Prevod

Nekoč je bilo, kakor še nikoli ni bilo. Živela sta mož in žena, ki nista imela otrok. Nekega dne, ko je bil mož dobre volje, je rekel ženi: Ženka moja, Bog nama po svoji milosti ni naklonil otrok. Pojdiva na polje in kar bova našla, naj bo najin otrok. Prav praviš, mož moj. Storiva tako, če se ti zdi prav. Vedeti morate, da sta lepo živela skupaj in da žena ni nikoli oporekala možu, niti za črno pod nohtom. Spekla sta nekvašen hlebec, vzela še nekaj zelenjave, vse spravila v torbo in odšla. Hodila sta in hodila, se pomenkovala in smejala ter se ozirala na vse strani. Kar naletita na mucka, tako shiranega, tako mršavega in krmežljavega, da se je človeku zasmilil. Vzela sta ga in odnesla domov. Negovala sta ga in ga vzgajala kakor svojega otroka. Bolj ko je rasel, lepši je postajal, dokler ni zrasel v takega mačkona, da ga je bilo veselje pogledati. Zakonca kar nista vedela, kam bi od veselja, saj sta imela zdaj tudi onadva doma nekoga, na kogar sta lahko uprla oči, ko sta zjutraj vstala. Prej se jima je hiša zdela pusta. Mačkon je bil pameten muc. Miši se v tisti hiši niso več zadrževale. Kadar sta domača ob dolgih zimskih večerih sedela pri delu ter si pripovedovala šaljive zgodbe in zastavljala uganke, je maček sedel ob njiju in predel. Ko je gospodinja pletla nogavice, se je igral s klobčičem. Toda da bi ga zapletel, Bog obvaruj! Kakor koli se je že sukal in obračal, igral se je tako spretno, da se klobčič ni niti odvil niti zavozlal. Včasih ga je prijel v sprednji tački, ga držal kakor človek in se z njim prevrnil na hrbet, drugič ga je s tačko zakotalil in se pognal za njim kakor za mišjo. Kadar se je gospodar igral z njim, ga maček ni nikoli opraskal; zdelo se je, kakor da si je kremplje spilil. Ko ga je kdo pobožal, je vedel, da ga ima rad, pa se je tudi sam obrnil, dvignil tački in pobožal gospodinjo, vendar vselej s skritimi kremplji, tako mehko kakor svila. Poleg tega je bil tako preudaren, da sta mu domača zaupala celo skrb za piščance in njihovo hranjenje; mačkonu pa še na misel ni prišlo, da bi se jih lotil. Ni sodil med tiste, ki vtikajo smrček v vsako posodo. Da bi ga kdaj zalotili pri loncu smetane ali med kosi pečenke na ražnju, o tem sploh ni bilo govora. Bil je muc, kakršnega dandanes ni več. Kmalu zatem je žena začutila, da je noseča. Tedaj bi morali videti veselje v hiši: od sreče sta komaj še stopala po zemlji. Ko pa je prišel njen čas, je rodila krepkega, lepega in zdravega sinka. Otrok je rasel in postajal vse večji. Od mucka se ni ločil niti za hip. Skupaj sta se igrala, skupaj jedla pri mizi, skupaj legala spat. Staršema niti na misel ni prišlo, da bi zdaj mačkona zanemarjala. Še naprej sta skrbela zanj kakor za svojega otroka, saj je, kakor sta govorila, prinesel srečo v njuno hišo: dobila sta sinka. Čez čas pa sta opazila, da jima gre vse slabše. Kjer je bilo prej v hiši obilje, je zdaj vse splavalo po vodi in postala sta lahka kakor pero na gladini, kakor pravijo. Toda zakonca kljub temu nista niti pomislila, da bi godrnjala zoper Boga. Zadovoljna sta bila, da sta dobila otroka, in drugega nista potrebovala. Minilo je še nekaj časa in oba starčka sta zatisnila oči; za njima sta ostali prazna hiša in huda revščina. Dečku je ostal samo mačkon. Ko je otrok videl, da nima ničesar več in da je sam na svetu, se je bridko razjokal. Ubogi deček, brez vsega, brez staršev, se je tako neutolažljivo jokal, da se je človeku trgalo srce. Tedaj mu je mačkon rekel: Gospodar, nisem mislil, da si tako malodušen. Saj sem jaz s teboj. Nikar se tako ne žalosti. Kakor so tvoji starši skrbeli zame, tako sem tudi jaz dolžan skrbeti zate. In kakor se ti nisi ločil od mene niti za trenutek, tako se tudi jaz ne bom ločil od tebe, dokler te ne preskrbim in ne vidim, da si postal mož med možmi. Mačkon je bil očitno čaroben. Deček pa je samo strmel vanj, ko ga je zaslišal govoriti. Odpravila sta se na pot. Mačkon spredaj, deček za njim. Ko sta prišla v gozd, sta našla veliko drevesno duplino in si jo izbrala za dom. Mačkon je svojemu gospodarju napravil ležišče iz samega ptičjega puha, da se je kar pogreznil vanj, kadar je legel. Prinašal mu je jesti in piti. Kratkočasil ga je z najrazličnejšimi pravljicami in šaljivimi zgodbami. Razlagal mu je, kaj pomeni petje čričkov in kaj poskakovanje kobilic po travi. Učil ga je, da je ljubezen med brati neskončna kakor voda studenca, ki je tekel blizu njunega bivališča. Ko sta se sprehajala po kakšni gozdni jasi ali odšla na polje, mu je kazal vse cvetlice in mu povedal, kako jim je ime. Deček ni razumel, zakaj žerjavi letijo v vrsti, zakaj lastovke odhajajo in se vračajo, zakaj slavčki tako lepo pojejo, ob skovikanju sov pa človeka spreleti groza. Mačkon mu je vse lepo po vrsti razložil in mu pomagal razumeti, da ima na zemlji vsaka stvar svoj red. V duplini je vzdrževal tolikšno čistočo, da ti je bilo skoraj škoda stopiti vanjo. Niti ena sama žuželka se ni zadrževala pri njiju. Mačkon dečku ni pustil, da bi se česar koli lotil. Vse je opravil sam. Deček je zrasel v mladeniča, godnega za ženitev. Tedaj mu je muc rekel: Gospodar, zdaj je napočil čas, da se oženiš. Prav, pa se oženim, je odgovoril mladenič, toda saj nimam ničesar, še poštenega ležišča ne. Revež sem, kakor me vidiš, vse moje imetje je kapa na glavi. Za to nikar ne skrbi, za vse sem poskrbel že prej. Ti samo stori, kar ti rečem. Od danes naprej vedi, da ti je ime cesar Matahuz. Kmalu zatem se je mačkon odpravil iskat nevesto za svojega gospodarja. Očitno si jo je bil že ogledal, saj je šel naravnost kakor po ravni črti k palači mogočnega bojarja. Ko je prišel do vrat, se je trikrat prekucnil čez glavo in se spremenil v človeka. Ko pa se je srečal z bojarjem, je dejal: Bojar, moj gospodar, cesar Matahuz, je šel na lov, a srečeval je le drobne ptičke. To ni bil plen, vreden cesarja. Šel je mimo in jih pustil, naj skrbijo za svoja jajčka. In zakaj naj bi mene zanimalo, ali je imel tvoj gospodar, cesar Matahuz, srečo pri lovu ali ne? Sladke besede, bojar; toda če me blagovoliš poslušati do konca, boš izvedel, da ti bo moje sporočilo prineslo veselje. No, pa govori, kolikor te je volja, poslušam te. Toda ne vem, zakaj se mi zdi, da se v tvojem govorjenju skriva nekakšna zvijača. Samo dozdeva se ti, častiti bojar. Kakor oblačno vreme poraja strašne sanje, tako imam nemara tudi jaz kakšno neugledno dlako in te ta videz vara. Dobro, dobro, pa končaj, kakor si začel. In tako, presvetli bojar, moj gospodar, kakor sem ti pravil, ni maral za drobiž od divjadi, ki mu je prihajala naproti. Pretaknil je vse kotičke gozda, a zdelo se je, kakor da so se vse živali dogovorile, da ne bodo prišle iz svojih skrivališč. Nejevoljen zaradi nespameti divjih zveri, ki so se potuhnile, se je moj gospodar odločil vrniti domov. Tedaj pa je na vrhu grička, ki se je ponosno dvigal nad gozdno jaso, zagledal urno srnico z milimi očmi. En sam pogled je bil dovolj, da mu je ukradla srce. Moj gospodar, cesar Matahuz, se je pognal za njo. Srnica je bežala, on pa za njo. Toda bila je hitrejših nog, pustila ga je daleč za seboj in se skrila prav v tem vašem brlogu. Mene pa je poslal, naj poiščem njegovo srce in mu pripeljem to prebrisano srnico. Zato sem prišel k tebi in te prosim pomoči, da se vrnem z uspešno opravljeno nalogo. Ej, ti pa si pravi prebrisanec! Tvoj gospodar, cesar Matahuz, je moral dolgo iskati, da je našel takega tička, kakršen si ti … O meni govori, kar te je volja, bojar, toda ne daj se zapeljati, da bi žalil mojega gospodarja cesarja, kajti potem, glej, utegne biti hudič. Kaj takega mi še na misel ni prišlo. Toda tvoj cesarski lovec naj kar sam pride po svojo srnico. In ker beseda da besedo, sta se mačkon in bojar zapletla v pogovor in se nazadnje sporazumela. Dogovorila sta se, naj pride cesar Matahuz in spozna bojarjevo hčer. Ko se je mačkon vrnil k svojemu gospodarju, mu je povedal, kako uspešno je opravil svoje poslanstvo, in sklenila sta, da se ob prihodnjem prazniku odpravita skupaj. Dečku ni šlo v glavo, kako naj gre tja, ko je vendar tak siromak. Mačkon pa mu ni pustil časa za takšne skrbi, temveč je spretno speljal pogovor drugam in mu s pretanjenimi besedami dopovedoval, da bo srečen. Dnevi so minili kakor en sam in napočil je pričakovani praznik. Mačkon je vzel svojega gospodarja in se z njim odpravil snubit. Hodila sta in hodila, dokler nista prišla v gozd blizu palače bojarja, ki je imel hčer, in tam sta se ustavila. Deček je ostal skrit v zelenem gozdičku, saj je bil gol in bos. Mačkon pa jo je ucvrl proti dvoru velikega bojarja. Brž ko je prišel tja, je začel kričati na vse grlo: Na pomoč! Na pomoč! Oropali so naju! Vsi po vrsti so pritekli pogledat, kaj se je zgodilo. Mačkon je komaj lovil sapo in s prestrašenim obrazom rekel bojarju: Je mar mogoče, bojar, da na tvojem ozemlju sredi belega dne napadejo človeka razbojniki? Kje? Kako? Kaj se je zgodilo? je vprašal bojar. Kaj neki! Prav ko sva prihajala z mojim gospodarjem, cesarjem Matahuzom,

da bi si ogledala tvojo hčer, naju je napadla tolpa razbojnikov in mojega gospodarja oplenila do srajce. Jaz pa sem se jim izmuznil, jo ucvrl in v eni sapi pritekel sem, da te obvestim in poprosim pomoči. Komaj, glej, sem odnesel živo glavo! Kaj! je zavpil bojar. Kako je mogoče, da razbojniki v bližini moje palače oropajo tvojega cesarja Matahuza? Vsi, veliki in mali, na pomoč! Zdaj je prepozno, bojar. Razbojniki so že pobegnili. Raje mi daj obleko, da jo odnesem svojemu gospodarju in bo lahko prišel sem. Kar pa zadeva razbojnike, bodi brez skrbi, že on bo vedel, kaj storiti z njimi. Vzel je obleko, ki mu jo je dal bojar, in se vrnil k svojemu gospodarju. Ko ga je oblekel in poučil, kako naj se vede pri bojarju, se je odpravil z njim. Ob prihodu jima je bojar prišel naproti in ju sprejel z vsemi častmi. Ko so bili v hiši, je cesar Matahuz ves čas pogledoval po sebi. Domači so si začeli šepetati in se suvati s komolci, češ da je ta cesar Matahuz bodisi silno ošaben bodisi neumen. Mačkon je to opazil in dejal bojarju: Prosim, ne zameri, toda moj gospodar doslej še ni nosil tako slabe obleke. Bojar je nemudoma ukazal prinesti drugo, vso pretkano z zlatom. Medtem se je mačkon približal svojemu gospodarju, ga skrivaj dregnil in mu zašepetal na uho, naj se obvlada in se ne ogleduje tako kakor kak kmetavz. Ko je mladenič oblekel dragocena oblačila, se je zadržal in ni več pogledoval po sebi. Nato so se zapletli v pogovor in vse se je srečno izteklo. Drugače niti ni moglo biti. Kajti četudi je bil ženin cesar Matahuz, so njegova ponosna postava, lepo izoblikovani in kakor sneg beli obraz ter telo, vitko kakor skozi prstan potegnjeno in visoko kakor jelka, veljali več od vsega cesarstva in vsega bojarstva. Ko so določili poročni dan, sta odšla. Do takrat pa si je ubogi mladenič dan za dnem belil glavo s tem, kaj bo storil in kam bo odpeljal nevesto. Mačkon mu ni dal miru, da bi premišljeval o tem, temveč mu je z najrazličnejšimi šalami in zgodbami preganjal skrbi ter ga razveseljeval. Ko je napočil dan, določen za poroko, sta se spet odpravila tja. Bojar je obnemel. Pričakoval je, da bo prišel z vojsko in v vsem sijaju, kakor se vendar spodobi za cesarja, zdaj pa ga je videl prihajati kakor navadnega pastirja. Začel je dvomiti in se obotavljati, ali naj mu res da hčer. Mačkon je takoj zavohal, kam pes taco moli, odvedel bojarja na stran in mu rekel: Bojar, nikar se ne čudi, ker vidiš, da sva prišla samo midva. Takole je s stvarjo: staršem cesarja Matahuza dežujejo ženitne ponudbe z bogatimi dotami. On pa za nič na svetu noče nobene druge kakor tvojo hčer. Starši takšni poroki nasprotujejo. Jaz pa sem ga spodbujal in ga še zmeraj spodbujam, naj vzame tebe za tasta. Saj veš, kaj vem jaz: tako častite in ugledne hiše, kakršna je tvoja, ni nikjer več na svetu, in tudi takih mladeničev, kakršen je cesar Matahuz, ne, ne, ni veliko. Gospodinjstvu, ki ga bosta ustvarila ta dva, ne bo para. Zato se je moj gospodar po mojem nasvetu odločil, da jo vzame brez privolitve staršev in se umakne na svoja posestva ter tam živi kakor velik bojar. Lepo govoriš, toda jaz vem, da blagoslov staršev utrjuje domove njihovih otrok. Obstaja pa tudi druga modrost, je odgovoril mačkon. Z neljubo ženo pri ognjišču se hiša postavi na glavo, z vrati na podstrešju in okni pod posteljo. Bolje je: delaj, živi in ljubi, kar ti je pri srcu. Nekoliko že imaš prav. Vendar me mika, da bi poroko še malo odložili. Naj bo tudi tako. Ne nasprotujem. Svetujem pa ti, da ne izpustiš iz rok takega dragulja, ki ti ga pošilja Bog. Ko človeku pade sreča v naročje, jo mora znati zgrabiti in obdržati. No, pa naj bo, naj bo. Premagal si me s svojo gostobesednostjo. Ker je bilo vse pripravljeno, sta se poročila in priredili so svatbo, o kateri se je razvedelo po sedmih vaseh. Tri dni in tri noči je trajalo veselje. Četrti dan bi se morali s svati odpraviti na posestva cesarja Matahuza. Ta je bil povsem izgubljen. Ni vedel, kaj naj stori, od sramu pa ni več vedel niti, kaj govori. Mačkon je stopil k njemu in mu rekel: Pogum, človek, ne bodi otrok! Za vse sem poskrbel. Ti naj te nič ne skrbi. Molči in pusti, da te peljejo tja, kamor bom rekel jaz. Cesarju Matahuzu se je srce nekoliko umirilo, ko je slišal mačkonove besede. Vendar ni mogel razumeti, kako bo vse to izpeljal in na kakšna posestva ga bo odvedel. Vse so uredili. Vse je bilo pripravljeno za odhod. Ženin in nevesta sta sedla v kočijo in krenila na pot. Mačkon pa je stekel naprej in naročil kočijažem, naj vozijo za njim, saj jim bo kazal pot. Tako so tudi storili. Odpeljali so se čez poljane, kjer je na tisoče drobnih cvetlic krasilo zemljo. Veter je komaj dihljal in narahlo zibal liste dreves, ki so tu in tam rasla ob poti. V daljavi so regljale žabice. Od časa do časa se je na desni oglasila kukavica. Ptički so žvrgoleli, slavčki pa so po cvetočih gajih ubirali take poskočne viže, da so človeka čisto prevzele. Mačkon je šel pred njimi, in to tako hitro, da ga kočije niso dohajale. Zdaj je izginil kakor prikazen, zdaj se je spet zavrtel nazaj in jim pomignil, kam naj zavijejo. Ko jim je kazal pot, je namreč obenem že vnaprej pripravljal svoje zvijače. Srečal je črede goveda, ki so pripadale zmajem, in govedarjem naročil, kaj naj povedo, če jih kdo vpraša, čigave so črede; sicer jim bo Bog poslal na glavo tako strahotno pogubo, da bo joj. Ko je naletel na ovčje trope, je enako naročil pastirjem, kaj morajo reči tudi oni, sicer jih bo gozdna mati mučila in jim tiščala roke v kotel vrele vode, dokler ne umrejo, njihove duše pa bodo obsojene na večno trpljenje. Ubogi ljudje so od strahu, pa tudi ker so vedeli, da besede nič ne stanejo, vsem, ki so jih kaj vprašali, odgovarjali natanko tako, kakor jih je naučil mačkon, ki je bil v človeški podobi. Ko so pripeljale kočije in so nevestini ljudje zagledali tolikšno množico čred, so vprašali govedarje: Čigave so te črede, prijatelji? Čigave neki? so odgovorili govedarji. Saj so vendar last cesarja Matahuza. Vsi so se čudili bogastvu tega cesarja. Ko so šli naprej, so naleteli na ovčje trope. Toliko jih je bilo, da jih z očmi niso mogli zaobjeti. Vprašali so: Čigavi so vsi ti tropi, prijatelji? Pastirji pa so odgovorili: O, ljubi Bog! Čigavi naj bi bili? Cesarja Matahuza so, pa še to ni nič! Ko so svatje to slišali, so se vsi od začudenja udarili po licih. Niso mogli več krotiti svojega občudovanja in so blagrovali nevesto, ki je našla tako mladega, lepega in bogatega moža. Cesar Matahuz pa je molčal kakor riba in ves okamenel strmel v to, kar je videl. Poslušal je in zdelo se mu je, da sanja, ne pa da se vse, kar se mu kaže pred očmi, dogaja zares. Mačkon se je šopiril in bahal z bogastvom svojega gospodarja. Kar naenkrat pa ga ni bilo več. Nihče ni vedel, kam se je del. Kakor da bi se bil vdrl v zemljo. V resnici pa je bliskovito pohitel naprej. Ko je prišel do palače zmajev, po katerih posestvih so potovali, jim je s prestrašenim glasom rekel: Bežite, zmaji, in se poskrijte, kajti prihajata Ilie in Palie, da vas pokončata in požgeta, za njima pa še Luceflenderu in Suflengheru! Zmaje je spreletela groza, ko so tako nepričakovano slišali strašno novico. Niso vedeli, kam naj se umaknejo, dokler ne mine ta ognjena poguba, o kateri jim je govoril mačkon. Ta pa se je pretvarjal, da je njihov prijatelj in da jim želi dobro svetovati. Njegove besede so jih tako zmedle, da so od strahu čisto izgubili pamet. Tedaj jim je naglo in s hlinjeno skrbjo rekel: Pridite, pridite, hitro sem, skril vas bom v ta kup slame na dvorišču. Ubogi zmaji so bili tako prestrašeni, da niso več vedeli, kaj delajo. Pustili so, da jih skrije. Mačkon jih je stlačil v kup slame in ga zažgal. Plameni so se nemudoma dvignili do neba, ubogi zmaji pa so v ognju od bolečin kričali, da bi se jih človek lahko usmilil. Kričali so in kričali, dokler niso skupaj z ognjem ugasnili tudi njihovi glasovi in se niso spremenili v pepel. Prav tedaj so svatje pripeljali skozi vrata palače. Tudi služabniki so, kakor jih je naučil mačkon, povedali, da te palače stojijo na posestvih cesarja Matahuza. Ko so vstopili v palačo, kaj bi videli! Vse bogastvo sveta je bilo zbrano tam. Stene so bile vse pozlačene. Tla so bila iz marmorja, streha pa iz brona in svinca. Ljudje, ki so spremljali nevesto, so se še enkrat začudili. Ko sta se mladoporočenca nastanila, so se vrnili k bojarju in mu povedali vse, kar so videli. Bojarju ni bilo žal, da je dal hčer cesarju Matahuzu. Ta pa se je še zmeraj čudil, od kod se je vzelo vse tisto bogastvo, ki mu je padlo v naročje. Mladoporočenca sta živela v miru in veselju in nemara živita še danes, če nista umrla. Jaz pa sem zajahal sedlo in vam zgodbo povedal.