Prevod

Nekoč je bilo, kakor še nikoli ni bilo; in tako dalje. Bila sta cesar in cesarica. V zakonu sta živela kakor brat in sestra in rodila se jima je ena sama hči. Kakor njena mati je imela tudi deklica že od rojstva zvezdo na čelu. Ko je cesarica umirala, je ob smrtni uri možu zabičala in ga zavezala s prisego, naj ne ostane vdovec, temveč naj vzame za ženo tisto, ki ji bo prav njen čeveljček. Cesar jo je neizmerno ljubil in za nič na svetu ni hotel niti slišati, da bi se še enkrat oženil. Po pogrebu jo je objokoval celo leto, dolgo, predolgo leto. Cesarski svet pa je vedel za cesaričino poslednjo voljo in je nenehno silil vanj, naj se oženi, pa naj bo, kar hoče. Cesar se je branil z vsemi mogočimi izgovori. Ko pa je naposled sprevidel, da mu ni rešitve, se je uklonil nasvetu cesarskih velikašev. Izročil jim je čeveljček pokojne cesarice in dva odposlanca cesarskega sveta sta prepotovala dežele in mesta ter iskala žensko, ki bi ji bil prav. Ni minilo dolgo, ko sta se vrnila praznih rok, prav kakor sta odšla. Čeveljček namreč ni bil prav ne cesarski hčeri ne plemkinji ne meščanki ne kmetici, še nobeni sužnji ne. Cesar se tega ni mogel dovolj veseliti. Čeveljček je odtlej ves čas stal na mizi v njegovi sobi. Kdor ga je hotel pomeriti, ga je smel. Nekega dne, ko je cesar z najvišjimi bojarji razpravljal o državnih zadevah, je prišla v sobo njegova hči ter se tam igrala in razposajeno tekala naokrog. Ko je šla mimo mize in zagledala čeveljček, ga je vzela in obula; in kaj mislite, častiti gospodje, kaj je bilo potem? Prilegal se ji je, kakor bi bil narejen zanjo. Nato je spet stekla za svojimi igračami, saj je bila še otrok. Čeveljček je vzela, ne da bi vedela, čigav je in zakaj stoji na mizi. Ko so bojarji to videli, so od osuplosti obstali kakor okameneli. Kaj naj storijo? Cesaričina volja je bila jasna: po njeni smrti naj cesar ne ostane vdovec, temveč naj vzame tisto, ki ji bo prav njen čeveljček. Če cesarja pustijo vdoveti, ker čeveljček ni bil prav nobeni ženski, prekršijo prisego, dano cesarici ob smrtni uri; če pa ga prisilijo, naj se oženi z lastno hčerjo, se bojijo Boga. Kaj torej storiti? Po dolgem premlevanju je cesarski svet sklenil, da cesar ne bi grešil, če bi vzel lastno hčer, saj jih je k temu zavezala pokojna cesarica, pa tudi sam Bog je očitno tako odredil, ker čeveljček pokojnice ni bil prav nikomur drugemu na svetu. Pri priči so najvišji velikaši deklici naročili, naj se pripravi na poroko. Zdaj pa je nastala nova težava. Tudi hči ni hotela vzeti očeta za moža. Rekla je: »Kje ste še slišali, gospodje bojarji, za takšno sramoto, da bi oče vzel svojo hčer za ženo?« »Ne razburjaj se, gospodična, in ne bodi tako nespametna. Še veliko vode bo preteklo po strugi, preden boš državne skrivnosti razumela tako dobro kakor mi. In povrhu je tvoja pokojna mati, po vsem svetu znana po svoji modrosti, za svojo poslednjo voljo določila, naj cesar, tvoj oče, ne ostane vdovec, temveč naj se oženi s tisto, ki ji bo prav njen čeveljček.« »Poiščite,« je spet rekla deklica, »poiščite vendar drugo, ki ji bo materin čeveljček prav.« »Prepotovali smo cesarstva in mesta, trge in zaselke,« so odvrnili bojarji, »pomerjali smo ga dobrim in slabim, mladim in starim, plemenitim in preprostim ženskam, celo sužnjam, pa ni bil prav nobeni. Bog nam je pokazal tisto, ki jo mora naš cesar vzeti za ženo.« Ko je deklica videla, da nima kam, je prosila za tri dni premisleka, potem pa bo povedala svoj odgovor. Umaknila se je v svojo sobo in tam planila v tak jok, da Bog pomagaj; solze, debele kakor pest, so ji tekle po licih in tako je vzdihovala, da ji je skoraj razneslo prsi. Jokala je in jokala, nazadnje pa spoznala, da si z jokom ne bo pomagala. Odšla je k svoji dojilji, ji povedala, kaj se je zgodilo, in jo prosila za nasvet. Dojilja je dolgo premišljevala, nato pa ji rekla, naj zahteva, da ji naredijo tri obleke: eno zlato, drugo biserno in tretjo diamantno, ter naj obljubi, da se bo potem pripravila na poroko. Njeni zahtevi so do pičice ustregli. Medtem je dojilja pripravila vse potrebno za beg. Ko so ji prinesli obleke, so ji še enkrat naročili, naj se pripravi na svatbo. Deklica je odgovorila, da je pripravljena. Z njenim odgovorom so bili zelo zadovoljni; mislili so, da je naposled spoznala, kako se mora ukloniti cesarskemu svetu. Zvečer ji je dojilja prinesla še stvari za na pot. Deklica je lepe obleke spravila v bisago, si nadela oslovsko kožo, ki ji jo je priskrbela dojilja, in zbežala. Poslušajte, gospodje, kaj povest pove, zakaj odslej še lepše se zaplete vse. Cesarjeva hči je z očetovega dvora bežala po skritih poteh in stezah, kamor človeška noga še ni stopila. Pazila je, da je ne bi kdo opazil, ter bežala in bežala, dokler ni zapustila očetovega cesarstva. Ko je prestopila mejo, se ji je srce nekoliko opogumilo. Dotlej je hodila s smrtnim strahom v duši, zdaj pa se je malce pomirila. Hodila je in hodila, dokler ni prišla do dvora tamkajšnjega cesarja, in se ponižno in skromno ustavila pred vrati. Ko je prišla ven kuharica in jo zagledala, se ji je zasmilila; njene prošnje so jo omehčale in sprejela jo je v hišo. Tudi cesarici je povedala, da se je ubogo in nesrečno dekle zateklo

na cesarski dvor, in jo prosila, naj jo sprejme za kokošjo pastirico. Cesarico je ganilo, da jo sirotno dekle v stiski prosi za zavetje, in ukazala je, naj jo postavijo za oskrbnico kokoši; vendar mora kuharica odgovarjati zanjo. Cesarjeva hči, ki je bila zdaj pod kuharičinim nadzorstvom, se je na vse načine trudila, da bi ji ugajala. Kje pa, da bi se družila z drugimi dvornimi služabniki! Kje pa, da bi izrekla eno samo besedo, s katero bi koga zatožila ali zasejala razdor! Da bi prekršila kuharičino besedo in se zapletala v prepire in ničevosti drugih? Bog ne daj! Za perutnino na cesarskem dvorišču je skrbela kakor za svojo; odpirala je kokošnjake, dajala kokošim jesti, jim pripravljala gnezda, nasajala koklje in pazila na piščance še bolj skrbno kakor njihove matere. Hrane, zlasti pa vode jim nikoli ni manjkalo. Ko je opravila pri kokoših, je prišla h kuharici in pomagala še njej. Vsi dvorni služabniki so jo cenili, ko so videli, kako pridna je, in vsem se je smilila. Glas o marljivosti, srčnosti in čistem srcu kokošje pastirice je segel prav do cesarice. Ta jo je poklicala predse, da bi jo tudi sama videla. Ponižnost, nedolžnost in sramežljivost, ki jih je opazila pri deklici, so ji ugajale. Kuharici je naročila, naj jo vzame še bolj pod svoje okrilje, da ne pride v zobe opravljivcem. Ni minilo dolgo, ko so bili cesar, cesarica in njun sin povabljeni na svatbo k drugemu cesarju. Odšli so tja. Tistega dne je tudi kokošja pastirica poprosila kuharico, naj jo pusti v mesto, da se malo razvedri. Kuharica ji je dovolila. Pastirica je oblekla zlato obleko in izgovorila: »Pred menoj svetloba, za menoj tema, naj nihče ne vidi, kaj bom počela.« Nato je švignila kakor veter in se na svatbi prijela v kolo prav poleg cesarjeviča. Ta jo je komaj zagledal, že mu je padla naravnost v srce. Zaljubil se je vanjo, da je bilo joj! Vprašal jo je, čigava hči je in od kod prihaja. Ona pa mu je natvezla nekaj izmišljenega. Med pogovorom ji je vzel prstan in ji ga nikakor ni hotel vrniti. Ko se je začelo večeriti, je previdno spet izgovorila besede, ki jih je rekla ob prihodu, in kakor prikazen izginila iz srede plesalcev. Kuharica jo je okregala, ker se je tako dolgo mudila. Deklica je prosila odpuščanja in obljubila, da tega ne bo več storila. Cesarjeviču pa je srce pokalo od žalosti, ker mu je ušla takšna lepotica. Čez nekaj časa je bil cesar spet povabljen na cesarsko svatbo. Cesarjevič je odšel z očetom in materjo. Tudi kokošja pastirica je kuharico prosila za dovoljenje. Ko ga je dobila, se je kakor prvič odpravila tja, le da je tokrat oblekla biserno obleko. Spet se je prijela v kolo poleg cesarjeviča. Do večera ni plesala z nikomer drugim, samo in edinole z njim. Ko se je zmračilo, pa je kakor prejšnjikrat izginila. Cesarjevič je od žalosti skoraj umrl, ker jo je izgubil. Nikjer ni našel obstanka. Povsod jo je iskal, toda išči tisto, česar ni! Domov se je vrnil s strtim srcem. Obšla ga je nekakšna otožna slabost. Kokošja pastirica pa je takoj po vrnitvi brž spet zlezla v oslovsko kožo in šla dobre volje h kokošim ter si ves čas prepevala. Minilo je še nekaj časa in cesar je bil znova povabljen na svatbo drugega cesarja. Spet je vzel s seboj sina. Tistega dne je tudi kokošja pastirica prosila za prost izhod. Toda kuharica je ni več hotela pustiti. Šele po dolgih prošnjah in obljubi, da nikoli več ne bo prosila za to, se je omehčala in ji dovolila oditi. Deklica je torej oblekla diamantno obleko, izgovorila besede, ki so jo skrile človeškim očem, ter odšla na svatbo in se spet prijela v kolo poleg cesarjeviča. Ko jo je zagledal, mu je srce znova prišlo na pravo mesto, saj je dekle tokrat nekoliko zamudilo. Plesal je in plesal in nenehno strmel vanjo, kakor da bi jo požiral z očmi. In res je imel kaj gledati. Tako lepo ji je pristajala praznična obleka, da se je zdela kakor vila. Diamanti na njej so se tako bleščali, da so slepili oči vsem, ki so jo pogledali. Cesarjevič je bil neizmerno ponosen, ker je vila ves čas plesala samo z njim. Sukal se je ob njej in se šopiril kakor puran. Ko pa se je začelo večeriti, je kokošja pastirica znova izginila kakor prikazen. Ko je cesarjevič videl, da vile ni več, ga je docela strlo. Hudo je zbolel. Ljubezen se ga je bila do obisti polastila. Pripeljali so vse zdravilce, vse stare ženice in vse zvezdogledce, vendar so morali osramočeni priznati, da mu ne morejo pomagati. Tedaj je cesarjevič materi povedal, da ne bo ozdravel, dokler ne najdejo dekleta, ki mu bo prav prstan, ki mu ga je dala. Mati je prosila cesarja, naj ustreže njunemu sinu. Cesar je ukazal, naj gredo bojarji od hiše do hiše in pomerjajo prstan; dekle ali žensko, ki ji bo prav, naj s častmi privedejo na cesarski dvor. Bojarji so hodili naokrog in preiskali vse kotičke, toda da bi bil prstan komu prav — kje pa! Vrnili so se torej prav tako, kakor so odšli. Ko je cesarjevič to slišal, se je od obupa skoraj poslovil od življenja. Nazadnje je ukazal, naj preiščejo še cesarski dvor. Predse je dal poklicati vse ženske, služkinje in sužnje. Vse so brž prihitele. Pomerjali so prstan, pa ni bil prav nobeni. Na kokošjo pastirico so namreč vsi popolnoma pozabili. Kuharica se je spomnila nanjo in povedala cesarici. »Naj pride še ona, naj pride še ona,« je odvrnila cesarica. Privedli so jo skoraj na silo, saj se ni rada kazala v oslovski koži. Toda kdo jo je kaj vprašal! Ko so jo služabniki zagledali, so pokali od smeha. S sklonjeno glavo in vsa osramočena zaradi njihovega posmehovanja je stopila naprej ter se plaho približala. Komaj so ji nadeli prstan, že se je prilegal, kakor da bi bil narejen zanjo; kako tudi ne bi bil! Ko je cesarjevič slišal, da ji je prstan prav, se je v hipu zdrznil kakor iz spanja. Ukazal je, naj jo privedejo pred cesarja. Ta kar ni mogel verjeti, da je njegov sin zbolel zaradi takšne ničvrednice, in malo je manjkalo, pa bi ju dal nagnati. Cesarjevič in njegova mati sta kokošjo pastirico rotila, naj se pokaže takšna, kakršna je bila na svatbi. Po dolgem branjenju se je omehčala, odšla v svojo izbico in se preoblekla, nato pa se vrnila v gornje sobane, opravljena in lepa kakor vila. Cesar je široko razprl oči in dolgo strmel vanjo, osupel nad njeno lepoto. Zdaj je tudi sam videl, kakšno lepotico si je izbral njegov sin. Tedaj je snel krono z glave in jo položil sinu na glavo; enako je storila cesarica in svojo krono položila na glavo kokošje pastirice. Cesarjevič je pri priči skočil iz postelje, kakor da nikoli v življenju ne bi bil bolan. Tedaj je kokošja pastirica na prigovarjanje vseh povedala svojo zgodbo. Določili so dan poroke in povabili tudi njenega očeta cesarja. Ko je ob poročnem obredu zagledal svojo hčer, je obstal, kakor da bi vanj udarila božja strela. Mislil je namreč, da je mrtva in da si je sama vzela življenje. Nato so se cesarsko poveselili in živeli, dokler živi svet, ter v miru uživali vso zemeljsko srečo. Jaz pa sem zajahal sedlo, in tako dalje.