Prevod

To, kar bom povedal, se je zgodilo v najnovejših časih kitajske zgodovine, v sedmem stoletju našega štetja, ko je vladala cesarica Vu. Kitajski zgodovinopisci te dame ne uvrščajo na seznam vladarjev, češ da je bila Vu uzurpatorka, prav kakor sedanja cesarica, ki tako skrbi omikano Evropo.

Vu, hčer kneza iz Mingrelije, so privedli v ženske sobane Tai-Sunga skupaj z dvajsetimi drugimi plemenitimi devicami, ki naj bi pripravljale čaj ter zlagale cesarjeva svilena oblačila in jih spravljale v skrinje iz vzhodnjaške sandalovine. Evnuhi so jo pregledali; prepričali so se, da ima zdrav zadah, enakomerno in popolno zobovje, čisto in vitko telo ter da zna s čopičem risati zapletene pismenke, brenkati na kitaro in na pamet recitirati nauke pisateljice Pan-hoei-pan, ki ženski zapovedujejo, naj bo v svoji hiši zgolj odmev in senca. Ko so se prepričali, da je Vu vredna časti, da razvedruje slavnega vladarja, so jo odeli v vezene tkanine, jo nadišavili s cibetom, ji po črnih laseh, spetih v zapletene, bleščeče fige, potresli češnjevih cvetov in jo privedli pred Tai-Sunga. Ta jo je komaj ošinil s pogledom; njegove misli so zaposlovali vzvišeni nameni, junaški načrti in modri izreki. Prav tedaj je sestavljal napotke za prestolonaslednika Kao-Sunga, med katerimi je bil tudi tale nasvet: »Vladaj samemu sebi in brzdaj svoje strasti.« Prestolonaslednik pa je, sloneč na balkončku bambusovega paviljona, okrašenega z emajliranimi ploščicami, s srebrnimi zvončki ob luskasti strehi, zagledal novo očetovo sužnjo, ko je šla mimo, in v srcu se mu je vnelo brezumno poželenje po njej.

Mesec dni pozneje je cesar pil skodelico čaja, ki mu ga je postregla Vu, in močan odmerek opija, raztopljen v zlatorumenem napitku, je smrtniku ponujal večni počitek. Po slovesnem pogrebu slovitega bojevnika in zakonodajalca je Kao-Sung odslovil zakoniti ženi, cesarici Zahoda in Vzhoda, ter poleg sebe na prestol posadil Vu in ji podelil nov, še nikdar slišan naslov nebeške kraljice.

Še nikoli ni nihče zagrešil tako hudega in pohujšljivega dejanja. Spoštovanje do staršev je najvišja kitajska krepost in Konfucij v Y-Kingu ali Knjigi knjig pravi, da je oče sinu to, kar je sonce svetu. Toda minili so časi, ko je veljava zakona pretehtala spoštovanje do vladarja, in nihče si ni drznil niti pisniti. Le neki učenjak — v tisti deželi so bili učenjaki glas javne vesti — je zbral dovolj poguma, da je Kao-Sungu napovedal, kako se bodo duhovi oziroma duše prednikov maščevali za žalitev; zato so učenjaka nadvse skrbno razrezali na deset tisoč koščkov, kar je bila muka, pridržana najhujšim zločincem.

Duhovi so učenjaku očitno hoteli dati prav, kajti Kao-Sung je kmalu umrl, použila sta ga ogenj v žilah in obupana, blazna ljubezen. Nasledil ga je sin Shun-Sung; toda že čez nekaj dni ga je dala cesarica zasačiti v postelji in v nosilnici odpeljati v obmejno trdnjavo, eno tistih, ki so branile Veliki zid. Nato si je prilastila prestol in dala duška svoji brezmejni ošabnosti. Ukazala je zgraditi neznansko palačo in v njej zbrala nešteto služabnikov, med njimi plesalke, atlete, zvezdoslovce, izredno spretne lokostrelce in nadvse vešče tatarske konjarje. Vsako noč je vrtove razsvetljevalo na tisoče lampijonov, po ribnikih in jezerih pa so drseli s prapori ovešeni čolni v podobi zmajev ali labodov, polni godcev, z mizami, pripravljenimi za gostijo; na najrazkošnejšem plovilu se je cesarica, obdana z dvorjani, predajala orgijskim blaznostim. Domislila se je celo, da bi dala napraviti jezero rdečega vina in gledala, kako se v njem kopajo že pijani dvorjani. Sredi tega razbrzdanega življenja je Vu mislila tudi na širitev cesarstva in prekaljeni vojskovodje so njenemu orožju priborili sijajne zmage. Učenjaki, ki si niso želeli, da bi jih prežagali ali razrezali na deset tisoč kosov, so opevali slavo vzvišene Vu, vse cesarstvo pa je, razprostrto pred njenimi komaj vidnimi stopali, v strahu izkazovalo spoštovanje, kajti zaradi njenih obsodb se je na koncu upognjenega bambusovega stebla pozibavala marsikatera nadvse imenitna glava.

Vsakdo bi pomislil, da Vu v tolikšnem zmagoslavnem sijaju ni zavidala nikomur na svetu. In vendar je po treh letih vladanja začela kazati očitna znamenja utrujenosti in celo otožnosti, tako da dvorni zdravniki in zvezdoslovci niso več vedeli, na katerega svetnika naj se obrnejo, saj se je cesarica zaprla v svoje sobane in ni hotela nikogar videti, nekaj dni pa je celo odklanjala hrano. O njeni nerazumljivi tegobi je krožilo tisoč govoric — nihče namreč ni mogel slutiti, da je Vu, častihlepna in muhasta Vu, do ušes zaljubljena v mladega bonza, svečenika boga Fo, ki mu v Indiji pravijo Buda.

Niti vsa učenost velikega Konfucija in Lao-Seuja, filozofa belih obrvi, ne bi mogla pojasniti skrivnega vzroka cesaričine zaljubljenosti in trpljenja. Kakor so na svilenih blazinah njene zasebne sobane že počivali kiparsko lepi sinovi Koreje ali Kaolína, dežele, iz katere ilovice je Duh izoblikoval prvega človeka, pa Indijci iz Himalaje s črnimi gazeljimi očmi in zlato poltjo, modrooki Sibirci in ponosno postavni kirgiški gorjanci, tako nebeški cesarici ne bi bilo nič lažjega kakor ujeti mladega bonza Hoaya in ga zapreti tja, med vrtove cvetočih pritlikavih grmičev, ki vabijo k mehkužnemu brezdelju. Toda Vu si ni želela tega. Bonza je zagledala, ko je v majhnem ribniku lovila pisane ribe. Ko je potegnila za vrvico in iz vode dvignila srebrnkastega krapa s karminastimi plavutmi, je budist, ki je šel mimo s povešenimi očmi, povzdignil glas in strogo vzkliknil: »Ženska, zakaj trpinčiš živa, neškodljiva bitja? Če hočeš potešiti svojo krutost, zasadi trnek vame.« Od tistega trenutka je Vu nenehno videla resni obraz, prodorni, ognjeni pogled in spokorno postavo bonza Hoaya; in v spomin nanj v prostrani palači niso več storili žalega nobenemu živemu bitju. Vu je jedla kandirano sadje in kuhano zelenjavo, ptice pa so mirno gnezdile pod prekrivajočimi se strešnimi robovi vrtnih paviljonov.

Nekega dne, ko je bila že vsa obupana in je čutila, da jo žalost razjeda do kostnega mozga, se je Vu dala odpeljati v samostan, kjer je prebival bonzo, se mu vrgla pred noge ter mu brez ponosa in razkazovanja moči razložila svojo tegobo in ga prosila za zdravilo. »Ozdravela bom, če me boš vodil; ozdravela bom, če mi boš stal ob strani.« Hoay je nebeško cesarico dvignil s tal in jo z bratskimi besedami pomiril: »Za začetek,« ji je dejal, »postavi tempelj Luči in drugega Nebu ... potem pa me pokliči.« Vu je postavila dva silno visoka templja, ki sta izčrpala njeno zakladnico; ko sta bila dokončana, je obvestila bonza, ta pa je prišel in z baklo v roki zažgal čudoviti stavbi. Od njiju je ostal le pepel. Nato je osupli cesarici rekel: »Zdaj pa, ženska, postavi še višji, še višji tempelj v sebi, v svojem srcu, Nebu in Luči ... in ko bo postavljen, me znova pokliči.« Vu ni vedela, kako naj v svojem srcu postavi tempelj; vendar je po nezmotljivem vzgibu ljubezni začela živeti drugače kakor prej: odprla je ječe, prepovedala mučenje, znižala davke, prisluhnila upravičenim pritožbam, nagrajevala spoštovanje do staršev, podpirala poljedelstvo in v palači uvedla tako strogo nravnost, da bi bile njene stene lahko steklene. Zadovoljni bonzo jo je prihajal obiskovat vsako popoldne in držeč se za roke sta se spokojno pogovarjala o štirih vzvišenih krepostih in osvoboditvi v končni blaženosti. Vu je bila srečna kakor še nikoli v življenju.

Toda prekaljeni vojskovodje, evnuhi, ki so vodili slavja, trebušasti mandarini in celo učenjaki, zavistni zaradi naklonjenosti, ki jo je užival Hoay, so ob spoznanju, da cesarica ne odreja več mučenja, skovali zaroto. In Vu, tista cesarica, ki se je po besedah zgodovinarja patra Amiota nekaznovano lotevala in uresničevala najnenavadnejše reči, kar najbolj nasprotne kitajskim nazorom in običajem, so presenetili v njenem paviljonu in jo skrivaj zadavili za kazen, ker je vzljubila z ljubeznijo, drugačno od vseh drugih, in ker je po vzgibu tega nenavadnega čustva v svojem srcu postavila silno visok tempelj Nebu in Luči.