Prevod

Nekoč je bilo, kakor ni bilo še nikoli; in tako dalje. Živel je pobožen in dobrosrčen cesar, ki je imel tri sinove. Poleg mnogih dobrot, ki jih je izkazal ljudem v svojem cesarstvu, je dal sezidati tudi samostan, o katerem naj bi se glas širil daleč naokrog. Okrasil ga je z zlatom, dragimi kamni in z vsem, kar so mojstri v njegovi deželi imeli za najdragocenejše in najlepše. V cerkvi in pred njo je stala množica marmornatih in pozlačenih stebrov. Najdragocenejše podobe, srebrni lestenci, prevlečeni z zlatom, svetilke iz najčistejšega srebra, velike kakor vedra, in najizbranejše knjige so bili zakladi tega samostana. A kolikor bolj se je cesar veselil njegove lepote, toliko bolj ga je žalostilo, da ga ni mogel dokončati, kajti zvonik se je kar naprej podiral. »Kako je mogoče,« je rekel cesar, »da ne morem dokončati te svete cerkve? Glej, zanjo sem porabil že vse svoje imetje, pa še vedno ni posvečena.« In dal je razglasiti po vsej deželi, naj vsak mojster, ki bi znal postaviti zvonik, ve, da bo od njega dobil bogate darove in plemiški stan. Obenem je ukazal, naj po vseh cerkvah molijo in bedijo, da bi se ga usmiljeni Bog usmilil in mu poslal dobrega stavbenika. Tretjo noč pa je cesar sanjal, da bo samostan mogoče dokončati, če kdo prinese čudežno ptico z onega sveta in ji namesti gnezdo v zvonik. Sinovom je povedal svoje sanje in vsi trije so tekmovali, kdo bo prej odšel in očetu cesarju izkazal svojo vdanost. Tedaj jim je cesar rekel: »Vidim, sinovi moji, da bi vsi radi izpolnili svojo dolžnost do Boga, vendar ne morete oditi vsi hkrati. Naj gre zdaj moj najstarejši sin; če njemu ne bo uspelo, naj gre drugi, in tako po vrsti, dokler nam Bog ne izkaže svoje milosti.« Sinovi so utihnili in se uklonili njegovi volji, najstarejši cesarjevič pa se je pripravil na pot. Jezdil je, dokler ni prišel čez meje očetove dežele, in se ustavil v lepem gozdiču, da bi tam prenočil. Zakuril je ogenj in čakal, da se mu skuha jed, ko je nenadoma pred seboj zagledal lisjaka. Ta ga je prosil, naj priveže svojega hrta, mu da kos kruha in kozarec vina ter mu dovoli, da se tudi sam pogreje ob njegovem ognju. Cesarjev sin pa ni uslišal njegove prošnje, temveč je spustil hrta, da se je pognal za njim. Tedaj je lisjak zamahnil proti njemu in ga spremenil v kamen. Ko je cesar videl, da se njegov najstarejši sin ne vrača, je uslišal prošnjo srednjega in tudi njemu dovolil na pot. Ta se je pripravil, vzel živež in odšel. Tam, kjer je okamenel njegov brat, ga je doletela enaka usoda, saj ni hotel uslišati lisjakovih prošenj, temveč ga je skušal ujeti, da bi mu odrl kožo. Cesar je bil vse bolj zaskrbljen, ko se sinova po tolikem času nista vrnila ne s čudežno ptico ne brez nje. Tedaj mu je najmlajši sin rekel: »Oče, že precej časa je minilo, odkar sta moja starejša brata odšla po čudežno ptico, pa se nista vrnila ne z uspehom ne brez njega. Daj mi denarja za pot in preobleko, da še jaz poskusim srečo. Če mi uspe, se boš razveselil, ker bo tvoja želja izpolnjena; če pa ne, me zaradi tega ne bo doletela nobena sramota.« »Tvoja starejša brata,« je rekel cesar, »kakor kaže, nista mogla storiti ničesar, da bi prinesla tisto čudežno ptico. Nemara sta celo izgubila življenje, saj sta zdoma že

tako dolgo, pa se nobeden ne vrne. Jaz sem že star; če še ti odideš, kdo mi bo pomagal nositi breme cesarstva? In če umrem, kdo naj sede na moj prestol, če ne ti, moj sin? Ostani tukaj, očetov ljubljenec, nikar ne hodi.« »Oče, dobro veš, da se tvojim ukazom nisem nikoli uprl niti za črno pod nohtom. Če si zdaj drznem vztrajati pri svoji prošnji, je to samo zato, ker bi rad, če bi le mogel, izpolnil željo, ki duši tvojega veličanstva ne da miru, željo, za katero se že toliko let trudiš in zanjo porabljaš velike vsote.« Po mnogih prošnjah in vztrajnem prigovarjanju je cesar popustil in mu dovolil oditi. Mladenič si je iz cesarskega hleva izbral konja, ki mu je bil všeč, vzel s seboj hrta za družabnika in dovolj živeža ter se odpravil na pot. Čez nekaj časa pa sta se vrnila oba starejša cesarjeva sinova in prinesla čudežno ptico ter s seboj pripeljala sužnjo, ki sta jo postavila za kokošarico. Vsi so se čudili lepoti tiste ptice, ki se je prelivala v tisoč in tisoč barvah; njeno perje se je na soncu bleščalo kakor ogledalo. Cerkveni zvonik se ni več podiral in ptica se je z gnezdom vred naselila v njem. A opazili so nekaj nenavadnega: ptica je bila kakor nema, saj ni zapela niti enkrat. Vsakdo, ki jo je videl, jo je pomiloval, češ kako da tako lepa in veličastna ptica nima glasu. Tudi cesarja je kljub veselju nad cerkvijo in njenim zvonikom žalostilo, da mu ptica ne poje. Prebivalci so že začeli pozabljati na najmlajšega cesarjevega sina. Tako silno so bili veseli, da so jim prinesli čudežno ptico, ki je preprečila podiranje zvonika, in da je bilo cerkev naposled mogoče dokončati. Le cesarja je v dnu duše žalostilo, da ni ob njem tudi najmlajšega sina, da bi se veselil skupaj z njegovim ljudstvom. Nekega dne pa je prišla kokošarica in rekla: »Presvetli cesar, naj ti obraz zasije od veselja! Vse mesto se čudi petju čudežne ptice. Ko je danes navsezgodaj v cerkev stopil neki pastir, je ptica začela tako peti, da se ji glas kar trga iz grla, in tako vesela je, da ji je ves zvonik pretesen. To je že drugič, da začne peti, brž ko tisti pastir vstopi v cerkev, in potem ne odneha; ko pa odide, umolkne.« »Naj mi pri priči pripeljejo tega pastirja!« »Vaše veličanstvo, kakor kaže, je pastir tujec, saj ga nihče ne pozna. Sinova vašega veličanstva sta menda že postavila stražarje naokrog …« »Molči!« je rekel cesar. »Ne govori o mojih sinovih, kajti ne spodobi se, da jih jemlješ v zobe.« Tudi cesar je poslal nekaj služabnikov, naj skrivaj prežijo, in jim naročil, naj pastirja, ob čigar prihodu v cerkev ptica zapoje, primejo in pripeljejo predenj. A s tem se ni zadovoljil, temveč je ob prvem prazniku še sam odšel v cerkev, da bi na lastna ušesa slišal čudežno petje in na lastne oči videl tistega pastirja. Če ga ne bi bilo tam, bi se med njegovimi služabniki in ljudmi, ki sta jih poslala njegova sinova in ki so hoteli za vsako ceno pograbiti pastirja, vnel krvav spopad. Cesar je ukazal, naj pastirja spoštljivo odpeljejo v njegovo palačo, kajti ko ga je zagledal tako mladega, krotkega, ponižnega in vendar postavnega junaka, mu je v srcu nekaj vztrepetalo. Po bogoslužju je šel naravnost v palačo, saj mu je srce govorilo, da je za vsem tem nekaj nenavadnega. Ko je spet zagledal mladeniča, ga je vprašal: »Povej mi, fant, od kod si? Imaš starše? In kako si zašel v naše kraje?« »Moja zgodba, presvetli cesar, je dolga. Imam starše in tudi brate. Da bi ti povedal, kako sem prišel sem in od kod sem doma, bi potreboval več časa. Če pa je volja vašega veličanstva, da jo sliši, sem se pripravljen ukloniti. Jutri še pred dnevom pridem zato k vam. Zdaj je že pozno.« »Prav, junak; jutri ob svitu te pričakujem.« Ukazal je, naj mladeniču dajo denarja in poskrbijo, da ostane v bližini. Naslednje jutro navsezgodaj je pastir prišel in čakal na cesarjev ukaz. Brž ko je cesar slišal, da je tisti pastir že tam, ga je poklical predse. »Povej mi, fant, zakaj čudežna ptica zapoje, brž ko stopiš v cerkev, in umolkne, ko odideš?« »Da bi izvedel to in še kaj drugega, presvetli cesar, ti moram povedati vso svojo zgodbo.« »Poslušam te. Povej mi vse, kar želiš.« Tedaj je pastir začel: »Imam očeta in brate. Odšel sem iz očetove hiše, da bi opravil dejanje, ki bi očeta razveselilo, kajti žalosten je bil, ker ni mogel izpolniti svoje želje. Po nekaj dneh potovanja sem prišel na lepo planjavo, od koder je vodilo več poti. Tam sem hotel prenočiti. Zakuril sem prijeten ogenj, vzel živež, ki sem ga imel s seboj, in ravno ko sem hotel začeti jesti, se je ob meni znašel lisjak. Ne vem, od kod niti po kateri poti je prišel, saj ga nisem videl. Kakor da bi zrasel iz zemlje. ‘Bodi tako dober,’ me je prosil, ‘in dovoli, da se še jaz pogrejem ob tvojem ognju, saj se ves tresem in šklepetam z zobmi. Daj mi tudi kos kruha in kozarec vina, da potešim lakoto in žejo, ki me mučita. Da pa bom lahko v miru jedel in se brez strahu pogrel, priveži svojega hrta.’ ‘Prav rad,’ sem mu rekel, ‘kar pogrej se. Tu sta moj živež in moja čutara; jej in pij, kolikor ti srce poželi.’ Nato sem privezal hrta in oba sva sedla k ognju ter se pogovarjala. Beseda je dala besedo in povedal sem mu, kam sem namenjen. Prosil sem ga celo, naj mi, če kaj ve, svetuje, kako naj ravnam, da bom opravil nalogo, ki sem si jo naložil po lastni volji. ‘Če gre samo za to,’ mi je rekel lisjak, ‘bodi brez skrbi. Jutri zjutraj greva skupaj, in če ti jaz ne pomagam do uspeha, mi nikoli več ne reci po imenu.’ Sedela sva ob ognju in se gostila kakor prijatelja; potem mi je lisjak zaželel lahko noč in izginil kakor prikazen. Čudil sem se, kako da nisem videl, kam jo je ubral, in medtem ko sem si belil glavo, kako je prišel in odšel, ne da bi ga opazil, sem zaspal. Ko se je naslednje jutro ob svitu vrnil, me je našel, kako začudeno ogledujem kamnite podobe, ki so bile podobne dvema človekoma, dvema konjema in dvema hrtoma. Brž ko sem ga zagledal, sva se pripravila na odhod. Lisjak se je trikrat prekucnil čez glavo in se spremenil v tako čednega mladeniča, da ga je bilo veselje pogledati. Med potjo mi je povedal, da je kraj, kjer sem prejšnjo noč prenočil, njegova posest; da je poročen in ima otroke; da je bil preklet in obsojen nositi lisičje telo, dokler se ga ne usmili kak človek, mu dovoli, da se z njim pogreje ob ognju, ter mu da kos kruha in kozarec vina. Jaz sem bil tisti človek, zato je zdaj rešen prekletstva; v zahvalo bo šel z menoj in me ne bo zapustil, dokler mi ne uspe. Razveselil sem se tega srečnega naključja in tako sva hodila ves dolgi poletni dan do večera. Prišla sva na jaso in tam prenočila. Moj popotni tovariš mi je povedal, da bova naslednji dan prečkala mejo dežele nekih zmajev in da misli, da bom tam našel tisto, kar iščem. Naslednjega dne sva se podala na zmajevo posest, čeprav ne brez strahu, in proti poznemu popoldnevu prispela do njihovih palač. Lepote, ki sem jo tam videl, ni mogoče opisati. Vrtovi z najrazličnejšimi cvetlicami in drevjem; hiše, prekrite s srebrom, ki se je na soncu bleščalo kakor ogledalo; zidovi, okrašeni z izklesanimi podobami in cvetjem, in pozlačeni venci; vodnjaki, ki so brizgali vodo kvišku. Srečo sva imela, da zmajev ob najinem prihodu ni bilo doma. Na pragu pri vratih naju je pričakalo dekle, tako lepo, tako lepo, kakor da bi bilo narejeno iz sladkorja. Reklo nama je, naj v odsotnosti zmajev nikar ne stopiva na dvorišče, ker se nama ne bi dobro godilo. Potem je zajokalo od veselja, ker je spet videlo človeka iz sveta, od koder so ga zmaji ugrabili. Ko sva ga vprašala po tistem, kar sva iskala, nama je povedalo, da je pri drugih zmajih, sorodnikih teh, na katerih posesti sva bila. ‘Pojdita,’ nama je reklo, ‘upam, da vama bo z božjo pomočjo uspelo, ob vrnitvi pa vzemita še mene s seboj.’ Poučilo naju je, kako naj prideva na dvorišče drugih zmajev in kako naj ravnava. Prisegel sem mu pri tistem, kar mi je na svetu najdražje, pri očetu, da ga ne bom pustil pri zmajih, temveč ga bom odpeljal s seboj. Potem sva odšla. Po pravici povedano mi je bilo dekle všeč, brž ko sem ga zagledal. Ko sva prišla do meje drugih zmajev, sva se ustavila in odpočila. Ob svitu sva se podala na njihovo posest in okoli poldneva prispela do palač, ki so bile še lepše od prejšnjih. Brž ko sem razjahal, sem šel v hlev, moj tovariš pa se je vrnil, kajti tako naju je poučilo dekle. Konji so stali ob jaslih. Eden je obrnil glavo in me pogledal. Pomencal sem mu oči, ga potegnil za ušesa, ga pobožal in mu nadel uzdo. Nato sem ga zajahal in kar s konjskega hrbta pograbil kletko s čudežno ptico, ki je stala na stebrišču.« »Ti si prinesel čudežno ptico?« je vzkliknil cesar. »Ti si moj sin, ki ga imajo vsi za izgubljenega?« »Da, oče.« In ko je poljubil cesarjevo roko, ga je prosil, naj ukaže pripeljati kokošarico. Ko je prišla, je pastir rekel: »To je dekle, o katerem sem ti pravil.« »Kako je to mogoče?« je vprašal cesar. »Kako pa je potem postala kokošarica?« »To ti bo povedala sama, kajti jaz ne vem. In torej, kakor sem dejal,« je nadaljeval svojo pripoved, »ko sem pograbil kletko in na konju, ki sem ga vzel zmajem, zdirjal stran, so drugi konji začeli rezgetati in zganjati tak hrup, da bi človeku lasje vstali pokonci. A ohranil sem mirno kri. Zmaji so se pognali za menoj in bežal sem, bežal, dokler nisem prišel do svojega tovariša, ki me je čakal na meji. Če njega ne bi bilo, bi me zmaji ujeli in kdo ve, kaj bi se zgodilo z menoj. Moj tovariš pa je iztegnil roko in jim zagrmel: ‘Stoj!’ In kakor da bi okameneli: niso naredili niti koraka naprej. Potem me je objel in poljubil ter tudi sam občudoval lepoto ptice. Zmaji pa so me skušali z laskanjem in sladkimi besedami pripraviti do tega, da bi jim jo vrnil, in mi obljubljali vse mogoče. Ko so videli, da me ne morejo omehčati, so me prosili, naj jim vrnem vsaj konja. Nazadnje sem si mislil, da ni prav, če jih pustim povsem potrtih, zato sem jim dal konja. S tovarišem in ptico sem odšel, zmaji pa so gledali za njo, da so jim oči skoraj ostale na njej. Ko sva prišla do palač drugih zmajev, naju je dekle že čakalo pri vratih. Trikrat je počilo z bičem in vsa palača se je spremenila v jabolko, ki ga je vzelo s seboj. Jaz sem ga prijel okoli pasu in že smo drveli dalje. Ojoj, ko so zmaji to zavohali! Pridrveli so z eno čeljustjo do neba in z drugo do zemlje ter rjoveli, da je človeku ledenela kri v žilah. Zbral sem pogum, ostroge zasadil konju v boke in s tovarišem sva bežala kakor veter, zmaji pa so leteli kakor misel. Ko je moj tovariš videl, da se ne bomo mogli rešiti cele kože, se je ustavil, zamahnil proti njim in spremenili so se v kamen. Mi pa smo nadaljevali pot in prišli nazaj na planjavo, od koder sva se bila odpravila, torej na Lisjakovo posest. Ko smo se odpočili in se zahvalili Gospodu, da smo srečno opravili to nalogo, sem ga vprašal, kaj pomenijo tiste kamnite podobe. Tedaj mi je rekel: ‘Če izveš, ti bo žal; če ne izveš, ti bo tudi žal.’ ‘Povej mi, prosim te.’ ‘To sta tvoja brata,’ mi je odgovoril. ‘Namesto da bi kakor ti prijazno uslišala mojo prošnjo, sta naščuvala hrta name in tako podaljšala gnusno prekletstvo, zaradi katerega sem moral nositi lisičjo kožo; jaz pa sem ju spremenil v kamen.’ ‘Zavoljo mene,’ sem ga prosil, ‘in zavoljo prijateljstva, ki sva ga sklenila, ju spremeni nazaj v človeka, kakršna sta bila.’ ‘Tvoje prijateljstvo mi je zelo drago,’ je odgovoril, ‘zato naj bo po tvoji volji. Vendar ti bo žal.’ Nato je z roko naredil nekaj, česar nisem prav razločil, in v hipu

so se kamnite podobe stresle in moja brata sta stala pred nami, vsa začudena. Poslovili smo se od mojega tovariša in se odpravili proti domu. Toda brata sta mi že kovala pogubo. ‘Brat,’ sta mi rekla, ko smo nekaj časa potovali, ‘utrujeni smo od tako dolge poti in huda vročina je. Pojdimo k jezercu, ki ga poznava, da popijemo malo vode in se osvežimo.’ Poslušal sem ju in šli smo tja. Najstarejši je pil, za njim še srednji; ko pa sem hotel piti jaz in sem se oprl na roke ob robu jezerca, da bi dosegel vodo z usti, kakor sta storila onadva, me je nenadoma v obeh nogah strašno zaskelelo. Ko sem se hotel obrniti in pogledati, kaj se je zgodilo, nisem mogel več vstati: brata sta mi odsekala noge in odšla, ne da bi se menila za moje prošnje in stokanje. Tri dni in tri noči sem ostal tam ob jezeru. Moj ubogi konj pa me je, kadar je videl, da se mi bliža kak zmaj, od zadaj z zobmi pograbil za obleko in z menoj zbežal, kamor so ga nesle oči; ob tem je tako brcal, da se nama ni mogla približati nobena divja zver. Četrtega dne sem naposled naletel na slepca, ki je tipaje taval naokrog. ‘Kdo je tam?’ sem vprašal. ‘Ubog nebogljenec,’ je odgovoril. Povedal mi je, kako so mu bratje iz zavisti iztaknili oči, jaz pa sem njemu povedal, kako sta mi moja brata odsekala noge. Tedaj mi je rekel: ‘Veš kaj? Postaniva si pobratima. Jaz imam noge, ti pa oči. Nosil te bom na hrbtu. Jaz bom hodil zate, ti pa glej zame. Vem, da tu nekje v bližini živi velika škorpijonka. Z njeno krvjo je mogoče ozdraviti vsako bolezen.’ Privolil sem in šla sva, dokler nisva našla njenega bivališča. Ni je bilo doma. Slepec me je posadil za vrata in mi rekel, naj jo, brž ko vstopi, udarim z mečem in ji odsekam glave, sam pa se je skril za peč. Nisva dolgo čakala, ko se je škorpijonka vrnila vsa razjarjena, ker je zavohala, da je nekdo stopil v njeno hišo. Ko sem jo zagledal, se mi je srce stisnilo od strahu; a ko je stopila skozi vrata, sem počakal na pravi trenutek in nato tako silovito zamahnil, da sem ji z enim udarcem odsekal vse tri glave. Takoj sem se namazal z njeno toplo krvjo, in ko sem noge pristavil na svoje mesto, so se prirastle, kakor da bi bile od nekdaj tam. Namazal sem še slepca in vid se mu je povrnil, kakršen je bil nekoč. Zahvalila sva se Bogu in vsak je odšel po svoje. Nisem hotel priti naravnost domov, temveč sem sklenil, da se bom raje udinjal za pastirja in prepustil Bogu, naj obrne stvari tako, da se razkrije krivec. In v svoji veri se nisem zmotil, kajti glej, velika je njegova moč in pravična njegova sodba.« »Povej še ti,« je cesar rekel kokošarici, »kako si postala kokošarica in sužnja.« »Ko sta starejša sinova tvojega cesarstva svojemu najmlajšemu bratu odsekala noge, je eden vzel mene, drugi pa čudežno ptico. Jokala sem, da bi se človeku srce raztopilo, ker sta me ločila od najmlajšega sina vašega veličanstva. Tako rada sem ga gledala, saj sem videla, da je pravi romunski junak. Silila sta me, naj se vdam enemu od njiju, in obljubljala, da me bo vzel za ženo, brž ko pridemo na cesarski dvor. Uprla sem se vsemu nasilju, ki sta ga hotela zagrešiti nad menoj, in sem raje privolila, da bom sužnja in kokošarica na tvojem dvoru, kakor da bi me odpeljala drugam. Vedela sem namreč, da Bog ne bo pustil propasti človeka, ki je nosil pravičnost v srcu. In zdaj se zahvaljujem Bogu, ker mi je pokazal, da dobro delo nikoli ne umre.« »Ali mi lahko dokažeš,« je vprašal cesar, »da si res tisto dekle in ne katero drugo?« »To jabolko,« je rekla in ga potegnila iz nedrij, »lahko vsakogar prepriča, da sem res jaz. Tvoja starejša sinova nista vedela zanj, sicer bi mi ga vzela in ga ne bi nikoli več videla.« Nato je stopila ven in z bičkom trikrat počila nad jabolkom. V hipu so zrasle palače, kakršnih ni bilo nikjer v cesarstvu. Tudi cesar je ostrmel od začudenja in hotel proslaviti vrnitev najmlajšega sina. Ta pa je rekel: »Oče, preden se zahvalimo Bogu, da sem se zdrav vrnil, stopimo vsi trije bratje predenj, da nam sodi.« Cesar ni mogel ugovarjati. Predenj so pripeljali brata, ki sta padla na kolena in najmlajšega prosila odpuščanja. Rekel jima je: »Če vama bo odpustil Bog, vama odpustim tudi jaz.« Ker ni bilo druge poti, so šli pred cerkev in postavili tri čebre v enakih razdaljah drugega od drugega. Vsak je stopil v svoj čeber in s pračo zalučal kamen kvišku. Kamna starejših bratov sta priletela nazaj in vsakega udarila v glavo s tako silo, da sta obležala mrtva. Kamen najmlajšega cesarjeviča pa je padel predenj. Zbrala se je množica ljudi in gledala to božjo sodbo. Cesar je nato najmlajšemu sinu pripravil poroko s kokošarico, se umaknil s prestola in nanj posadil svojega sina, ki, če je še živ, cesaruje še danes. Tudi jaz sem bil priča tem dogodkom in jih zdaj pripovedujem vsem, ki me poslušajo.