Prevod

»Pridite,« je rekla mama Netopirka in poletela proti svojemu domu v jami, »čas je, da greste otroci spat. Nebo na vzhodu se že svetli in vidim, kako se puhasti oblaki rožnato obarvajo, ko se sonce ozre nanje.«

Mali Netopirji so prhutali za njo, očka Netopir pa je letel za njimi. Vso noč so letali po gozdu, obsijanem z zvezdami, lovili drobne žuželke, ki pridejo na plan po sončnem zahodu, in se smukali med prepletenimi vejami, ne da bi se dotaknili ene same. Mama Netopirka bi se prav zares sramovala, če bi se kateri od njenih otrok v temi zaletel v kaj. Podnevi bi za takšno napako še lahko našli opravičilo, saj netopirjeve oči takrat ne vidijo dobro, ampak ponoči! Pošteno bi jih oštela in to bi si tudi zaslužili, saj imajo Netopirji nadvse čudovito sposobnost, da začutijo stvari, še preden se jih dotaknejo, tega pa ne zna nihče drug v gozdu. Nihče drug ne more po občutku v zraku ugotoviti, da je nekaj v bližini, in Netopirji so se nekoč silno norčevali iz svojega prijatelja Skovika, ko se je zaletel v drevo in padel na tla.

Zdaj pa je bilo noči konec in mama jih je poklicala domov. Eden od malih Netopirjev je zaostajal z zelo čemernim izrazom na obrazu in oče mu je moral dvakrat reči, naj leti hitreje. Razmišljal je, kako rad bi videl gozd podnevi. Še nikoli ni videl sončnega vzhoda in želel si ga je videti. Še nikoli ni videl nobene od dnevnih ptic ali živali, ki se zbudijo zjutraj. Zdelo se mu je prav grdo, da morajo ubogi mali Netopirji v posteljo takoj, ko začnejo zvezde bledeti. Ni verjel očetu in materi, ki sta mu govorila, da se ne bi prav nič zabaval, če bi ostal pokonci. Prosil je in prosil ter sitnaril in sitnaril, a vse skupaj ni prav nič pomagalo. Vsako jutro je moral zložiti krila in zaspati v temni razpoki v jamski skali, viseč z glavo navzdol tesno ob drugih družinskih članih. Oče je pravil, da ni boljšega kraja za spanje od te razpoke, in res se je bilo prav lahko oprijeti s kaveljčki na spodnjih koncih kril, ko so se za čez dan obesili vanjo. Ampak zdaj pa že ne bo šel spat, pa konec!

»Zdaj si ti na vrsti,« mu je rekla mama Netopirka, ko so se vsi drugi otroci že obesili. »Ne grem spat,« je odgovoril mali Netopir.

»Ne greš spat!« je rekel njegov oče. »Ali si znorel?« »Ne,« je rekel mali Netopir, »nisem.« »Mislim, da otrok ni zdrav,« je rekla mama Netopirka. »Še nikoli se ni tako vedel. Bojim se, da se je prenajedel.« In bila je videti zelo zaskrbljena.

»Zdrav sem in nisem preveč pojedel,« je rekel mali Netopir. »Mislim, da bi mi lahko tu in tam dovolila malo zabave. Še nikoli v življenju nisem videl sonca, v gozdu pa je cela kopica ptic in živali, o katerih sem doslej samo slišal.«

Očka in mama Netopirka sta se molče spogledala. »Ne grem spat!« je rekel mali Netopir. »Prav,« je rekel oče. »Ne bom te silil. Takoj odleti in nas pusti spati.«

Ko je odšel, je mama Netopirka rekla: »Najbrž si prav naredil, da si ga pustil oditi, a vseeno je žalostno, da morajo otroci sami izkusiti težave, ki jih prinese neposlušnost.«

Mali Netopir je odletel in se počutil zelo pogumnega. Menil je, da zna že sam poskrbeti zase, tudi pri dnevni svetlobi. Smilili so se mu bratci, ki so ostali v jami, vendar je sklenil, da jim bo naslednjo noč vse povedal.

Nebo na vzhodu je postajalo vse svetlejše. Ko ga je gledal, so ga bolele oči, zato je pomežiknil in se obrnil stran. Nato so se prebudile ptice pevke in začele peti. To je bilo zelo zanimivo, vendar se mu je zdelo, da pojejo preglasno. Gozd je ponoči tih kraj in ni razumel, čemu je treba tako kričati, četudi vzhaja sonce. Nočne ptice niso nikoli zganjale tolikšnega hrupa zaradi lune in po njegovem je bila luna prav tako dobra kot sonce.

Nekdo je švignil čez travo in med tekom veselo brcal z zadnjimi nogami. »To mora biti Zajec,« je pomislil mali Netopir. »Skovik mi je povedal, da Zajci tako tečejo. Ko bi ga le jasneje videl. Ne vem, kaj je narobe z mojimi očmi.«

Prav tedaj je skozi gozd poševno posijal sončni žarek in padel na njegov kožušček, medtem ko se je oklepal veje. »Au!« je zavpil. »Au! Kako je vroče! To mi ni všeč. Lunini žarki niso takšni. Odleteti moram kam v senco.« Poskusil je poleteti. Kaj natanko je bilo narobe, ni nikoli izvedel. Morda zato, ker ni dobro videl, morda zato, ker je bil že zelo utrujen, ali pa zato, ker ga je vsa ta nenavadnost začela plašiti; kakorkoli že, spuščal se je niže in niže, dokler ni pristal v travi, kjer se je prekopiceval in prevračal.

Vrana ga je videla pasti in glasno zaklicala svojim prijateljem: »Pridite! Pridite! Pridite!« Zajci, ki so se pasli v bližini, so prihiteli v velikih skokih, ker se jim je mudilo pogledat, kaj se dogaja. Prifrfotali so Liščki, Taščice, Kobiličarji, Detli in še mnoge druge ptice. Celo Modra šoja je sedla na vejo nad Netopirjem in kričala: »Šoja! Šoja! Šoja!« ter s tem še povečala razburjenje. Nazadnje pa se je prikazal še Svizec, ki je prihajal počasi in dostojanstveno, kakor se spodobi za nekoga, ki se še spominja svojega deda.

»Kaj je vzrok vsega tega razburjenja?« je vprašal. Lahko bi rekel: »Kaj se dogaja?« in bi ga takoj razumeli, a za to je bil preveč vzvišen. Menil je, da mora tu in tam uporabiti učene besede, da pokaže, da jih zna. Če jih drugi niso razumeli, jim je bil pripravljen pojasniti, kaj je mislil.

»Tako čudnega ptiča smo našli, gospod,« je rekel največji Zajček, ne da bi počakal na pojasnilo, kaj je »razburjenje«. »Samo poglejte, kako se prevrača!«

»Ptiča? To ni noben ptič,« je rekel Detel. »Poglejte njegova ušesa in nos. Še kljuna nima.« »No, leti pa,« je rekel največji Zajček, »saj sem ga videl, torej mora biti ptič.«

»Hm!« je rekel Čipmank. »Tudi moj bratranec, Leteča veverica, na neki način leti, pa ni nič bolj ptič kot jaz.« »In ta nima na sebi niti enega peresa!« je vzkliknil Kobiličar.

»Ne pravim, da ima moj sin prav,« je rekel očka Zajec, »ampak to bitje ima krila.« In dregnil je Netopirja, da je ta za hip divje zaprhutal.

»Že, ampak kakšna krila?« je vprašal Lišček. »Dve kožnati reči, ki se mu držita nog in imata na obeh koncih kaveljčke.« »Vsekakor mora biti zelo neumen,« je rekel Svizec. »Ne zna ne govoriti ne hoditi ne jesti, celo leteti ne zna dobro. Gotovo prihaja iz zelo preproste družine. Mene takšni osebki ne zanimajo.« In odkorakal je z nosom v zraku.

Drugi gozdni prebivalci bi Netopirja sicer radi še malo opazovali, toda ko je Svizec tako odšel, so pomislili, da bi se zdeli preveč radovedni, če bi ostali. Zato so drug za drugim odšli in mali Netopir je ostal sam. Prhutal je naokrog, dokler ni dosegel veje, na kateri je prej sedela Modra šoja, in se tam obesil, da bi počakal na noč.

»Ojoj!« je rekel. »Le kako dolg je dan? Vroče mi je, nič ne vidim in zaspan sem, in če pride še kdo od gozdnih prebivalcev in začne govoriti o meni, ne vem, kaj bom. Ne zdim se jim lep, ker se mi krila držijo nog. Ko bi le lahko videl, kakšni so oni. Prepričan sem, da so prav tako grdi.«

In ker je bil zelo utrujen mali Netopir ter slabe volje, kakor so ljudje vedno, kadar naredijo kaj narobe, je začel za vse svoje težave kriviti nekoga drugega.

»Če bi bilo očetu in materi res veliko do mene,« je rekel, »mi ne bi nikoli dovolila, da ostanem ves dan pokonci. Če bi bil jaz velik Netopir in bi imel svoje male Netopirje, bi gotovo bolje skrbel zanje!« A tako pač vedno gre, in ko je mnogo pozneje postal velik Netopir s svojimi malimi Netopirji, je bil že precej modrejši.