Prevod

Vojak, ki se ničesar ne boji, si tudi zaradi ničesar ne dela skrbi. Takšen vojak je dobil odpust iz vojske, in ker se ni izučil nobene obrti in si ni mogel ničesar zaslužiti, je hodil po svetu in dobre ljudi prosil miloščine. Na ramenih mu je visel star plašč za slabo vreme, ostal pa mu je tudi še par konjeniških škornjev iz bivoljega usnja. Nekega dne je ne meneč se za pota in steze kar naprej hodil čez polja, dokler ni nazadnje prišel v gozd. Ni vedel, kje je, zagledal pa je moža, ki je sedel na podrtem drevesnem deblu; lepo je bil oblečen in nosil je zelen lovski suknjič. Vojak mu je ponudil roko, sedel poleg njega na travo in iztegnil noge. "Vidim, da imaš imenitne škornje, zloščene do sijaja," je rekel lovcu, "a če bi moral hoditi po svetu kakor jaz, ne bi dolgo zdržali. Poglej moje, iz bivoljega usnja so in že dolgo služijo, pa še zmeraj prenesejo vse hudo." Čez nekaj časa je vojak vstal in rekel: "Ne morem več ostati, lakota me žene naprej. Toda, brat Zloščeni škornji, kod pelje pot iz gozda?" – "Še sam ne vem," je odgovoril lovec, "v tem gozdu sem se izgubil." – "Potem se ti godi prav kakor meni," je rekel vojak, "enaki se radi družijo; ostaniva skupaj in poiščiva pot." Lovec se je malce nasmehnil in skupaj sta šla naprej, vedno dalje, dokler ni padla noč. "Iz tega gozda ne prideva," je rekel vojak, "a tam v daljavi vidim brleti luč, tam bo gotovo kaj za pod zob." Našla sta kamnito hišo, potrkala na vrata in odprla jima je starka. "Iščeva prenočišče," je rekel vojak, "pa tudi nekaj, s čimer bi podložila želodec, zakaj moj je prazen kakor stara vojaška torba." – "Tukaj ne moreta ostati," je odgovorila starka, "to je razbojniška hiša in najpametneje bo, da odideta, preden se vrnejo domov; če vaju najdejo, sta izgubljena." – "Saj ne bo tako hudo," je odgovoril vojak, "že dva dni nisem zaužil niti grižljaja in vseeno mi je, ali umrem tukaj ali pa v gozdu od lakote. Jaz grem noter." Lovec ni hotel za njim, a vojak ga je potegnil za rokav s seboj: "Pridi, bratec, saj nama ne bodo takoj zavili vratu." Starki sta se zasmilila in rekla je: "Zlezita za peč; če bodo kaj pustili in zaspali, vama bom prinesla." Komaj sta sedla v kot, že je v hišo privihralo dvanajst razbojnikov, posedli so za že pogrnjeno mizo in hrupno zahtevali jedi. Starka je prinesla veliko pečenko in razbojniki so si jo dali tekniti. Ko je vonj po jedi vojaku segel v nos, je rekel lovcu: "Ne zdržim več, sedel bom za mizo in jedel z njimi." – "Oba boš spravil ob življenje," je rekel lovec in ga prijel za roko. Toda vojak je začel glasno kašljati. Ko so razbojniki to zaslišali, so odvrgli nože in vilice, skočili pokonci in odkrili oba za pečjo. "Aha, gospoda," so zavpili, "v kotu se skrivata? Kaj hočeta tukaj? So vaju poslali vohunit? Le počakajta, na suhi veji se bosta učila leteti." – "Le lepo olikano," je rekel vojak, "lačen sem, dajte mi jesti, potem pa lahko z menoj počnete, kar hočete." Razbojniki so ostrmeli in njihov poglavar je rekel: "Vidim, da se ne bojiš. Dobro, jesti boš dobil, toda potem moraš umreti." – "To bomo še videli," je rekel vojak, sedel za mizo in se junaško lotil pečenke. "Brat Zloščeni škornji, pridi jest," je zaklical lovcu, "gotovo si prav tako lačen kakor jaz in boljše pečenke tudi doma ne moreš dobiti." Toda lovec ni hotel jesti. Razbojniki so vojaka začudeno gledali in govorili: "Ta človek pa nič ne komplicira." Nato je vojak rekel: "Jed je že dobra, zdaj pa prinesite še dobro pijačo." Poglavar je bil pri volji, da mu ustreže še v tem, in je zavpil starki: "Prinesi steklenico iz kleti, in sicer najboljšega." Vojak je izvlekel zamašek, da je počilo, s steklenico stopil k lovcu in rekel: "Pazi, brat, zdaj boš videl čudo: nazdravil bom vsej tej druščini." Nato je zamahnil s steklenico nad glavami razbojnikov, zaklical: "Vsi naj živite, toda usta odprite in desnico kvišku!" ter krepko potegnil iz steklenice. Komaj je izgovoril te besede, že so vsi sedeli negibno, kakor bi bili iz kamna, z odprtimi usti in desnicami, iztegnjenimi v zrak. Lovec je rekel vojaku: "Vidim, da znaš tudi drugačne umetnije, a zdaj pridi, pojdiva domov." – "Oho, bratec, za odhod je še prezgodaj; sovražnika sva premagala, zdaj si hočeva najprej nabrati plena. Tam sedijo kot pribiti in od začudenja zijajo: premakniti pa se ne smejo, dokler jim ne dovolim. Pridi, jej in pij." Starka je morala prinesti še eno steklenico najboljšega in vojak ni vstal, dokler se ni spet najedel za tri dni. Ko se je nazadnje zdanilo, je rekel: "Zdaj je čas, da podreva šotor, in da bo pohod kratek, naj nama starka pokaže najbližjo pot do mesta." Ko sta prispela tja, je odšel k svojim starim tovarišem in rekel: "Tam zunaj v gozdu sem našel gnezdo, polno obešenjaških ptičev. Pojdite z menoj, polovili jih bomo." Vojak jih je vodil, lovcu pa je rekel: "Tudi ti moraš nazaj z nami, da boš videl, kako bodo prhutali, ko jih zgrabimo za noge." Vojake je razpostavil okoli razbojnikov, nato pa vzel steklenico, naredil požirek, zamahnil z njo nad njimi in zaklical: "Vsi naj živite!" V hipu so se spet lahko premikali, toda vojaki so jih podrli na tla in jim z vrvmi zvezali roke in noge. Nato je vojak ukazal, naj jih kakor vreče zmečejo na voz, in rekel: "Odpeljite jih kar naravnost pred ječo." Lovec pa je enega od vojakov potegnil na stran in mu zaupal še neko sporočilo.

"Brat Zloščeni škornji," je rekel vojak, "sovražnika sva srečno presenetila in se dobro najedla, zdaj pa bova kot zamudnika čisto mirno korakala za njimi." Ko sta se približala mestu, je vojak zagledal množico ljudi, ki se je usipala skozi mestna vrata, glasno vzklikala od veselja in mahala z zelenimi vejami. Nato je videl, da jima prihaja naproti vsa kraljeva telesna straža.

"Kaj naj to pomeni?" je ves začuden vprašal lovca. "Mar ne veš," mu je ta odgovoril, "da je bil kralj dolgo zdoma, zunaj svojega kraljestva? Danes se vrača in vsi mu gredo naproti." – "Toda kje je kralj?" je vprašal vojak. "Ne vidim ga." – "Tukaj je," je odgovoril lovec, "jaz sem kralj in ukazal sem naznaniti svoj prihod." Nato je razpel lovski suknjič, da so se pokazala kraljevska oblačila. Vojak se je prestrašil, padel na kolena in ga prosil odpuščanja, ker je v svoji nevednosti ravnal z njim kakor s sebi enakim in ga klical s takšnim imenom. Kralj pa mu je ponudil roko in rekel: "Pogumen vojak si in rešil si mi življenje. Nič več ne boš trpel pomanjkanja, že bom poskrbel zate. In kadar si boš zaželel kosa dobre pečenke, tako dobre, kakršna je bila v razbojniški hiši, le pridi v kraljevo kuhinjo. Če pa boš hotel nazdraviti, moraš najprej mene vprašati za dovoljenje."