Prevod

Nekoč sta živela mož in žena, ki sta imela enega samega otroka in sta čisto sama prebivala v odmaknjeni dolini. Nekega dne se je mati odpravila v gozd nabirat jelove vejice in vzela s seboj malega Hansa, ki je bil star komaj dve leti. Bila je pomlad in otrok se je veselil pisanih cvetlic, zato je z njim hodila vse globlje v gozd.

Nenadoma sta iz grmovja planila dva razbojnika, zgrabila mater in otroka ter ju odpeljala globoko v temačni gozd, kamor vse leto ni stopila človeška noga. Uboga žena je razbojnika goreče prosila, naj jo z otrokom izpustita, toda njuni srci sta bili iz kamna; nista se menila za njene prošnje in rotenje, temveč sta jo s silo gnala naprej.

Ko so se kakšni dve uri prebijali skozi grmovje in trnje, so prišli do skale, v kateri so bila vrata. Razbojnika sta potrkala in vrata so se takoj odprla. Morali so skozi dolg, temen hodnik in nazadnje prišli v veliko votlino, ki jo je razsvetljeval ogenj na ognjišču. Na steni so viseli meči, sablje in drugo morilsko orožje, ki se je svetlikalo v soju ognja, sredi votline pa je stala črna miza, za katero so sedeli štirje drugi razbojniki in igrali, na čelu pa je sedel njihov poglavar. Ko je zagledal ženo, je pristopil k njej in ji rekel, naj bo mirna in naj se ne boji, saj ji ne bodo storili nič žalega, vendar bo morala skrbeti za gospodinjstvo; če bo vse lepo vzdrževala, se ji pri njih ne bo slabo godilo. Nato so ji dali jesti in ji pokazali posteljo, v kateri bo lahko spala z otrokom.

Žena je ostala pri razbojnikih mnogo let, Hans pa je zrasel v velikega in močnega fanta. Mati mu je pripovedovala zgodbe in ga iz stare knjige o vitezih, ki jo je našla v votlini, učila brati. Ko je bil Hans star devet let, si je iz jelove veje naredil krepko gorjačo in jo skril za posteljo. Nato je stopil k materi in rekel: »Ljuba mati, zdaj mi vendar povejte, kdo je moj oče. Hočem in moram izvedeti.« Mati je molčala in mu ni hotela povedati, da se mu ne bi stožilo po domu; vedela je tudi, da brezbožni razbojniki Hansa tako ali tako ne bi pustili oditi. A srce ji je skoraj pokalo ob misli, da Hans ne bi nikoli prišel k očetu.

Ponoči, ko so se razbojniki vrnili z roparskega pohoda, je Hans vzel svojo gorjačo, stopil pred poglavarja in rekel: »Zdaj hočem vedeti, kdo je moj oče, in če mi takoj ne poveš, te potolčem na tla.« Poglavar se je zasmejal in Hansu prisolil takšno zaušnico, da se je zakotalil pod mizo. Hans je spet vstal, molčal in si mislil: Počakal bom še eno leto, potem pa poskusil znova. Morda mi bo takrat bolje uspelo.

Ko je leto minilo, je spet vzel svojo gorjačo, obrisal prah z nje, si jo ogledal in rekel: »To je res čvrsta in imenitna gorjača.« Ponoči so se razbojniki vrnili domov, pili vino, vrč za vrčem, in začeli dremavo povešati glave. Tedaj je Hans prinesel svojo gorjačo, znova stopil pred poglavarja in ga vprašal, kdo je njegov oče. Poglavar mu je spet prisolil tako krepko zaušnico, da se je Hans zakotalil pod mizo, a ni minilo dolgo, ko je bil že na nogah in je z gorjačo udrihal po poglavarju in razbojnikih, dokler niso mogli več premakniti ne rok ne nog. Mati je stala v kotu in se čudila njegovemu pogumu in moči. Ko je Hans opravil svoje, je stopil k njej in rekel: »Zdaj sem mislil resno, zdaj pa tudi moram izvedeti, kdo je moj oče.«

»Ljubi Hans,« je odgovorila mati, »pridi, pojdiva ga iskat in iščiva, dokler ga ne najdeva.« Poglavarju je vzela ključ vhodnih vrat, Hans pa je poiskal veliko vrečo za moko in vanjo zložil zlato, srebro in vse druge lepe reči, ki jih je našel, dokler ni bila polna, nato pa si jo je oprtal na hrbet. Zapustila sta votlino, in kako je Hans razširil oči, ko je iz teme stopil na dnevno svetlobo ter zagledal zeleni gozd, cvetlice in ptice in jutranje sonce na nebu! Stal je in strmel v vse to, kakor da ne bi bil čisto pri pravi pameti. Mati je iskala pot domov in po nekaj urah hoje sta srečno prispela v svojo samotno dolino in do svoje hišice.

Oče je sedel na pragu in zajokal od veselja, ko je prepoznal svojo ženo ter izvedel, da je Hans njegov sin, saj je oba že zdavnaj imel za mrtva. Hans pa je bil, čeprav je imel komaj dvanajst let, za glavo višji od očeta. Skupaj so stopili v izbo, a komaj je Hans odložil vrečo na klop ob peči, je vsa hiša začela pokati, klop se je zlomila, nato so se vdrla še tla in težka vreča je zgrmela v klet.

»Bog nas obvaruj!« je vzkliknil oče. »Kaj pa je to? Zdaj si nam razbil hišico!« »Nikar naj vam zaradi tega ne sivijo lasje, ljubi oče,« je odgovoril Hans, »v tej vreči je več, kot potrebujemo za novo hišo.« Oče in Hans sta se takoj lotila gradnje nove hiše, kupila živino in zemljo ter začela kmetovati. Hans je oral polja, in kadar je hodil za plugom ter ga potiskal v zemljo, voloma skoraj ni bilo treba vleči.

Naslednjo pomlad je Hans rekel: »Oče, obdržite ves denar, meni pa dajte narediti cent težko popotno palico, da bom lahko odšel po svetu.« Ko je bila palica narejena, je zapustil očetovo hišo, odšel na pot in prišel v globok, temačen gozd. Tam je zaslišal pokanje in škrtanje, se ozrl naokrog in zagledal jelko, ki je bila od tal do vrha zvita kakor vrv. Ko je dvignil pogled, je zagledal velikanskega moža, ki je držal drevo in ga zvijal kakor vrbovo šibo. »Hej!« je zavpil Hans. »Kaj pa počneš tam zgoraj?« Mož je odgovoril: »Včeraj sem nabral butare dračja, zdaj pa si bom zvil vrv, da jih povežem.« To mi je všeč, si je mislil Hans, ta ima pa res moč, in mu zaklical: »Pusti to in pojdi z menoj.« Mož je splezal z drevesa in bil za celo glavo višji od Hansa, pa tudi ta ni bil majhen. »Odslej ti bo ime Jelkovijalec,« mu je rekel Hans.

Nato sta šla naprej in zaslišala udarjanje in razbijanje, tako silovito, da so se ob vsakem udarcu zatresla tla. Kmalu sta prišla do mogočne skale, pred katero je stal velikan in s pestjo odbijal velike kose kamna. Ko ga je Hans vprašal, kaj namerava, je odgovoril: »Kadar bi rad ponoči spal, pridejo medvedi, volkovi in druga takšna golazen, vohljajo in smrčkajo okoli mene ter mi ne pustijo spati. Zato si bom sezidal hišo in legel vanjo, da bom imel mir.« No, tega bi tudi še lahko potreboval, si je mislil Hans in mu rekel: »Pusti zidanje hiše in pojdi z menoj. Ime ti bo Skalolomec.« Velikan je privolil in vsi trije so se podali skozi gozd. Kamor koli so prišli, so se divje živali preplašile in zbežale pred njimi.

Zvečer so prišli v star, zapuščen grad, se povzpeli po stopnicah in legli spat v dvorano. Naslednje jutro je Hans odšel na vrt, ki je bil ves podivjan in zaraščen s trnjem in grmovjem. Ko je hodil po njem, je nadenj planil divji prašič, a Hans ga je udaril s palico, da se je pri priči zgrudil. Nato si ga je naložil na ramo in ga odnesel gor. Nataknili so ga na raženj, si pripravili pečenko in bili dobre volje. Dogovorili so se, da bosta vsak dan po vrsti dva odšla na lov, eden pa bo ostal doma in kuhal, za vsakega po devet funtov mesa.

Prvi dan je ostal doma Jelkovijalec, Hans in Skalolomec pa sta šla na lov. Medtem ko je Jelkovijalec kuhal, je prišel na grad majhen, star, ves zguban možiček in zahteval meso.

»Poberi se, potuhnjenec,« mu je odgovoril, »ti ne potrebuješ mesa.« Toda kako se je Jelkovijalec začudil, ko je drobni, neugledni možiček skočil nanj in ga začel tako silovito obdelovati s pestmi, da se ni mogel braniti, temveč je padel na tla in hlastal za zrakom. Možiček ni odšel, dokler ni nad njim izlil vse svoje jeze. Ko sta se druga dva vrnila z lova, jima Jelkovijalec ni povedal ničesar o starem možičku in udarcih, ki jih je dobil, temveč si je mislil: Ko bosta ostala doma, se bosta lahko tudi sama pomerila s tem malim srboritežem. Že sama misel na to mu je bila v veselje.

Naslednji dan je ostal doma Kamnolomec in godilo se mu je prav tako kakor Jelkovijalcu: možiček ga je pošteno zdelal, ker mu ni hotel dati mesa. Ko sta se druga dva zvečer vrnila domov, je Jelkovijalec že po njegovem videzu vedel, kaj je doživel, a oba sta molčala in si mislila: Tudi Hans mora okusiti to juho.

Hans, ki je moral naslednji dan ostati doma, je v kuhinji opravljal svoje delo, kakor se spodobi. Ko je stal ob kotlu in pobiral peno z juhe, je prišel možiček in brez ovinkov zahteval kos mesa. Hans si je mislil: Ubog revež je, dal mu bom od svojega deleža, da druga dva ne bosta prikrajšana, in mu podal kos mesa. Ko ga je pritlikavec pojedel, je zahteval še mesa. Dobrosrčni Hans mu ga je dal in rekel, da je to še en lep kos, s katerim naj bo zadovoljen. Toda pritlikavec je zahteval meso še tretjič.

»Zdaj pa postajaš predrzen,« je rekel Hans in mu ni dal ničesar več. Hudobni pritlikavec je hotel skočiti nanj in ravnati z njim tako kakor z Jelkovijalcem in Skalolomcem, toda naletel je na napačnega. Hans mu je brez posebnega napora prisolil nekaj udarcev, da je odskočil po grajskih stopnicah navzdol. Hans je hotel steči za njim, a se je spotaknil obenj in padel, kolikor je bil dolg in širok. Ko se je spet pobral, mu je pritlikavec že ušel naprej. Hans je pohitel za njim vse do gozda in videl, kako je smuknil v skalno votlino. Nato se je vrnil domov, kraj pa si je dobro zapomnil.

Ko sta se druga dva vrnila domov, sta se čudila, da je Hans tako čil in zdrav. Povedal jima je, kaj se je zgodilo, in tedaj tudi onadva nista več zamolčala, kako se jima je godilo. Hans se je zasmejal in rekel: »Prav vama je, zakaj pa sta bila tako skopa s svojim mesom! Vendar je sramota, da sta tako velika, pa sta pustila, da vaju je pretepel pritlikavec.«

Nato so vzeli košaro in vrv ter se vsi trije odpravili k skalni votlini, v katero je smuknil pritlikavec. Hansa so skupaj z njegovo palico v košari spustili navzdol. Ko je prišel do dna, je našel vrata, in ko jih je odprl, je tam sedela prelepa mladenka, ne, tako lepa, da tega ni mogoče opisati, poleg nje pa pritlikavec, ki se je režal Hansu kakor opica. Mladenka je bila vklenjena in ga je gledala tako žalostno, da se je Hansu močno zasmilila. Moraš jo rešiti iz rok hudobnega pritlikavca, si je mislil in ga udaril s palico, da se je mrtev zgrudil.

V hipu so z mladenke odpadle verige in Hans je bil ves prevzet od njene lepote. Povedala mu je, da je kraljeva hči in da jo je divji grof ugrabil iz domovine ter jo zaprl sem v skalo, ker ni hotela nič slišati o njem. Pritlikavca je postavil za njenega čuvaja in ta ji je prizadejal nemalo gorja in muk.

Nato je Hans posadil mladenko v košaro in dal znak, naj jo potegneta navzgor. Košara se je spet spustila, toda Hans ni zaupal svojima tovarišema in si je mislil: Pokazala sta že, da sta zahrbtna, saj ti nista povedala ničesar o pritlikavcu. Kdo ve, kaj naklepata proti tebi. Zato je v košaro položil svojo palico, in to je bila njegova sreča, kajti ko je bila košara na pol poti, sta jo spustila, da je zgrmela na dno. Če bi Hans res sedel v njej, bi ga to stalo življenja. Zdaj pa ni vedel, kako naj se reši iz globine, in čeprav je premišljeval sem in tja, ni našel nobene rešitve.

»Žalostno je,« je rekel, »da boš moral tukaj spodaj umreti od lakote in žeje.« Ko je tako hodil gor in dol, je spet prišel do sobice, v kateri je sedela mladenka, in opazil, da ima pritlikavec na prstu prstan, ki se je lesketal in bleščal. Snel mu ga je in si ga nataknil. Ko ga je zavrtel na prstu, je nenadoma nad glavo zaslišal šumenje. Pogledal je navzgor in zagledal zračne duhove, ki so lebdeli nad njim, mu povedali, da je njihov gospodar, in ga vprašali, kaj želi.

Hans je sprva povsem onemel, nato pa jim je rekel, naj ga odnesejo na površje. Pri priči so ubogali in bilo je, kakor da bi poletel navzgor. Ko pa je prišel na vrh, ni bilo nikjer nikogar, in tudi ko je šel v grad, ni našel žive duše. Jelkovijalec in Skalolomec sta odhitela proč in odpeljala lepo mladenko s seboj. Hans je zavrtel prstan in zračni duhovi so prišli ter mu povedali, da sta na morju. Hans je tekel in tekel brez prestanka, dokler ni prišel na morsko obalo. Tam je daleč, daleč na vodi zagledal čolnič, v katerem sta sedela njegova nezvesta tovariša. V silni jezi je brez pomisleka skočil v vodo skupaj s palico in začel plavati, toda cent težka palica ga je vlekla v globino, da bi skoraj utonil.

Še pravi čas je zavrtel prstan in takoj so prišli zračni duhovi ter ga bliskovito odnesli v čolnič. Tedaj je zamahnil s palico, hudobnima tovarišema dal zasluženo plačilo in ju vrgel v vodo. Nato je z lepo mladenko, ki je prestajala strašen strah in jo je zdaj že drugič rešil, odveslal domov k njenemu očetu in materi. Poročil se je z njo in vsi so se neizmerno veselili.