Prevod

Nekega toplega zimskega dne, ko so se nekatere vrbe zmotile in začele poganjati mačice, ker so mislile, da je že prišla pomlad, se je v močvirju ob ribniku zbrala druščina pižmovk. Vsepovsod okoli njih so stala njihova zimska domovanja, zgrajena iz blata in grobih trav. Od daleč so bila videti kakor kupi posušenega ločja. Šele od blizu je bilo mogoče jasno razločiti, kaj so; in če si bil po naključju pižmovka ter si se znal potopiti in skozi podvodni vhod priti v notranjost, si pod nenavadno streho vsakega našel toplo, suho sobico, v kateri si lahko preživljal mrzle dni.

»Krasno vreme!« je vsaka pižmovka rekla svoji sosedi. »Na tak dan pa res ne moreš ves čas spati.« Tako so govorile zato, ker navadno podnevi spijo, ponoči pa bedijo.

»Ko bi bilo le vedno toplo,« so rekle mlade pižmovke. »Čemu sploh služi zima?« »Težko rečem,« je odgovorila pižmovka, ki je v močvirju živela dlje od vseh drugih. »Težko rečem. Vem pa, da mi vedno zbudi dober tek.« Tedaj so se vse pižmovke zasmejale. Bile so vesela, dobrodušna druščina, s katero se je bilo lahko razumeti. Drugi prebivalci ribnika so jih imeli veliko rajši kakor njihove sosede, nerce. Divje race, ki so gnezdile v šašju, so prav rade dovolile mladim pižmovkam, da so se igrale z njihovimi otroki, in tudi liske se jih niso bale. Nercev pa liske ne morejo trpeti. Pravijo, da je, kadar iz gnezda izgine mlada liska, skoraj gotovo nekje v bližini kak nerc s polnim želodcem in puhom okoli kotičkov ust.

Morda bi bilo drugače, če bi divje race in liske vzgajale svoje družine pozimi, saj so tedaj pižmovke tako lačne, da pojedo skoraj vse. Spomladi in poleti, ko lahko najdejo sveže trave in mlado ločje ali pa nekaj pastinaka, korenja in repe na kmečkih poljih, so druge živali pred njimi povsem varne. Pozimi živijo večinoma od korenin.

»Krasen dan!« so vreščali galebi, ko so švigali po zraku. »Škoda, da žabe ne pridejo ven uživat v njem!« »Da, velika škoda,« se je zahihitala stara pižmovka. »Kako veseli bi jih bili!« Nasmehnila se je na vsa svoja drobna usta in pokazala glodače. Vedela je, da je žabam bolje, ko spijo v blatu na dnu ribnika, kakor če bi posedale na soncu, nad njimi pa bi krožilo nekaj lačnih galebov. Tudi želve so v bregovih ribnika prespale vso zimo. Jegulje so ležale na dnu, otopele in dremave, nekje pa so se skrivale vodne kače in sanjale o pomladi. Od vseh ptic, ki so živele ob vodi, so bili tam le galebi, in ti niso bili priljubljeni. Resda so pomagali ohranjati ribnik čist in svež ter pobirali in odnašali marsikaj, kar je kazilo obrežje, vendar so bili nevljudni, preglasno so govorili in perje so nosili tako, da so bili videti kakor imenitne velike ptice, čeprav so bili v resnici suhi, koščeni in majhni. Drugi prebivalci ribnika so pravili, da je to čisto v njihovem slogu: vedno se delajo pomembnejše, kakor so v resnici.

Petnajst mladih pižmovk, samih bratov in sester, ki so se vsi skotili prejšnje poletje, se je odpravilo pogledat stari dom, kjer so skupaj preživljali otroštvo. To se pravi, da niso bili vsi tam hkrati: pet se jih je skotilo zgodaj v tistem poletju; ko so bili dovolj veliki, da so lahko skrbeli sami zase, je v starem gnezdu začelo živeti naslednjih pet; in ko so bili tudi ti dovolj veliki, da so zapustili gnezdo, se jih je skotilo še pet.

Pižmovkam to, da so bratje in sestre, ne pomeni toliko kakor nekaterim ljudem, vendar so se spominjale, da so v sorodu, in so se več igrale med seboj kakor z mladimi pižmovkami, ki so bile le njihovi bratranci, sestrične ali prijatelji. Mama je bila zelo ponosna nanje in jih je rada gledala, kako tekajo na svojih kratkih nogah, ter poslušala, kako ob potopu z dolgimi, luskastimi repi plosknejo po vodi. Imeli so kratko, puhasto dlako, po hrbtu skoraj črno, po trebuhu nežno sivo, povsod drugod pa rdečkasto rjavo. Na repih in tačkah je bilo le malo dlake in ti deli telesa so bili črni.

Teh petnajst otrok je bilo kar lepo vzgojenih, toda saj si lahko predstavljate, koliko skrbi je imela njihova mama; zato ni nič čudnega, če so se včasih grdo vedli. V nekaterih drugih družinah, kjer so imeli v vsem poletju le devet ali deset mladičev, so bili pri vzgoji strožji. Kakor vse mlade pižmovke so bili tudi ti polni razigranosti in le malo prizorov je bilo prijetnejših od njihovega norenja v toplem mesečnem večeru, ko so bili videti kakor rjave žogice, ki se kotalijo in poskakujejo po obrežju ali se mečejo v vodo. Če bi bili vsi povsem enake starosti, bi bilo še prijetneje, kajti najstarejših pet se je nosilo po gosposko in drugim pravilo »otroci«; naslednjih pet pa je najmlajših pet imenovalo »dojenčki«, čeprav so bili vsi že lepo zrasli. Najmlajših pet ni imelo nikogar, ki bi mu lahko rekli »dojenček«, zato so se, kadar jim je bilo toplo in so bili siti ter dobre volje, smejali in govorili: »Koga pa briga?« Kadar pa jih je zeblo in so bili lačni, so z repi udarjali po tleh ali po vodi in rekli: »Pa mislite, da ste ne vem kako pametni!«

Kadar so začeli tako govoriti in jih je slišala mama, je rekla: »No, otroci!« s takim glasom, da so morali nehati. Oče jih je včasih udaril z repom. Draženje samo po sebi ni tako zelo hudo, čeprav je strašno neumno, toda kadar se ljudje začnejo dražiti, včasih nazadnje rečejo kaj povsem zares — celo kaj resnično zlobnega in grdega. Zato sta mama in oče pižmovka to ustavila, kadar sta le mogla.

Zdaj se je vseh petnajst nagnetlo okoli starega poletnega doma in nekateri so vstopili po eni poti, drugi po drugi, saj do poletne hišice vsake pižmovke vodi več rovov. Ko so na koncu prišli do starega gnezda, so hoteli vsi naenkrat vanj, zato so se z drobnimi, širokimi glavami odrivali, se prerivali, grabili in se s svojimi močnimi tačkami trdno oprijemali drug drugega. Pet jih je reklo: »Mi smo prvi na vrsti. Mi smo najstarejši.« Naslednjih pet je reklo: »No, potem smo pa tako ali tako na vrsti mi, ker smo takoj za vami po starosti.« Preostali pa so rekli: »Lahko bi nas spustili naprej, ker smo najmlajši.«

Še malo so se odrivali in prerivali, potem pa je eden najmlajših rekel enemu najstarejših: »Prav nič mi ni mar. Prav tako velik sem kot ti« (kar je bilo res). Starejši pa mu je odvrnil: »No, tako lep pa nisi« (kar je bilo tudi res).

Tedaj se je del bratov in sester postavil na stran enega, del pa na stran drugega. Kar je bilo prej ljubka igra, se je sprevrglo v neprijeten, sramoten prepir in govorili so si takšne reči:

»Jaz že ne bi zganjal takega hrupa!« »Prav rad bi vedel, kdo zganja več hrupa kot ti!« »O, seveda. Velik si že, ampak grd si pa, kolikor se le da. Pa imaš!«

»Nehaj me drezati!« »Ti si me z repom udaril po hrbtu!« »Zatožil vas bom!« »Pa si drzni!« »Boš že videl, kako jih boš dobil!« In še marsikaj, kar je bilo še hujše. Samo pomislite. Petnajst mladih pižmovk, ki so se v resnici imele rade, je tako govorilo med seboj samo zato, ker se niso mogle odločiti, ali naj gredo v staro gnezdo najprej najstarejši, najmlajši ali srednji bratje in sestre. In prav nič ni bilo pomembno, kdo je najstarejši ali kdo najmlajši, vse to pa se sploh ne bi zgodilo, če ne bi imeli te strašne navade, da so dražili drug drugega.

Ravno ko so se že pošteno razvneli in razjezili, so zaslišali mamin glas: »No, otroci!« Toda bili so preveč razburjeni, da bi jo ubogali, in niso nehali, dokler ni prišel oče in jih udaril z repom. Potem so utihnili in prisluhnili mami. Rekla jim je, da morajo takoj oditi in da nobeden izmed njih ne sme niti stopiti v staro gnezdo. »Kaj pa, če bi se kdo poškodoval?« je rekla. Ob tem so mlade pižmovke postale zelo resne, saj so vedele, da pižmovka, ki se pozimi poškoduje, nikoli ne ozdravi.

Ko jim je pustila nekaj časa, da so o tem razmislile, je rekla: »Za to vas bom vse kaznovala.« Tedaj pa se njeni otroci niso prepirali, kdo bo prvi na vrsti — prav nič se niso.

Ena izmed mladih pižmovk je vprašala: »Ali nam ne boš več dovolila, da se igramo?« »Bom,« je rekla. »Igrali se boste lahko ves preostanek dneva, vendar bom igre izbrala jaz. Najstarejših pet se bo igralo ‘Močvirske želve pozimi’, naslednjih pet ‘Žabe pozimi’, najmlajših pet pa ‘Kače pozimi’. Te igre se igramo tako, da v kakem temnem kotičku ležimo povsem pri miru in ne spregovorimo niti besede.«

Mlade pižmovke so se žalostno spogledale. Zdelo se jim je, da je to skoraj isto, kakor če bi jih zaradi porednosti poslali spat. Ničesar si niso upale reči, saj so vedele, da je njihova mama, čeprav je bila blaga, kakor so pižmovke večino časa, lahko tudi zelo stroga. Zato so tiho odšle igrat igre, ki jim jih je naložila. Toda te igre niso bile prav nič zabavne, ko pa so se vsi drugi tako lepo imeli na soncu.

Devet mladih pižmovk odtlej ni nikoli več dražilo drugih. Celo preostalih šest je bilo bolj previdnih.