Prevod

Nekoč je živela revna, pobožna deklica, ki je bila sama z materjo, in nista imeli ničesar več jesti. Deklica je odšla v gozd in tam srečala starko, ki je že vedela za njeno stisko. Podarila ji je lonček in ji naročila, naj mu reče: »Lonček, kuhaj!« Tedaj je lonček skuhal dobro, sladko proseno kašo, ko pa je rekla: »Lonček, stoj!«, je nehal kuhati.

Deklica je lonček prinesla domov materi in zdaj sta bili rešeni revščine in lakote ter sta jedli sladko kašo, kadar koli sta si je zaželeli.

Nekega dne, ko je deklica odšla od doma, je mati rekla: »Lonček, kuhaj!« Lonček je začel kuhati in mati se je do sitega najedla. Zdaj je hotela, da bi lonček nehal kuhati, a ni vedela, katero besedo mora izreči. Tako je kuhal naprej, kaša je kipela čez rob in še kar je kuhal, dokler ni napolnila kuhinje in vse hiše, nato še sosednje hiše in potem ulice, kakor da bi hotela nasititi ves svet. Stiska je bila neznanska in nihče ni vedel, kako naj si pomaga. Nazadnje, ko je ostala le še ena sama hiša, se je deklica vrnila domov in rekla samo: »Lonček, stoj!« Tedaj se je lonček ustavil in nehal kuhati, vsakdo, ki je hotel spet v mesto, pa si je moral skozenj prejesti pot.