Prevod

(Proti dvema vrstama slabih prevajalcev.) V mnogih bojih je služil meč, gladek, vitek, oster, dobro kaljen, najslavnejši, kar jih je prišlo iz rok slovitega toledskega mojstra. Prehajal je v roke različnih gospodarjev, 5 in iz tisočerih stisk jim je pomagal s častjo. Na raznih dražbah so ga prodajali, dokler po nenavadnih naključjih ni nazadnje pristal (kdo bi si mislil!) v temnem kotu neke gostilne, 10 kjer je, odložen kot neuporabna ropotija, rjavel. Neka dekla ga je po ukazu svojega gospodarja, gostilničarja, ki je moral biti velik tepec, nekoč odnesla v kuhinjo, 15 nanj nataknila kokoš, in glej, pravi pravcati raženj je postal meč, ki je nekoč prinašal čast in korist. Medtem ko se je to dogajalo v gostilni, je na dvoru hotel kupiti meč 20 neki pravkar prispeli tujec, ki se je iz kmetavza prelevil v gospoda. Mečar je vedel, da je dandanes meč zgolj okras in da vsako rezilo velja za dobro, 25 če je le izbrani ročaj po modi, zato mu je dejal, naj se vrne naslednji dan. Raženj, ki ga je imel v kuhinji, je nato obrusil, naostril in zloščil ter ga kot meč Tomása de Ayale 30 prodal ubogemu tujcu, ki se na takšne kupčije ni spoznal; mečar je bil tolikšen slepar, kolikršen bedak je bil gostilničar. A mar se nad prav takšno nevednostjo ali sleparstvom 35 ne bi mogel pritožiti tudi naš narod pri dveh vrstah prevajalcev, ki ga preplavljajo s svojimi frazami? Eni prevajajo slavna dela in iz mečev delajo ražnje; 40 drugi prevajajo najslabša in ražnje prodajajo za meče.