Prevod

Nekoč je živel mož, ki je obvladal najrazličnejše spretnosti. Služil je v vojski in se v vojni vedel pošteno in hrabro, ko pa je bilo vojne konec, so ga odpustili in mu za popotnico dali tri vinarje. »Le počakajte,« je rekel, »tega si ne bom pustil storiti. Če najdem prave ljudi, mi bo moral kralj izročiti še zaklade vse dežele.« Ves jezen je odšel v gozd in tam zagledal moža, ki je izruval šest dreves, kakor da bi bila žitna stebla. Rekel mu je: »Bi bil moj služabnik in šel z menoj?« — »Da,« je odgovoril ta, »le najprej moram materi odnesti domov tale sveženj drv.« Vzel je eno od dreves, ga ovil okoli preostalih petih, si naložil sveženj na ramo in ga odnesel. Potem se je vrnil in odšel s svojim gospodarjem, ki je rekel: »Midva bi se že prebila skozi ves svet.«

Ko sta nekaj časa hodila, sta našla lovca, ki je klečal, meril s puško in se pripravljal na strel. Gospodar ga je vprašal: »Lovec, kaj nameravaš ustreliti?« Odgovoril je: »Dve milji od tod sedi na hrastovi veji muha. Tej bi rad odstrelil levo oko.« — »O, pojdi z menoj,« je rekel mož, »če bomo trije skupaj, se bomo že prebili skozi ves svet.« Lovec je bil takoj pripravljen in je šel z njima. Prišli so do sedmih mlinov na veter, katerih krila so se silno naglo vrtela, čeprav ni nikjer pihal veter in se ni premaknil niti listič. Mož je rekel: »Ne vem, kaj poganja te mline, saj ni niti najmanjše sapice.« S služabnikoma je šel naprej in po dveh miljah so zagledali nekoga, ki je sedel na drevesu, si držal eno nosnico zamašeno, skozi drugo pa pihal. »Hej, kaj pa počneš tam zgoraj?« ga je vprašal mož. Odgovoril je: »Dve milji od tod stoji sedem mlinov na veter. Vidite, jaz piham vanje, da se vrtijo.« — »O, pojdi z menoj,« je rekel mož, »če bomo štirje skupaj, se bomo že prebili skozi ves svet!«

Pihač je splezal z drevesa in šel z njimi. Čez nekaj časa so zagledali moža, ki je stal na eni nogi, drugo pa si je odpel in jo položil poleg sebe. Gospodar mu je rekel: »Ti si si pa prav udobno uredil počitek.« — »Tekač sem,« je odgovoril, »in da ne bi tekel prehitro, sem si eno nogo odpel. Če tečem z obema, sem hitrejši od ptice v letu.« — »O, pojdi z menoj! Če bomo peterica skupaj, se bomo že prebili skozi ves svet!«

Šel je z njimi in kmalu so srečali moža, ki je nosil klobuček, a ta mu je visel čisto na enem ušesu. Gospodar mu je rekel: »Spodobi se vendar! Ne nosi klobuka na enem ušesu, saj si videti kakor kakšen norec.« — »Ne smem ga poravnati,« je odgovoril drugi, »kajti če si klobuk namestim naravnost, pritisne tak mraz, da ptice pod nebom pomrznejo in mrtve popadajo na tla.« — »O, pojdi z menoj,« je rekel gospodar, »če nas bo šest skupaj, se bomo že prebili skozi ves svet!«

Šesterica je nato prišla v mesto, kjer je kralj razglasil, da bo tisti, ki bo v teku premagal njegovo hčer, postal njen mož; kdor pa bo izgubil, bo moral dati tudi svojo glavo. Mož se je prijavil in rekel: »Vendar bo namesto mene tekel moj služabnik.« Kralj je odgovoril: »Potem moraš zastaviti tudi njegovo življenje, tako da bosta za zmago jamčili tvoja in njegova glava.« Ko so se tako dogovorili in dogovor potrdili, je mož tekaču pripel še drugo nogo in mu rekel: »Zdaj pa le hitro teci in nam pomagaj zmagati!« Določeno je bilo, da bo zmagal tisti, ki bo prvi prinesel vodo iz daljnega vodnjaka. Tekač je dobil vrč, prav tako kraljeva hči, in oba sta hkrati začela teči. Toda v trenutku, ko je kraljeva hči pretekla komaj majhen kos poti, tekača ni mogel videti že noben gledalec več; bilo je, kakor da bi mimo švignil veter. Kmalu je prispel do vodnjaka, napolnil vrč z vodo in se obrnil nazaj. Sredi poti domov pa ga je premagala utrujenost, zato je odložil vrč, legel in zaspal. Pod glavo si je namesto blazine položil konjsko lobanjo, ki je ležala na tleh, da bi mu bilo trdo in bi se kmalu spet zbudil. Medtem je kraljeva hči, ki je tudi znala dobro teči, kolikor pač zmore navaden človek, prispela do vodnjaka in s polnim vrčem pohitela nazaj. Ko je zagledala spečega tekača, se je razveselila in rekla: »Nasprotnik mi je padel v roke.« Izlila je vodo iz njegovega vrča in tekla naprej. Zdaj bi bilo vse izgubljeno, če ne bi na srečo lovec s svojimi ostrimi očmi stal na vrhu gradu in vsega videl. Rekel je: »Kraljeva hči nas že ne bo premagala,« napolnil puško in tako spretno ustrelil, da je tekaču izpod glave odstrelil konjsko lobanjo, ne da bi ga ranil. Tekač se je zbudil, skočil pokonci in videl, da je njegov vrč prazen, kraljeva hči pa že daleč pred njim. Vendar ni izgubil poguma. Z vrčem je znova stekel k vodnjaku, ga še enkrat napolnil z vodo in se vrnil domov deset minut pred kraljevo hčerjo. »Vidite,« je rekel, »šele zdaj sem zares dvignil noge; tistemu prej se sploh ni moglo reči tek.« Kralja pa je peklo, njegovo hčer še bolj, da naj bi jo dobil tak navaden, odpuščen vojak. Posvetovala sta se, kako bi se znebila njega in njegovih tovarišev. Kralj ji je rekel: »Našel sem rešitev. Ne boj se, ti se ne bodo vrnili domov.« Njim pa je rekel: »Zdaj se skupaj poveselite, jejte in pijte,« ter jih odpeljal v sobo z železnimi tlemi, železnimi vrati in okni, zavarovanimi z železnimi palicami. V sobi je bila miza obložena z izvrstnimi jedmi in kralj jim je rekel: »Vstopite in si privoščite!« Ko so bili notri, je dal vrata zapreti in zapahniti. Nato je poklical kuharja in mu ukazal, naj pod sobo kuri toliko časa, da bo železo zažarelo. Kuhar je storil tako in šesterici je med sedenjem za mizo postalo zelo toplo. Sprva so mislili, da jim je vroče od jedi, ko pa je vročina vse bolj naraščala in so hoteli ven, a so našli vrata in okna zaprta, so spoznali, da jim je kralj namenil zlo in jih hoče zadušiti. »To mu že ne bo uspelo,« je rekel mož s klobučkom. »Priklical bom tak mraz, da se bo ogenj od sramu skril.« Poravnal si je klobuček in v hipu je pritisnil tak mraz, da je vsa vročina izginila, jedi na pladnjih pa so začele zmrzovati. Ko je minilo nekaj ur in je kralj mislil, da so že podlegli vročini, je dal odpreti vrata in jih hotel sam pogledati. Toda ko so se vrata odprla, je vseh šest stalo tam živih in zdravih. Rekli so, da so veseli, ker bodo lahko šli ven in se pogreli, saj v hudem mrazu v sobi jedi primrzujejo na pladnje. Kralj je ves jezen odšel dol h kuharju, ga oštel in vprašal, zakaj ni storil, kar mu je bilo ukazano. Kuhar pa je odgovoril: »Žerjavice je več kot dovolj, kar sami poglejte.« Kralj je videl, da pod železno sobo gori silen ogenj, in spoznal, da šesterici tako ne more do živega.

Kralj je znova premišljeval, kako bi se znebil teh neljubih gostov. Poklical je njihovega gospodarja in mu rekel: »Če vzameš zlato in se odpoveš pravici do moje hčere, ga boš dobil, kolikor ga hočeš.« — »O, seveda, gospod kralj,« je odgovoril mož. »Dajte mi ga toliko, kolikor ga lahko odnese moj služabnik, pa ne bom zahteval vaše hčere.« Kralj je bil zadovoljen, mož pa je nadaljeval: »Čez štirinajst dni ga pridem iskat.« Nato je sklical vse krojače iz kraljestva, ki so morali štirinajst dni sedeti in šivati vrečo. Ko je bila končana, si jo je moral silak, ki je znal ruvati drevesa, naložiti na ramo in oditi z njim h kralju. Kralj je rekel: »Kakšen velikan je to, ki na rami nosi za hišo velik zavoj platna?« Prestrašil se je in pomislil: »Koliko zlata bo šele ta odnesel!« Ukazal je prinesti sod zlata, ki ga je moralo nositi šestnajst najmočnejših mož. Silak pa ga je zgrabil z eno roko, ga vtaknil v vrečo in rekel: »Zakaj ne prinesete kar več? To komaj pokrije dno.« Kralj je nato dal postopoma prinesti ves svoj zaklad, silak pa ga je spravil v vrečo, ki še vedno ni bila niti do polovice polna. Zato so morali iz vsega kraljestva pripeljati še sedem tisoč vozov zlata. Silak jih je skupaj z vpreženimi voli potisnil v vrečo. »Ne bom predolgo pregledoval,« je rekel, »kar pride, bom vzel, samo da bo vreča polna.« Ko je bilo vse v njej, je ostalo še veliko prostora. Tedaj je rekel: »Zdaj bom temu naredil konec. Saj se vreča lahko zaveže, tudi če še ni polna.« Nato si jo je oprtal na hrbet in odšel s tovariši. Ko je kralj videl, da en sam mož odnaša bogastvo vse dežele, se je razjezil in ukazal svoji konjenici, naj zajaha konje in se požene za šesterico. Dobili so ukaz, naj silaku vzamejo vrečo. Dva polka sta jih kmalu dohitela in jim zaklicala: »Naši ujetniki ste! Odložite vrečo z zlatom, sicer vas bomo posekali!« — »Kaj pravite?« je rekel pihač. »Da smo vaši ujetniki? Prej boste vsi plesali po zraku!« Zamašil si je eno nosnico, skozi drugo pa pihnil proti obema polkoma. Vojake je razneslo na vse strani in jih odneslo v modro nebo čez vse gore, enega sem, drugega tja. Neki narednik je prosil za milost, češ da ima devet ran in da je pošten mož, ki si take sramote ne zasluži. Pihač je nekoliko popustil, da se je narednik brez škode spustil nazaj na tla, nato pa mu je rekel: »Zdaj pojdi domov h kralju in mu povej, naj le pošlje še več konjenice; vse bom odpihnil v zrak.« Ko je kralj slišal sporočilo, je rekel: »Pustite te može pri miru. Nekaj posebnega je v njih.«

Šesterica je bogastvo odnesla domov, si ga razdelila in veselo živela do konca svojih dni.