Prevod

Ko je Lisasta kokoš hotela valiti, je ni bilo mogoče odvrniti od te zamisli, saj je bila zelo trmasta kokoš. Kmetova žena se je dolgo trudila in ji zapirala dostop zdaj do enega, zdaj do drugega gnezdišča, nazadnje pa je popustila, ji pripravila lepo gnezdo in vanj položila trinajst jajc. Bila so jajca črnih španskih kokoši, vendar Lisasta kokoš tega ni vedela. Kokoši, ki so jih znesle, niso marale valiti, zato ne bi bilo nobenega črnega španskega piščanca, če ne bi kakšna druga kokoš opravila dela, ki so ga same pustile nedokončanega. Vedno ravnajo tako in ljudje so se tega že navadili. Zdaj nikomur več ne pride na misel, da bi od črne španske kokoši pričakoval, naj vali, čeprav se ne zdi prav, da kokoš noče vzrejati piščancev. Kaj pa, če tudi nje ne bi bil nihče hotel vzrediti?

Pa vendar črne španske kokoši o tem govorijo zelo razumno. »Znesle bomo veliko jajc,« pravijo, »izvaliti pa jih bodo morale nekatere navadne kokoši.« Svoj delež dela na kmečkem dvorišču opravijo, le da vztrajajo pri tem, da si ga izberejo same.

Ko je Lisasta kokoš zapustila gnezdo z enajstimi črnimi piščanci — iz dveh jajc se ni izvalilo nič — ni bila povsem srečna. »Želela sem si, da bi bili lisasti,« je rekla, »pa ni lisast niti eden od vsega zaroda.« Zato je v svojem kokošnjaku postajala tako nemirna in nezadovoljna, čeprav je bil prostoren in čist ter je dobivala dovolj hrane in pijače. Povsem srečna je bila le ponoči, ko so bili vsi varno pod njenimi perutmi. A koliko opravka je bilo vselej, preden so se namestili!

Ko so sončni žarki skozi drevje prodirali vse bolj poševno, je bilo piščancem vse manj do tekanja naokrog. Njihove drobne nožice so bile utrujene in radi so se stisnili na travo v senci kokošnjaka. Lisasta kokoš jih je tedaj pogosto s kokodakanjem vabila, naj pridejo noter in si odpočijejo, vendar jim je bilo na prostem bolj všeč. Tudi Lisasta kokoš bi bila rada zunaj, a jo je kmet zadrževal v kokošnjaku. Vedel je, kaj je najbolje za kokoši z majhnimi piščanci, pa tudi, kaj je najbolje za nežno mlado solato in redkvice na njegovem vrtu.

Ko je sonce skoraj zašlo, je Lisasta kokoš zakokodakala svoj klic k spanju, ki se je precej razlikoval od njenega klica k hrani ali opozorila pred kraguljem, in mali črni piščanci so stekli med prečkami ter zlezli pod njeno perje. Z vsakim piščancem, ki se je ugnezdil pod njo, je bila Lisasta kokoš videti debelejša in debelejša in debelejša. Včasih ji je kak mali navihanec splezal na hrbet in obtičal tam, ona pa je obračala glavo zdaj na eno, zdaj na drugo stran, ga gledala najprej z enim, nato z drugim okroglim rumenim očesom in ga ves čas oštevala. Oštevanje ni nikoli nič pomagalo, vendar je rekla, da mora pač nekaj storiti, z desetimi drugimi otroki pod perutmi pa vendar ne more vstati in ga stresti s hrbta.

Ves čas, ko so se nameščali za noč, so se piščanci pogovarjali z zaspanim piskljanjem in tu in tam je kateri pomolil glavo med perjem ter Lisasti kokoši povedal, da ga nekdo odriva. Tedaj je bila še bolj zmedena in je kokodakala še glasneje. Včasih so piščanci stekli ven še po kak grižljaj koruzne kaše ali nekaj kapljic vode. Med njimi je bil mali navihanec, ki je vselej hotel piti ravno takrat, ko bi moral že zaspati. Lisasta kokoš je govorila, da potrebuje požirek vode dlje, da mu steče po grlu, kakor bi ona potrebovala, da bi popila celo posodo. Seveda je to res trajalo kar nekaj časa, saj ni mogel pohiteti s požiranjem. Piti je moral kakor vse ptice: kljun je napolnil z vodo in ga nato dvignil, dokler mu ni zadnja kapljica spolzela v želodec.

Ko je bilo vseh enajst naposled varno spravljenih za noč, je bila Lisasta kokoš utrujena, vendar srečna. »Dobri otroci so,« si je pogosto rekla, »čeprav so črni španski piščanci. Tudi če bi bili lisasti, bi bili lahko prav tako navihani; vseeno pa si želim, da bi te imenitne črne španske kokoši z belimi ušesnimi mečicami same vzrejale svoje zarode. Ni mi všeč, da moram biti nadomestna mati piščancem drugih kokoši.« Nato je z vekami prekrila oči, zadremala in sanjala, da so vsi lisasti kakor ona.

Prišel je dan, ko so kokošnjak dvignili in so lahko šli, kamor so hoteli. Zelenjavni vrt je zdaj obdajala ograja, cvetlične gredice pa mreža, a ostalo je še veliko drugih čudovitih krajev, kjer so lahko s praskanjem iskali hrano, ščipali nežno mlado zelenje, pobirali droben pesek, ki ga potrebuje vsak piščanec, in se valjali v prahu. Tedaj so črni španski piščanci spoznali drugo perutnino, ki je dotlej še niso srečali. Šanghajskega petelina so se nekoliko bali, ker je govoril tako osorno, dorkinške kokoši in petelini pa so jim bili všeč. Toda največ so opazovali in občudovali Črnega španskega petelina in Črno špansko kokoš ter govorili o njiju. Na kmetiji je bilo veliko perutnine brez rodovnih imen in tudi Lisasta kokoš je bila med njimi. Tam so živeli dlje kot drugi in jim ni bilo prav nič všeč, da so se na perutninsko dvorišče priseljevali novi prebivalci. Pa tudi to je bilo nadležno, da so morale starejše kokoši valiti jajca, ki so jih znesle prišlekinje.

Pravijo, da je zato Lisasta kokoš zapustila enajst malih črnih španskih piščancev, potem ko je bila že nekaj časa zunaj kokošnjaka. Nekega dne so bili zelo navihani in neposlušni, zato je odkorakala in jih prepustila samim sebi, sama pa je začela vzrejati lastno družino v skrivnem gnezdu pod kopico slame.

Ko se je znočilo, enajst malih črnih španskih piščancev ni vedelo, kaj naj stori. Šli so iskat svoj stari kokošnjak, vendar so ga že dali drugi kokoši in njeni družini. Tavali so naokrog, videti zelo majhni in osamljeni, ter si želeli, da bi bili ubogali Lisasto kokoš in dosegli, da bi jih imela rajši. Nazadnje so našli star zaboj za krompir, ki jih je spominjal na kokošnjak in se jim je zato zdel kar domačen. Na tleh je stal obrnjen na glavo, oni pa so bili preveliki, da bi zlezli med prečkami njegovih stranic, zato so se znašli, kakor so vedeli in znali, ter se stisnili na vrhu zaboja. Če v bližini ne bi bilo kupa kamenja, jim to ne bi uspelo, saj peresa na njihovih perutih še niso bila dovolj velika, da bi jim pomagala vzleteti. Najpogumnejši piščanec je šel prvi. Previdno je stopal s kamna na kamen, dokler ni dosegel najvišjega, na njem nekaj časa lovil ravnotežje, iztegoval vrat proti zaboju za krompir in ga gledal, kakor da bo vsak hip skočil, nato pa je bilo videti, da si je premislil in se odločil, da vendarle ne bo.

Piščanci na tleh so rekli, da ga je strah, on pa je odvrnil, da ga ni nič bolj strah kakor njih. Čez nekaj časa je vendarle skočil — to je bil čuden, neroden skok, poln mahanja in vreščanja, a pristal je tam, kjer je hotel. Potem je bil on na vrsti, da se smeji drugim, medtem ko so negotovo prestopali na najvišjem kamnu. Brez Lisaste kokoši so bili zelo osamljeni in vsak piščanec je hotel biti sredi skupine, da bi ga drugi greli z vseh strani.

Nekdo se je zasmejal najbolj navihanemu piščancu in mu rekel, da lahko stoji na hrbtu zaboja za krompir, ne da bi ga kdo ošteval, on pa je našobil kljun in dejal: »To bi bila pa res zabava! Na hrbtu Lisaste kokoši sem stal samo zato, da sem jo pripravil do oštevanja.« Prav nezaslišano je, da je govoril take reči, a rekel je natanko to.

Tisto noč so spali na varnem in se prebudili šele, ko so petelini zakikirikali kmalu po polnoči. Nato so spali do sončnega vzhoda, in ko so šanghajske in dorkinške kokoši in petelini prišli z jablane, kjer so prenočevali, so se črni španski piščanci pretegnili, zapiskali in si ogledali perje, da bi videli, koliko jim je zraslo čez noč. Potem so se prerivali in prepirali za zajtrk.

Vsak večer so se vrnili spat na zaboj za krompir. Nazadnje so lahko skočili na svoja mesta, ne da bi prej splezali na kup kamenja, in to je bil velik dan. O njem so govorili še dolgo potem, ko bi morali že spati, in še vedno so klepetali, ko se je oglasil Šanghajski petelin: »Če se vi, črni španski piščanci, ne boste umirili in nas pustili spati, bo po vas prišla kakšna sova ali podlasica, jaz pa je bom še vesel!«

To je piščance prestrašilo in povsem so utihnili. Črna španska kokoš pa je postala nemirna. Šepetala je Črnemu španskemu petelinu in mu ni pustila zaspati, dokler ji ni obljubil, da se bo spopadel z vsakomer, ki bi skušal katerega od piščancev odnesti z zaboja za krompir.

Naslednji večer je z zaboja za krompir kar naprej padal zdaj en, zdaj drug piščanec. Izgubili so potrpljenje in drug drugemu govorili takšne reči:

»Porinil si me! Saj dobro veš, da si me!« »Ja, on je pa mene!« »Pa te nisem!« »Pa si me!« »Tudi če sem te, si nisem mogel pomagati!« Šanghajski petelin se je strašansko razjezil, ker so tako ropotali, in celo Črni španski petelin je izgubil potrpljenje. »Morda ste res moji otroci,« je rekel, »vendar lepega vedenja niste podedovali po meni. Ali ni na vsej kmetiji nobenega drugega kraja, kjer bi lahko spali, razen tega starega zaboja?«

»Tukaj hočemo spati,« je odgovoril piščanec na tleh. »Prostora je dovolj, če me le ti ne bi odrivali.« Nato je poletel gor, se oprijel roba in se prerival, dokler ni z zaboja padel drug piščanec.

»No, to je pa že preveč!« je rekel Črni španski petelin. In povedal bi še marsikaj, če ne bi Črna španska kokoš prhutnila z jablane pogledat, kaj se dogaja. Ko je videl izraz v njenih očeh, se je odločil, da se vrne na svojo vejo.

»Za vse ni prostora,« je rekla Črna španska kokoš. »Eden bo moral spati drugje.« »Pa je prostor,« so ji ugovarjali piščanci. »Vedno smo spali tukaj.«

»Ni prostora,« je še enkrat rekla Črna španska kokoš. »Kako vam raste perje?« »Odlično,« so rekli. »Kaj pa noge?« »Zelo velike postajajo,« se je glasil odgovor.

»Mislite, da bi vas Lisasta kokoš še lahko vse pokrila s perutmi, če bi zdaj poskusila?« Piščanci so se spogledali in zasmejali. Menili so, da bi jih lahko pokrile šele tri Lisaste kokoši.

»Nekoč pa vas je,« je rekla Črna španska kokoš. Ničesar več ni dodala. Samo pogledala je zaboj za krompir, nato njih in spet zaboj za krompir. Potem je odšla.

Čez nekaj časa je eden od piščancev rekel: »Morda pa tam res ni prostora za vse nas.« Navihanec je dejal: »Če hočete vi, mali piščanci, spati tam, kar dajte. Jaz sem za kaj takega že prevelik.« Nato je šel po poševni deski do jablanove veje in se namestil poleg mladih šanghajskih piščancev. Morali bi videti, kako lepo mu je to uspelo. Prsti so se mu ovili okoli veje, kakor da bi že od nekdaj posedal na njej, in s prav imenitnim izrazom si je potisnil glavo pod perut. Kmalu so prišli tudi njegovi bratci in sestrice ter ga slišali, kako govori enemu svojih novih sosedov: »O, seveda, jablane so mi veliko ljubše, ko pa sem bil še piščanec, sem spal na zaboju za krompir.«

»Samo poslušaj ga!« je zašepetal Črni španski petelin. »Pa še nima niti enega repnega peresa, ki bi bilo vredno omembe!« »Nič zato,« je odgovorila Črna španska kokoš. »Naj se igrajo, da so odrasli, če se hočejo. Še prekmalu bodo res.« Zavzdihnila je, potisnila glavo pod perut in se namestila za noč. Ko je videla svoje otroke prenočevati na drevesu, se je počutila staro.