Prevod
Verska, državljanska in vojaška zgodovina so pri starodavnih indijskih ljudstvih tako tesno prepletene, da jih niti kritična presoja ne skuša ločevati; zgodovinska besedila najdemo v svetih knjigah; celo epi imajo teološki značaj in so delo brahmanov ali svečenikov. V enem najobsežnejših epov sem našla pripoved o nadnaravnem dogodku, ki ga boste zdaj prebrali, če ga boste, in o njem premišljevali, če vam bo po volji. Zase lahko rečem, da me je za lep čas zatopil v misli.
Mesto Kapala in njegove dežele, ki so cvetele pod kralji iz rodbine Dapatamali, so polagoma izgubljale nekdanji sijaj in v razmeroma kratkem času so jih napadli in si jih podvrgli njihovi večni sovražniki iz Kamurtija. Težke dajatve, neznosna trpinčenja, nenehna ponižanja, zakoni in ustanove, trgovina in poljedelstvo Kapale pod nadzorom in v oblasti pohlepnega sovražnika — vse to so morali Kapalci trpeti in potrpežljivo prenašati, saj se je ošabnemu zmagovalcu zdelo več kot dovolj že to, da jim je pustil življenje. Res pa je bila Kapala, ko jo je zadela ta nesreča, že hudo oslabela in razdejana zaradi slabega upravljanja, grabežljivosti in samovolje davčnih izterjevalcev ter neštetih razvad, ki so se počasi ukoreninile v njenem ustroju in ga razjedale, dokler niso povzročile tolikšne otopelosti, da je Kapalcem postalo vseeno za lastno propadanje in sramoto.
Kakor da bi v Kapali hkrati usahnile vse pojavne oblike duha, je tudi vera utonila v pozabo in čudoviti tempelj boginje Durge, postavljen ob vznožju gore Sindoro, javanskega Olimpa in najljubšega bivališča nesmrtnikov, je ostal zapuščen. In Kapala je morala res globoko pasti, da je sveta gora samevala: gora, porasla s cvetočim grmičevjem, prepojena z rekami in studenci opojne svežine, v katerih tolmunih so modri, beli in rožnati lotosi odpirali svoje okrogle, geometrijsko pravilne cvetne vence; gora, naseljena z ljubkimi apsarami (nimfami indijske mitologije) in pticami sladkega petja, ob katerih žgolenju neopazno minevajo ure, leta in celo stoletja. — Na pobočju gore se je dvigalo mogočno poslopje Durginega templja, katerega veličastne razvaline še danes zbujajo začudenje arheologov in popotnikov. Ko prestopiš vhod, najprej zagledaš velikanski kip boginje častitljivega obličja. Z očmi, povešenimi kakor v skrivnostni zamaknjenosti, z glavo pod visoko mitro, sredi katere se blešči ogromen smaragd, in s stopali na hrbtu bika Nandija razprostira Durga svojih osem rok in v vsaki drži znamenje svojih naukov. Prva stiska bivolji rep, prispodobo poljedelstva; druga meč, ki pomeni junaštvo; tretja sveto posodo, simbol vere; četrta kij, podobo krepkosti in moči; peta luno, podobo modrosti; šesta ščit, ki svetuje preudarnost in pogum za obrambo; sedma prapor, ki je zakon; osma pa krepko in silovito grabi za lase figurico Maikasurja, poosebljenje pregrehe, s čimer boginja zapoveduje, naj krivci ne ostanejo brez kazni, tako potrebne za zgled in svarilo v dobro urejenih republikah. V notranjosti ni manjkalo drugih Durginih podob, častili pa so tudi kipa Sive in Ganese. — Žalostno je bilo gledati veličastni tempelj brez svečenikov in pomočnikov, prazen in nem, preraščen z zajedavskimi rastlinami, ki se oprijemajo kamna in dovršujejo njegovo uničenje.
Razen ptic in plazilcev v Durginem svetišču ni ostalo nobeno živo bitje razen samotnega starca. Res pa je odtehtal sto brahmanov: neverjetna strogost trpinčenja, s katerim si je izsušil telo in se izčrpal ter izžel do samih kosti, ga je spremenila v mumijo, a obenem tako tesno povezala z višjo sfero Brame, da je suha palica, kadar koli jo je zasadil v tla, pognala veje in cvetove in da se je spokornik včasih, ne da bi se tega zavedal, dvignil sedem komolcev nad zemljo; poleg tega je delal še druge čudeže, o katerih ep obširno pripoveduje. Sloves presvetega Majamíja, kakor mu je bilo ime, se je začel širiti, in ko je prišel na ušesa trem Kapalcem, ki se niso mogli sprijazniti z žalostnim stanjem svoje domovine, so sklenili poromati v Durgino svetišče ter prositi Majamíja za nasvet, boginjo pa za učinkovito pomoč.
Ti trije zadnji kapalski domoljubi so pripadali kasti kšatrijev ali bojevnikov, ki za brahmani oziroma svečeniki sestavlja najvišje indijsko plemstvo. Na dobrih konjih in z darovi za božanstvo so se ob svitu odpravili proti Sindoru; ko so prečkali dišeči gozd in prelepa jezera, so kmalu zagledali arkadne hodnike in neštete kupolice prostranega templja. Prevzeti od svetega strahu so stopili pod velikanska vhodna vrata, ob katerih sta na obeh straneh stražila kolosa, vsak s svojim kijem; na dvorišču ob vznožju boginjinega kipa pa so zagledali svetega Majamíja. Sedel je s prekrižanimi nogami in zrl tja, kjer bi moral imeti trebuh — v drži, v kakršni navadno upodabljajo Bude — ter se žgal pod ognjenim soncem, podoben kosu kresilne gobe ali deblu, ki ga je ožgala poletna pripeka. Bil je tako negiben, da mu je na lobanji sedela ptica in odletela šele, ko je zagledala tri kšatrije.
— Veliki in častitljivi asket, — je rekel tisti, ki je govoril v imenu vseh, — prišli smo zmotit tvoj mir in prekinit mistične meditacije, ki te povezujejo z božanskimi sferami, da te poprosimo, naj se spomniš gorja, nesreče in propada naših pokrajin in kraljestva Kapala ter uporabiš strahovito moč, ki ti jo daje tvoja svetost, da bi pri boginji Durgi, nekoč tako naklonjeni Kapalcem, izprosil naš preporod. Samo Durga lahko stori čudež, ki nas bo rešil iz brezna. Zberi svojo voljo in izprosi pri boginji milost, za katero prosimo.
Majamí je ostal negiben, kakor bi bil izklesan iz kamna. Kšatriji so spoštovali njegovo negibnost, se vrgli na tla in počastili Durgo, občudujoč znamenja v njenih osmih rokah in smaragd, ki je na njeni mitri sijal kakor sladko upanje. Tedaj so se z mogočno počasnostjo bele oči samotarja zasukale v jamicah; njegova ožgana, počrnela usta so se slovesno odprla; prsni koš, na katerem je bilo mogoče prešteti rebra, komaj še povezana s kožo, se je sunkovito dvignil, da bi spet ujel ritem pozabljenega dihanja; in naposled je z raskavim, votlim glasom, podobnim škripanju vrat na zarjavelih tečajih, resnobno zamrmral:
— O kšatriji, ozrite se na znamenja boginje! Ta vam bodo povedala, kako se delajo čudeži! Odgovor jih ni zadovoljil in vztrajali so. Veliki Majamí bi lahko Durgo prosil za čudežno posredovanje: saj je bila moč boginje tako brezmejna! Tedaj je spokornik s težavo vstal in, šepajoč ter se opotekajoč na koščenih nogah, pobrskal pod podstavkom kipa in izvlekel mrtvo ribo ali, bolje rečeno, že posušeno ribo kovinskih odtenkov, mumificirano kakor sam Majamí — ribo, ki se je zdela iz kositra in bakra — ter jo ponudil kšatrijem; ti niso mogli doumeti pomena tako nenavadnega darila, vendar so ga brez ugovora sprejeli.
— Durga vam veleva, da se nasitite s to ribo, — je oznanil Majamí. — Ko boste opoldne počivali na gori, jo specite ... in riba vam bo povedala, kako se delajo čudeži.
Trije kapalski domoljubi so se poslovili precej nejevoljni, se pogovarjali o podarjeni ribi in se strinjali, da Durga, bodisi jezna bodisi ravnodušna, noče pomagati Kapali. Vseeno pa so ob prvem postanku pod skupino limonovcev in tamarind ubogljivo zakurili ogenj ter ribo položili k žerjavici. In ko je padla na razbeljeno oglje, se je začela napihovati in nabrekati; njene kovinske luske so postale prožne; čez nekaj trenutkov so se ji razprle plavuti, odprta usta so pordela, škrge so vztrepetale in — o Durgin čudež! — riba je z enim skokom švignila iz plamenov na travo, sveža, živa in opletajoča z repom.
— Durga nam veleva, naj posnemamo to ribo, — je vzkliknil prvi kšatrij. — Razumel sem, bratje moji. Vstanimo od mrtvih!
Izvirnik
La historia religiosa y la civil y militar se encuentran tan íntimamente enlazadas en los pueblos antiguos de la India, que ni la crítica intenta separarlas; los textos históricos se hallan en los libros sagrados; las mismas epopeyas tienen carácter teológico, y obra son de bramanes ó sacerdotes. En una epopeya de las más difusas encuentro el relato del hecho sobrenatural que vais á leer, si lo leéis, y á meditar, si gustáis. De mí sé decir que me dejó buen rato pensativa.
La ciudad y estados de Kapala, florecientes bajo los reyes de la casa de Dapatamali, decayeron poco á poco de su antiguo esplendor, y en plazo relativamente corto vinieron á ser invadidos y sometidos por sus constantes enemigos los de Kamurti. Tributos onerosos, vejámenes intolerables, humillaciones continuas, las leyes y las instituciones, el comercio y la agricultura de Kapala sometidos á la fiscalización y á la avidez codiciosa del enemigo, todo esto tuvieron los kapaleños que sufrir y llevarlo en paciencia, pues al soberbio vencedor le parecía harto haberles dejado la vida salva. Es verdad que cuando aconteció á Kapala tal desventura, ya estaba muy abatida y desbaratada por culpa de la mala administración, rapacidad y desmanes de los exactores, y de infinitos vicios que se habían ido arraigando en su constitución y enfermándola, hasta producir una atonía que hizo á los kapaleños indiferentes á su propio decaimiento y vergüenza.
Como si todas las manifestaciones del espíritu se agotasen á la vez en Kapala, cayó también en olvido la religión, y quedó abandonado el maravilloso templo de la diosa Durga, emplazado al pie de la montaña de Sindoro, que es el Olimpo javanés, residencia favorita de los inmortales. Y se necesitaba que Kapala hubiese descendido tanto para que yaciese desierta la sacra montaña, poblada de arbustos en flor, regada por ríos y manantiales de deleitosa frescura, en cuyos remansos abrían los lotos azules, blancos y rosados, sus redondas y geométricas corolas; la montaña poblada de lindas apsaras (las ninfas de la mitología indostánica) y de aves canoras y dulces, cuyos gorjeos hacen insensible el transcurso de las horas, de los años y hasta de los siglos.--En la vertiente de la montaña alzábase la mole del templo de Durga, cuyas imponentes ruinas son aún hoy asombro de arqueólogos y viajeros. Salvada la puerta, lo primero que se divisa es la efigie colosal de la diosa, de aspecto venerando. Bajos los ojos como en misterioso éxtasis, y cubierta la cabeza por la alta mitra, en cuyo centro refulge enorme esmeralda; apoyados los pies en el lomo del toro Nandi, Durga tiende sus ocho brazos, y en cada uno de ellos lleva un atributo de sus enseñanzas y doctrinas. El primero empuña la cola de un búfalo, emblema de la agricultura; el segundo una espada, que significa el heroísmo; el tercero el vaso sagrado, símbolo de la religión; el cuarto la maza, representación del vigor y la fuerza; el quinto la luna, imagen de la sabiduría; el sexto el escudo, que aconseja prudencia y ánimos para defenderse; el séptimo el estandarte, que es la ley, y finalmente, el octavo agarra, con brío y violencia los cabellos del muñeco Maikasur, personificación del vicio, ordenando así la diosa que no se omita el castigo de los culpables, tan necesario para ejemplo y escarmiento en las bien ordenadas repúblicas. Dentro no faltaban otras efigies de Durga, y se adoraban las de Siva y Ganesa.--Pena infundía ver el magnífico templo sin sacerdotes ni acólitos, vacío y mudo, invadido por las plantas parásitas que se agarran á la piedra y consuman su destrucción.
Aparte de las aves y de los reptiles, no quedaba dentro del santuario de Durga más sér viviente que un anciano solitario. Es verdad que valía por cien bramanes: la austeridad increíble de sus mortificaciones, que le habían desecado el cuerpo y consumido y destuetanado hasta los huesos, le tenían hecho una momia, pero tan comunicado con la esfera superior de Brama, que cuantas veces hincaba en el suelo su báculo, el seco tronco brotaba rama y flor, y que, sin sentirlo, á ratos se elevaba de tierra siete codos el penitente, con otros prodigios que despacio refiere la epopeya. La fama del santísimo Majamí, tal era su nombre, empezó á divulgarse, y llegando á oídos de tres kapaleños que no podían resignarse al triste estado presente de su nación, resolvieron peregrinar al santuario de Durga y pedir á Majamí consejo y á la diosa intervención eficaz.
Pertenecían estos tres últimos kapaleños patriotas á la casta de los chatrias ó guerreros, que forma, después de los bramanes ó sacerdotes, la primer aristocracia de la India. Bien montados y llevando ofrendas para la deidad, se encaminaron á Sindoro al rayar la mañana, y salvando la odorífera selva y los lagos deliciosos, no tardaron en avistar las galerías de arcadas y las innumerables cupulillas del vasto templo. Pasaron, sobrecogidos de religioso pavor, bajo la enorme puerta de entrada, en cuyas jambas hacen la guardia dos colosos armados de sendas porras; y dentro del patio, al pie de la estatua de la diosa, cruzado de piernas y mirándose al sitio en que debía estar el vientre,--la posición en que suelen representar á los Budas,--calcinándose bajo un sol de fuego, hecho un pedazo de yesca ó un tronco que abrasó el estío, vieron al santo Majamí, tan quieto, que un pájaro se había posado en su cráneo y sólo voló al ver aparecer á los tres chatrias.
--Grande y venerable asceta--dijo el que llevaba la palabra,--hemos venido á turbar tu quietud y á interrumpir las místicas meditaciones que te ponen en contacto con las esferas divinas, para rogarte que te acuerdes del daño, desastre y acabamiento de nuestras comarcas y reino de Kapala, y ejercites el formidable poderío que te otorga tu santidad para obtener de la diosa Durga, en otro tiempo tan propicia á los kapaleños, que nos restaure. Únicamente Durga puede hacer un milagro que nos saque del abismo. Concentra tu voluntad, y obtén de la diosa el favor que solicitamos.
Permanecía Majamí como si fuese labrado en piedra. Los chatrias, respetando su inmovilidad, se prosternaron y adoraron á Durga, admirando los atributos de sus ocho brazos y la esmeralda que en su mitra resplandecía como una esperanza dulce. Entonces, con imponente lentitud, los blancos ojos del solitario giraron en sus órbitas; su boca quemada y negruzca se abrió solemnemente; su esternón, en que se contaban las costillas apenas sujetas por la piel, jadeó para recobrar el ritmo de la respiración olvidada; y al fin, con voz discorde y cavernosa, como el chirrido de una puerta de oxidados goznes, murmuró gravemente:
--Contemplad ¡oh chatrias! los atributos de la diosa. ¡Ellos os dirán cómo se hacen los milagros!
No les contentó la respuesta, é insistieron. El gran Majamí podía solicitar de Durga milagrosa intervención: ¡el poder de la diosa era tan infinito! Entonces el penitente, levantándose con trabajo, y renqueando y vacilando sobre sus canillas huesosas, registró bajo el zócalo de la estatua y sacó un pez muerto, ó mejor dicho, un pez seco ya, de tonos metálicos, momificado como el propio Majamí--un pez que parecía de estaño y cobre,--y se lo tendió á los chatrias, que no pudiendo comprender el sentido de tan raro presente, sin replicar lo tomaron.
--Durga os manda alimentaros de ese pez,--declaró Majamí.--Al sestear en la montaña lo asaréis... y el pez os dirá cómo se hacen los milagros.
Asaz mohínos se despidieron los tres kapaleños patriotas, comentando el regalo del pez y conviniendo en que Durga, airada ó indiferente, no quería socorrer á Kapala. Con todo, á la primer parada bajo un grupo de limoneros y tamarindos, dócilmente encendieron una hoguera y arrimaron á la brasa el pez. Y, al caer sobre las ascuas, el pez empezó á hincharse, á esponjarse; sus metálicas escamas se hicieron flexibles; al cabo de pocos instantes, sus aletas se abrieron, se coloreó de rojo su abierta boca, palpitaron sus branquias, y ¡oh prodigio de Durga! el pez, de un brinco, saltó de la llama á la hierba, fresco, vivo, coleando.
--Durga nos manda imitar á ese pez--exclamó el primer chatria.--He comprendido, hermanos míos. ¡Resucitemos!