Prevod

(Za opravila, ki jih posameznik lahko opravi sam, ni vredno zaposlovati mnogo ljudi.) Nemec že od rojstva, Pa še gluh kakor zid, Prišel je k slepcu razpravljat O rečeh brez večje teže. Slepec je govoril s kretnjami, 5 Ki jih je nemec dobro razumel; A ko mu je nemec vrnil svoje, Je slepec ostal v temi. V tej zadregi sta poklicala, Da bi jima priskočil na pomoč, 10 Skupnega prijatelja, Ki je bil po nesreči enorok. Ta je nemčeve kretnje Prevajal v besede In tako je slepec 15 Zvedel, za kaj sploh gre. Naposled se je izkazalo Po tem čudnem posvetu, Da bo treba o zadevi Napisati še pismo. 20 »Prijatelja,« se je oglasil enoroki, »Toliko vama ne morem pomagati; A učitelj ga pride napisat, Če ga le pokličeta.« — »Kako naj pride,« je rekel slepec, 25 »Ko pa je šepav in komaj hodi? Ni druge, treba bo Ponj na njegov dom.« Tako so storili in nazadnje Je šepavec napisal pismo; 30 Slepec in enoroki sta ga narekovala, Nemec pa ga je odnesel. Za omenjeno opravilo Bi bila dva človeka več kot dovolj; A ker sta bila, kakršna sta bila, 35 So bili potrebni štirje. In ko se ne bi prav pred kratkim V nekem kraju v Alcarrii Pripetila ta dogodivščina Pred več kot sto pričami, 40 Bi človek prav lahko posumil, Da si jo je nalašč izmislil Nekdo, ki je hotel z njo Naslikati, kaj se godi, Kadar se jih veliko zbere 45 V literarno druščino In morajo vsi delati Za eno samo veliko prazno baharijo.