Prevod

Jim je bil kavbojev sin in je živel na prostranih arizonskih planjavah. Oče ga je naučil, da je z lasom nezmotljivo ujel neukročenega konja ali mladega bika, in če bi imel Jim poleg spretnosti še dovolj moči, bi bil prav tako dober kavboj kot kateri koli drug v vsej Arizoni.

Ko mu je bilo dvanajst let, je prvič obiskal vzhod, kjer je živel stric Charles, očetov brat. Seveda je Jim vzel laso s seboj, saj je bil ponosen na svojo spretnost pri metanju in je hotel bratrancem in sestričnam pokazati, kaj zmore kavboj.

Mestni fantje in dekleta so sprva z velikim zanimanjem opazovali, kako Jim z lasom lovi stebre in kole v ograji, vendar so se tega kmalu naveličali in celo Jim je sklenil, da to ni prava zabava za mesto.

Nekega dne pa je mesar prosil Jima, naj enega njegovih konj odjezdi na podeželje, na pašnik, ki ga je najel, in Jim je z veseljem privolil. Že dolgo si je želel jezditi, in da bi bilo vse tako kot nekoč, je vzel s seboj tudi laso.

Po ulicah je jezdil dovolj krotko, ko pa je prišel na odprte podeželske ceste, se je njegovo veselje razmahnilo v divje navdušenje. Mesarjevega konja je pognal v poln galop in oddirjal kakor pravi kavboj.

Potem si je zaželel še več svobode. Odmaknil je prečke na vhodu v veliko polje in začel jezditi po travniku ter metati laso za namišljeno živino, pri tem pa je vpil in vriskal, kolikor mu je srce poželelo.

Nenadoma se je pri dolgem metu zanka lasa zataknila ob nekaj in obstala približno tri čevlje nad tlemi, vrv pa se je napela in Jima skoraj potegnila s konja.

Tega ni pričakoval. Še več, bilo je naravnost čudežno, saj na polju, kot kaže, ni bilo niti štora. Jimu so se od začudenja razširile oči, toda ko je zaslišal glas, je vedel, da je nekaj ujel:

»Hej, izpusti me! Izpusti me, pravim! Mar ne vidiš, kaj si naredil?« Ne, Jim ni videl, pa tudi izpustiti ni nameraval, dokler ne bi ugotovil, kaj drži zanko njegovega lasa. Zato se je zatekel k staremu triku, ki ga je naučil oče: mesarjevega konja je pognal v tek in začel jezditi v krogu okoli mesta, kjer se je laso zataknil.

Ko se je tako vse bolj približeval svojemu plenu, je videl, kako se vrv navija, vendar se je zdelo, da se ovija zgolj okoli zraka. En konec lasa je bil trdno privezan na obroč v sedlu, in ko je bila vrv že skoraj vsa navita, konj pa se je začel odmikati in prestrašeno prhati, je Jim razjahal. Z eno roko je držal vajeti, sledil vrvi in hip zatem zagledal starca, trdno ujetega v ovojih lasa.

Glavo je imel plešasto in nepokrito, dolga bela brada pa mu je segala do pasu. Telo mu je ogrinjalo ohlapno oblačilo iz finega belega platna. V eni roki je držal veliko koso, pod drugo pazduho pa je nosil peščeno uro.

Medtem ko ga je Jim začudeno gledal, je častitljivi starec jezno spregovoril: »No, zdaj pa čim prej odstrani to vrv! S svojo neumnostjo si ustavil vse na svetu! No, kaj strmiš? Mar ne veš, kdo sem?«

»Ne,« je zmedeno rekel Jim. »No, jaz sem Čas — Oče Čas! Zdaj pa pohiti in me osvobodi, če hočeš, da bo svet spet tekel, kot je treba.« »Kako to, da sem vas ujel?« je vprašal Jim, ne da bi se premaknil, da bi osvobodil svojega ujetnika.

»Ne vem. Še nikoli me ni nihče ujel,« je zagodrnjal Oče Čas. »A najbrž zato, ker si tako nespametno metal laso v prazno.«

»Nisem vas videl,« je rekel Jim. »Seveda me nisi. Človeškim očem sem neviden, razen če se mi kdo približa na manj kot tri čevlje, jaz pa pazim, da sem vedno dlje od njih. Zato sem prečkal to polje, kjer sem mislil, da ne bo nikogar. In povsem varen bi bil, če ne bi bilo tvojega prekletega lasa. No,« je nejevoljno dodal, »boš odstranil to vrv ali ne?«

»Zakaj pa bi jo?« je vprašal Jim. »Ker se je v trenutku, ko si me ujel, vse na svetu nehalo premikati. Saj menda nočeš narediti konca vsemu delu in zabavi, vojni in ljubezni, bedi in stremuštvu ter vsemu drugemu, kaj? Niti ena ura ni tiktaknila, odkar si me tukaj zvezal kakor mumijo!«

Jim se je zasmejal. Res je bilo smešno gledati starca, od kolen do brade ovitega v vrv. »Počitek vam bo dobro del,« je rekel deček. »Kolikor sem slišal, imate precej dela.«

»To pa res,« je vzdihnil Oče Čas. »Prav ta trenutek bi moral biti na Kamčatki. In pomisli, en sam majhen deček mi podira ves ustaljeni red!«

»Kakšna škoda!« je rekel Jim in se zarežal. »Toda ker se je svet tako ali tako ustavil, nič ne škodi, če ima še malo daljši odmor. Brž ko vas izpustim, bo Čas spet letel. Kje pa imate krila?«

»Nimam jih,« je odgovoril starec. »To si je izmislil nekdo, ki me ni nikoli videl. V resnici se premikam precej počasi.« »Aha, vzamete si čas,« je pripomnil deček. »Za kaj pa uporabljate tisto koso?«

»Da kosim ljudi,« je rekel starodavni mož. »Vsakič, ko zamahnem s koso, nekdo umre.« »Potem bi si zaslužil odlikovanje za reševanje življenj, ker vas držim zvezanega,« je rekel Jim. »Nekateri ljudje bodo zato živeli toliko dlje.«

»Vendar tega ne bodo vedeli,« je z žalostnim nasmehom rekel Oče Čas, »zato od tega ne bodo imeli nič. Prav tako dobro bi bilo, če bi me takoj odvezal.« »Ne,« je odločno rekel Jim. »Morda vas ne bom nikoli več ujel, zato vas bom nekaj časa zadržal in pogledal, kako se svet vrti brez vas.«

Nato je starca, zvezanega, kot je bil, dvignil na hrbet mesarjevega konja, sam zlezel v sedlo in se odpravil nazaj proti mestu; z eno roko je držal ujetnika, z drugo pa vodil konja.

Ko je prišel na cesto, je zagledal nenavaden prizor. Sredi ceste sta stala konj in lahek voz. Konj je bil ujet sredi kasa, z visoko dvignjeno glavo in dvema nogama v zraku, vendar povsem negiben. Na vozu sta sedela moški in ženska; še če bi se spremenila v kamen, ne bi mogla biti bolj negibna in toga.

»Zanju ni Časa!« je vzdihnil starec. »Me zdaj vendarle izpustiš?« »Še ne,« je odvrnil deček. Jezdil je naprej, dokler ni prišel v mesto, kjer so vsi ljudje stali natanko v položajih, v katerih so bili, ko je Jim z lasom ujel Očeta Časa. Pred veliko trgovino z blagom se je ustavil, privezal konja in vstopil. Prodajalci so odmerjali blago in kazali vzorce vrstam kupcev pred seboj, toda videti je bilo, kakor da so se vsi nenadoma spremenili v kipe.

V tem prizoru je bilo nekaj zelo neprijetnega in Jima je začelo spreletavati po hrbtu, zato je hitro odšel ven. Na robu pločnika je sedel reven, pohabljen berač in ponujal klobuk, ob njem pa je stal premožen gospod, ki je ravno nameraval spustiti peni v beračev klobuk. Jim je vedel, da je gospod zelo bogat, a precej skop, zato si je drznil seči v njegov žep in izvleči denarnico, v kateri je bil zlatnik za dvajset dolarjev. Ta bleščeči kovanec je gospodu položil med prste namesto penija, nato pa denarnico vrnil v bogatašev žep.

»Ta dar ga bo pa presenetil, ko bo spet oživel,« si je mislil deček. Znova je zajahal konja in jezdil po ulici. Ko je šel mimo mesnice svojega prijatelja, je opazil nekaj kosov mesa, ki so viseli zunaj.

»Bojim se, da se bo tisto meso pokvarilo,« je pripomnil. »Da se meso pokvari, je potreben Čas,« je odgovoril starec. Jimu se je to zdelo nenavadno, vendar resnično. »Kaže, da se Čas vmešava v vse,« je rekel.

»Da, ujel si najpomembnejšo osebo na svetu,« je zastokal starec, »pa nimaš dovolj pameti, da bi jo spet izpustil.«

Jim ni odgovoril in kmalu sta prišla do stričeve hiše, kjer je spet razjahal. Ulica je bila polna vpreg in ljudi, vendar je bilo vse negibno. Njegova mala bratranca sta ravno odhajala skozi vrtna vrata proti šoli, s knjigami in tablicami pod pazduho, zato je moral Jim preskočiti ograjo, da ju ne bi podrl.

V sprednji sobi je sedela teta in brala Sveto pismo. Ko se je Čas ustavil, je ravno obračala stran. V jedilnici je stric končeval kosilo. Usta je imel odprta, vilice tik pred njimi, oči pa uprte v časopis, zložen ob njem. Jim si je postregel s stričevo pito in se med jedjo odpravil ven k svojemu ujetniku.

»Nekaj mi ni jasno,« je rekel. »Kaj pa?« je vprašal Oče Čas. »Zakaj se lahko jaz premikam, vsi drugi pa so — so — zamrznili?«

»Zato, ker sem tvoj ujetnik,« je odgovoril starec. »Zdaj lahko s Časom počneš, kar hočeš. Toda če ne boš previden, boš naredil kaj, kar boš obžaloval.«

Jim je skorjo svoje pite vrgel v ptico, ki je obvisela v zraku tam, kjer je letela, ko se je Čas ustavil. »Vseeno,« se je zasmejal, »živim dlje kot vsi drugi. Nihče me ne bo mogel nikoli več dohiteti.«

»Vsakemu življenju je odmerjena njegova doba,« je rekel starec. »Ko boš odživel svoj čas, te bo pokosila moja kosa.« »Pozabil sem na vašo koso,« je zamišljeno rekel Jim.

Tedaj se je v dečku prebudila nagajivost, saj se je domislil, da nikoli več ne bo imel takšne priložnosti za zabavo. Očeta Časa je privezal k stričevemu stebru za privezovanje konj, da mu ne bi ušel, nato pa prečkal cesto in šel v trgovino z živili na vogalu.

Trgovec je prav tisto jutro oštel Jima, ker je po nesreči stopil v košaro repe. Zato je deček odšel v zadnji del trgovine in odprl pipo na sodu z melaso.

»To bo pa lepa packarija, ko bo Čas pognal melaso po vseh tleh,« je v smehu rekel Jim. Malo naprej po ulici je bila brivnica in na brivskem stolu je Jim zagledal moža, za katerega so vsi fantje trdili, da je »najzlobnejši človek v mestu«. Fantov zagotovo ni maral in oni so to vedeli. Ko je bil Čas ujet, je brivec temu možu ravno umival lase. Jim je stekel v lekarno, dobil stekleničko lepila, se vrnil in ga zlil po razmršenih laseh nepriljubljenega meščana.

»To ga bo najbrž presenetilo, ko se bo zbudil,« si je mislil Jim. V bližini je bila šola. Jim je vstopil vanjo in ugotovil, da se je zbralo šele nekaj učencev. Učitelj pa je sedel za svojo mizo, strog in namrščen kot vedno.

Jim je vzel kos krede in na tablo z velikimi črkami napisal naslednje besede: »Vsak učenec naj zavpije, kakor hitro vstopi v učilnico. Prav tako naj vrže svoje knjige učitelju v glavo. Podpis: prof. Sharpe.«

»To bi moralo povzročiti lep direndaj,« je zamrmral navihanec, ko je odhajal. Na vogalu je stal policist Mulligan in se pogovarjal s staro gospodično Scrapple, najhujšo opravljivko v mestu, ki je vedno z veseljem povedala kaj neprijetnega o svojih sosedih. Jim je menil, da je ta priložnost predobra, da bi jo zamudil. Zato je policistu snel čepico in suknjič z medeninastimi gumbi ter ju nadel gospodični Scrapple, njen klobuk s perjem in trakovi pa je gizdalinsko posadil policistu na glavo.

Prizor je bil tako smešen, da se je deček glasno zasmejal. Ker je blizu vogala stalo precej ljudi, je Jim sklenil, da bosta gospodična Scrapple in policist Mulligan povzročila pravo senzacijo, ko se bo Čas spet odpravil na pot.

Tedaj se je mladi kavboj spomnil svojega ujetnika in se vrnil k priveznemu stebru. Ko se mu je približal na manj kot tri čevlje, je zagledal Očeta Časa, ki je še vedno potrpežljivo stal v ovojih lasa. Vendar je bil videti jezen in nejevoljen in je zagodrnjal:

»No, kdaj me nameravaš izpustiti?« »Razmišljal sem o tisti vaši grdi kosi,« je rekel Jim. »Kaj pa?« je vprašal Oče Čas.

»Morda boste, če vas izpustim, najprej zamahnili z njo po meni, da bi se maščevali,« je odgovoril deček. Oče Čas ga je strogo pogledal, vendar je rekel:

»Fante poznam že tisoče let in seveda vem, da so nagajivi in nepremišljeni. A rad jih imam, ker zrastejo v može in naseljujejo moj svet. Če bi me po naključju ujel odrasel mož, kakor si me ti, bi ga lahko tako prestrašil, da bi me takoj izpustil; fante pa je teže prestrašiti. Niti ne vem, ali ti lahko kaj zamerim. Tudi sam sem bil nekoč deček, davno tega, ko je bil svet še nov. Toda do zdaj si se gotovo že dovolj pozabaval z menoj in upam, da boš zdaj pokazal spoštovanje, ki pritiče starosti. Izpusti me in v zameno ti obljubim, da bom povsem pozabil na svoje ujetništvo. Ta pripetljaj tako ali tako ne bo naredil veliko škode, saj nihče ne bo nikoli izvedel, da se je Čas za zadnje tri ure ali nekaj takega ustavil.«

»Prav,« je veselo rekel Jim, »ker ste obljubili, da me ne boste pokosili, vas bom izpustil.« Vendar je slutil, da bodo nekateri ljudje v mestu posumili, da se je Čas ustavil, ko bodo spet oživeli.

Previdno je odvil vrv s starca, ta pa si je, brž ko je bil prost, oprtal koso, popravil belo oblačilo in pokimal v slovo.

Že naslednji hip je izginil in svet je ob šelestenju, ropotu in bučanju znova oživel ter stekel naprej kakor vselej poprej.

Jim je zvil laso, zajahal mesarjevega konja in počasi jezdil po ulici. Z vogala so prihajali glasni kriki in tam se je hitro zbrala velika množica. S konjskega hrbta je Jim videl gospodično Scrapple v policijski uniformi, ki je jezno žugala Mulliganu s pestmi pred obrazom, medtem ko je policist besno teptal njen klobuk, ki si ga je ob posmehljivih vzklikih množice strgal z glave.

Ko je jezdil mimo šole, je zaslišal silen zbor krikov in vedel je, da profesor Sharpe le stežka kroti razgrajanje, ki ga je povzročil napis na tabli.

Skozi okno brivnice je videl »zlobnega moža«, kako s krtačo za lase besno mlati brivca, lasje pa so mu na vse strani štrleli, togi kakor bajoneti. Trgovec je pritekel skozi vrata in vpil: »Požar!«, njegovi čevlji pa so puščali sled melase, kamor koli je stopil.

Jimovo srce je bilo polno veselja. Prav užival je v vznemirjenju, ki ga je povzročil, ko ga je nekdo zgrabil za nogo in potegnil s konja.

»Kaj pa počneš tukaj, ti nepridiprav?« je jezno zavpil mesar. »Mar nisi obljubil, da boš to žival odpeljal na Plymptonov pašnik? Zdaj te pa najdem, kako tega ubogega konjiča jahaš naokrog kakor kak gospod, ki nima drugega dela!«

»To je pa res,« je presenečeno rekel Jim. »Čisto sem pozabil na konja!« Ta zgodba naj nas pouči o neizmerni pomembnosti Časa in o nespametnosti poskusov, da bi ga ustavili. Kajti če bi vam kakor Jimu uspelo ustaviti Čas, bi svet kmalu postal pust kraj in življenje prav neprijetno.