Prevod

Bila sta dva brata, eden bogat, drugi reven. Bogati pa revnemu ni dal ničesar, zato se je moral ta skromno preživljati s trgovanjem z žitom; pogosto se mu je godilo tako slabo, da ni imel niti kruha za ženo in otroke. Nekoč se je s svojim vozičkom peljal skozi gozd in ob poti zagledal veliko, golo goro. Ker je dotlej še nikoli ni videl, se je ustavil in jo začudeno opazoval. Medtem ko je tako stal, je zagledal dvanajst velikih mož divjega videza, ki so se bližali. Ker je mislil, da so razbojniki, je potisnil voziček v grmovje, splezal na drevo in čakal, kaj se bo zgodilo.

Dvanajst mož pa je stopilo pred goro in zaklicalo: »Gora Semsi, gora Semsi, odpri se!« Gola gora se je pri priči razprla po sredini in vseh dvanajst je stopilo vanjo. Ko so bili v njej, se je zaprla. Čez nekaj časa se je spet odprla in možje so prišli ven s težkimi vrečami na hrbtih. Ko so bili vsi spet na dnevni svetlobi, so rekli: »Gora Semsi, gora Semsi, zapri se!« Gora se je zaprla, tako da na njej ni bilo videti nobenega vhoda več, dvanajsterica pa je odšla.

Ko so mu povsem izginili izpred oči, je revež splezal z drevesa in radovednost ga je gnala, da bi izvedel, kakšna skrivnost se skriva v gori. Stopil je torej prednjo in rekel: »Gora Semsi, gora Semsi, odpri se!« In gora se je odprla tudi pred njim. Stopil je vanjo in videl, da je vsa gora ena sama votlina, polna srebra in zlata, zadaj pa so ležali veliki kupi biserov in bleščečih dragih kamnov, nasuti kakor žito. Revež sploh ni vedel, kaj naj stori in ali si sme vzeti kaj zakladov. Nazadnje si je napolnil žepe z zlatom, bisere in drage kamne pa pustil pri miru. Ko je prišel ven, je tudi sam rekel: »Gora Semsi, gora Semsi, zapri se!« Gora se je zaprla, on pa se je s svojim vozičkom odpeljal domov.

Zdaj mu ni bilo več treba skrbeti in z zlatom je lahko ženi in otrokom kupoval kruh, pa še vino zraven. Živel je veselo in pošteno, dajal ubogim in vsakomur storil kaj dobrega. Ko pa mu je denarja zmanjkalo, je šel k bratu, si izposodil mernik in si prinesel novo zalogo zlata; drugih velikih zakladov pa se ni dotaknil. Ko si je hotel še tretjič kaj prinesti, si je pri bratu spet izposodil mernik.

Bogati brat pa mu je že dolgo zavidal premoženje in lepo urejeni dom ter ni mogel razumeti, od kod mu bogastvo in kaj počne z mernikom. Domislil se je zvijače in dno mernika namazal s smolo. Ko ga je dobil nazaj, je na njem ostal prilepljen zlatnik. Takoj je šel k bratu in ga vprašal: »Kaj si meril z mernikom?«

»Žito in ječmen,« je odgovoril drugi. Tedaj mu je pokazal zlatnik in mu zagrozil, da ga bo tožil na sodišču, če mu ne pove resnice. Brat mu je zato povedal vse, kakor se je zgodilo. Bogati je nemudoma dal vpreči voz in se odpeljal, saj je hotel priložnost bolje izkoristiti in pripeljati domov čisto drugačne zaklade. Ko je prišel pred goro, je zaklical: »Gora Semsi, gora Semsi, odpri se!« Gora se je odprla in stopil je vanjo. Pred njim je ležalo vse tisto bogastvo in dolgo ni vedel, po čem naj najprej seže. Nazadnje si je naložil toliko dragih kamnov, kolikor jih je lahko nesel.

Svoje breme je hotel odnesti ven, toda ker so mu zakladi povsem napolnili srce in misli, je pozabil ime gore in zaklical: »Gora Simeli, gora Simeli, odpri se!« A to ni bilo pravo ime in gora se ni niti zganila, temveč je ostala zaprta. Tedaj ga je obšel strah, a dlje ko je premišljeval, bolj so se mu mešale misli in vsi zakladi mu niso nič več pomagali.

Zvečer se je gora odprla in dvanajst razbojnikov je stopilo vanjo. Ko so ga zagledali, so se zasmejali in zaklicali: »Ptiček, končno smo te ujeli! Mar misliš, da nismo opazili, da si bil že dvakrat tukaj? Le ujeti te nismo mogli, tretjič pa ne boš več prišel ven!« Tedaj je zavpil: »Nisem bil jaz, moj brat je bil!« Toda naj je še tako prosil za življenje in govoril, kar je hotel, odsekali so mu glavo.