prinesi mi še eno vedro, pa naj ti bo poplačano na onem svetu.« Fant je šel še po eno vedro. In kaj je zagledal? Ob vodnjaku je stala prelepa, ljubko oblečena deklica, tako prikupna, da bi jo najraje popil iz vrča, in jokala je debele solze. »Zakaj jočeš in tožiš, dekle?« jo je vprašal. »Kako naj ne jočem in ne tožim, ko me bo vsak hip doletela smrt?« »Zakaj pa naj bi umrla, sestrica?« »Mar ne veš, da je v tem vodnjaku velikanski kačji zmaj, ki pustoši med ljudmi?« »Nekaj sem že slišal o tem, a ničesar ne vem in ničesar nisem videl. Iz daljnih krajev sem in šele zdaj sem prišel sem. Toda zakaj moraš ti stati tukaj, da te zmaj požre? Mar nimaš staršev?« »Imam starše in vse. Toda pri nas je navada, da mora vsaka družina tej nenasitni pošasti dati človeka, da nam dovoli zajemati vodo iz vodnjaka, saj drugega v vsej okolici ni. Zdaj smo mi na vrsti, da damo človeka za hrano tej zveri. Oče pa ima samo mene. Pripeljal me je, da opravi svojo dolžnost, in moj oče je cesar te dežele.« Fantu se je zasmilila in rekel ji je: »Nikar se ne boj, deklica, saj sem tudi jaz tukaj.« »Z menoj vred te bo pokončal zmaj. Že take junake, kot si ti, pa še lepše in postavnejše, je ugonobila ta prekleta zver.« »Naj poskusi še z menoj. In če pokonča tudi mene, ne bo velike škode, saj nimam nikogar, ki bi jokal za menoj, razen morda svojih kužkov, če me bodo pogrešali. Tako se bom pač tudi jaz pogubil.« »Pojdi, junak, reši vsaj svoje življenje, kajti če ostaneš tukaj, bova umrla oba.« »Po čem pa se pozna, da zmaj prihaja ven?« »Iz vodnjaka začne tuliti.« »Prav. Ti mi medtem malo pobrskaj po laseh, in ko zaslišiš tuljenje, me zbudi, če bom zaspal. Samo nikar ne brskaj po mojem tulcu s puščicami.« Položil ji je glavo v naročje in pri priči zaspal, kakor da bi ga kdo s topim delom sekire udaril po glavi. Dekle pa si ni moglo kaj, da ne bi pobrskalo po njegovem orožju, in pri tem je izgubilo eno puščico za njegov mali lok. Ko je zaslišalo, da je iz vodnjaka začelo tuliti, se ga je balo zbuditi, da ga ne bi oštel, ker ni ubogalo njegove besede. Začelo je tako bridko jokati in prelivati take potoke solza, da bi se človeku od usmiljenja raztrgalo srce. Ena njenih solz mu je padla na lice in fant je pri priči planil pokonci. »Kaj mi je padlo na lice, da me je speklo kakor ogenj?« je vprašal. »Moja solza,« je odgovorila deklica. »Iz vodnjaka je začelo tuliti.« Fant je vzel lok v roke, stopil k vodnjaku in zavpil: »Brž pridi ven, ostudna zver!« »Kaj hočeš od mene, junak?« je odgovorila kača. »Saj sem ti pustila, da po mili volji zajemaš vodo.« »Pridi ven, grda pošast, in se bojuj z menoj!« »Ničesar nimam s teboj. Pojdi po svojih opravkih in me pusti, da opravljam svoje, kakor sem se dogovorila z ljudmi te dežele in kakor mi je namenil Bog.« Fant ni več izgubljal besed, temveč je napel lok. Puščica je poletela in zmaju odbila en jezik, kajti ta pošast jih je imela devet.

Kača je prilezla ven in se spopadla z njim. Jeziki so ji v gobcu švigali kakor bliski in z njimi je tako silovito udrihala po fantu, da je bilo groza. On pa je izstrelil novo puščico in ji odbil še en jezik, potem še enega in spet enega, dokler jih ni odstrelil osem. Ko je hotel na lok položiti deveto puščico, je ni bilo nikjer. Hitro je skočil k dekletu, ji iz las vzel iglo, jo položil na lok in z njo odstrelil še deveti zmajev jezik. Iz zveri je pritekla črna, temna kri, ki je tako smrdela, da se je človeku obračal želodec. Pošast se je še nekaj časa zvijala in premetavala, nazadnje pa obležala mrtva kakor klada. Fant je deklico prosil za robec, vanj zavezal jezike in odšel, igraje na piščal, kužki pa za njim. Dekle je vpilo za njim in ga klicalo. Ko je videlo, da se ne vrne, je hrepeneče gledalo za njim, potem pa spet zajokalo. Njenemu očetu se je zdelo, da mineva že preveč časa, in ker je mislil, da je zmaj njegovo hčer že požrl, je poslal ciganskega slugo z vedrom po vodo. Cigan je delal v kuhinji in je imel za pasom velik nož. Ko je prišel k vodnjaku, se je na moč prestrašil, saj je videl dekle živo in nepoškodovano, zmaja pa mrtvega v velikanski mlaki krvi. Potem se je nekoliko zbral, in ko se je prepričal, da je kača res mrtva, mu je vrag prišepnil, naj potegne nož iz nožnice. Začel je sekati po kači križemkražem in vsevprek, dokler je ni vse razkosal in se od glave do pet poškropil s krvjo. Tako krvav, kakor mesar iz klavnice, je stekel nazaj k cesarju in povedal, da je storil veliko junaštvo: ubil je kačo, ki je pustošila po cesarstvu, in rešil tudi njegovo hčer smrti. Cesar Ciganovim besedam ni prav verjel. Ko pa mu je pripeljal hčer in jo je videl živo, mu je verjel. Dekle je povedalo, da je zmaja ubil nekdo drug, Cigan pa je na ves glas kričal, da je to junaštvo opravil on, in zahteval, naj mu jo dajo za ženo. Cesar je namreč razglasil, da bo njegova hči postala žena tistega, ki jo reši smrti. Dekle pa za nobeno ceno ni hotelo vzeti Cigana za moža. Tedaj se je skozi lino ozrlo v smer, kamor je odšel junak s svojimi kužki, ga zagledalo in ga pokazalo tudi očetu. Cesar je nemudoma poslal za njim nekaj hitrih slov. Dohiteli so ga in ga prosili, naj se vrne, ker ga želi cesar videti in govoriti z njim. Fant se je sprva nekoliko branil, ko pa so ga tako vztrajno prosili, se je pustil pregovoriti in se vrnil. Ko ga je cesar zagledal, ga je vprašal: »Mladenič, si ti rešil mojo hčer smrti?« »Jaz, cesar.« »Laže, cesar!« se je oglasil Cigan. »Ali nam moreš dokazati, junak, da si prav ti ubil to ostudno zver?« »Njeni jeziki bi lahko pričali,« je odgovoril fant. Nato je razvezal robec in mu pokazal jezike. »To je moj robec, oče,« je rekla deklica. »Jaz sem mu ga dala, da je vanj spravil jezike.« Cigan je povsem izgubil pogum. Ko je zagledal jezike, je obstal kakor od strele zadet. Cesar je poslal po zmajevo glavo. Pregledali so jo in vsi navzoči so videli, da nima jezikov. Cesar je razsodil, naj njegovo hčer za ženo dobi junak, ki je ubil zmaja, Cigana pa je ukazal privezati za repa dveh neukročenih konj. Ko so ju spustili, sta ga raztrgala na dvoje. Nato je pripravil veličastno svatbo. Take poroke in takega veselja ne vidiš zlepa. Ko je fant zaživel v sreči in blagostanju, se je spomnil tudi svoje grešne sestre. Kmalu po poroki se je s kužki odpravil ponjo, da jo poišče in tudi njo odreši. Našel jo je, ko je objokovala svoje grehe. Napolnila je že osem sodov solza. Pri devetem ji je pomagal in skupaj sta napolnila še tega. Nato si je s to mešanico solza umila obraz in oči in vid se ji je povrnil. Toda v mislih je še vedno nosila hudičevo zlobo. Brž ko je spet videla, mu je rekla: »Bratec, že dolgo ti nisem pobrskala po laseh. Položi glavo sem, sestrici v naročje, in malo zadremaj, da se spet spomniva otroških dni.« »Prav praviš, sestra. Pozabiva malo na svoje gorje.« Položil ji je glavo v naročje in zaspal. Sestra pa mu je tedaj za uho zabodla drobno kost iz zmajevega okostja in brat je pri priči umrl. Njegovo truplo je položila v sod, ga dobro zaprla in spustila po vodi. Ko so kužki začutili, da je njihov gospodar mrtev, so začeli tako žalostno tuliti, da bi človek najraje zbežal na konec sveta. Volk je s smrčkom v vetru tekal na vse strani, dokler ni našel sledi. Vsi skupaj so se podali za njim ob reki, dokler voda soda ni prinesla bliže bregu. Medved je ves čas prežal, in ko se mu je ponudil pravi trenutek, je planil v vodo, zgrabil sod, ga odnesel na suho in ga treščil ob tla, da se je razletel. Iz njega so potegnili truplo svojega gospodarja in začeli jokati. Ko so tako stali tam in žalovali, je prišla sraka, poskakovala, opletala z repom in govorila: »Čak, čak! Ujemite tatinsko srako, pa ne mene, temveč drugo, meni podobno. Prelomite ji vrat in na mrliča, ki ga objokujete, kanite tri kaplje krvi, pa bo oživel.« Zvita lisica ji je odgovorila: »Kaj praviš, kaj? Stopi malo bliže in povej še enkrat, ker te nisem dobro slišala.« Sraka je prišla bliže in še kar poskakovala. Ko je hotela znova spregovoriti, jo je lisica šavs! zgrabila s šapo in ujela. Prelomila ji je vrat, na gospodarja kanila tri kaplje krvi in oživel je. »O Bog, kako trdno sem spal!« je rekel. »Še dolgo in dobro bi lahko spal, če ne bi bilo nas.« Povedal jim je, da ne ve, kaj ga tako boli za ušesom. Medved je pogledal, zagledal zmajevo kost in začel sesati rano, dokler ni kosti izvlekel. Nato je rano lizal in lizal, dokler se ni zaprla in zacelila. Fant si je umil obraz, vzel piščal in s kužki odšel k svoji ženici, ki ga je že vsa iz sebe od skrbi čakala. Poslal je cesarske služabnike po sestro. Ko so jo pripeljali, je sklical velike sodnike, dvanajst bojarjev, stopil prednje, povedal svojo tožbo in jih prosil, naj pravično razsodijo med njim in njegovo sestro. Bojarji so sklenili, da si zasluži smrt. Cesar pa se je tedaj odpovedal prestolu in nanj posadil zeta, saj je zdaj tudi sam videl, da je pogumen, pravičen in usmiljen, kakršen mora biti cesar. Jaz pa sem zajahal sedlo …